VSM Sklep I Cp 696/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožnici predlagali, da sodišče toženi stranki prepove vsakršno prodajo, odtujitev ali kakršnokoli razpolaganje s solastniškim deležem nepremičnine do ¾ dvosobnega stanovanja v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu Cesta XIV. Divizije, M., ki je vpisana v zemljiško knjigo z ID znakom del stavbe 752-17, da se zemljiški knjigi po uradni dolžnosti naloži vpis prepovedi ter da začasna odredba velja še najmanj 30 dni po vročitvi pravnomočne sodbe pravdnim strankam, pri čemer morebitna pritožba ne zadrži izvršitve te začasne odredbe (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe je pridržalo do končne odločitve v postopku (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožujeta tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi ter se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navajata, da je bila v času sklenitve predpogodbe tožena stranka (v nadaljevanju toženka) lastnica nepremičnine oz. stanovanja le do 1/2 celote, lastnik preostale polovice pa je bil S.B., pokojni izvenzakonski partner toženke, po katerem je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru potekal zapuščinski postopek. V predpogodbi je bilo dogovorjeno, da se bo prodajna pogodba za celotno nepremičnino sklenila šele po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku in da bo toženka z glavno pogodbo dovolila vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini na ime tožečih strank, in sicer vsake do ½ celote. Glavni namen predpogodbe je bil, da toženka v zapuščinskem postopku pridobi še preostalo 1/2 stanovanja v solasti pokojnega, kar bi lahko izvedla na več načinov. Ker pa se to ni zgodilo, toženka je namreč postala lastnica le do ¾ celote nepremičnine, pogoji za sklenitev glavne pogodbe po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku še niso (bili) izpolnjeni. V posledici tega je treba III. točko predpogodbe, ki določa, da se bo glavna pogodba sklenila takoj po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, razlagati v skladu z namenom sklenitve glavne pogodbe, ki je kupoprodaja celotne nepremičnine. V kolikor temu ne bi bilo tako, bi pravdne stranke že takoj sklenile prodajno pogodbo za ½ celote nepremičnine in ne bi čakale na konec zapuščinskega postopka. Glede na dejstvo, da je toženka šele v januarju 2019 pridobila lastninsko pravico na ¾ celote nepremičnine, da v stečajnem postopku ni uspela pridobiti še preostale ¼ lastninske pravice od solastnika Ž.B. ter da tožnika v navedeni nepremičnini bivata že vse od časa sklenitve predpogodbe in v katero sta tudi veliko vložila, pri čemer rok za sklenitev glavne pogodbe sploh še ni začel teči, imata tožnika pravico terjati sklenitev glavne pogodbe vsaj v njenem pretežnem deležu, tj. ¾ celote v lasti toženke. Pomeni, da je terjatev tožnikov za nakup sorazmernega deleža nepremičnine izkazana najmanj s stopnjo verjetnosti in bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi izkazanost pogojev po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je prav tako kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni presojalo navedb tožnikov o blokiranem TRR toženke in njuni bojazni da toženka očitno nima drugega likvidnega premoženja s katerim bi lahko poplača njuno terjatev, kar je izkazano tudi s tem, da jima ni vrnila dvojne are. Glede obstoja pogoja neznatne škode izpostavljata, da je nepremičninski trg zelo stabilen trg, ki ni podvržen večjim nihanjem cen zaradi katerih bi toženka lahko utrpela znatno škodo. Upoštevati je treba, da sta tožnika z obsežnimi adaptacijskimi deli povečala vrednost nepremičnine in bi toženka v primeru morebitne prodaje nepremičnine prodala tudi njun prispevek k povečanju njene vrednosti in se tako okoristila na njun račun, pri čemer jim tega prispevka ne bi povrnila, saj tudi are ni. Predlagana prepoved odtujitve in obremenitve predmetne nepremičnine vsekakor ni prekomeren poseg v lastninsko pravico toženke.

3Toženka se v laičnem odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in ne priglaša stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), tudi ne tistih, na katere se sklicujeta tožnika, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

6Upoštevaje zakonsko podlago, trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe in vpogleda v predloženo dokumentacijo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, ki glasi na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v večinski lasti toženke. Kot ključno je štelo, da tožnika glede zavarovanja nedenarne terjatve, tj. sklenitev prodajne pogodbe, nista uspela s stopnjo verjetnosti izkazati, da njuna terjatev obstoji, saj močan dvom v njen obstoj poraja iztek 6 mesečnega roka, v katerem bi tožnika morala zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Glede zavarovanja njunih denarnih terjatev, tj. vračilo are, povrnitev vlaganj in plačilo odškodnine, pa je sklenilo, da sicer obstoji verjetnost o obstoju terjatve tožnikov, vendar ni ugotovilo, da bi uveljavitev terjatve tožnikov bila onemogočena ali otežena, niti ni bilo izkazano, da bi toženka z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo.

7Materialna podlaga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izhaja iz 272. člena ZIZ, po kateri mora upnik izkazati (najmanj) dva pogoja. Prvi je verjetnost, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala,¹ drugi pogoj pa predstavlja bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena,² bodisi je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Upnik lahko izkaže tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je 6 mesečni prekluzivni rok za uveljavitev zahtevka po sklenitvi glavne pogodbe iz petega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)³ iztekel dne 30. 5. 2011, pri čemer ni sporno, da tožnika v tem času zahtevka na sklenitev prodajne pogodbe nista podala. Gre za materialni prekluzivni rok, po katerem v primeru, da je zamujen, po samem zakonu preneha pravica do uveljavljanja terjatve. Takšne odločitve ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja, da rok za sklenitev glavne pogodbe še sploh ni začel teči, saj se ni izpolnil bistveni pogoj iz predpogodbe, tj. da bi toženka postala lastnica nepremičnine do celote. Takšna pritožbena izvajanja so v nasprotju s sklenjeno predpogodbo (priloga A3), v kateri so se pogodbene stranke dogovorile (tč. III predpogodbe), da bodo prodajno pogodbo za stanovanje sklenile takoj po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku po pokojnem S.B. Zapuščinski postopek po pokojnem S.B. pa je bil končan 30. 11. 2010 (priloga B3). Verjetnost obstoja terjatve po sklenitvi prodajne pogodbe glede na do sedaj znana dejstva in trditve, ni izkazana.

8Sodišče druge stopnje pri tem še dodaja, da četudi bi se ugotovila verjetnost obstoja terjatve, pa pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve prav tako ne bi bili izpolnjeni, saj tožnika nista konkretno navajala, še manj pa izkazala katerega od kumulativno podanih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zgolj pavšalno zatrjevana bojazen po morebitni prodaji solastniškega deleža s strani toženke v posledici česar bo uveljavitev terjatev tožnikov onemogočena ali otežena oz. jima bo nastala težko nadomestljiva škoda, pri čemer toženka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic kot bi nastale tožnikoma, tem pogojem ne zadosti. Ne gre namreč spregledati dejstva, da toženka v vseh letih, tj. od leta 2004 ni izkazala interesa po prodaji njenega deleža na nepremičnini tretji osebi, pa četudi bi do prodaje prišlo, bi tožnika imela na voljo še druge možnosti poplačila njune terjatve kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. in 14. točki izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje ne dvomi to, da bi imela toženka po prodaji svojega deleža nepremičnine dovolj sredstev za poplačilo terjatve tožnikov, upoštevajoč splošno znano dejstvo višanja cen nepremičnin.

9Glede zavarovanja denarne terjatve pa bi tožnika morala izkazati subjektivno nevarnost, kar pomeni, da bi morala zatrjevati in verjetno izkazati relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj toženke možnosti za izterjavo njune terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlagata izdajo začasne odredbe.⁴ Pritožbeno neutemeljena je trditev, da sodišče prve stopnje ni presojalo navedb tožnikov o blokadi TRR toženke in njuni bojazni, da le-ta očitno nima likvidnega premoženja. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno in argumentirano pojasnilo, da tožnika nista z ničemer izkazala, da toženka s svojim premoženjem razpolaga na način, da bi povzročila svojo neplačevitost oz. da bi se v takšnem stanju že nahajala. Z ničemer nista izkazala odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja toženke z njenim premoženjem. Trditev, da je imela toženka po lastnih navedbah v preteklosti že blokiran TRR, pa je povsem pavšalna in neizkazana, zato je tudi sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti.⁵ Navedba, da toženka tožnikoma ni vrnila dvojne are, ker jo je očitno porabila za poplačilo svojih dolgov in da bi se z morebitno prodajo stanovanja okoristila na račun tožnikov pa predstavlja pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10Kot pravilna se izkaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala, da bi toženka z izdano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Vsak poseg v lastnino predstavlja za lastnika nastanek škode oz. samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja pomemben element lastninske pravice.⁶ To velja ne glede na tožnikova zatrjevanja o stabilnem nepremičninskem trgu, obsežnih adaptacijskih delih v stanovanju in prispevanju k povečanju vrednosti nepremičnine niti, da toženka v stanovanju ne biva. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da tudi načelo sorazmernosti v danem primeru narekuje zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

11V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena in zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Tožnika s pritožbo nista uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ob tem sodišče ne opravi celotne dokazne ocene, saj se v postopku zavarovanja uporabljajo določila ZIZ, določila ZPP pa le smiselno (VSL sklep II Cp 3323/2016 z dne 4. 1. 2017).
² To nevarnost je treba izkazati le objektivno. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, tj. nevarnosti za bodočo škodo. Prim. tudi VSL Sklep I Cp 2087/2017 z dne 27. 9. 2017, tč. 7, VSL sklep II Cp 1158/2016 z dne 5. 5. 2016.
³ Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.
⁴ Prim. VSL Sklep II Cp 680/2019 z dne 17. 4. 2019.
⁵ Pa tudi sicer, trditve o blokiranem transakcijskem računu niso subjektivna nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (Prim. VSC Sklep II Cpg 179/2017 z dne 20. 9. 2017).
⁶ VSL Sklep II Cp 1134/2019 z dne 19. 6. 2019.