VSM Sodba I Cpg 148/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, s katerim tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da v stečajnem postopku N. d.d. - v stečaju opr. št. St 354/2016 ločitvena pravica upnika S. A. d.d. za terjatev v višini 68.415,71 EUR, na denarni terjatvi do Ministrstva za kmetijstvo, Vojkova cesta 1b, Ljubljana, iz naslova že izvedenih sukcesivnih dobav in izvedenih del in iz naslova bodočih sukcesivnih dobav in izvedenih del iz razmerja vezanega na koncesijsko pogodbo št., sklenjeno med Vlado RS in tožečo stranko za leto 2012 in 2013, in na denarni terjatvi tožeče stranke do Ministrstva za okolje in prostor iz naslova pogodbe za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje, ki se financira tudi iz evropskih sredstev, ne obstoji.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu točke I. točke izreka in v II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da v stečajnem postopku N. d.d. - v stečaju opr. št. St 354/2016 ločitvena pravica upnika S. A. d.d. za terjatev v višini 1.571.628,25 EUR, na denarni terjatvi do Ministrstva za kmetijstvo, Vojkova cesta 1b, Ljubljana, iz naslova že izvedenih sukcesivnih dobav in izvedenih del in iz naslova bodočih sukcesivnih dobav in izvedenih del iz razmerja vezanega na koncesijsko pogodbo št., sklenjeno med Vlado RS in tožečo stranko za leto 2012 in 2013, in na denarni terjatvi tožeče stranke do Ministrstva za okolje in prostor iz naslova pogodbe za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje, ki se financira tudi iz evropskih sredstev, ne obstaja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 210,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da se izpodbijano odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo trditve tožene stranke iz njene prve pripravljalne vloge, da že iz otvoritvene bilance tožeče stranke s popisom stanja terjatev na dan začetka stečajnega postopka dne 23. 6. 2016 sledi, da tožeča stranka izkazuje terjatev do Republike Slovenije v skupnem znesku 68.415,71 EUR, vse iz naslova opravljanja del po koncesijski pogodbi št. z dne 22. 12. 2009 s pripadajočimi aneksi (v nadaljevanju koncesijska pogodba št.) , ki je bila v veljavi do 31. 12. 2016. Teh dejstev tožeča stranka ni prerekala, zato bi jih sodišče prve stopnje na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP moralo šteti za priznana. Ker tega ni upoštevalo, je bistveno kršilo citirano določbo pravdnega postopka, navedena kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Že po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je namreč nesporno, da bi na takšni terjatvi zastavna (in s tem ločitvena) pravica tožene stranke veljavno nastala.

Zgoraj grajano postopanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje do izpostavljenih navedb tožene stranke o bistvenih okoliščinah spora ni opredelilo.

Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri odgovoru na vprašanje ali so lahko predmet zastavne in ločitvene pravice tudi tiste terjatve tožeče stranke, ki so iz naslova koncesijske pogodbe nastale po začetku stečajnega postopka, v okviru nadaljevanja poslovanja stečajnega dolžnika v okviru te koncesijske pogodbe. Navaja, da pozna stališča sodne prakse in pravne teorije, da anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost, ter da v primeru stečajnega postopka stečajni dolžnik razpolagalno sposobnost izgubi, vendar poudarja, da ostaja nepojasnjeno in neobrazloženo, zakaj naj bi stečajni dolžnik kot pravna oseba izgubil razpolagalno sposobnost glede svojega premoženja. Če bi bilo tako, potem tudi s svojim premoženjem ne bi mogel razpolagati in tudi prodaja v stečaju ne bi bila dopustna. Meni, da je treba stališče o odvzemu/izgubi razpolagalne sposobnosti razumeti v smislu omejenosti obremenjevanja premoženja in sprejemanja obveznosti, ne pa tudi glede zgolj pravne izvedbe že nastalih razmerij ali pravic, za nastanek katerih ni potrebno več nobeno pravno dejanje stečajnega dolžnika, temveč pravna posledica nastane mimo njegove volje.

Če stečajni dolžnik nadaljuje s poslovanjem tudi po začetku stečajnega postopka, kot v obravnavanem primeru, prav v razmerju, iz katerega so bile terjatve zastavljene v korist zastavnega upnika, ni prav nobenega razloga, da se zastava ne bi raztezala tudi na tako nastale (nove) terjatve. Zato bi se morala oblikovati posebna stečajna masa za poplačilo terjatev zastavnega/ločitvenega upnika.

Tožena stranka meni, da je mogoče zastavo terjatve pravno primerjati z odstopom terjatev v zavarovanje (fiduciarno cesijo), saj imajo fiduciarni posli svoj temelj v zavarovanju terjatev. Ker je položaj nadaljevanja poslovanja dolžnika podoben položaju insolventnega dolžnika v prisilni poravnavi, je potrebno upoštevati splošno stališče, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. Čim je tako, tudi za nastanek zastavne pravice ne more biti nič drugače. Ker nastane prisilna zastavna pravica po sili odločbe in ne po volji dolžnika, je potrebno skleniti, da začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko na prisilni nastanek zastavne pravice v korist tožene stranke ni vplival.

Ob vsem povedanem je potrebno upoštevati še modaliteto nastanka zastavne pravice na terjatvi, ki ne terja nobenega pravnega dejanja dolžnika, ne ob samem anticipiranem nastanku te pravice (t.j. vročitvi sklepa o rubežu dolžnikovemu dolžniku) ter niti ob samem nastanku prej bodoče terjatve dolžnika. Zastavna pravica se na posamezni terjatvi oblikuje z nastankom same terjatve. Zastavnemu dolžniku (tožeči stranki) ni potrebno opraviti nobenega pravnega dejanja za ustanovitev zastavne pravice. Zato tudi preklic pooblastil zastopnikom stečajnega dolžnika in vprašanje obstoja razpolagalne sposobnosti stečajnega dolžnika za čas nastanka bodočih terjatev ne more biti odločilno oziroma ključno. Niti nastanek terjatev (predmet zavarovanja) niti nastanek zastavne pravice namreč od te okoliščine nista odvisna.

Tožena stranka nazadnje še dodaja, da je na podlagi sklepa o izvršbi v zvezi z izvršilnim naslovom do tožeče stranke pridobila legitimno in pravno varovano upravičeno pričakovanje, da bo njena terjatev iz predmeta zastave tudi poplačana. Takšen položaj zastavnega upnika je varovan tudi z ustavnimi jamstvi. Čim gre za poseg v lastninsko zavarovan pravni položaj tožene stranke, je potrebno opraviti presojo legitimnosti in sorazmernosti takšnega sodnega posega (2. člen in tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo, zato je bilo nedopustno poseženo v pravico tožene stranke do zasebne lastnine in ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave RS.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo naslednje:

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice upnika (tožene stranke) v stečajnem postopku nad tožečo stranko, za priznano terjatev tožene stranke v višini 1.571.628,25 EUR, na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah tožeče stranke do Ministrstva za kmetijstvo iz naslova koncesijske pogodbe št. in do Ministrstva za okolje in prostor iz naslova pogodbe za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje (v nadaljevanju denarne terjatve do Republike Slovenije), ugodilo. Sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS¹ in višjih sodišč² ter v pravni teoriji zastopano stališče dr. Nine Plavšak.³, je na odločilno pravno vprašanje v zadevi ali so lahko predmet ločitvene pravice tožene stranke tudi tiste denarne terjatve, ki so nastale po začetku stečaja, ob upoštevanju dejstva, da je sodišče na podlagi 317. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) stečajnemu dolžniku dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju iz katerega te terjatve izvirajo, odgovorilo negativno.

7Sodišče druge stopnje se s takšno odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v točkah 12-14 obrazložitve sodbe v celoti strinja. Stališče Vrhovnega sodišča RS je jasno. Anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost glede zastavljenih terjatev. Ker bodoče terjatev še niso v premoženju zastavitelja, ta ne more z njimi razpolagati. Pri zastavi bodočih terjatev upnik pridobi zastavno pravico če in ko taka terjatev nastane. Za nastanek zastavne pravice na bodočih terjatvah ob nastanku take terjatve dolžniku res ni treba opraviti nobenega pravnega dejanja več, mora pa biti v trenutku nastanka terjatve razpolagalno sposoben. Ker po začetku stečajnega postopka razpolagalne sposobnosti stečajni dolžnik nima, niti le-te ne pridobi v zvezi s terjatvami, ki v korist stečajne mase nastanejo v okviru nadaljevanja poslovanja stečajnega dolžnika, zastavna pravica tožene stranke na terjatvah tožeče stranke, ki so iz koncesijskega razmerja nastale po začetku stečajnega postopka, ni mogla nastati. Ločitvena pravica tožene stranke na teh, po začetku stečajnega postopka nastalih denarnih terjatvah tožeče stranke do Republike Slovenije iz naslova koncesijskega razmerja, tako ne obstaja.

8Dejstvo, da je stečajno sodišče tožeči stranki dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, iz katerega izvirajo v tem postopku sporne terjatve, tega ne spremeni. Namen nadaljevanja poslovanja stečajnega dolžnika je v tem, da se dosežejo ugodnejši pogoji za prodajo premoženja stečajnega dolžnika in da lahko upniki dosežejo ugodnejše pogoje za poplačilo svojih terjatev. Stečajni dolžnik tudi v okviru dovoljenega poslovanja ne more samostojno razpolagati s premoženjem. Vsako razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika je namreč podvrženo kontroli oziroma predhodnemu soglasju stečajnega sodišča (prim. 318. člen ZFPPIPP).

9Neutemeljena so glede učinkov anticipirane ustanovitve zastavne pravice tudi pritožbena prizadevanja po primerjavi nadaljevanja poslovanja v stečajnem postopku s poslovanjem dolžnika v prisilni poravnavi. Medtem ko je glavni namen stečajnega postopka enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase, je namen prisilne poravnave izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki zagotovi ugodnejše pogoje plačila upnikom, kot če bi bil začet stečajni postopek in nadaljevanje poslovanja dolžnika. Pri prisilni poravnavi ne gre za unovčevanje premoženja in poplačilo upnikov iz stečajne mase, ki se v postopku prisilne poravnave sploh ne oblikuje. Razpolagalna sposobnost dolžnika v prisilni poravnavi zato ni omejena na tak način, kot je omejena v primeru stečaja, ko je razpolagalna sposobnost stečajnega dolžnika ex lege odvzeta.

10Učinke anticipirane ustanovitve zastavne pravice pa lahko primerjamo z učinkom anticipiranega prenosa terjatev v zavarovanje, vendar zaradi izgube razpolagalne sposobnosti stečajnega dolžnika v stečajnem postopku med njima ni razlike. Učinki prenosa terjatev pri odstopu bodočih terjatev v zavarovanje nastopijo takrat, ko terjatev nastane. Takrat pride do spremembe pripadnosti terjatve in ta, potem ko se za t.i. juridično sekundo ustavi v premoženju fiducianta, takoj preide v premoženjsko sfero fiduciarja (o tem dr. R. Vrenčur, Anticipiran odstop terjatev v zavarovanje, Podjetje in delo, 2004, št. 1, stran 45). V stečajnem postopku zaradi odvzema razpolagalne sposobnosti fiducianta do prenosa teh terjatev ne more priti, pač pa te nastanejo v korist splošne stečajne mase.

11Neutemeljeni so nazadnje tudi pritožbeni očitki kršitve ustavno varovanih pravic tožene stranke. Z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ni kršilo toženkine pravice do zasebne lastnine in ni posegalo v lastninsko zavarovan pravni položaj tožene stranke, ki bi terjal presojo legitimnosti in sorazmernosti takega posega (t.i. test legitimnosti in test sorazmernosti). Zastavna pravica tožene stranke na bodočih denarnih terjatvah, ki temelji na sklepu Okrajnega sodišča v Celju Ig 17/2013, je odvisna od nastanka teh terjatev in v tem oziru pogojna. Zato ne predstavlja pričakovalne pravice, ki bi bila varovana s 33. členom Ustave RS.

12Glede na obrazloženo je po mnenju sodišča druge stopnje materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na denarnih terjatvah tožeče stranke do Republike Slovenije iz naslova koncesijskega razmerja, ki so nastale po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, tožena stranka ločitvene pravice ni pridobila. Tožena stranka je zastavno (in s tem ločitveno pravico v stečajnem postopku) lahko pridobila le na denarnih terjatvah tožeče stranke do svojega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko.

13V zvezi s slednjim pa pritožba utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožene stranke, ki je v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2018 zatrjevala, da iz popisa stanja terjatev na dan 23. 6. 2016 izhaja, da je tožeča stranka na dan začetka stečajnega postopka do Republike Slovenije razpolagala s terjatvami v skupnem znesku 68.415,71 EUR, pri čemer navedene terjatve izhajajo iz naslova opravljanja del po koncesijki pogodbi št. z dne 22. 12. 2009 s pripadajočimi aneksi. Tožeča stranka na te navedbe tožene stranke ni odgovorila.

14Pritožnica ima prav, da bi sodišče prve stopnje glede na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP⁴ te neprerekane trditve tožene stranke, da je tožeča stranka na dan začetka stečajnega postopka do svojega dolžnika iz koncesijske pogodbe izkazovala terjatev v višini 68.415,71 EUR, na kateri ima tožena stranka na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju Ig 17/2013 z dne 1. 2. 2013 zastavno in s tem v stečajnem postopku ločitveno pravico, moralo šteti za priznane in posledično tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrniti.

15Sodišče druge stopnje je zaradi ugotovljene procesne kršitve sodišča prve stopnje po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 214, člena ZPP, na podlagi šeste alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v stečajnem postopku N. d.d. - v stečaju opr. št. St 354/2016 ločitvena pravica upnika S. A. d.d. za terjatev v višini 68.415,71 EUR, na denarni terjatvi do Ministrstva za kmetijstvo, Vojkova cesta 1b, Ljubljana, iz naslova že izvedenih sukcesivnih dobav in izvedenih del in iz naslova bodočih sukcesivnih dobav in izvedenih del iz razmerja vezanega na koncesijsko pogodbo št., sklenjeno med Vlado RS in tožečo stranko za leto 2012 in 2013, in na denarni terjatvi tožeče stranke do Ministrstva za okolje in prostor iz naslova pogodbe za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje, ki se financira tudi iz evropskih sredstev, ne obstoji.

16V ostalem pa je glede na predhodno obrazloženo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določila 353. člena ZPP v nespremenjenem obsegu I. točke izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17Sprememba prvostopenjske odločitve na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka ni vplivala, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo tudi v tem delu. Po spremembi sodbe namreč tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zato je glede na določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka na prvi stopnji, pravilna.

18Ker je tožena stranka uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, je sodišče druge stopnje odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ III Ips 101/2013 z dne 11. 11. 2014.
² VSL sodba I Cpg 365/2017 z dne 21. 6. 2017, VSM sklep I Ip 1421/2011 z dne 24. 4. 2012, VSL sklep II Ip 5711/2011 z dne 18. 4. 2012.
³ Plavšak Nina, Nova pravila o razmerju med izvršilnim postopkom in postopkom zaradi insolventnosti ter druge pomembnejše novosti, Podjetje in delo, letnik 2010, št. 7.
⁴ Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.