UPRS Sodba III U 99/2018-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tržni inšpektorat RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanimi odločbami, navedenimi v uvodu te sodbe, tožeči stranki prepovedal sklepanje pogodb o brezobrestnem gotovinskem posojilu, z dobo vračila 30 dni in s podaljševanjem rokov za vračilo posojila na podlagi prošnje stranke, ob hkratnem zaračunavanju stroškov obravnave te prošnje, ker opisani način pomeni sklepanje več zaporednih pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto ter štejejo za eno kreditno pogodbo, pri tem pa za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja nima dovoljenja. Po tem, ko je tožeča stranka zoper vse izpodbijane odločbe vložila pritožbe, je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) vse zadeve združil v enotno obravnavanje, temu pa sledi tudi tožba tožeče stranke.

2Prvostopenjski organ v obrazložitvah vseh izpodbijanih odločb enako pojasnjuje, da je inšpekcijske nadzore v poslovalnicah tožeče stranke opravil glede upoštevanja določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2). Ob pregledu so sodelovali zaposleni v posameznih poslovalnicah. O ugotovitvah so bili sestavljeni zapisniki, ki so bili vročeni tožeči stranki, odgovorna osebna tožeče strank, to je direktorica A.A., pa se je o teh ugotovitvah izjavila. Pojasnila je, da tožeča stranka s potrošniki sklepa kreditne pogodbe brez zaračunavanja stroškov sklenitve pogodbe, kot tudi brez obresti za dano posojilo ali drugih dodatnih stroškov. Take pogodbe po mnenju tožeče stranke, ki sicer nima dovoljenja za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja, v skladu s 3. točko 3. člena ZPotK-2 predstavljajo izjemo od uporabe tega zakona.

3Prvostopenjski organ navaja, da so pogodbe, ki jih tožeča stranka sklepa s strankami, sestavljene tipsko. V njih je navedeno: da tožeča stranka odobri posojilo posojilojemalcu in višino tega posojila; da je doba vračila posojila 30 dni in to brez obresti in brez stroškov odobritve posojila; da je datum zapadlosti bistvena sestavina pogodbe; da posojilodajalec za primer nevrnjenega posojila pooblašča tožečo stranko, da vloži tožbo oziroma predlaga izvršbo na poplačilo pri pristojnem sodišču, kolikor se stranki ne dogovorita drugače; in da ima tožeča stranka pravico za vsako zamujeno plačilo od dneva zapadlosti pa do dneva poplačila posojilojemalcu zaračunati zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je po zahtevi prvostopenjskega organa posredovala seznam sklenjenih pogodb in za vsako pogodbo število odobrenih prošenj za spremembo plačila ter znesek zaračunanih stroškov za obravnavo take prošnje. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo število pogodb, po katerih so se dolgovane obveznosti povrnile v dogovorjenem roku, majhno, medtem ko so v pretežnem številu pogodb posojilojemalci zaprosili za spremembo roka plačila in za to plačali stroške. Ugotavlja, da je v času pregledovanih štirih mesecev poslovanja tožeča stranka z zaračunavanjem stroškov presegla predpisano letno obrestno mero zamudnih obresti, katero bi v skladu s sklenjeno kreditno pogodbo bila upravičena zaračunati kreditojemalcem v primeru nepravočasnega vračila kredita. To po mnenju tožeče stranke kaže, da ekonomski interes tožeče stranke ni v brezobrestnem financiranju kreditojemalcev in pravočasnem vračilu kreditov, saj to ne prinaša nobenih ekonomskih koristi, pač pa v sklepanju pogodb o spremembi roka vračila kredita in zaračunavanju visokih stroškov za obravnavo prošenj za spremembo tega roka.

4V primeru vseh inšpekcijskih postopkov je prvostopenjski organ opravil naključni izbor posojilojemalcev ter jih zaslišal kot priče, njihove izjave pa v nadaljevanju izpodbijanih odločb tudi povzema. Ko je zapisnike o zaslišanju vročil tožeči stranki, se je ta odzvala s pripombami, v katerih je opozorila, da ji tožeča stranka pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič ni dala možnosti sodelovanja, saj o zaslišanjih niti ni bila obveščena, s tem pa ji je bila odvzeta možnost, da bi učinkovito branila svoje pravice in pravne koristi v postopku. Prvostopenjski organ meni, da take navedbe tožeče stranke niso utemeljene, saj mu tako 11. člen Zakona o tržni inšpekciji (ZTI), kot tudi 19. člen Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) dajeta pravico zasliševati stranke in priče v upravnem postopku, pri čemer lahko inšpektor opravi vsa dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost stranke, proti kateri se vodi inšpekcijski postopek. Prvostopenjski organ poudarja, da so za odločitev tudi sicer ključne listine, ki jih je predložila tožeča stranka, saj prav te kažejo, da pogodba o brezobrestnem gotovinskem posojilu, prošnje strank za spremembo plačila k pogodbi in računi za stroške obravnave prošenj sestavljajo celoto ter jih je zato v smislu ZPotK-2 treba šteti kot eno pogodbo. Prav tako ni mogoče govoriti, da tožeča stranka posluje zakonito, saj bi se morala zavedati, da bi za izjemo po 3. točki 3. člena ZPotK-2 šlo le v primeru, če bi bila pogodba o brezobrestnem posojilu edini dokument, ki bi ga tožeča stranka sklenila s posojilojemalcem, v primeru neplačila pa bi zoper njega sprožila izvršilni postopek ter uveljavljala povračilo zamudnih obresti. Prvostopenjski organ še ugotavlja, da tožeča stranka v primeru, ko posojilojemalec zaprosi za podaljšanje roka vračila posojila ter vrne del glavnice, temu najprej zaračuna stroške obravnavane prošnje, šele nato pa zavede vračilo dela glavnice. To tožeči stranki omogoča, da posojilojemalcu zaračuna stroške obravnave prošnje po ceniku v višjem znesku, kot bi ga zaračunala, če bi najprej zavedla zmanjšanje glavnice in šele nato od razlike do dolgovanega zneska zaračunala stroške obravnave prošnje, s čimer si povečuje zaslužek iz naslova dajanja posojil.

5Prvostopenjski organ po preučitvi pridobljene dokumentacije zaključuje, da se z opisanim načinom sklepanja kreditnih pogodb s potrošniki tožeča stranka namenoma izogiba določbam ZPotK-2. Stroški obravnave prošnje za podaljšanje roka odplačila posojila so, kolikor se jih preračuna v efektivno obrestno mero, taki, da bi tako izračunana efektivna obrestna mera presegala najvišjo dopustno efektivno obrestno mero, določeno v 26. členu ZPotK-2. Ker si za sklepanje teh poslov tožeča stranka ni pridobila ustreznega dovoljenja, ji je prvostopenjski organ na podlagi 4. odstavka 89. člena ZPotK-2 prepovedal sklepati kreditne pogodbe po tem zakonu.

6Tožeča stranka je zoper vse izpodbijane odločbe vložila pritožbe, ki jih je drugostopenjski organ združil v enotno obravnavo, pritožbe tožeče stranke pa zavrnil kot neutemeljene. V obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzema potek postopka ter vsebino pritožb tožeče stranke. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožeča stranka sklepa s potrošniki tako imenovane pogodbe o brezobrestnem gotovinskem posojilu, in sicer za različne manjše zneske, v višini največ 600,00 EUR, za dobo vračila 30 dni brez obresti in brez stroškov odobritve posojila. Iz teh tipskih pogodb tudi izhaja, da potrošnik, kolikor posojila ne vrne, pooblašča tožečo stranko, da zoper njega vloži tožbo oziroma predlaga izvršbo za poplačilo pri pristojnem sodišču, razen če se stranki ne dogovorita drugače. V zadevi ni sporno, da so potrošniki, ki posojila niso pravočasno vrnili in so želeli podaljšati rok vračila, to lahko storili tako, da so s tako prošnjo seznanili tožečo stranko in ji plačali del glavnice ter stroške obravnave prošnje za spremembo roka plačila. Četudi teh ugotovitev tožeča stranka ne zanika, pa meni, da tako dejansko stanje opravičuje uporabo prvega in drugega odstavka 29. člena ZPotK-2, saj trdi, da je sklepanje spornih pogodb izjema od uporabe določb tega zakona, kot to določa 3. točka 3. člena ZPotK-2. Drugostopenjski organ v zvezi s tem ugotavlja, da je tožeča stranka posojilne pogodbe sicer oblikovala na način, ki zadosti zakonski določbi o izjemi po 3. točki 3. člena ZPotK-2, vendar pa dejstva in okoliščine v obravnavani zadevi kažejo, da nato taki vsebini pogodb ni sledila. Res je sicer, da potrošniki, ki so dolgovani znesek vrnili v pogodbeno dogovorjenem roku, niso imeli nobenih stroškov, vendar pa drugostopenjski organ obenem ocenjuje, da namen poslovanja tožeče stranke zagotovo ni v sklepanju takih pogodb, na kar je opozoril že prvostopenjski organ. Njegovemu stališču glede ekonomskega interesa tožeče stranke je ta v pritožbah sicer nasprotovala, ne da bi pojasnila, zakaj meni, da je stališče prvostopenjskega organa neutemeljeno. Ni namreč verjetno, da bi tožeča stranka želela zgolj brezplačno pomagati potrošnikom, saj od tega ne bi imela nobenih ekonomskih koristi, medtem ko je pridobitni namen opravljanja dejavnosti nujen že zaradi statusa tožeče stranke, ki je pravna oseba, ustanovljena z namenom pridobitnega opravljanja dejavnosti.

7Drugostopenjski organ se pridružuje prvostopenjskemu organu, da je treba prošnjo stranke za spremembo roka plačila po pogodbi in zaračunane stroške obravnave prošnje šteti za celoto ter jih v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 29. člena ZPotK-2 zato tudi šteti kot eno pogodbo. S takim načinom podaljšanja roka za plačilo obveznosti namreč pogodbeni stranki le na novo uredita poravnavo obveznosti po predhodno sklenjeni pogodbi. Sklicevanje tožeče stranke na določbo tretjega odstavka 4. člena ZPotK-2, ki določa omejeno uporabo določb tega zakona za kreditne pogodbe, s katerimi se potrošniki in dajalec kredita dogovorijo o načinu odloga plačil ali spremenjeni dinamiki plačil, za obravnavano zadevo ni relevanten, nenazadnje pa tudi za pogodbe po navedenem členu velja, da mora dajalec kredita za sklepanje teh pogodb pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki pa ga tožeča stranka, kot ni sporno, nima.

8Drugostopenjski organ se tudi ne strinja, da naj bi bil postopek prvostopenjskega organa voden nezakonito in da naj bi bila kršena pravica tožeče stranke do sodelovanja v postopku. Tožeča stranka je bila namreč z vsemi ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjena, ves čas pa ji je bilo tudi omogočeno sodelovanje v postopku. Drugostopenjski organ ob tem posebej izpostavlja, da je za sporno zadevo ključna ugotovitev, da je delež pogodb, pri katerih je bilo posojilo vrnjeno v roku 30 dni, v primerjavi s pogodbami, pri katerih je prišlo do podaljšanja roka vračila posojila in bili za to plačani stroški obravnave take prošnje, izrazito majhen in je v inšpiciranem obdobju znašal 3: 101 v korist pogodb, pri katerih so stranke zaprosile za podaljšanje roka odplačevanja posojila. Že iz teh podatkov je mogoče sklepati, da je bil namen tožeče stranke podaljševanje dobe vračila posojila, kar pa pomeni, da se je s svojim načinom poslovanja zgolj želela izogniti obveznostim, ki jih za dajalce kreditov določa ZPotK-2, četudi bi si za tako dejavnost morala pridobiti dovoljenje iz 30. člena ZPotK-2, in to za vsako poslovno enoto posebej.

9Drugostopenjski organ tudi ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da so izrečeni ukrepi nesorazmerni. Načelo sorazmernosti sicer zavezuje prvostopenjski organ, da uporabi tiste ukrepe, ki so za zavezanca ugodnejši, vendar to velja le za tiste primere, ko se namen ukrepanja lahko doseže z različnimi ukrepi, kar pa za obravnavano zadevo ne velja.

10Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani akt odpravi ter postopek v skladu s 65. členom ZIN ustavi, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Poudarja, da pogodbe, kot jih je do prepovedi sklepala s potrošniki, predstavljajo izjemo od uporabe ZPotK-2, določeno v 3. točki 3. člena tega zakona. S potrošniki je namreč sklepala pogodbe, za sklenitev katerih ni zaračunala nobenih stroškov in obresti. Kolikor potrošnik posojila ni vrnil v dogovorjenem roku, je bila stvar dogovora potrošnika in tožeče stranke ali bo ta rok podaljšan. Potrošnik je moral za podaljšanje roka tožečo stranko zaprositi s posebno vlogo. Strošek obdelave take vloge torej ni strošek posojilne pogodbe, saj ga stranka plača le v primeru, da tako vlogo poda. Tožeča stranka zato trdi, da pogodbe, ki jih je sklepala, predstavljajo izjemo od uporabe ZPotK-2. Ravnanje tožeče stranke tako ne pomeni izogibanja določilom ZPotK-2, temveč njihovo dosledno upoštevanje, kar pa pomeni, da je prepoved, ki ji jo je izrekla tožena stranka, nezakonita, saj zanjo ni pravne podlage. Če se pogodba o kreditu ne šteje za kredit na podlagi ZPotK-2, torej tudi ni podlage za izdajo odločbe o prepovedi sklepanja kreditnih pogodb po tem zakonu.

11Tožeča stranka navaja, da drugostopenjski organ ugotavlja, da so pogodbe vsebinsko oblikovane na način, ki zadosti zakonski določbi o določitvi izjeme po 3. točki 3. člena ZPotK-2, nato pa v nasprotju s tem zaključi, da namen tožeče stranke prav gotovo ni v sklepanju takih pogodb, saj naj za to ne bi imela ekonomskega interesa. Zaključek tožene stranke torej temelji zgolj na domnevi, kakšen bi naj bil namen tožeče stranke, četudi tržni inšpektorat ni pristojen za to, da bi ocenjeval njen ekonomski interes. Prepoved opravljanja dejavnosti določene pravne osebe je skrajni ukrep, ki bi moral biti podprt s pravnimi argumenti in nedvoumno ugotovljenimi dejstvi, ne more pa temeljiti na domnevi o namenu poslovanja, še posebej ob ugotovitvi, da pogodbe vsebinsko predstavljajo izjemo od uporabe ZPotK-2. Tako odločanje oblastnih organov je prekomerno in v nasprotju s svobodno gospodarsko podbudo, ki jo zagotavlja že Ustava RS.

12Odločitev tožene stranke, ki izhaja iz domneve ekonomskega interesa tožeče stranke, pomeni odločitev, ki je bila sprejeta v nasprotju z načelom materialne resnice. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi dejstva (ekonomskega interesa), ki ni relevantno za predmetno odločitev, in na podlagi domneve, kakšno naj bi to dejstvo bilo. S tem je tožeči stranki kršila tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je tak način odločanja samovoljen, tožena stranka pa tudi ne sme izničiti volje zakonodajalca, ki jo je opredelil v 3. točki 3. odstavka ZPotK-2. S tem je tožena stranka ravnala tudi v neskladju z legalitetnim načelom, ki izhaja iz drugega odstavka 120. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave RS. Tožeča stranka pojasnjuje, da se je odločila, da bo svoja sredstva uporabila tako, da bo pomagala tistim, ki jim ostale finančne institucije, predvsem banke, ne omogočajo najema posojila, sploh za kratke roke. Njen namen je torej pomagati tistim, ki na kratki rok potrebujejo določena nižja sredstva in jih v kratkem roku tudi vrnejo. Če država dopusti izvajanje storitev potrošniškega kreditiranja institucijam, ki niso banke, jim tega ne sme na prikrit način preprečiti s predpisi, ki take storitve onemogočajo. Podjetniška pobuda je namreč svobodna, kar zagotavlja že Ustava RS. Tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe nima namena take pogodbe skleniti zaradi zaračunavanja dodatnih stroškov zaradi dogovora o spremembi roka vračila posojila, niti ne more predvidevati ali bodo kreditojemalci ob dogovorjenem roku dolgovane zneske vrnili. Ukrep tožene stranke ima za posledico, da bo morala tožeča stranka, ko potrošniki kreditov v roku ne bodo vrnili, takoj vložiti predloge za dovolitev izvršbe, kar pa bo za te stranke pomenilo znatno povišanje stroškov, blokade na računih, ipd.. Tržni inšpektorat bi moral skrbeti, da potrošniki niso oškodovani, ne pa da jim s svojim ravnanjem povzroča enormne stroške nepotrebnih postopkov.

13Tožeča stranka poudarja, da vloge za spremembo plačila obravnava izključno na zahtevo potrošnika. Če ta take vloge ne vloži, pride do izvršilnega postopka. S takim ravnanjem se posameznemu potrošniku omogoči, da se izogne izvršilnemu postopku, ki ima za potrošnika lahko izjemno hude posledice. Prepoved dajalcu kredita, da sklene dogovor, na podlagi katerega se lahko potrošnik izogne izvršilnemu postopku, je po oceni tožeče stranke v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskih razmerij, zapisanim v 3. členu Obligacijskega zakonika (OZ), na podlagi katerega je sklepanje in urejanje obligacijskih razmerij prosto, vendar pa se do tega drugostopenjski organ ni opredelil.

14Glede zasliševanja prič v postopku inšpekcijskega nadzora je tožeča stranka že izkazala, da se je postopek vodil nezakonito, saj ni bila navzoča pri zaslišanju prič, za kar pa ni nobene pravne podlage, s takim ravnanjem pa ji je bila kršena temeljna pravica sodelovati v postopku in se izjaviti o vseh dejstvih in ugotovitvah inšpekcijskega organa. S takim ravnanjem je tožena stranka storila bistveno kršitev določb upravnega postopka, istočasno pa je kršila pravico stranke do izjave, ki je zagotovljena v 22. členu Ustave RS. Prvostopenjski organ navaja, da je ZIN specialnejši zakon v razmerju do ZUP, kar sicer drži, vendar pa tudi ZIN v 19. členu med pooblastili inšpektorjev jasno in nedvoumno določa, da lahko inšpektor zaslišuje priče v upravnem postopku, kar pomeni, da mora spoštovati določila ZUP. Izpodbijane odločbe torej temeljijo na izpovedbah prič, ki pa so bile zaslišane nezakonito in protiustavno. Tožeča stranka je sicer z inšpektoratom korektno sodelovala, predložila je vso zahtevano dokumentacijo v danem ali izrecno dogovorjenem roku, zato ni nobenega razloga, da bi se ji sodelovanje kakorkoli onemogočilo. ZIN sicer res daje možnost inšpekcijskemu organu, da opravi dejanja v postopku in izvede vse dokaze, ne da bi bila pri tem potrebna navzočnost stranke, vendar ta določba še ne daje organu pravice, da take dokaze izvede, ne da bi stranki, ki je podvržena nadzoru, dala vsaj možnost, da pri izvedbi teh dokazov aktivno sodeluje. Da v obravnavanem primeru ni šlo zgolj za izjave potrošnikov na zapisnik, pričajo številna dejstva: priče so bile na zaslišanje vabljene z vabili; iz zapisnikov izhaja, da so bili potrošniki zaslišani kot priče in opozorjeni na posledice krive izpovedbe. Tožeča stranka poudarja, da morajo biti tudi v nadzornih (upravnih) postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti zaradi varstva javne koristi, subjektu nadzora zagotovljena minimalna jamstva poštenega postopka, ki jih Ustava RS določa v 22. členu. Za pošten postopek pa je bistveno, da ima taka oseba možnost, da je seznanjena z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, in da do njih sprejme stališče. Tožena stranka je v postopku že vnaprej prejudicirala ravnanje tožeče stranke kot nedovoljeno, ne da bi pred tem izpeljala upravni postopek in ji dala možnost, da v postopku sodeluje pri izvajanju dokazov, saj za zaslišanja prič ni vedela.

15Tudi kolikor bi sprejeli razlago tožene stranke, da gre v primeru sklenitve posojilne pogodbe in nadaljnjih prošenj za spremembo plačila za eno pogodbo, je posledica za potrošnika zgolj plačilo stroškov obdelave vloge, ki pa ne vplivajo na višino efektivne obrestne mere in zato taka pogodba kot celota tudi iz tega razloga predstavlja izjemo od uporabe ZPotK-2. Nenazadnje to izrecno izhaja iz tretjega odstavka 4. člena ZPotK-l, po katerem se za kreditno pogodbo, s katero se potrošnik in dajalec kreditov dogovorita o načinu odloga odplačil ali spremenjeni dinamiki od plačil (reprogram), prav tako uporablja 3. člen ZPotK-2 (torej tudi 3. točka prvega odstavka 3. člena) pod pogojem, da je potrošnik v zamudi z odplačilom kredita, da tak dogovor lahko prepreči sodni postopek v zvezi z zamudo in da nova pogodba pa za potrošnika ne vsebuje manj ugodnih pogojev. Prav takšno pa je dejansko stanje ob nastopu zamude s plačilom v obravnavanih primerih.

16Po oceni tožeče stranke je izrečeni ukrep nesorazmeren in kot tak v neskladju z drugim in tretjim odstavkom 7. člena ZIN. Tudi če bi izhajali iz sicer napačne predpostavke, da odobravanje prošenj za spremembo plačila in zaračunavanje stroškov obravnave take vloge pomeni izogibanje določbam ZPotK-2, je sporno zgolj zaračunavanje stroškov za obdelavo teh vlog, ne pa tudi sklepanje pogodb in obravnava prošenj za spremembo plačila. To pa pomeni, da se lahko namen zakona, to je preprečitev izogibanja njegovim določbam, doseže tudi zgolj s prepovedjo zaračunavanja stroškov. Prepoved, ki obsega več od tega, je zato glede na drugi odstavek 7. člena ZIN prekomeren ukrep.

17Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, je odgovorila le na predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tej zadevi (sodišče je to zahtevo s sklepom št. III U 99/2018-11 z dne 7. 6. 2018 sicer zavrnilo), odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

18Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot posojilodajalec sklepala pogodbe o brezobrestnih gotovinskih posojilih. Iz pogodb, ki so v upravnem spisu in so bile sestavljene tipsko, ter preglednice aktivnih posojil v času inšpekcijskega pregleda izhaja, da so bili zneski odobrenih posojil manjši, največ do 600,00 EUR, z dogovorjeno dobo vračila 30 dni, brez obresti in brez stroškov odobritve posojila (1. člen v pogodbah). Datum izteka dobe za vračilo posojila je bil pogodbah določen, kot tudi določeno, da je datum zapadlosti bistvena sestavina pogodbe (2. člen pogodbe), v primeru zamude z vračilom pa ima posojilodajalec pravico, da zaračuna zamudne obresti (5. člen pogodbe). Posojilojemalci so s pogodbo pooblastili tožečo stranko, da v primeru, če bodo v zamudi s poplačilom prejetega zneska, vloži tožbo oziroma predlaga izvršbo pri pristojnem sodišču, kolikor se stranki ne dogovorita drugače (4. člen pogodbe). V pogodbah je bilo tudi izrecno določeno, da se za te pogodbe ne uporabljajo določbe ZPotK-1, in sicer v skladu s 3. točko 3. člena tega zakona (9. člen pogodbe). Sodišče ob tem ugotavlja, da je, ne glede na tak zapis v pogodbah, nesporno, da je v času njihovega sklepanja že veljal in se uporabljal ZPotK-2¹, ki je za ta postopek relevantno izjemo od uporabe tega zakona uredil na enak način kot prej veljavni ZPotK-1, in to v 3. točki prvega odstavka 3. člena ZPotK-2.

19Med strankama tudi ni sporno, da so potrošniki, kolikor najetega posojila niso uspeli vrniti v dogovorjenem roku 30 dni, lahko pri tožeči stranki zaprosili za spremembo plačila. Iz prošenj strank za spremembo plačila, ki so v upravnem spisu, je razvidno, da so bile tudi te sestavljene tipsko. V njih je bilo opredeljeno kakšen je še dolgovani znesek plačila in določen nov rok za njegovo poravnavo (nadaljnjih 30 dni od vložitve prošnje), pri čemer je bilo v prošnji še navedeno, da se posojilojemalec zavezuje k pravočasnemu poplačilu ter da v primeru neplačila pooblašča tožečo stranko za vložitev tožbe ali predloga za izvršbo pri sodišču. V prošnji je bilo obenem navedeno, da bo posojilojemalec tožeči stranki za obravnavo prošnje poravnal stroške po veljavnem ceniku. Višina teh stroškov je, kot izhaja iz cenika v upravnem spisu, znašala od najmanj 12 EUR (če je bil dolgovani znesek do 100,00 EUR) do največ 60 EUR (če je bil dolgovani znesek od 576,00 do 600,00 EUR), vse odvisno od višine dolgovanega zneska. Sodišče skladno s tem ugotavlja, da je znesek stroškov obravnave vsake posamezne prošnje dosegal približno 10 % dolgovanega zneska glavnice. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvam prvostopenjskega organa, da se je ob obravnavi prošnje stranke za podaljšanje roka za vračilo posojila najprej od še neporavnane glavnice odmerilo in vknjižilo plačilo stroškov, šele nato pa znesek istočasno delno poravnane glavnice (kar je bilo prav tako pogoj za podaljšanje roka plačila posojila), kar pomeni, da se je plačilo stroškov določilo na višino dolgovanega zneska brez odbitka delno poravnanega zneska obveznosti. Primeri, ko so posojilojemalci kredite vrnili v roku, dogovorjenem s pogodbo, so bili redki, saj so posojilojemalci v veliki večini primerov zaprosili za podaljšanje roka za odplačilo obveznosti na prej opisani način, in to tudi večkrat. Tožeča stranka ob tem ne oporeka navedbi drugostopenjskega organa, da je bilo v inšpiciranem obdobju razmerje med pogodbami, pri katerih je bilo posojilo vrnjeno v roku 30 dni in pogodbami, pri katerih so stranke zaprosile za podaljšanje roka za odplačevanje posojila, 3 : 101. Sodišče po podatkih, ki jih je toženi stranki v postopku posredovala tožeča stranka še ugotavlja, da je znesek stroškov, ki so jih stranke plačale tožeči stranki za obravnavo prošnje za podaljšanje roka za plačilo obveznosti, v nekaterih primerih dosegel skorajda vrednost glavnice posojila.

20Tožeča stranka v tožbi izhaja iz trditve, da se za sklepanje kreditnih pogodb na opisani način ne uporablja ZPotK-2, ker gre za izjemo, ki jo določa 3. točka prvega odstavka 3. člena tega zakona. Trdi namreč, da je s potrošniki sklepala posojilne pogodbe brez stroškov in obresti, podaljšanje roka plačila pa je temeljilo na dogovoru s potrošnikom, za kar je potrošnik zaprosil sam s posebno prošnjo. Meni tudi, da strošek obdelave take vloge ni strošek posojilne pogodbe, saj ga je stranka plačala le v primeru, kolikor je vlogo za podaljšanje roka podala, kar pa pomeni, da se ni izogibala določbam ZPotK-2, kot ji to očita tožeča stranka.

21ZPotK-2 ureja potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemlje kredit pod pogoji in za namene, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 1. člena ZPotK-1). Z zakonom se v pravni red RS prenaša Direktiva 2014/17/EU, cilj zakonodajalca pa je zaščititi potrošnika pred izpostavljenostjo tveganjem v vseh fazah kreditnega razmerja ter zagotoviti visoko raven varovanja ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov.² Ta zakon pa se, med drugim, ne uporablja za kreditne pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov, razen tistih, ki so neposredno povezani z zavarovanjem kredita za nepremičnino (3. točka 3. člena ZPotK-2). Skupni stroški kredita so vsi stroški, vključno z obrestmi, provizijami, davki in drugimi vrstami dajatev, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo in so dajalcu kredita znani; stroški, povezani s pomožnimi storitvami v zvezi s kreditno pogodbo, zlasti zavarovalne premije, članarine, takse in stroški drugih pogodb, sklenjenih z dajalcem kredita ali drugim podjetjem, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja varstvo potrošnikov, če je sklenitev dodatne pogodbe o storitvah obvezna za pridobitev kredita ali tako določajo splošni pogoji, pod katerimi dajalec kredita kredit trži; stroški cenitve nepremičnin, kadar je cenitev potrebna za pridobitev kredita; medtem ko se v skupne stroške kredita ne vštevajo notarski stroški in zavarovalne premije za zavarovanje blaga, katerega nakup se financira s kreditom, stroški in takse za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo in stroški, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi (24. točka 2. člena ZPotK-2). Za izračun efektivne obrestne mere se upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika, razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev, ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo, ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe (drugi odstavek 24. člena ZPotK-2). Če je dajalec kredita oseba, ki ni kreditna institucija po zakonu, ki ureja bančništvo, lahko znaša efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe največ 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije in jo za kreditni razred, v katerega po merilih tretjega in četrtega odstavka 26. člena ZPotK-2 spada kredit, objavi Banka Slovenije (prvi odstavek 26. člena ZPotK-2).

22Nadzor nad izvajanjem posameznih določb ZPotK-2 opravljajo Banka Slovenije, Tržni inšpektorat in Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije (prvi odstavek 78. člena ZPotK-2). Tržni inšpektorat je pristojen za izvajanje nadzora nad dajalci kreditov, ki poslujejo na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo in dajalci kreditov iz 5. točke drugega odstavka 30. člena tega zakona (tistimi dajalci kreditov, ki za to ne potrebujejo dovoljenja ministrstva), kot tudi nad kreditnimi posredniki, ki so kreditni posredniki prej opredeljenih dajalcev kreditov (četrti odstavek 78. člena ZPotK-2). Če tržni inšpektor ugotovi, da dajalec kredita v nasprotju z ZPotK-2 odobrava kredite brez dovoljenja, mu z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb (četrti odstavek 89. člena ZPotK-2). Prvi odstavek 30. člen ZPotK-2 namreč določa, da mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za vsako poslovno enoto, kjer bo opravljal te storitve, dovoljenje pa izda ministrstvo, pristojno za gospodarstvo (prvi odstavek 31. člena ZPotK-2). Takega dovoljenja pa, med drugim, ne potrebujejo pravne osebe javnega prava za kreditne pogodbe iz 3. člena ZPotK-2 (5. točka drugega odstavka 30. člena ZPotK-2), torej tudi pogodbe, ki določajo odplačilo kredita v obrokih ali z enkratnim plačilom, obakrat brez plačila obresti in drugih stroškov (3. točka prvega odstavka 3. člena ZPotK-2), na kar se sklicuje tožeča stranka. ZPotK-2 ob tem prepoveduje vključevanje kreditnih pogodb, ki spadajo v področje uporabe tega zakona, in drugih pogodb v pogodbe, katerih značilnosti ali namen lahko omogoči izogibanje uporabi tega zakona (prvi odstavek 29. člena ZPotK-2), določa pa tudi, da se več pogodb istega dajalca kredita, ki z ekonomskega vidika sestavljajo celoto, zlasti v primeru porazdelitve zneska kredita na več pogodb ali sklenitve več zaporednih pogodb, v smislu tega zakona štejejo kot ena pogodba (drugi odstavek 29. člena ZPotK-2).

23Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da posojilna pogodba, prošnje strank za spremembo roka plačila najetega posojila ter stroški obravnave take prošnje z ekonomskega vidika sestavljajo celoto ter se v tem delu, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje obrazložitvi prvostopenjskih in drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Med strankama ni sporno, da posojilna pogodba možnosti podaljšanja roka ni predvidela, je pa to strankam tožeča stranka omogočila, kolikor so za to zaprosile in kolikor so obenem poravnale del še neporavnane glavnice ter stroške obravnave njene prošnje. Prošnje so stranke vlagale na tipskih obrazcih, stroški obravnave take prošnje pa so bili vnaprej določeni s cenikom in so dosegali približno 10 % neporavnane glavnice. Sporno tudi ni, da so se ti stroški odmerili na celotni neporavnani znesek glavnice ob vložitvi prošnje, brez odbitka tistega dela glavnice, ki ga sicer stranka poravnala istočasno ob vložitvi prošnje za podaljšanje roka plačila in kar je bilo tudi pogoj za odobritev njene prošnje. Ker tak način sklepanja pogodb in podaljšanja rokov za poravnavo obveznosti ni sporen, sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., zakonite zastopnice tožeče stranke, saj izvedbo takega dokaza ocenjuje kot nepotrebno. Tožeča stranka poleg tega v tožbi tudi ni pojasnila, kaj naj bi ta priča izpovedovala in kaj želi z izvedbo tega dokaza dokazovati, kar pomeni, da je ta dokazni predlog nesubstanciran.

24Glede na opisani način sklepanja pogodb ter podaljševanja roka plačila s tem, da je stranka za to podaljšanje plačala stroške (ki so bili, tudi po oceni sodišča, glede na najeta posojila visoki, saj so dosegali približno 10 % glavnice), sodišče meni, da v takem poslovanju tožeče stranke ne gre za izjemo od uporabe ZPotK-2, ki jo določa 3. točka prvega odstavka 3. člena tega zakona. Nesporno sicer je, da je posojilna pogodba predvidela odplačilo posojila brez plačila obresti in drugih stroškov in da je bila taka pogodba sestavljena v skladu s to določbo zakona, vendar pa nadaljnji postopki tožeče stranke kažejo, da so stroški strankam, kljub sklenjeni pogodbi, dejansko vendarle nastali in to takrat, ko so želele podaljšati rok vračila posojila. Res je sicer, da je odločitev zaprositi za podaljšanje roka odločitev stranke (ob plačilu visokih stroškov obravnave njene prošnje), vendar pa so bili taki primeri v poslovanju tožeče stranke prevladujoči, tisti primeri, ko je bilo posojilo takoj vrnjeno, pa redke izjeme. Dejstvo namreč je, da je bilo razmerje med posojili, ki so jih stranke vrnile v roku in posojili, ko so zaprosile za podaljšanje tega roka, v inšpiciranem obdobju kar 3 : 101, čemur tožeča stranka v tožbi ne oporeka. Iz v upravnem spisu zbranih podatkov tudi izhaja, da so nekatere stranke večkrat zaprosile za podaljšanje roka za vračilo posojila in da je v nekaterih primerih znesek stroškov skorajda dosegel višino najetega posojila. Ker podaljševanje roka vračila posojila in s tem povezanega plačila stroškov obravnave prošnje ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo samostojni pravni posel, pač pa je neločljivo povezano z osnovno pogodbo o potrošniškem kreditu, je treba vse to šteti kot zaključeno celoto, kar pa vodi do sklepa, da takega načina potrošniškega kreditiranja ni mogoče šteti za izjemo, kot jo določa 3. točka prvega odstavka 3. člena ZPotK-2, zlati ne ob dejstvu, da je bilo podaljševanje rokov plačila pri poslovanju stranke skorajda pravilo in ne izjema. Pri tem zasledovanje ekonomskega interesa tožeče stranke, kot to pojasnjuje tožena stranka v izpodbijanih in drugostopenjski odločbi niti ni bistveno, četudi se sodišče logičnim zaključkom tožene stranke o tem pridružuje.

25Zaključek, da je treba posojilne pogodbe, prošnje strank za podaljšanje roka plačila obveznosti in stroške obravnave take prošnje šteti kot celoto, potrjuje tudi dejstvo, da se taki stroški, kot jih je strankam ob obravnavi prošenj za podaljšanje roka vračila posojila zaračunavala tožeča stranka, upoštevajo pri izračunu efektivne obrestne mere. Kot je že bilo pojasnjeno, se za izračun efektivne obrestne mere upoštevajo skupni stroški kredita za potrošnika, razen dajatev in stroškov, ki jih mora potrošnik plačati pri nakupu blaga ali storitev, ne glede na to, ali gre za kreditno ali gotovinsko transakcijo, ter stroškov, ki jih potrošnik plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Stroškov za podaljšanje roka izpolnitve obveznosti ni mogoče uvrstiti med nobene od teh stroškov, tudi ne med stroške zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe, saj je med te stroške mogoče šteti zamudne obresti, stroške opominjanja, sodne takse, odvetniške stroške, stroške rubeža, ipd. Tudi ta ugotovitev po presoji sodišča vodi do zaključka, da posojilnih pogodb, ki jih je sklepala tožeča stranka, nato pa po prošnji strank spreminjala roke za poravnavo obveznosti s tem, da so stranke za obravnavo take prošnje plačevale stroške, ni mogoče uvrstiti med izjeme po 3. točki prvega odstavka 3. člena ZPotK-1.

26Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki zatrjuje, da je podaljševanje roka za plačilo obveznosti stvar proste odločitve pogodbenih strank ter da po svoji vsebini pomeni reprogram posojila smislu tretjega odstavka 4. člena ZPotK-2. Po tej določbi se, če se potrošnik in dajalec kredita dogovorita o načinu odloga odplačil ali spremenjeni dinamiki odplačil, uporablja, med drugim tudi 3. člen ZPotK-2, pod pogojem, da je potrošnik v zamudi z odplačilom kredita, da tak dogovor prepreči sodni postopek v zvezi z zamudo in da nova pogodba pa za potrošnika ne vsebuje manj ugodnih pogojev. Sodišče meni, da se je v spornih primerih sicer res določil nov rok za plačilo najetega posojila, vendar pa ne zgolj s citiranimi zakonsko določenimi pogoji, pač pa tudi s pogojem, da potrošnik za to plača stroške obravnave njegove prošnje, kar pa, zaradi vseh že navedenih razlogov, ni izjema po 3. točki 3. člena ZPotK-1.

27Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki meni, da je ukrep, ki ji ga je izrekla tožena stranka, nesorazmeren in da bi ji kvečjemu lahko prepovedala obračun stroškov obravnave prošnje za podaljšanje roka za vračilo posojila, ne pa prepovedala sklepanje pogodb o posojilih. Kot je že bilo pojasnjeno v predhodnih odstavkih, pogodba, prošnja za podaljšanje roka in stroški odobritve tvorijo zaključeno celoto in je zato izrek ukrepa, kot ga je sprejela tožena stranka, utemeljen. Tožena stranka namreč nima dovoljenja ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja, četrti odstavek 89. člena ZPotK-2 pa za take primere določa izrek ukrepa prepovedi kreditiranja. Oceno sorazmernosti takega ukrepa, torej prepovedi sklepanja kreditnih pogodb po ZPotK-2, je opravil že zakonodajalec, ki je tak ukrep predvidel, kolikor se dajalec kredita poskuša izogibati določbam tega zakona. Tako presojo zakonodajalca utemeljuje osnovni namen ZPotK-2, ki je v zaščiti potrošnika kot ekonomsko šibkejše stranke, ki posojila ne pridobiva za poslovne namene. Dejstvo pa je tudi, da iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tak sporni način poslovanja tožeče stranke ustaljena praksa in torej ne gre le za posamezne primere, ki bi (morebiti) opravičevali izrek milejšega, oziroma drugega ukrepa. Izrečeni ukrep zato tudi ne pomeni kršitve svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave RS, saj se lahko vsaka gospodarska dejavnost izvaja le v skladu z veljavno zakonodajo.

28Tožeča stranka tudi navaja, da je tožena stranka kršila pravila postopka zato, ker ji ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in ugotovitvah, s tem pa posegla v njeno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Pravica stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, torej načelo zaslišanja stranke, je urejena v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Način, kako mora dati organ stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ni posebej predpisan, zahteva pa se aktivno ravnanje uradne osebe, ki vodi uradni postopek. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka z ugotovitvami tožene stranke, na katere je oprla svojo odločitev, in predvidenimi ukrepi seznanjena, dana pa ji je bila tudi možnost, da se o za odločitev ključnih dejstvih izjavi. Pritrditi pa gre tožeči stranki, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko je zasliševala priče, ne da dala tožeči stranki možnost, da pri tem sodeluje, kot to določa 146. člen ZUP. Te pomanjkljivosti ne more nadomestiti dejstvo, da je prvostopenjski organ tožeči stranki posredoval prepis pričevanj, s tem, da ni niti pojasnil, kdo so bile osebe, ki so bile zaslišane, kar pomeni, da tožeča stranka tega, kar so povedale ni mogla preveriti, saj zgolj na podlagi pričevanj prič ni mogla identificirati. 29. člen ZIN sicer res daje inšpektorju možnost, da sam izvede dokaze, kolikor zavezanec ni navzoč, vendar pa v konkretnem primeru zasliševanja prič take navzočnosti tožena stranka niti ni skušal zagotoviti, četudi so bile priče na zaslišanje vabljene z vabili. Tožena stranka je pri tem prezrla, da ima tudi v inšpekcijskem postopku zavezanec pravico prisostvovati opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, razen če ovira njegovo učinkovito izvedbo.

29Kljub opisani kršitvi pa sodišče ugotavlja, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, torej za kršitev, ko tožeči stranki ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odločitev tožene stranke namreč temelji izključno na listinskih dokazih, ki jih je prvostopenjski organ pridobil pri tožeči stranki ter se je o njih lahko tudi izjavila. Res je sicer, da je prvostopenjski organ zasliševal priče, o tem sestavil zapisnike, prepise posredoval tožeči stranki in izjave tudi povzel v izpodbijane odločbe, vendar pa je že v odločbah tega organa, kot tudi v drugostopenjski odločbi pojasnjeno, da odločitev temelji le na listinskih dokazih in ne na zaslišanju prič. Ker torej odločitev ne temelji na nepravilno pridobljenih dokazih, niti na podlagi teh dokazov niso bili pridobljeni drugi dokazi, sodišče meni, da ugotovljene nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izvedenega postopka.

30Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokaznim predlogom tožeče stranke za zaslišanje priče namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 23. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

31Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ ZPotK-2 je stopil v veljavo z dnem 3. 12. 2016, uporablja pa se od 3. 3. 2017 dalje.
² Glej Poročevalec Državnega zbora RS z dne 1. 7. 2016 (EPA 1363-VII).