VSRS Sodba VIII Ips 346/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 6. 2016, da še vedno traja ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer: ga prijavi v zavarovanje, mu za ta čas obračuna in plača plače po pogodbi o zaposlitvi, od obračunanih zneskov le obračuna prispevke in davke, jih odvede pristojnim organom, in od netto plače obračuna in izplača zakonske zamudne obresti. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik aktivno sodeloval v komunikaciji med člani facebook (v nadaljevanju FB) skupine, v kateri je bila načrtovana ustavitev ministra A. A. z namenom preizkusa njegove alkoholiziranosti, da bi se ga tako diskreditiralo in je potem na podlagi te komunikacije tudi prišlo do njegove dejanske ustavitve. Ocenilo je, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje, ki pomeni grobo zlorabo funkcije policista, pravilno opredelila kot naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2014) zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče druge stopnje zaradi stališča, da sporni dokaz (vsebina komunikacije na FB strani) ni bil pridobljen nezakonito, ni ocenilo vseh dokazov. Tožena stranka je korespondenco iz zaprte FB skupine pridobila s kršitvijo tajnosti pisem in drugih občil ter kršitvijo pravice do zasebnosti. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je bil tožnik prekludiran z navedbami in dokaznimi predlogi, da je anonimni „jezni policist“, ki je objavil fotografije pogovorov na FB skupini, v resnici R. M. Tožnik je možnost za te navedbe in dokazne predloge pridobil šele potem, ko je po prvem naroku za glavno obravnavo od tožene stranke prejel uradni zaznamek policistov posebne skupine pri specializiranem državnem tožilstvu, iz katerega izhaja, da je R. M. vpogledal v komunikacijo FB skupine. R. M. je bivši generalni sekretar Sindikata policistov Slovenije, ki je bil že 8. 10. 2015 izključen iz FB skupine, v spornem času pa je bil zaposlen kot policijski svetnik v službi generalnega direktorja policije. Tožena stranka se je zavedela, da je do te korespondence prišla nezakonito, zato je 1. 3. 2016 javnosti in vodstvu policije (torej sama sebi) poslala anonimno pisanje „jeznega policista“. Nezakonito pridobljene dokaze je tožena stranka nato skušala konvalidirati tako, da je na podlagi sodne odredbe od družbe Facebook preko FBI-ja (v resnici gre za US Department of Justice) pridobila celotno korespondenco, ki je predmet tega postopka. Evidentno gre za dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic oziroma najmanj za tako imenovani „zastrupljeni sadež“. Ob upoštevanju dejstva, da je v FB korespondenco vpogledoval tudi R. M., ni več mogoče zatrjevati, da je delodajalec na zakonit način prišel do fotografij, ki jih je prejel od anonimnega „jeznega policista“. Če bi sodišče dopustilo dokaz z zaslišanjem S. K., bi tožnik lahko potrdil vse navedbe v zvezi z R. M. Posledično je tudi zmoten zaključek sodišča o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, kateri dokazi kažejo na to, da je generalni direktor takoj vedel za pogovore preko FB profila. Če bi sodišče dopustilo dokaze glede vpogledov R. M. v FB profil, bi ugotovilo, da je ta vanj vpogledoval že 28. in 29. 11. 2015, iz česar bi bil mogoč logičen zaključek, da je bil generalni direktor Policije že takrat seznanjen z vsebino spornih pogovorov.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot policist, sodeloval v dogovarjanju znotraj zaprte FB skupine o tem, da policija ustavi ministra A. A., ki je s svojo skupino igral v lokalu P., z namenom, da se ga diskreditira, saj so predvidevali, da bo alkotest pokazal, da vozi pod vplivom alkohola. Temu je sledil tožnikov zapis, s katerim se je obrnil na D. (K.), da naj skuša v zasedo poslati L. in da bo (minister) „zihr pihnu“. Potem, ko je D. J. zapisal, da bo dal patrulji za večerjo, če ga ujamejo in napiha, je tožnik odgovoril „jst tud“. Potem ko je M. S. zapisal, da je klical J. C., ki mu preverja, kdo od policistov dela, je tožnik zapisal „sej ne bojo upal; to bi ga moral čakat pred občino in za njim, ko bi se odpeljal; škoda da ne delam v loki“. Po večih zapisih M. S. o tem, da je s patruljo zmenjen, da gredo pogledat, če je BMW parkiran ali v bližini, da sta (policista v patrulji) navdušena nad idejo in bosta, če je avto tam, počakala do jutra, če je treba, ter da je patrulja sporočila, da je vozilo parkirano pred P. in da jih je na kolenih prosil, da realizirajo, ter večih pozivih K.naslovljenih na tožnika, naj preveri, do kdaj bo minister v lokalu („daj sprehodi se sto m. do A. A., pa preveri“), je tožnik odgovoril, da sam ne gre nikamor, da pa bo kmalu dobil informacijo, nakar je sporočil „do ena so tm“, čemur so sledili emotikoni odobravanja s strani D. K. in Z. P. Naslednjega dne, 29. 11. 2015 je tožnik objavil zapis „dobro jutro... v bistvu ne...ampak pustimo stat...zdaj, če je vprašanje od kje info je jasno, da iz loke...če sm jest zvečer klicaril folk, če skupina še špila in me je klical tisti, ki mi je tudi info dal...kaj nam pa lohk? Prav je, da se zaveda, da je pod kontrolo...Patrulji pa svaka čast in tudi večerja jima ne uide. Absolutno si jo zaslužita.“ Navedene zapise tožnika pa tudi zapise drugih policistov v skupini, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sta sodišči šteli za izražanje namena udeležencev komunikacije, da policija ustavi ministra A. A., za katerega so udeleženci komunikacije pričakovali, da bo po koncertu vozil pod vplivom alkohola, kar bi ga diskreditiralo kot pogajalca vlade v razmerju do sindikata, kateremu pripada tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa se je s to ugotovitvijo strinjalo, da je bil tožnik tisti, ki je posredoval odločilne informacije o kraju, kjer se bo minister nahajal in o času, do kdaj se bo tam nahajal, da je bil tožnik tisti, ki je dal idejo, da bi tja poslali policijsko patruljo ter da je iz komunikacije jasno razvidno tožnikovo vzpodbujanje in odobravanje te in podobnih akcij. Navedena komunikacija je na koncu pripeljala do tega, da sta policista Policijske postaje Š. vozilo ministra A. A. dejansko ustavila in izvedla preizkus alkoholiziranosti.

8Revizija povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljeno razpolaganje strank. Kot nedovoljeno razpolaganje strank tretji odstavek 3. člena ZPP opredeljuje tista razpolaganja, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in (ali) moralnih pravilom. Gre za omejitev načela prostega razpolaganja z zahtevkom na področju tako imenovanih procesnih dispozicij. Stranka se v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZPP lahko odpove svojemu zahtevku, pripozna nasprotnikov zahtevek in se poravna, sodišče pa takšnega razpolaganja ne prizna, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila torej podana, če bi izpodbijana sodba temeljila na takšnem nedovoljenem razpolaganju (to je odpovedi zahtevku, pripoznanju nasprotnikovega zahtevka ali poravnavi). Kot posredno razpolaganje z zahtevkom, glede katerega bi sodišče smelo preverjati, ali gre za nedovoljeno razpolaganje v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo, teorija opredeljuje tudi priznanje dejstev, ki bi ustvarilo pogoje za izdajo zamudne sodbe¹, vendar revizijska graja ni uperjena zoper nedovoljene materialne procesne dispozicije tožene stranke v smislu določb 3. člena ZPP, temveč temelji na stališču, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, kar pa ni situacija, ki bi jo bilo možno subsumirati pod določbo 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija povezuje s tem, da zaradi stališča, da v tej zadevi ne gre za protipravno pridobljene dokaze, sodišče ni ocenilo vseh dokazov, ki bi ga pripeljali do materialnopravne pravilne odločitve. Revizija tako ob formalnem uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko uveljavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Očitek ni utemeljen. Sodišče je ocenilo vse relevantne dokaze, ki so bili pravočasno predlagani in na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče, da sodba temelji na protipravno pridobljenih dokazih. Sicer pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge o tem, zakaj ne gre za protipravno pridobljene dokaze, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju, predvsem pa izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar je jedro zatrjevanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Z navedbo, da sodišče druge stopnje ob sklicevanju na prekluzijo neutemeljeno ni upoštevalo pritožbenih novot v zvezi z dejstvom, da je v FB komunikacijo v spornem obdobju nepooblaščeno vpogledal R. M. in da je iz istega razloga neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče S. K., revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Slednji določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik je v pritožbi navajal, da je šele iz uradnega zaznamka Oddelka za preiskovanje kaznivih dejanj pri specializiranem državnem tožilstvu z dne 17. 1. 2017 (priloga B 61), ki ga je prejel 30. 1. 2017, izvedel, da je v spornem obdobju v komunikacijo vpogledoval R. M. in da je popolna komunikacija ohranjena na profilu S. K., katerega zaslišanje je predlagal. Na podlagi vpogleda v komunikacijo na profilu S. K., je tožnik ugotovil, da je bil R. M. 8. 10. 2015 izključen iz skupine, pri čemer tožnik v nadaljevanju navede, da je bil on tisti, ki je R. M. izključil iz skupine.

11Tožnik je možnost za uveljavljanje navedenih novot pridobil šele po pridobitvi uradnega zaznamka Oddelka za preiskovanje kaznivih dejanj pri SDT, kar se je zgodilo po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je treba presojati, ali jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati do konca naroka za glavno obravnavo. Za presojo, ali stranka novih dejstev oziroma dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti do konca naroka za glavno obravnavo, je pomembno, ali je stranka ravnala z ustrezno procesno skrbnostjo, pri čemer je v konkretnem primeru pomembno tudi to, da je tožnika zastopal odvetnik.

12Tožena stranka je 26. 1. 2017 sodišču in neposredno tožniku poslala uradni zaznamek Oddelka za preiskovanje kaznivih dejanj pri specializiranem državnem tožilstvu. V spremnem dopisu je pojasnila, da tožena stranka, kot je že napovedala, dostavlja še dokumentacijo v zvezi s komunikacijo v zaprti skupini, ki je bila na podlagi odredbe sodišča (v predkazenskem postopku) predložena s strani Facebooka. Tožnik sam navaja, da je navedeno dokumentacijo prejel 30. 1. 2017. Po njenem prejemu je tožnik z dopisom z dne 2. 2. 2017, ki je bil predsednici prvostopenjskega senata vročen ob začetku naroka za glavno obravnavo istega dne, navedel, da tako kot že v prejšnjih vlogah predlaga, da naj sodišče odloči po stanju spisa ali izvedbi morebitnih dokazov s strani tožene stranke. Sporoča tudi, da opravičuje svojo odsotnost in da se obravnave ne bo udeležil. Ob ustrezni procesni skrbnosti bi tožnik po prejemu vloge tožene stranke z dne 26. 1. 2017, kateri je bil priložen uradni zaznamek z dne 17. 1. 2017, moral bodisi pristopiti na narok za glavno obravnavo, razpisan za 2. 2. 2017 in na njem navajati dejstva oziroma predlagati dokaze, ki jih pred prejemom tega uradnega zaznamka ni mogel, ali pa bi moral vsaj zaprositi za preložitev naroka za glavno obravnavo in odobritev roka, da preuči prejeto gradivo ter se o njem izjavi. Vendar pa ni storil nič od navedenega, temveč je v obvestilu z dne 2. 2. 2017 zgolj ponovil stališče iz prejšnje pripravljalne vloge, da naj sodišče odloči po stanju spisa ali izvedbi morebitnih dokazov s strani tožene stranke. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da tožnik brez svoje krivde navedb in dokaznih predlogov, ki jih je podal šele v pritožbi, ni mogel navesti oziroma predlagati do konca naroka za glavno obravnavo.

13S sklicevanjem na protispisnost zaključka, da je tožena stranka zakonito prišla do korespondence med člani FB skupine, tožnik smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik takšnega nasprotja niti ne zatrjuje, temveč po eni strani nedopustno uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj bi do „protispisnosti“ prišlo zaradi neupoštevanja prepozno zatrjevanega dejstva, da naj bi v korespondenco vpogledal R. M., po drugi strani pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je z upoštevanjem korespondence v FB skupini v sodnem postopku prišlo do kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti oziroma do kršitve ustavne pravice do zasebnosti. Navedeno pomeni, da smiselno citirana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti, kot jo določa 37. člen URS. Prvi odstavek 37. člena URS določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil, drugi odstavek pa, da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Ustava poleg pisem varuje tudi druga občila, mednje pa sodi tudi komunikacija preko računalniških oziroma telekomunikacijskih omrežij. Ni bistveno, s kakšnim sredstvom je sporočanje opravljeno in tudi ne, kdo je lastnik tega sredstva, temveč je bistveno, ali posameznik (pošiljatelj ali sprejemnik sporočila) pri svojem ravnanju upravičeno pričakuje zasebnost². Gotovo je, da je pričakovani obseg zasebnosti manjši, če gre za komunikacijo v takšni, pa čeprav zaprti, skupini na FB, kot je bila v konkretnem primeru. V spornih dveh dnevih je v komunikaciji sodelovalo preko dvajset oseb, še nekaj jih je takrat vanjo le vpogledalo, pri tem pa niti ni bilo ugotovljeno, koliko je bilo oseb, ki so bile takrat vključene v skupino, pa v spornih dveh dnevih v komunikaciji niso sodelovale in vanjo tudi niso vpogledale (konec koncev je šlo takrat za soboto in nedeljo). Bistveno je tudi, da ni bilo ugotovljeno, da bi v komunikacijo posegla tožena stranka, čeprav tožnik na to namiguje, temveč je tožena stranka fotografije sporne komunikacije pridobila od anonimnega vira („jeznega policista“), ki je to komunikacijo istočasno posredoval tudi medijem.

15Podobno neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na kršitev ustavne pravice do zasebnosti. V skladu s 35. členom URS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Tudi če bi komunikacijo večje skupine policistov v zaprti FB skupini opredelili kot njihovo zasebno življenje, pa seznanitev delodajalca s to komunikacijo na podlagi anonimnega vira, ki je očitno lahko le nekdo, ki je imel dostop do te komunikacije, ne pomeni posega delodajalca v zasebnost delavca. Za nedopusten poseg bi lahko šlo, če bi tožena stranka brez odredbe sodišča sama prestrezala navedeno komunikacijo. Tožnik sicer namiguje, da je bila policija tista, ki je nedopustno vdrla v komunikacijo med udeleženci FB skupine, vendar teh trditev ni dokazal oziroma teh trditev tudi ni pravočasno postavil, kakor je že razloženo zgoraj. Sicer pa tudi, če bi bilo v resnici ugotovljeno, da je bil jezni policist v resnici R. M., to samo po sebi še vedno ne bi pomenilo, da je njegovo ravnanje treba šteti za ravnanje tožene stranke in da je tožena stranka tožniku očitano kršitev ugotovila z dnem, ko je bivši generalni sekretar Sindikata policistov Slovenije R. M. vpogledal v to komunikacijo.

16Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, tako tudi na ugotovitev, da generalni direktor Policije vse do prejema pisma anonimnega jeznega policista dne 1. 3. 2016, ni vedel za tožnikovo udeležbo v sporni korespondenci in za tožnikove zapise v njej. Na podlagi takšne ugotovitve je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi podana znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

17Revizijska trditev, da bi iz dopustitve novega dejstva glede vpogledov R. M. v FB profil dne 28. in 29. 11. 2015 logično izhajal zaključek, da je bil generalni direktor Policije z vsebino komunikacije seznanjen že takrat, pomeni zgolj tožnikovo hipotezo, ki je v nasprotju z dokaznimi zaključki sodišč druge in prve stopnje. Gre predvsem za nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je R. M. v korespondenco v resnici vpogledal 28. in 29. 11. 2015, iz tega, niti v povezavi z drugimi okoliščinami, ki jih navaja revizija in ki prav tako predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, nikakor ne bi izhajalo, da je generalni direktor že takrat izvedel za vsebino te korespondence. Za izpodbijanje dejanskega stanja gre tudi pri revizijski navedbi, da je R. M. oziroma „anonimni jezni policist“ korespondenco fotografiral že 25. 2. 2016, torej več dni pred njeno objavo. Tudi ta okoliščina ne more vzpostaviti povezave med generalnim direktorjem Policije in osebo, ki je korespondenco fotografirala, v tem smislu, da naj bi to dokazovalo, da je generalni direktor vsaj takrat to korespondenco videl in s tem ugotovil kršitev tožnika.

18Pri revizijskih navedbah, da je policija sama sebi poslala anonimno pismo jeznega policista in to nezakonitost konvalidirala s pridobitvijo sodne odredbe in s tem skušala pokriti nezakonito pridobljene dokaze, gre za z ničemer podprto domnevo tožnika, ki dejansko pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Nobenih dokazov ni za to, da bi tožena stranka naredila, kar ji očita tožnik. Nenazadnje je sodno odredbo zahtevalo Specializirano državno tožilstvo in ne policija, tožnik ne navaja, zakaj naj bi bila ta odredba nezakonita. Izpiski pogovorov v FB skupini, pridobljeni od Facebooka na podlagi sodne odredbe, niso nezakonit dokaz in je nanj sodišče lahko oprlo svojo odločitev.

19Za presojo, ali tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno, ali je tožnik imel namen, da sporno pisanje pride izven kroga dopisovalcev. Prav tako ni bistveno, da ni nobenega dokaza, da je tožnik koga klical po telefonu v smislu ustavitve ministra in da tožnik ni bil v lokalu, v katerem je minister igral. Za presojo, da je tožnik s svojo komunikacijo v zaprti FB skupini kršil obveznosti iz delovnega razmerja zadošča ugotovitev, da je posredoval odločilno informacijo o kraju, na katerem se je minister nahajal³ in o času, do kdaj naj bi se tam zadrževal⁴, da je dal idejo, da bi tja poslali policijsko patruljo v zasedo⁵ ter da je tožnik vzpodbujal in odobraval te in podobne akcije.⁶ Sodišče je tožnikovo ravnanje pravilno opredelilo kot kršitev 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), pa tudi kot kršitev 13. člena Pogodbe o zaposlitvi (vestno, strokovno in zakonito opravljanje dela v skladu s pravili stroke) in 14. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati ravnanj, ki materialno in moralno škodijo delodajalcu. Pravilno je stališče sodišča, da je bilo tožnikovo ravnanje v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista in da je s takšnim ravnanjem močno okrnil ugled policije.

20Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 42.
² Komentar Ustave Republike Slovenije, uredil Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske, državne in evropske študije, 2002, stran 398.
³ Gre za zapis: „Dons A. A. špila v P. Tko da on si je frej vzel.“
⁴ „Do 1 so tm“
⁵ Gre za zapis „D. probi locane v zasedo poslat … zihr bi pihnu.“.
⁶ „Škoda, da ne delam v loki.“, več zapisov, ki dajejo pohvalo policistoma, ki sta dejansko ustavila ministra, in večkrat izražena obljuba malice oziroma večerje tema policistoma.