VDSS Sklep Pdp 308/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa (prvi odstavek točke I izreka sodbe, točke II, III in IV izreka sodbe, točki III in IV izreka sklepa) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo regresov za letni dopust za leto 2013 v neto znesku 572,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, leto 2014 v neto znesku 576,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila in leto 2015 v neto znesku 432,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila; v presežku, za neto znesek 144,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka sodbe). Pobotni ugovor je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo plačilo odpravnine v višini 1.648,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 do plačila (točka III izreka sodbe) in obračun odškodnine namesto odpovednega roka v višini 1.533,33 EUR ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2015 do plačila (točka IV izreka sodbe). Tožbeni zahtevek iz naslova premalo plačanih plač v skupni višini 9.118,07 EUR neto z obračunom bruto zneska, odvodom davkov in prispevkov ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 946,83 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo plač v višini 9.610,52 EUR neto, odpravnine v višini 818,75 EUR in regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto ter leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, je postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka sklepa). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo akontacije davkov in prispevkov za socialna zavarovanja na neto regrese za letni dopust in od odškodnine namesto odpovednega roka, zavrglo (točka II izreka sklepa). Toženki je naložilo, da na račun Delovnega sodišča v Celju plača znesek 34,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sklepa), tožniku pa plača iz naslova pravdnih stroškov znesek 1.995,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sklepa).

2Zoper ugodilni del sodbe, odločitev o pobotnem ugovoru in plačilu pravdnih stroškov v navedenem sklepu (prvi odstavek točke I izreka sodbe, točke II, III in IV izreka sodbe, točki III in IV izreka sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da se je na pobot sklicevala že od vložitve odgovora na tožbo dalje. Po navedbah tožnika v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2018, s katerimi je nasprotoval predpravdnemu pobotu, je postavila pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se v primeru pobotnega ugovora ne uporabi 314. člen OZ, ki dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila ob podaji pobotnega ugovora že zastarana. Da se ta določba uporabi, izhaja tudi iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je štelo, da je toženka pobotni ugovor podala le glede tožbenega zahtevka iz naslova regresov za letni dopust. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede plačila regresa za letni dopust za leto 2014, neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da je šlo pri zapisu namena plačila (plača) za napako. Tudi na podlagi dejstva, da je bilo tožniku iz delovnega razmerja plačano več, kot bi mu pripadalo, izhaja, da je bil plačan regres za letni dopust. Prav tako zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje glede vročitve zahteve za odpravo kršitev pravic, podpis na povratnici se že na prvi pogled razlikuje od podpisa zakonitega zastopnika toženke B.B., pa tudi A.A.. Ni se opredelilo do toženkine navedbe, da je tožnik šele, ko je dne 14. 10. 2015 prenehal z delom pri toženki, toženki očital, da krši obveznosti iz delovnega razmerja. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je presodilo, da je podan zakonsko določen razlog za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, in sicer nepravočasno izplačilo plač. Pri tem ni upoštevalo, da je tožnik z zamikom izplačil soglašal, da predhodno od toženke ni zahteval, da kršitev odpravi. Tožnik je odpoved podal z edinim namenom, da prepreči učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je zaradi izostankov z dela podala toženka. Zgolj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženke je zakonita, tožnik ugotovitve nezakonitosti odpovedi ni zahteval. To bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ne pa ugotavljati, katera od odpovedi je učinkovala prva. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi med seboj nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba in sklep takšnih pomanjkljivosti nimata, sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika oziroma pobotnega ugovora toženke.

6Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede plačila regresa za letni dopust za leto 2014 in vročanja pisnega opomina na izpolnitev obveznosti. Po določbi 8. člena ZPP sodišče šteje neko dejstvo za dokazano po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o posameznih dejstvih je skladna zahtevam 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče šteje za pravilno. To velja za dejstvo, da z nakazilom dne 12. 9. 2014 tožniku toženka ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2014, pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ne le namen plačila ("plača"), ampak tudi siceršnji promet na tožnikovem bančnem računu, ki je razviden iz izpiska (A139), ne pa drugačne izpovedi priče A.A.. Glede dejstva, da je bil toženki vročen tožnikov pisni opomin na izpolnitev obveznosti, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpoved priče A.A., ki je potrdila njen prejem. Tako se kot nebistveno izkaže vprašanje, kdo je povratnico (A8) podpisal.

7Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca se po drugem odstavku 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) zahteva predhoden pisni opomin na izpolnitev obveznosti in pisno obvestilo inšpektoratu za delo. To je tožnik upošteval, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nadalje se zahteva, da je podan eden od razlogov za odpoved, ki so določeni v prvem odstavku 111. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2014 je tožnik, kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, uveljavljal, da mu je toženka v letih od 2012 do 2015 izplačevala bistveno zmanjšano plačo (3. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1), pa tudi da mu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (4. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Toženka v pritožbi sama pritrjuje, da je razlog za odpoved iz 4. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 podan, pri čemer ga neutemeljeno opravičuje z domnevnim soglasjem tožnika. Četudi tožnik v času delovnega razmerja vse do oktobra 2014 toženke ni opozarjal na zamude pri izplačilu plač, to ne pomeni, da je s kršitvijo soglašal. Od delavca se ne zahteva, da že tako ob nastanku razloga za podajo odpovedi, le-to poda. Če določen čas tolerira kršitve pravic s strani delodajalca (konkretno: zamude pri izplačilu plač), to ne vpliva na zakonitost kasneje podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8V konkretnem primeru sta obe pravdni stranki, tako tožnik kot toženka, na isti dan podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obe odpovedi sta bili vročeni istega dne (13. 11. 2014 po fikciji vročitve), pri čemer je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj (ob kateri uri) sta bili odpovedi oddani na pošto. Je pa kljub temu pravilno ugotovilo, da je tožnikova odpoved učinkovala oziroma da je tožnik na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. Glede na to je stališče pritožbe, da bi tožnik zoper toženkino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi moral uveljavljati sodno varstvo, neutemeljeno.

9Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vprašanja zastaranja v pobot uveljavljene terjatve, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka je pobot uveljavljala v pravdi (procesni ugovor pobota), za odločitev o pobotu pa se poleg procesnih pravil uporabljajo norme materialnega prava.

10Po določbi prvega odstavka 314. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Tako dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila v trenutku, ko je bila podana pobotna izjava, že zastarana ob predpostavki, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Da se ta določba uporabi tudi v primeru, ko se pobotni ugovor uveljavlja v pravdi, je stališče, sprejeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (odločbe III Ips 179/2006, II Ips 391/2011, II Ips 21/98 in II Ips 557/95; v praksi višjih sodišč je zaznati tudi drugačno stališče, npr. odločbe VSK sklep Cpg 339/2015, VSL sodba I Cp 371/2018, VDSS sodba Pdp 820/2018; v zadevi VSL I Cp 371/2018 je bila s sklepom II DoR 377/2018 dopuščena revizija glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko se nista oprli na določbo 314. člena OZ glede učinkov uveljavljanja v pobot zastarane terjatve oziroma konkretno, ali je pri procesnem pobotanju odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot, ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota).

11Pritožbeno sodišče sledi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča RS glede vprašanja uporabe določbe prvega odstavka 314. člena ZPP. Upoštevaje to določbo se presoja zastaranje v pobot uveljavljene terjatve glede na trenutek, ko stečejo pogoji za pobot. Toženka je v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev in terjatev iz naslova najemnin. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je odškodninska terjatev toženke, ki se nanaša na opustitev preventivnega pregleda vozila tožnika, kar je privedlo do pregretja motorja vozila, zapadla najkasneje 28. 1. 2014, ko je toženka izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Terjatev iz naslova najemnin za prostore toženke pa se nanaša na obdobje od 29. 8. 2008 do 30. 9. 2014, zanjo velja triletni zastaralni rok za občasne terjatve (351. člen OZ). Do takrat, ko so nastale tožnikove terjatve iz naslova regresov za letni dopust in odpravnine ter odškodnine za čas odpovednega roka v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko so torej stekli pogoji za pobot, toženkine terjatve niso (v celoti) zastarale.

12Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tako pobotni ugovor nepravilno zavrnilo zaradi zastaranja, njegove siceršnje utemeljenosti ni presojalo. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da je toženka v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2018 podala pobotni ugovor, ki se ne nanaša le na tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust, ampak na tožbeni zahtevek tožnika v celoti. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča ponovno razsodi o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova regresov za letni dopust, odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ter pobotnega ugovora toženke, posledično pa tudi o plačilu pravdnih stroškov.

13Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo temelja odškodninske odgovornosti tožnika in obstoja terjatve iz naslova najemnin, pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Tako bi pritožbeno sodišče samo v celoti ugotavljalo dejansko stanje, kar pa ni namen postopka pred pritožbenim sodiščem. Dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je tudi hitrejša in bolj ekonomična za stranki, pri čemer razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.