UPRS Sodba I U 1017/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju Občine Kranjska Gora za leto 2010 št. DT4224-02896/2010-KG(07082-07) z dne 23. 3. 2010 v znesku 2.511,76 EUR (1. točka izreka). Z izpodbijano odločbo pa je zavrnil tožnikovo zahtevo za delno razveljavitev oz. odpravo odločb o odmeri NUSZ za leta 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v skupnem znesku 11.958,56 EUR (2. točka izreka). Zavrnil je tudi tožnikovo zahtevo za vračilo plačanega NUSZ v znesku 6.762,00 EUR (3. točka izreka) in odločil, da tožnik trpi stroške tega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je tožnik obveznost po odločbi o odmeri NUSZ za leto 2010 plačal 1. 6. 2010 in 30. 10. 2010. Zato je zahteva, vložena 24. 11. 2016, glede na tretji odstavek 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v povezavi s 125. členom istega zakona, vložena prepozno.

3V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik ni izkazal očitne napake iz 90. člena ZDavP-2. Meni, da tožnikovi ugovori glede nepravilne površine in lastništva predmetnih nepremičnin ne predstavljajo očitne napake v smislu citirane določbe, ampak z njimi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri NUSZ, kar pa je lahko le predmet rednih pravnih sredstev. Pojasnjuje, da je NUSZ za leta od 2011 do 2016 odmerila po podatkih, ki jih je pridobila od Občine Kranjska Gora, ta pa je podatke za odmero pridobila po postopku, predpisanem v 218. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

4Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da bi morala toženka lastniško stanje nepremičnin preveriti z vpogledom v zemljiško knjigo ter v spise. Toženki je zaupal, saj je bila s prodajo nepremičnin seznanjena, ker je sama obračunala davke, prav tako pa je bila s prodajo seznanjena tudi občina. Poudarja, da že od leta 2010 ni več lastnik in uživalec pritličja v objektu na naslovu .... Navedene poslovne prostore je preuredil v 10 apartmajev, ki jih je leta 2010 prodal. Kljub temu, da je bila toženka s temi prodajnimi pogodbami seznanjena, je NUSZ odmerjala tako tožniku, kot tudi novim lastnikom. Navaja, da je obogatitev države v nasprotju z moralo in dobrimi poslovnimi običaji, kar je nedopustno. Prodaja pa je razvidna tudi iz zemljiške knjige. Meni, da do zastaranja ne more priti, ker neustavnost ne more zastarati, poleg tega je odločba tudi nična. Ne strinja se s stališčem toženke, da napaka ni očitna, saj bi jo bilo mogoče ugotoviti že s hitrim vpogledom v zemljiško knjigo, pa tudi v lastne evidence. Poleg tega meni še, da je toženka tudi v svojih evidencah DP-GAAC imela podatke, da tožnik ni več lastnik predmetnih nepremičnin. V konkretnem primeru ugotovitveni postopek za ugotovitev pravilnega lastništva ni bil potreben, saj je davčni organ že imel vpisane nove lastnike in uporabnike, potreben bi bil le postopek odstranitve tožnika iz davčnega registra. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oz. s sodbo nadomesti odločitev o stvari sami ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6Toženka stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Glede izpodbijanega sklepa:

7Sodišče pritrjuje toženki, da je zahteva za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča št. DT 4224-02896/2010-KG(07082-07) z dne 26. 3. 2010 , za katero ni sporno, da jo je tožnik vložil po preteku petih let od dneva, ko jo obveznost po tej odločbi plačal, glede na tretji odstavek 90. člena v povezavi s tretjim odstavkom 125 člena ZDavP-2, prepozna.

8Zakonodajalec v ZDavP-2 določil časovno omejitev tega izrednega pravnega sredstva, in sicer je rok za izdajo odločbe omejil do poteka zastaralnega roka za vračilo davka, ki je po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pet let od dneva plačila prav iz razlogov pravne varnosti (zaupanje v obstoječe odločbe), ki ji navedena določba daje prednost pred zakonitostjo (to je pravno pravilnostjo odločbe).

9Res je, da je rok za izdajo odločbe odvisen od organa, saj mu zakon za izdajo odločbe predpisuje le instrukcijski rok, vendar Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi stranki omogoča mehanizme, da izdajo odločbe izsili (pritožba zaradi molka organa). Vendar v obravnavanem primeru ta dilema niti ni pomembna, ker ni sporno, da tožnik zahteve za delno razveljavitev oz. odpravo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča št. DT 4224-02896/2010-KG(07082-07) z dne 26. 3. 2010 ni vložil v roku petih let od plačila, torej organ niti ne bi mogel izdati odločbe v roku iz tretjega odstavka 90. člena ZDavP-2. Tudi sicer pa razlog, ki ga tožnik navaja v zahtevi za delno razveljavitev oz. odpravo odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tudi po presoji sodišča ni očitna napaka v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede izpodbijane odločbe:

10Kot rečeno, razlog, ki ga tožnik navaja v obravnavani zahtevi, tudi po presoji sodišča ni očitna napaka v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2.

11Upravnosodna praksa je že večkrat pojasnila, da gre pri pojmu „očitna napaka“ iz 90. člena ZDavP-2 za nedoločen pravni pojem, podoben tistemu iz drugega odstavka 274. člena ZUP, saj ga zakon ne opredeljuje. Pri tem izrednem pravnem sredstvu razlogi, ki so privedli do „očitne napake“ niso relevantni, se pa „očitnost“ presoja z vidika možnosti njenega odkritja.

12Navedeno po presoji sodišča velja tudi pri razlagi in presoji očitne napake iz 90. člena ZDavP-2, saj je tudi odprava, razveljavitev in sprememba pravnomočne odločbe po 90. členu ZDavP-2 izredno pravno sredstvo, s katerim se posega v pravnomočno odločitev. Ustava namreč terja, da se v pravnomočno odločena razmerja lahko poseže le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, torej zaradi zahtev pravne varnosti (2. člen Ustave), na podlagi izrecno in jasno določenih pooblastil pristojnega organa.

13V obravnavnem primeru je tekel postopek odmere nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Navedene odločbe so bile tožniku vročene, zoper njih pa je imel možnost vložiti pravna sredstva.

14Tožnik kot očitno napako uveljavlja napako davčnega organa, ki naj bi mu pri obračunih NUSZ od leta 2010 do 2016 zaračunaval NUZS za nepremičnine, ki niso več v njegovi lasti, napačna pa naj bi bila izmera in ugotovitev, da gre za „poslovne prostore“.

15Navedene nepravilnosti pa tudi po presoji sodišča ni mogoče opredeliti za „očitno napako“ v smislu utemeljenosti vložitve izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 že glede na predhodno pojasnjeno potrebo po restriktivni razlagi tega pojma, kar je pravilno pojasnila toženka. Ker gre za pravno stališče, sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika, saj izvedba tega dokaza na drugačno odločitev ne bi mogla vplivati.

16Sodišče soglaša s stališčem toženke, da je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov, ki jih je toženki posredovala Občina Kranjska Gora (ta pa jih je pridobila skladno z 218c členom¹). NUSZ se namreč na podlagi 404. člena ZDavP-2 odmeri na podlagi podatkov podatkov občine, med katerimi so vsi podatki, ki so podlaga za odmero NUSZ.

17To pomeni, da je zmotno stališče tožnika, da gre za očitno napako, če toženka podatkov, ki jih je posredovala občina, ni preverjala še v podatkih iz zemljiške knjige in svojih evidencah. Preverjanje pravilnosti podatkov Občine Kranjska Gora glede lastništva, izmere in namembnosti nepremičnin bi pomenilo izvajanje ugotovitvenega postopka, do katerega bi bil seveda tožnik upravičen, če bi uveljavljal redna pravna sredstva. Za očitno napako bi šlo npr., če toženka podatkov, ki jih je pridobila od Občina Kranjska Gora ne bi pravilno uporabila, česar pa tožnik ne zatrjuje.

18Povedano drugače: v obravnavnem primeru ne iz odmerne odločbe, ne iz odmernega spisa, napake ni mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled oziroma brez preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Postopek preverjanja dejanskega stanja pa po povedanem v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

19Enako stališče, da namreč napaka pri odmeri NUSZ, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti le na podlagi preverjanja podatkov občine (ki jih je ta pridobila na podlagi 218c člena ZGO-1), ne pomeni očitne napake, je to sodišče že zavzelo že v sodbi I U 963/2014 z dne 2. 10. 2014. Drugačna interpretacija določbe 90. člena ZDavP-2 bi po mnenju sodišča pomenila pretirano in neutemeljeno širjenje izrednega pravnega sredstva, ki ne po zakonskem besedilu, ne po njegovi naravi ni namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri ugotavljanju dejanskega stanja, za katere ni razloga, da jih tožnik ne bi uveljavljal že z rednim pravnim sredstvom zoper izdane odmerne odločbe. Prav tožnik je z dejstvom, da ni več lastnik navedenih nepremičnin, seznanjen najprej, prav tako tudi z dejstvi, ki se nanašajo na obseg in namembnost nepremičnin.

20Od stranke vsakega postopka pa je mogoče pričakovati, da ob prejemu odločbe ravna skrbno, kar pomeni, da se z njeno vsebino natančno seznani ter v primeru ugotovljenih nepravilnosti vloži za to predvidena redna pravna sredstva. Z izrednimi pravnimi sredstvi pa opustitve skrbnega ravnanja, ki se je od nje pričakovalo ob prejemu odločbe, ne more nadomestiti, saj bi bilo s tem nedopustno poseženo v institut pravnomočnosti in pravno varnost na splošno. Sodišče opozarja še na neprerekano navedbo toženke, da je zavezanec za plačilo NUSZ v skladu z določbami prej (pred 1. 1. 2016) in sedaj veljavnega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Kranjska Gora dolžan sporočiti občini vsako spremembo, ki vpliva na odmero nadomestila (dejavnost, površino, lastništvi ipd.). Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na zaupanje davčnemu organu.

21Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, ter svoje zaslišanje, ki glede na to, da je sporna uporaba prava, ne bi moglo vplivati na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča brezplačno pridobi podatke katastra stavb. Občina mora v namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča lahko uporabi tudi podatke katastra stavb, ki so prevzeti iz drugih evidenc (prvi odstavek 218c. člena ZGO-1). V kataster stavb se za stavbo ali del stavbe vpisujejo naslednji podatki: 1.identifikacijska oznaka; 2. lastnik; 3. upravljavec; 4. lega in oblika; 5. površina; 6. dejanska raba; 7. številka stanovanja ali poslovnega prostora (prvi odstavek 73. člena ZEN).