VSL Sodba I Cpg 129/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 27.061,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2015 do plačila v roku 15 dni, zavrne (1. točka izreka sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.730,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tožeča stranka dne 18. 12. 2017 vložila pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške postopka po pritožbi. Dne 19. 12. 2017 je tožeča stranka pravočasno vložila še dopolnitev pritožbe.

3Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške, ki so nastali toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

O sporu

5Tožeča stranka predmetni tožbeni zahtevek temelji na Pogodbi o odstopu terjatev št. 496/2014 z dne 24. 12. 2014 (v nadaljevanju: Pogodba), katero je kot prevzemnik terjatve sklenila s toženo stranko kot odstopnikom terjatve, ter pripadajočem aneksu. Navaja, da je po Pogodbi tožena stranka tožeči stranki odstopila terjatev do svojega dolžnika O. d. o. o. v višini 22.551,00 EUR, da je v aneksu določeno: (1) da je terjatev odstopljena v izterjavo in zastavo za zavarovanje obveznosti, ki jih ima odstopnik do prevzemnika iz naslova prejetega posojila in zaračunanih storitev, (2) da je tožena stranka do tožeče stranke v zavezi vračila prejetega posojila in zaračunanih storitev do dne prejema plačila iz naslova odstopljene terjatve (4. člen), (3) da tožeča stranka kot prevzemnik zaračuna toženi stranki kot odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 20 % pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti (6. člen) in (4) da se v primeru, da dolžnik ne bo poravnal svojih obveznosti do prevzemnika v roku, ki je določen po pogodbi, prejemnik posojila (tj. tožena stranka) zavezuje vrniti prejeto posojilo (8. člen), ter da dolžnik O. d. o. o. ni poravnal terjatve, ki jo je tožeča stranka prevzela od tožene stranke. Glede na določilo aneksa, da je tožena stranka do tožeče stranke v zavezi za vračilo prejetega posojila in zaračunanih storitev vse do prejema plačila iz naslova odstopljene terjatve, plačilo zahteva od tožene stranke. Ker je bilo v 6. členu aneksa tudi izrecno dogovorjeno 20 % nadomestilo, tožeča stranka od tožene stranke tako skupno terja 27.061,20 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti. Pri tem je ugotovilo vsebino Pogodbe in aneksa kot ju je zatrjevala tožeča stranka, kot nosilne razloge svoje odločitve pa je navedlo:

- Pogodba in aneks k Pogodbi predstavljata enotno cesijsko pogodbo (6. člen Pogodbe določa, da bosta medsebojna razmerja pogodbeni stranki uredili z aneksom k Pogodbi);

- aneks¹ predstavlja temelj za posojilo tožeče stranke toženi stranki, ki je bilo nesporno izplačano v višini 19.799,78 EUR (prim. navedbe z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 2. 2017);

- znesek 19.799,78 EUR predstavlja razliko do 22.551,00 EUR, kolikor je znašalo posojilo in 10 % stroškov z vključenim DDV - glede na nakazan znesek (tj. 19.799,78 EUR) je torej tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) 10 % stroškov poravnala že s tem, ko je prejela toliko manjši znesek (6. člen aneksa²);

- plačili po 10.000,00 EUR z dne 11. 9. 2015 ter 18. 9. 2015 nista bili namenjeni za pokrivanje obveznosti, ki jo je tožeči stranki odstopila tožena stranka, pač pa nekaterih drugih računov, ki jih je tožeča stranka izstavila O. d. o. o., ter odstopljenim terjatvam dveh drugih upnikov O. d. o. o. (A 12);

- stranki (direktor družbe O. d. o. o. in zakoniti zastopnik tožeče stranke) sta do avgusta dosegali soglasje o tem, da se vštevajo plačila po 288. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej da so se odplačevali najprej stroški, nato obresti in končno glavnica, kasneje pa ne več;

- tožena stranka je svojo trditev, da je terjatev, ki jo je prenesla na tožečo stranko ona, plačana, uspela dokazati z zaslišanjem prič, predvsem M. H. in konto kartico z dne 15. 2. 2017, na kateri je zadnje plačilo knjiženo dne 20. 10. 2016;

- tožeča stranka svojega trditvenega in dokaznega bremena o konkretnih dogovorih o plačilu drugih nanjo prenesenih terjatev do istega dolžnika, o zapadlosti teh terjatev, o tem, da so se z zatrjevanimi (in nespornimi) plačili zapirale druge terjatve in katere so to bile in da zneski plačil niso zadostovali za pokritje vseh terjatev, ni zmogla in ni izkazala, da terjatev do dolžnika in s tem tudi tožene stranke še vedno obstoji, še manj v kakšni višini.

Pritožba tožeče stranke

7Tožeča stranka odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija. Uvodoma v pritožbi uveljavlja, da je slednja nerazumljiva v delu, v katerem sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka dolžna vrniti le 19.799,78 EUR (tožeča stranka namreč v tem postopku vtožuje plačilo zneska 27.061,20 EUR s pripadki). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja samo zneska 22.551,00 EUR in 19.799,78 EUR ter pri tem izpelje napačen zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati le 19.799,78 EUR, do dela zahtevka, tj. do zneska 4.510,00 EUR (razlike med vtoževanim zneskom 27.061,20 EUR in 22.551,00 EUR) pa se sodišče prve stopnje sploh ne opredeli in je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka.

O pritožbeno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je v sami Pogodbi (med drugim) določena višina terjatve, ki jo odstopa tožena stranka kot odstopnik tožeči stranki (22.551,00 EUR), v aneksu (v katerem sta skladno s 6. členom Pogodbe pravdni stranki uredili medsebojna razmerja) pa: - da je na osnovi odstopljenih terjatev tožnik dal prevzemniku (pravilno: odstopniku) posojilo v višini 22.551,00 EUR, - da je terjatev do dolžnika O. d. o. o. odstopljena v izterjavo in zastavo za zavarovanje toženčevih obveznosti, ki jih ima iz naslova prejetega posojila in zaračunanih storitev, - da je odstopnik do prevzemnika v zavezi vračila prejetega posojila in zaračunanih storitev do dne prejema plačila iz naslova odstopljenih terjatev, - da prevzemnik zaračuna odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 10 % pri prejemu plačila terjatev z nakazilom dolžnika v valutnem roku, 20 % pa pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti ter - da se v primeru, da dolžnik ne poravna svojih obveznosti do prevzemnika v roku, ki je določen po pogodbi, prejemnik posojila zavezuje vrniti prejeto posojilo.

9Pravilno je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi pojasnilo, da je bilo v obravnavani zadevi med pravdnima strankama nesporno, da je bilo toženi stranki posojilo izplačano v znesku 19.799,78 EUR.

10Ugotovitev, da posojilo, ki ga je tožena stranka dolžna vrniti, znaša 19.799,78 EUR, saj je toliko prejela (ki jo prvostopenjsko sodišče prve stopnje zapiše v drugem odstavku na 7. strani sodbe), glede na navedeno v prejšnjem odstavku ni nerazumljiva. Poleg tega po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zgolj razmislek prvostopenjskega sodišča o tem, kakšen znesek posojila bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki - v nasprotnem primeru se namreč le-to v nadaljevanju ne bi ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila terjatev, ki jo je tožena stranka prenesla na tožečo stranko, plačana s strani dolžnika. Pritožbeno sodišče meni, da gre le za hipotetičen zaključek o tem, kakšno posojilo bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki, če se v dokaznem postopku ne bi potrdile navedbe tožene stranke, da je dolžnik terjatev, ki jo je toženka prenesla na tožečo stranko, plačal, pripominja pa da se z zneskom 19.799,78 EUR ne strinja. Aneks namreč določa (in sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo), da je odstopnik do prevzemnika v zavezi vračila prejetega posojila in zaračunanih storitev do dne prejema plačila iz naslova odstopljenih terjatev in da prevzemnik zaračuna odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 10 % pri prejemu plačila terjatev z nakazilom dolžnika. V znesek 22.551,00 EUR vkalkuliranih 10 % stroškov (ter posledično dejansko izplačilo v višini 19.799,78 EUR) torej ne pomeni, da bi bila tožena stranka v primeru neplačila s strani dolžnika tožeči stranki dolžna vrniti zgolj 19.799,78 EUR. Če je namreč odstopnik do prevzemnika v zavezi vračila prejetega posojila in zaračunanih storitev, v kolikor terjatev ni poplačana s strani dolžnika, bi bila toženka v razmerju do tožeče stranke v zavezi za znesek posojila, ki ji je bil dejansko izplačan, 10 % vrednosti odstopljene terjatve in DDV.

11Po presoji pritožbenega sodišča bi torej (ob pravilni uporabi avtonomnega materialnega prava, tj. določb Pogodbe) tožena stranka v primeru, da dolžnik terjatve, ki jo je tožena stranka odstopila tožeči stranki, ne bi plačal, tožeči stranki dejansko morala vrniti posojilo v višini 22.551,00 EUR in ne zgolj v višini 19.799,78 EUR kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker pa - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe - jo je in pritožnica neutemeljeno trdi, da zadevnih stroškov in DDV-ja v resnici nikoli ni prejela, je tožeča stranka že prejela vse, do česar je bila po Pogodbi in aneksu upravičena.

12Zmotna navedba hipotetičnega zneska za primer neplačila s strani dolžnika O. d. o. o. na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju kot bistveno pravilno ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati svojo trditev, da je terjatev, ki jo je prenesla na tožečo stranko, plačana, in posledično tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi (zmotne) navedbe, kakšen znesek posojila bi bila tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki ob predpostavki, da dolžnik odstopljene terjatve ne bi poravnal, izpodbijana sodba v nasprotju z stališčem pritožnice nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in zato ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Prav tako ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dela zahtevka v višini 4.510,00 EUR (ki predstavlja razliko med vtoževanim zneskom 27.061,20 EUR in v Pogodbi določenim zneskom posojila 22.551,00 EUR). Prvostopenjsko sodišče je zahtevek v presežku nad 22.551,00 EUR zavrnilo že s tem, ko je (med drugim) ugotovilo, (1) da je v 6. členu aneksa določeno, da tožeča stranka kot prevzemnik zaračuna toženi stranki kot odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 10 % pri prejemu plačila z nakazilom dolžnika v valutnem roku, 20 % pa pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti in (2) da je bila terjatev, ki jo je tožena stranka na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev št. 496/2014 prenesla na tožečo stranko, s strani dolžnika O. d. o. o. že plačana.

14Pri tem pa je potrebno pojasniti še sledeče. Tožeča stranka je v vlogi z dne 15. 12. 2016 sama navedla, da je terjatev poskušala izterjati izvensodno tako od dolžnika kot tudi od tožene stranke in da je sodni postopek zaradi neplačila sprožila zoper toženo stranko (prim. list. št. 17), navedb tožene stranke, da tožeča stranka v predmetni zadevi plačila terjatve od dolžnika ni terjala po sodni poti (tega namreč niti ne zatrjuje niti ne dokaže) in da zato do plačila 20 % ni upravičena, pa tožena stranka niti ni prerekala. Ker po 424. členu OZ odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno (in v obravnavanem primeru je bilo po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča to dogovorjeno), vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika, sodišče prve stopnje tožeči stranki (ob neprerekani trditvi, da tožeča stranka plačila terjatve od dolžnika ni terjala po sodni poti) nadomestila v višini 20 % oziroma 4.510,00 EUR³ pravilno ni priznalo in je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Določbo 6. člena aneksa, da tožeča stranka kot prevzemnik zaračuna toženi stranki kot odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 20 % pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti, je namreč treba upoštevati skozi prizmo instituta odgovornosti za izterljivost iz 424. člena OZ, v katerem je - poleg že navedenega - izrecno določeno tudi, da se za večjo odgovornost poštenega odstopnika ni mogoče dogovoriti (drugi odstavek 424. člena OZ). V obravnavanem postopku sodne izterjave zoper odstopnika (toženo stranko), v katerem je nesporno, da prevzemnik (tj. tožeča stranka) terjatve ni poskušal sodno izterjati od dolžnika (O. d. o. o.)⁴, toženi stranki ni dopustno naložiti plačila storitev za gospodarjenje in izterjavo terjatev v višini 20 % od vrednosti odstopljenih terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

O pritožbeno zatrjevani zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

15Pritožničina osrednja pritožbena navedba je v graji zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka svojo trditev, da je terjatev, ki jo je prenesla na tožečo stranko ona, plačana, uspela dokazati z zaslišanjem prič, predvsem M. H., in konto kartico z dne 15. 2. 2017, na kateri je zadnje plačilo knjiženo dne 20. 10. 2016. Kot bistveno v zvezi s tem navaja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno in v nasprotju z določbami ZPP toženi stranki dopustilo, da po prvem naroku za glavno obravnavo dostavi konto kartico družbe O. d. o. o. Omenjena konto kartica je tudi nepravilna in ne izkazuje dejanskih plačil oziroma pravilnega knjiženja plačil. Tožena stranka ne predloži nobenega dokaza, da je bilo plačilo njene terjatve dejansko izvedeno.

16Poleg tega se po stališču pritožnice sodišče prve stopnje do tega dokaza tudi ni ustrezno opredelilo, saj ni pojasnilo, kaj ta dokaz izkazuje in zakaj verjame temu dokazu. Iz obrazložitve sodbe prav tako ne izhaja jasno, na podlagi česa je verjeti priči M. H. glede plačil, s katerimi naj bi dolžnik poravnal celoten dolg do tožeče stranke.

Sporno dejansko stanje v zvezi s plačilom odstopljene terjatve

17Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke iz tožbe, da ji dolžnik O. d. o. o. ni poravnal terjatve, ki jo je prevzela od tožene stranke, odgovorila, da je dolžnik odstopljeno terjatev že v celoti poravnal. Takoj po prejemu tožbe je kontaktirala direktorja družbe O. d. o. o., ki je toženi stranki zatrdil, da je celoten dolg po odstopljeni terjatvi že preplačal. Toženka je tako navedla, da naj bi dolžnik na podlagi odstopljene terjatve tožeči stranki dne 11. 9. 2015 nakazal znesek 10.000,00 EUR, dne 18. 9. 2015 pa še 10.000,00 EUR, glede preostanka dolga pa naj bi med dolžnikom in tožečo stranko prišlo do dogovora, da bosta preostali znesek poravnala z asignacijo, in sicer sta 18. 12. 2015 sklenila asignacijsko pogodbo št. 38/2015, po kateri sta se dogovorila, da bo tožeči stranki preostanek dolga plačal dolžnikov dolžnik H. d. o. o., in sicer da bo najkasneje do dne 20. 1. 2016 nakazal tožeči stranki 18.384,14 EUR, s čimer se je zapiral tako dolg na podlagi cesijske pogodbe kot tudi stroški cesijske pogodbe.

18Tožeča stranka je v vlogi z dne 15. 12. 2016 navedla, da je z upniki podjetja O. d. o. o. sklenila več cesijskih pogodb in da je bila Pogodba, ki jo je sklenila s toženo stranko, zadnja od takšnih pogodb. Vsa plačila, ki naj bi jih prejela od tožene stranke, so bila namenjena kritju dolgov po predhodnih pogodbah. Ob vsakem plačilu tožeči stranki sta zakoniti zastopnik tožeče stranke in računovodkinja podjetja O. d. o. o. usklajeno pokrivala odprte postavke, ki jih je imela tožeča stranka do tega podjetja. Iz tabele, predložene navedeni vlogi, naj bi bilo tako razvidno, da sta plačili v skupnem znesku 20.000,00 EUR pokrili različne račune, ki jih je tožeča stranka izstavila podjetju O. d. o. o., ter terjatvi, odkupljeni od drugih dveh upnikov - S. in M. Prav tako je po navedbah tožeče stranke znesek, ki ga je slednja prejela na podlagi asignacijske pogodbe, predstavljal plačilo obveznosti po predhodnih pogodbah (pri čemer pa tožnica ne pove, po katerih pogodbah).

19Tožena stranka je na to odgovorila (vloga z dne 12. 1. 2017), da je dolžnik toženi stranki zatrdil, da je bil dolg dolžnika do odstopnika terjatve tožeči stranki že poravnan. Ostale terjatve, ki jih ima tožeča stranka do dolžnika, so se zapirale z drugimi pogodbami o odstopu terjatev, npr. Pogodbo o odstopu terjatev št. 204/2016 (s katero je dolžnik na tožečo stranko prenesel terjatev do dolžnikovega dolžnika E. d. d. v znesku 26.895,22 EUR) in Pogodbo o odstopu terjatev št. 175/2016 (s katero je dolžnik na tožečo stranko prenesel terjatev do dolžnikovega dolžnika G. d. o. o. v znesku 25.507,00 EUR), pri čemer so bile terjatve poravnane neposredno tožeči stranki s strani dolžnikovih dolžnikov in je tožeča stranka iz naslova navedenih pogodb prejela plačilo skupno 52.402,22 EUR, na ta način pa so bile poplačane vse terjatve tožeče stranke do tožene stranke oziroma njenega dolžnika. Pri tem je tožena stranka navedla tudi, da se ne more natančno izjasniti, katero poplačilo natančno predstavlja plačilo njene terjatve, saj je plačilo izvedla tretja oseba.

20Po zaslišanju zakonitega zastopnika dolžnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017, priče I. K., je tožena stranka prosila za rok, da predloži konto kartico, katero je priča omenjala v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje ji ga je odobrilo in tožena stranka je dokaz v roku 8 dni predložila (list. št. 45).

21Tožeča stranka je na naroku dne 7. 2. 2017 v zvezi s konto kartico, ki naj bi po izjavi priče izkazovala, da naj bi bil dolg v konkretni zadevi zaprt, opozorila, da je tožena stranka v dosedanjih vlogah zatrjevala plačilo po dveh nakazilih in po asignacijski pogodbi s H., da pa je zaslišana priča K. pojasnila, da naj bi bila vtoževana terjatev zaprta z dvema cesijskima pogodbama. Ker je to po njenem mnenju pomenilo, da se tožena stranka ni dobro uskladila z dolžnikom, na kakšen način bo podajala trditve v tem postopku, se s podaljšanjem roka za predložitev listin ni strinjala.

Glede konto kartice (B 8)

22Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno in v nasprotju z določbami ZPP toženi stranki dopustilo, da po prvem naroku za glavno obravnavo dostavi konto kartico družbe O. d. o. o. (oziroma navedbe, da sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo dopustiti predložitve dokaza po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, saj gre za dokaz, ki bi ga slednja lahko in tudi morala - glede na ugovore v smeri plačila s strani dolžnika O. d. o. o. in navedbe o tem, da vse podatke pridobiva od omenjenega dolžnika - predložiti kadarkoli prej; plačilo dolga bi poleg tega lahko izkazala z drugimi, bolj verodostojnimi dokazili, npr. z bančnimi izpiski ipd.).

23Tožena stranka je dokaz s predložitvijo kartice konta pravilno ponudila na prvem naroku za glavno obravnavo in jo dostavila v roku, ki ji ga je odredilo prvostopenjsko sodišče. Glede na opisano dinamiko predmetnega spora je namreč jasno, da je bila pred tem v zvezi s plačilom odstopljene terjatve s strani dolžnika O. d. o. o. v dokazni (in trditveni) stiski. Kot izhaja iz njenih trditev se je sicer res ves čas obračala na dolžnika, da se izjasni o poplačilu odstopljene terjatve (pri čemer ji je ta vedno zatrdil, da „je bil dolg dolžnika do odstopnika terjatve (toženca) tožeči stranki že poravnan“ - prim. navedbe iz prve pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12. 1. 2017), a hkrati poudarila, da sama ne more natančno navesti, katero poplačilo predstavlja plačilo njene terjatve, saj je plačilo izvedla tretja oseba. Ko je torej priča K. šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017 izpovedala, da je terjatev, ki jo je tožena stranka prenesla na tožečo stranko, plačana in s čim in je tožena stranka prosila za rok za predložitev kartice, katero je omenjal zastopnik dolžnika K., je sodišče prve stopnje slednji pravilno ugodilo.

24Sodišče prve stopnje se je na konto kartico, ki jo je tožena stranka sodišču prve stopnje predložila dne 16. 2. 2017 (kar je skladno s pozivom prvostopenjskega sodišča pravočasno), oprlo povsem utemeljeno in jo tudi pravilno sprejelo kot enega od dokazov⁵, s katerim je tožena stranka izkazala plačilo terjatve, ki jo je odstopila tožeči stranki⁶. Tožena stranka pred zaslišanjem omenjene osebe spornega dokaza sodišču prve stopnje ni ponudila, ker očitno ni vedela, da je relevanten, saj je tak postal šele takrat, ko je priča K. o njem izpovedala.

25O kršitvi določb ZPP pa v obravnavanem primeru tudi sicer ni mogoče govoriti. Z dostavo konto kartice po pričanju zakonitega zastopnika dolžnika tožena stranka v nasprotju z navedbami pritožnice ni dosegla, da se je izpoved priče K. pretvorila v (tožbene) navedbe. Bistven ugovor tožene stranke je bil namreč ravno v navedbi, da je dolžnik konkretno terjatev že poravnal in da zato tožeča stranka od nje vtoževani znesek terja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje pa je tudi v celoti pravilno in zadostno obrazložilo, da predlog za predložitev kartice konta O. d. o. o. in nato sama predložitev v nasprotju s trditvami tožeče stranke nista bila podana prepozno - predlog je bil namreč podan na prvem naroku za glavno obravnavo in predložen v postavljenem roku (pri čemer je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje navedeno listino tudi vročilo tožeči stranki s pozivom, da se lahko v osmih dneh o njej izreče).

26Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP).

27Ko je po zaslišanju priče I. K. tožena stranka sodišče prve stopnje zaprosila za rok za predložitev konto kartice, katero je omenjal zakoniti zastopnik družbe O. d. o. o., je tej zahtevi zadostila. Tožena stranka je šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 2. 2017 izvedela, na kakšen način je bila poravnana konkretna terjatev in spornega dokaza, ki naj bi to potrdil, prej kot na tem naroku ni mogla ponuditi. Argumentacija pritožnice, da bi dokaz lahko predložila že prej, zato ne zdrži. Okoliščina, da ima tožena stranka kvalificiranega pooblaščenca, na to ne vpliva.

28Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja še, da tudi ni utemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da se do tega dokaza ni ustrezno opredelilo, ker ni pojasnilo, zakaj verjame temu dokazu. Glede na skladne izpovedbe zaslišanih prič I. K. in M. H. sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da omenjenega dokaza ne bi upoštevalo oziroma da bi dvomilo v njegovo pravilnost. Na navedbe tožeče stranke o tem, da je konto kartica z dne 15. 2. 2017 prilagojena potrebam tožene stranke v tem postopku in da ne izkazuje dejanskega stanja (kar naj bi bilo po trditvah tožeče stranke mogoče ugotoviti že s primerjavo sporne konto kartice s tistimi izpiski konto kartice, ki jih je v tem postopku predložila tožeča stranka, saj naj bi bilo iz slednjih razvidno, da je podjetje O. d. o. o. zapiralo posamične račune, s katerimi so bili zaprti stroški in nato glavnica po določenih pogodbah - iz izpiskov konto kartice z dne 11. 9. 2016 in 18. 9. 2016⁷ tako izhaja, da je družba O. d. o. o. z zneskom 20.000,00 EUR zapirala račune za stroške, ki jih je tožeča stranka izstavila podjetju, ter glavnici terjatev, odkupljenih od drugih dveh upnikov podjetja O. d. o. o., medtem ko so v konto kartici z dne 15. 2. 2017 vsa plačila po posamični pogodbi prikazana zbirno in plačila stroškov niso upoštevana, čeprav iz podpisanih pogodb jasno izhaja tudi obveznost plačila stroškov, in da gre zato za neresničen izkaz plačil⁸), pa je po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče smiselno odgovorilo ravno na 8. strani izpodbijane sodbe, ki po navedbah pritožnice predstavlja srž dokazne ocene.

29Sodišče prve stopnje se je na sporno konto kartico v zadnji postavki oprlo, ker je pred tem ugotovilo, da stranki (pri čemer sta mišljeni tožeča stranka in družba O. d. o. o.) od avgusta 2016 dalje nista več dosegali soglasja o tem, da se vštevajo plačila po 288. členu OZ, torej da se odplačujejo najprej stroški, nato obresti in končno glavnica, in da vse poravnave obveznosti družbe O. d. o. o. med dolžnikom in tožečo stranko niso bile usklajene oziroma ker je pred tem ugotovilo, da bi bil tožnik kot upnik dolžan poravnavati obveznosti v vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, da pa slednji ni povedal, kdaj so terjatve zapadle v izpolnitev in kolikšni so bili stroški v zvezi s posamezno terjatvijo. Da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče sklepati o tem, zakaj sodišče prve stopnje omenjeni dokaz šteje za verodostojnega, po presoji pritožbenega sodišča torej ni res.

30Prav tako ni res, kar trdi pritožnica, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedenega dokaza v smislu, da bi pojasnilo, kaj ta dokaz izkazuje. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je tožena stranka s konto kartico uspela dokazati svojo trditev, da je terjatev, ki jo je prenesla na tožečo stranko, plačana. Vendar pa sporne konto kartice v nasprotju z navedbami pritožnice ni upoštevalo kot ključnega oziroma edinega dokaza, ki izkazuje citirano trditev toženke. Upoštevalo jo je v povezavi z izpovedbama prič K. in H., ki sta potrdila, da je bila terjatev, ki jo je tožena stranka prenesla na tožečo stranko, poravnana. Očitek pritožnice, da so navedbe tožene stranke o plačilih njene terjatve povsem pavšalne, saj za njih ni predložila nobenega dokaza, se po presoji pritožbenega sodišča tako izkaže kot neutemeljen. Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pravilno pojasnilo, da tožena stranka v tem postopku ni prerekala s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da so bila plačila po Pogodbi o odstopu terjatev št. 204/2016 (s katero je dolžnik O. d. o. o. na tožečo stranko prenesel terjatev do dolžnikovega dolžnika E. d. d. v znesku 26.925,22 EUR) in Pogodbo o odstopu terjatev št. 175/2016 (s katero je dolžnik na tožečo stranko prenesel terjatev do dolžnikovega dolžnika G. d. o. o. v znesku 25.507,00 EUR) ter asignaciji z dne 18. 12. 2015, izvedena.⁹ Izkaz dejanskih plačil z bančnimi izpiski oziroma drugimi dokazili o plačilu glede na obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, tako niti ni bil potreben.

31K temu pa pritožbeno sodišče dodaja še sledeče. Breme dokazovanja konkretnih plačil vtoževane terjatve bi bilo za toženo stranko prestrogo, saj sama ni bila plačnik. Neutemeljen je zato pritožničin očitek, da bi tožena stranka svoje navedbe morala dokazati z bančnimi izpiski ipd. in da zato ker tega ni storila, svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka svojo trditev, da je terjatev, ki jo je prenesla na tožečo stranko, plačana, dokazala (že) na podlagi zaslišanja prič I. K. (zakonitega zastopnika dolžnika O. d. o. o.) in M. H. (računovodkinje dolžnika) ter ob predložitvi konto kartice z dne 15. 2. 2017, na kateri je zadnje plačilo knjiženo dne 20. 10. 2016. Glede na izkazan uspeh dokazovanja toženke pa je v nadaljevanju tudi pravilno pojasnilo, da se je dokazno breme, da s plačili dolžnika vtoževana terjatev ni plačana, prevalilo na tožečo stranko, ki pa svojega trditvenega in dokaznega bremena o konkretnih dogovorih o plačilu drugih nanj prenesenih terjatev do istega dolžnika, o zapadlosti teh terjatev, o tem, da so se z zatrjevanimi (in nespornimi) plačili zapirale druge terjatve in da zneski plačil niso zadostovali za pokritje vseh terjatev, ni zmogla in ni izkazala, da terjatev do dolžnika in s tem tudi tožene stranke še vedno obstoji, še manj v kakšni višini.

32Kljub temu, da je bila (upoštevaje njene lastne trditve) ona tista, ki naj bi vsa plačila s strani O. d. o. o. usklajevala z njenim zakonitim zastopnikom oziroma računovodkinjo, v tem postopku ni ponudila dovoljšnje trditvene in dokazne podlage za ugotovitev, da terjatev do dolžnika, posledično pa tudi do tožene stranke, še vedno obstoji. Kot prejemnica plačil (oziroma kot subjekt, ki plačila konkretne terjatve še naj ne bi prejel) pa je bila po presoji pritožbenega sodišča nedvomno v poziciji, da bi to lahko oziroma bi to morala storiti (za utemeljitev svojega zahtevka). Morala bi pojasniti konkretne dogovore o tem, katere odstopljene ji terjatve so se pokrivale s posameznimi zatrjevanimi plačili, kakšni stroški so v zvezi s temi terjatvami nastajali in s katerim od navedenih zneskov so bili kriti ipd. Samo na ta način bi namreč uspela dokazati, da plačila terjatve, ki ji je bila odstopljena s strani v tem postopku tožene stranke, od dolžnika še ni prejela. Ker se v tem oziru ni dovolj angažirala, pa po presoji pritožbenega sodišča drugačne odločitve, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje, ne more doseči.

33Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

34Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Ki med drugim določa, da na osnovi odstopljenih terjatev tožnik da posojilo v višini 22.551,00 EUR.
² Stranki sta se dogovorili, da prevzemnik zaračuna odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 10 % pri prejemu plačila z nakazilom dolžnika ( O. d. o. o.) in 20 % pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti.
³ Ki predstavlja razliko med vtoževanim zneskom 27.061,20 EUR in v Pogodbi določenim zneskom posojila 22.551,00 EUR.
⁴ Pri čemer je ugotovljeno tudi, da je dolžnik odstopljeno terjatev poravnal.
⁵ In ne kot ključni dokaz kot trdi pritožnica.
⁶ Pritožbeno sodišče že na tem mestu poudarja, natančneje pa bo to pojasnjeno še v nadaljevanju, da pritožnica zmotno uveljavlja, da naj bi konto kartica z dne 15. 2. 2107 izkazovala, da je celoten dolg (tj. dolg po vseh cesijskih pogodbah, s katerimi so bile tožeči stranki odstopljene terjatve do dolžnika O. d. o. o.), s tem pa tudi dolg, ki izhaja iz pravnega razmerja med pravdnima strankama, zaprt s cesijsko pogodbo z E. d. d. dne 20. 10. 2016. Gre za dokaz o plačilu konkretne terjatve, ki je bila tožeči stranki odstopljena s Pogodbo z dne 24. 12. 2014.
⁷ Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre za plačila z dne 11. in 18. 9. 2015 in ne 11. in 18. 9. 2016.
⁸ Prim. navedbe iz vloge z dne 6. 3. 3017.
⁹ Tožeča stranka je šele v vlogi z dne 6. 3. 2017, v kateri se je imela možnost izreči o konto kartici z dne 15. 2. 2017, začela pavšalno zatrjevati, da družba E. d. d. še ni poravnala dolga po sklenjeni cesijski pogodbi in da dolg nikakor ni zaprt z dnem 20. 10. 2016 ter da mora družba E. d. d. tožeči stranki plačati še 6 od skupno devetih obrokov, a za takšne svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Poleg tega je glede na izpoved priče K. - v nasprotju z navedbami pritožnice - na tem mestu nastala potreba tožeče stranke, da pojasni in izkaže, za katere druge posle je šlo plačilo po cesijskih pogodbah z E. d. d. in G..