VSM Sodba II Kp 32302/2016

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.K. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 32302/2016 z dne 27. 2. 2019 obdolženega J.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu na podlagi prvega odstavka 228. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da oškodovancem povrne nastalo škodo, in sicer v zneskih posameznim oškodovancem, kot je razvidno iz izreka, vse v roku 10 mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se sme, če bi se ugotovilo, da obveznosti ne bi izpolnil iz neupravičenih razlogov, pogojno obsodbo preklicati in določeno kazen izreči. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa mu je naložilo v plačilo sodno takso v višini 120,00 EUR in stroške pooblaščenca oškodovanca gospodarske družbe D. d.o.o., odvetnika S.K., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena KZ-1 (pravilno ZKP) je oškodovance P. d.o.o., Ljutomer,; D., P. d.o.o., Ptuj,; F.M. s.p., in V.P. (oziroma dediča M.P. s.p., s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Za protispisnost naj bi šlo, ker je sodišče prve stopnje, kot navaja, glede dejstva, da je v protipravno pridobljeno korist zajet tudi davek na dodano vrednost (DDV), za katerega oškodovanci niso bili oškodovani, zavzelo stališče, da podlago za terjatev oškodovancev predstavljajo izdani računi, kjer je upoštevan tudi DDV, ki ga mora vsak kupec plačati, to svojo ugotovitev pa je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. D.D.. Slednji je na glavni obravnavi 27. 2. 2019 povedal popolnoma nasprotno, in sicer, da je oškodovanje upnikov dejansko manjše, in sicer za toliko, kolikor znaša DDV.

5Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (drugi odstavek na strani 27) navedbe sodnega izvedenca za ekonomijo in finance dr. D.D., podane na glavni obravnavi 27. 2. 2019, ne le pravilno povzelo, temveč je na njihovi podlagi napravilo tudi pravilne dejanske zaključke. Pojasnilo je, da podlago za terjatev oškodovancev predstavljajo izdani računi, kjer je upoštevan tudi DDV, ki ga mora vsak kupec plačati, ter da je razen tega izvedenec v izvedenskem mnenju pojasnil, da imajo pravico do popravka upniki v primeru stečajnega postopka, saj bi takrat lahko zahtevali popravilo (zmanjšanje) obračunanega in neplačanega DDV od celotnih priznanih terjatev, s čimer bi se za toliko zmanjšalo skupno oškodovanje, medtem ko ostane premoženjska korist družbe nespremenjena, saj je ta uveljavljala povračilo vstopnega DDV iz obravnavanih računov. Povzeto je skladno s tem, kar je povedal izvedenec, ko je pojasnil, da lahko oškodovane družbe zahtevajo popravek DDV, v tem primeru šele pogojno, ker družba še ni v stečaju, v primeru stečaja pa bi lahko uveljavljali izhodni DDV, ki so ga sedaj plačali. Izvedenec na vprašanje zagovornika, ali je oškodovanje dejansko manjše kolikor znaša DDV, odgovoril, da je dejansko potem za toliko manjše (prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca - list. št. 554 - 555). Primerjava navedb izvedenca z njihovimi povzetki v sodbi tako pokaže, da nasprotij ni, iz navedb izvedenca pa je razvidno, da bi bilo oškodovanje manjše, če bi oškodovanec uveljavljal izhodni DDV, to pa pomeni le, da bi bila škoda, ki je bila povzročena z neporavnavo celotne obveznosti (vključno z DDV), kasneje zmanjšana, in to zaradi aktivnosti oškodovanca, če bi popravek zahteval. Navedeno pa ne pomeni, kot želi prikazati pritožba, da je škoda, ki je bila povzročena s storitvijo kaznivega dejanja, manjša za znesek DDV, saj bi bila v takšnem primeru, če bi oškodovanec zahteval popravek, le delno povrnjena škoda po storjenem kaznivem dejanju, kar bo storjeno tudi, ko bo obdolženec izpolnil posebni pogoj in škodo povrnil. Ravnanja obdolženca ali oškodovancev po tem, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, ki so namenjena zmanjšanju z njim povzročene škode, pa ne gre razlagati tako, da zato škoda oškodovancem ni nastala v višini neplačanih računov.

6Pritožba zato tudi neutemeljeno navaja, da bi bili upniki, če bi obdolženec povrnil oškodovancem del škode, ki predstavlja plačilo DDV, kot mu je naloženo v posebnem pogoju, brez pravnega temelja obogateni na škodo obdolženca. Navedeni oškodovanci so bili oškodovani za zneske, kot so razvidni iz računov in jih je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo, oškodovanci pa imajo pravico zneske, za katere so bili oškodovani, uveljavljati v kazenskem postopku v premoženjskopravnem zahtevku, pri čemer pritožba neutemeljeno zahteva njihovo dodatno ravnanje - podajanje zahtev za popravilo obračunanega DDV.

7Sodišče prve stopnje tako tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot trdi pritožba. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek, zato jih pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, glede ostalih pritožbenih trditev pa še navaja:

8Po oceni pritožbe naj bi bila zmotna presoja sodišča, da je obdolženec z dvigi gotovine pridobil premoženjsko korist in v enaki višini povzročil premoženjsko škodo. Zaključki sodišča prve stopnje o tem so zmotni, ker sodišče prve stopnje ni sledilo mnenju izvedenca dr. D.D., ki je povedal, da je oškodovanje toliko manjše, kolikor znaša DDV in da lahko za navedeni davek vse družbe zahtevajo popravek. Pri tem pa je tudi zavzelo zgolj pavšalno stališče, da je premoženjska korist enaka premoženjski škodi.

9Na trditev pritožbe v zvezi z DDV je pritožbeno sodišče že odgovorilo, glede navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine oškodovanja in je zavzelo pavšalno stališče, da je premoženjska korist enaka premoženjski škodi, pa dodaja, da tudi navedeno ne drži. V obširni dokazni oceni je v sodbi za vsako izvršitveno ravnanje posebej navedlo dejstva, ki potrjujejo v obtožbi navedene trditve glede škode, ki je nastala gospodarskima družbama in samostojnima podjetnikoma, navedlo in obrazložilo vsebino računov in skupno škodo, ki je bila vsakemu od njih povzročena, pri tem pa je odgovorilo tudi na trditev pritožbe, da je oškodovanje manjše za višino navedenega davka (stran 27 sodbe), zato ne drži, da ni ugotovilo (in v sodbi pojasnilo) višine oškodovanja in da je o tem, da je premoženjska korist enaka premoženjski škodi, zavzelo pavšalno stališče.

10V ostalem pritožba ponavlja zagovor obdolženca, da so bili dvigi gotovine namenjeni izključno v poslovne namene, ker so se porabili za stroške, ki so jih imeli šoferji ob prevozu, torej za gorivo, cestnine in druge dajatve; da obdolženec ni mogel drugače poslovati, temveč je moral dvigovati gotovino in jo izročati šoferjem; da okoliščina, da porabe sredstev ni knjigovodsko evidentiral, ne pomeni, da so bili dvigi izvedeni izključno z namenom, da se oškodujejo upniki; da je izvedenec dr. D. povedal, da če nimamo računov, gotovini ni mogoče slediti in da zato ni bilo podlage za sklepanje, da je hotel obdolženec z dvigi oškodovati upnike, v tej smeri pa sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo nobenega dokaza, temveč je zmotno zaključilo, da zagovor obdolženca in izvedeni dokazi potrjujejo, da je očitano kaznivo dejanje storil.

11Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov med drugim utemeljeno zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, ker je družba M. d.o.o. imela za poplačilo obveznosti oškodovancem v času zapadlosti njihovih terjatev dovolj sredstev, a jih obdolženec ni imel namena poravnati in jih ni poravnal, temveč so bila sredstva družbe zmanjšana za kratkoročna posojila, ki so predstavljala nakazila sredstev povezanim fizičnim osebam in gotovinske dvige brez dokaznih listin in da je bil del dvigov opravljen celo v tujini na račun družbe M. na Hrvaškem, kjer obdolženec nadaljuje s poslovanjem. Pravilno je pojasnilo, da obdolžencu, glede na vse izvedene dokaze, ne gre verjeti, ko je povedal, da so imeli namen obveznosti poravnati ter da kratkoročna posojila dejansko niso bila posojila temveč gotovina, izročena šoferjem za gorivo. Okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da če ni računov, ni mogoče slediti gotovini, pa ne pomeni, da, ob številnih dokazih, ki potrjujejo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, dokazna ocena sodišča ni pravilna. Tudi glede obdolženčevega naklepa je sprejelo pravilne zaključke, ki jih pritožbena trditev, da mu ta ni dokazan, ne more omajati.

12Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

13Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbo, da je sodišče prve stopnje v posebnem pogoju, ki ga je določilo obdolžencu v pogojni obsodbi, napačno ugotovilo višino premoženjske škode, ki jo mora povrniti oškodovancem, ker ni upoštevalo, da je oškodovanje toliko manjše, kolikor znaša DDV. Na to je že bilo odgovorjeno, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo preizkusilo v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti, pri tem pa ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in v zadostni meri kot olajševalne okoliščine upoštevanega dejstva, da še ni bil obsojen, izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo ustrezno zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo ter mu utemeljeno naložilo v izpolnitev posebni pogoj, v njem pa določilo ustrezen rok, v katerem ga mora izpolniti.

14Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Ob upoštevanju višine obdolženčeve pokojnine ter dejstva, da je oškodovancem dolžan povrniti povzročeno škodo, je pritožbeno sodišče obdolženca obveznosti plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).