VSM Sklep I Cp 428/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako primarni kot podredni predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, vsebina katerih izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo ne more doseči namena zavarovanja. Zmotno sodišče zaključuje, da tožnica z dobroimetjem na transakcijskem računu razpolaga sama, razen v primeru prisilne izvršbe, na katero pa ne more poseči z začasno odredbo kot jo predlaga. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč v 271. členu izrecno določa, da se lahko za zavarovanje denarne terjatve predlaga kakršnakoli začasna odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tako je ena izmed začasnih odredb tudi prepoved razpolaganja z denarnih zneskom, ki se izvrši z obvestilom izvršilnemu sodišču, da dolžniku ne izplača zneska, do katerega bi bil upravičen. Bistveno je, da gre za začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tožnica je predlagala začasno odredbo v skladu z 271. členom ZIZ, s katero organizacijam za plačilni promet - bankam prepoveduje izplačilo terjatve v korist prvotoženca kot upnika. Tožnica je izkazala, temu pa je sledilo sodišče prve stopnje, da je prvotoženec že pričel z odtujevanjem premoženja neposredno po tem, ko je bil obveščen o vložitvi prve tožbe zoper njega in sedaj praktično ne razpolaga z nobenim premoženjem. Tožnica pa je tudi podala predlog za izdajo začasne odredbe potem, ko je ugotovila, da ima sedaj dolžnik premoženje, s katerim lahko razpolaga, saj je bila izdana sodba Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019, s katero je prvotoženec pridobil terjatev, ki je likvidna in možna realizacije. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da bi tožnica lahko podala predlog za blokado denarnih sredstev, takšno začasno odredbo pa je tožnica predlagala v podrednem zahtevku, vendar je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, s tem pa je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tako da ugodi predlogu in izda začasno odredbo oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5Za uspeh s predlogom za zavarovanje denarne terjatve mora upnik izkazati verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ in vsaj eno od dodatnih predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 270. ZIZ).

6Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je terjatev verjetno izkazana.

7Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo sodišče ne more posegati v odločitev izvršilnega sodišča in mu prepovedati izdajo sklepa o izvršbi, vendar slednje tožnica niti ne zahteva. Tožnica z začasno odredbo zahteva, da se organizaciji za plačilni promet prepove, da po nalogu tožencev ali kogarkoli drugega izplača denarni znesek terjatve v višini 233.720,00 EUR oziroma se sredstva rezervirajo in se ne nakažejo prvotožencu, vse v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 775/2018. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbo, da je začasna odredba kot jo predlaga tožnica, možna in dopustna glede na 271. člen ZIZ, saj tožnica predlaga začasno odredbo, da se dolžnikovemu dolžniku, torej bankam, pri katerih ima odprt račun, prepove izplačilo terjatve v korist prvotoženca kot upnika.

8Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnost, da bodo toženci pred dokončno pravnomočno rešitvijo predmetne zadeve odsvojili, skrivali ali skrili svoje premoženje, s čemer bo uveljavitev morebitne terjatve tožnice otežena ali celo onemogočena.

9Predmetna tožba, v kateri sedaj tožnica predlaga izdajo začasne odredbe, je bila vložena 23. 4. 2018, vsa odtujevanja prvotoženca pa se nanašajo na leto 2016, ko je odsvojil 1/2 svojega solastniškega deleža na nepremičnini parc. št. 1952/2 k.o. 753 S. in ko je tudi odsvojil svoj 32 % poslovni delež v tožnici. Tako tožnica ni zatrjevala nevarnosti, da bo zaradi aktivnih ravnanj prvotoženca kot dolžnika po vložitvi tožbe onemogočena oziroma otežena uveljavitev vtoževane terjatve tožnice. Prvotoženec je dejansko razpolagal s svojim premoženjem, vendar zaradi tega še ne obstoji nevarnost, da tožnica svoje terjatve ne bo mogla izterjati oziroma da bo izterjava otežena. Prvotoženec je s prodajo svojega poslovnega deleža pridobil premoženje za poplačilo terjatve, za prodani poslovni delež je prejel kupnino v znesku 750.000,00 EUR. Prav tako je še lastnik preostalega dela premoženja (četudi je slednje obremenjeno), prav tako pa je lastnik osebnega vozila. Zgolj zatrjevanje, da je prvotoženec brezposeln in da je pred predmetno pravdo, in sicer kar dve leti pred njo, odtujil večji del svojega premoženja, ne zadostujejo za izkazovanje obstoja nevarnosti, da bo poplačilo tožnice v predmetnem postopku oteženo. Slednjega ne izkazujejo tudi številni drugi odprti postopki, ki jih ima tožnica zoper prvotoženca. Tožnica pa tudi povsem pavšalno zatrjuje, da toženec ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožnici. Sodna praksa je namreč že oblikovala enotno stališče, da je vsak poseg v tujo lastnino škodljiv za lastnika, ker omejuje upravičenja, da s stvarjo razpolaga. Iz slednjega izhaja, da škoda, ki bi jo pretrpel prvi toženec z izdajo začasne odredbe, ne bi bila zgolj neznatna. Zatrjevanje tožnice, da bo toženec upravičen do zakonskih zamudnih obresti, slednjega ne morejo spremeniti. Nenazadnje tožnica terja plačilo od tožencev soilidarno, s tem, da se do ravnanj drugo in tretje toženca, ki bi preprečeval oz. onemogočala izterjavo sploh ne opredeljuje.

10Glede na obrazloženo, ko tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati, da v konkretnem primeru toženci odtujujejo oz. skrivajo svoje premoženje in ker je povsem pavšalno zatrjevala, da prvotožencu ne bo nastala nenadomestljiva škoda, ker se bodo neizplačana denarna sredstva obrestovala, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).