UPRS Sodba II U 179/2017-52

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu odredil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo - rekonstrukcijo obstoječega objekta vel. 8,20 x 13,70 m in prizidka vel. 7,90 x 4,50 m, ki se gradi na zemljišču s parc. št. 1648/3 k.o. ... (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da mora inšpekcijski zavezanec do dne 31. 12. 2016 odstraniti zgrajeni del objekta iz 1. točke izreka te odločbe, in sicer: pozidane čelne stene, na katere so položene vmesne lesene lege ostrešja osnovnega objekta vel. 8,20 x 13,70 m, celotno leseno ostrešje nagiba cca 40 stopinj, sestavljeno iz kapnih, vmesnih lesenih leg in špirovcev nad osnovnim objektom vel. 8,20 x 13,70 m ter zgrajeno AB ploščo nad prizidkom velikosti 7,90 x 4,50 m. V primeru neizpolnitve odrejene obveznosti določene v 2. točki izreka te odločbe, bo opravljena izvršba nedenarne obveznosti, po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekta iz 1. točke tega izreka se prepoveduje izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njimi, sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi (4. točka izreka). Iz izreka še izhaja, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka), in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe prvostopnega organa izhaja, da je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, na osnovi ogleda z dne 3. 5. 2016, zaslišanja z dne 4. 5. 2016, izmer na kraju samem z dne 5. 5. 2016 ter kontrolnega inšpekcijskega pregleda z dne 29. 6. 2016 ugotovil, da je tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec pričela gradnjo - rekonstrukcijo obstoječega objekta vel. 8,20 x 13,70 m in prizidka vel. 7,90 x 4,50 m, ki se gradi na zemljišču s parc. št. 1648/3 k.o. ..., brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. Tekom ogleda je bilo ugotovljeno, da se je na obstoječem objektu vel. 8,20 x 13,70 m v celoti odstranila kritina in lesena strešna konstrukcija, enako je bila odstranjena strešna kritina in lesena strešna konstrukcija na prizidku vel. 7,90 x 4,50 m. V času ogleda se je na prizidku betonirala armiranobetonska plošča nad pritličjem, tekom kontrolnega inšpekcijskega pregleda pa se je ugotovilo, da je inšpekcijski zavezanec z deli nadaljeval ter dokončal večino del na zamenjavi lesenega ostrešja, pozidavi čelnih sten in betoniranju armirano betonske plošče na prizidku. Ker je s pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre po določilu 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo in je zato v skladu s 152. členom ZGO-1 odredil, da se gradnja ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem času na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1 je bil inšpekcijski zavezanec opozorjen na možnost izvršbe nedenarne obveznosti v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti, v skladu s 158. členom ZGO-1 pa so mu bile izrečene prepovedi, določene v 4. točki izreka. O stroških postopka je bilo odločeno v skladu s 1. točko 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da pritožba ne zadrži izvršitve odločba pa v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZGO-1.

3Tožeča stranka se je zoper izdano odločbo pravočasno pritožila. Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil in v odločbi pojasnil, da je bila na obstoječem stanovanjskem objektu velikosti 8,20 m x 13,70 m odstranjena lesena strešna konstrukcija, prav tako je bila v celoti odstranjena lesena strešna konstrukcija na prizidku velikosti 7,90 m x 4.50 m, na obstoječem stanovanjskem objektu so bile pozidane čelne stene in narejeno je bilo celotno novo leseno ostrešje, nad prizidkom pa je bila zgrajena nova AB plošča, takšna dela pa ne predstavljajo zgolj vzdrževalnih del, kot zatrjuje pritožnik (sedaj tožeča stranka), saj se je z izvedenimi deli posegalo v konstrukcijo obstoječih objektov, kar predstavlja rekonstrukcijo objektov, in gre tako za dela, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, zaradi česar je prvostopni organ odločil pravilno in zakonito, ko je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1.

4Tožeča stranka zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor vlaga predmetno tožbo. Zatrjuje, da gradbeni inšpektor vztraja pri rušitvi strehe in AB plošče, kljub temu da izvedena sanacija ne ogroža nikogar in je prispevala k varnosti in urejenosti ter kvaliteti bivanja, dela pa je izvedlo gradbeno podjetje po načelih gradbene stroke in v skladu z načrtom. Navaja, da rušitve ni mogoče izvesti brez uničenja celotnega objekta, saj plošče ni mogoče odstraniti brez posega v legalni del zgradbe, s tem pa bo uničena tudi vsa bivalna notranjost objekta. Pojasnjuje, da je imela hiša pred posegom nadomestno streho, ki pa je bila dotrajana, poškodovana streha je zamakala in se posedala, poleg tega pa je prišlo tudi do dimniškega požara, zaradi česar so ostrešje nadomestili, kar jemlje kot nujno samopomoč oz. kot nujna dela. Pojasnjuje še, da si potrebnega gradbenega dovoljenja kljub večletnim prizadevanjem ni mogel pridobiti, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) noče izdati kulturnovarstvenega soglasja oz. mnenja, sam pa meni, da je kot lastnik upravičen popraviti oz. v primeru nuje tudi zamenjati svojo dotrajano in poškodovano streho ter zaščititi objekt in okolico. Sodišče naproša, da odločbo gradbenega inšpektorja odpravi ter dovoli legalizacijo in ohranitev obstoječega stanja.

5V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka dodatno argumentira svoje stališče ter opisuje probleme glede obravnavanega objekta kot tudi širšo osebno problematiko.

6Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

7Tožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje ali so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa v primeru nelegalne gradnje.

9V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožeča stranka izvedla dela, ki so opisana v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, in da za navedena dela ni pridobila potrebnega gradbenega dovoljenja, pač pa med strankama ostaja sporno vprašanje ali bi se navedena dela lahko obravnavala kot vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno.

10Prvi odstavek 3. člena ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začnejo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pri čemer pa je v točki 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 določeno, da je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%. V točki 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je določeno, da nelegalna gradnja pomeni gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, ki se izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

11Po presoji sodišča je pravilen zaključek upravnih organov, da so izvedena dela, ki so predmet inšpekcijske odločbe, nelegalna gradnja. Ne drži namreč, da izvedena dela predstavljajo zgolj investicijsko vzdrževalna dela, kot to navaja tožeča stranka, saj se po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 šteje, da je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist, pri čemer je redno vzdrževanje definirano kot izvedba investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev (točka 10.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

12Po 7. členu v času gradnje veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, priloga 3 pa dodatno določa, da se tam našteta vzdrževalna dela lahko izvajajo le brez posegov v konstrukcijo objekta (glej opombo priloge 3 citirane Uredbe). Iz priloge 3 dodatno še izhaja, da se kot vzdrževalna dela na ovoju objekta štejejo obnova fasade, stavbnega pohištva in strešne kritine, vgradnja strešnih oken ter izvedba frčad.

13Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da se investicijska vzdrževalna dela ločijo od rekonstrukcije objekta v tem, da se z njimi ne sme posegati v konstrukcijo objekta.

14V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik odstranil strešno kritino in leseno strešno konstrukcijo na obstoječem stanovanjskem objektu in prizidku, ter da so bile na obstoječem stanovanjskem objektu pozidane čelne stene in narejeno celotno novo leseno ostrešje, nad prizidkom pa je bila narejena nova armiranobetonska plošča (kot izhaja iz zapisnika in fotografij, narejenih ob inšpekcijskem pregledu, ki se nahajajo v upravnem spisu), s čimer je posegel v dotedanjo konstrukcijo obstoječih objektov. Takšna dela torej ne predstavljajo vzdrževalnih del, temveč rekonstrukcijo objektov, za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

15V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je sanacija prispevala k varnosti, da so bila dela izvedena v skladu z načrtom, da se ni poseglo tlorisno zasnovo zgradbe, ter da je šlo za nujno samopomoč, ker se je prejšnji strop vdrl, sodišče pripominja, kot je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ, da zakon izjem glede obvezne pridobitve gradbenega dovoljenja v primeru rekonstrukcije objekta, ne določa.

16V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da se ni gradil prizidek, saj ta stoji že od leta 1953, pa sodišče pojasnjuje, da prvostopna odločba v 1. točki izreka govori o rekonstrukciji prizidka in ne o njegovi gradnji ter nato v 2. točki izreka specificira nelegalna dela na le-tem. Kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v drugostopni odločbi namreč ni sporno, da sta tako obstoječi stanovanjski objekt kot tudi prizidek legalna objekta, nelegalna pa je samo njuna rekonstrukcija.

17Prvostopni organ je izpodbijano odločbo tako pravilno izdal na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi, ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Neutemeljen je ugovor tožnika, da rušitve ni mogoče izvesti brez uničenja celotnega objekta, saj je bilo tožeči stranki z izpodbijano odločbo naloženo le, da odstrani tisto, kar je bilo zgrajeno nelegalno, ne preprečuje pa mu, da objekt zaščiti pred zunanjimi vplivi, potem ko bodo nelegalni deli stavbe odstranjeni, kot je tožeči stranki pojasnil že drugostopni organ.

18Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi vse nadaljnje tožbene ugovore, ki se nanašajo na širšo problematiko glede obravnavanega objekta kot tudi osebno problematiko tožeče stranke¹, saj v predmetni zadevi niso pravno relevantni. Sodišče lahko namreč v konkretni zadevi presoja le konkretni izpodbijani upravni akt (v predmetnem primeru je to odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-1717/2016/33 z dne 2. 11. 2016), ne more pa se opredeljevati tudi do ostalih postopkov, ki jih ima sprožene tožeča stranka v zvezi s spornim objektom (npr. postopki pred ZVKD in Mestno občino Maribor, postopek v zvezi s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, postopki izvršbe). Poleg tega sodišče iz navedb iz pripravljalnih vlog tožeče stranke ugotavlja, da je bila tožeča stranka s strani Mestne občine Maribor obveščena o spremembi zakonodaje, in sicer da 20. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-2) ne glede na določila izvedbenih prostorskih aktov dopušča vzdrževanje, rekonstrukcije in nadomestne gradnje legalno zgrajenih objektov (mnenje št. 35016-132/2018-2 z dne 11. 7. 2018), zaradi česar je tožeča stranka ponovno vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je trenutno v fazi dopolnjevanja, pridobila pa je tudi pozitivno kulturnovarstveno mnenje ZVKD (št. AZ/35107-0983/2016/9 z dne 30. 3. 2019), na podlagi česar sodišče sklepa, da se problematika v zvezi s spornim objektom vendarle razrešuje v korist tožeče stranke.

19Tožeča stranka je sodišču v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2017 predlagala, da zaradi neustavnosti Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje starega mestnega jedra v Mariboru prekine postopek in sproži postopek za presojo ustavnosti. Po mnenju tožeče stranke je navedeni prostorski akt namreč nezakonit in krši njene ustavne pravice, saj ne ureja lastniških razmerij ter pravic in obveznosti, ki izhajajo iz lastništva. Onemogoča obnovo in vzdrževanje legalnega objekta ter suspendira lastnikovo pravico do razpolaganja s premoženjem, kamor spadata tudi vzdrževanje in rekonstrukcija. Poleg tega prostorski akt tudi nima vseh zakonsko zahtevanih elementov, in sicer časovnice, finančnega načrta in izvedbenega plana. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da ne more prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta oziroma predpisa lokalne skupnosti, saj to lahko storijo le subjekti iz prvega odstavka 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), med temi subjekti pa sodišče ni navedeno. Sodišče lahko v skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZUstS le v primeru, kadar pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ob tem pa sodišče tožeči stranki še pojasnjuje, da lahko, kolikor meni, da je zgoraj citirani prostorski akt neustaven, sama vloži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, če za to izkaže pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS).

20Po obrazloženem je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

21Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejansko stanje v zadevi namreč ni bilo sporno (za kateri objekt gre in katera dela so bila izvedena na objektu) in ga ni bilo potrebno dopolnjevati, prav tako je imel inšpekcijski zavezanec (sedaj tožeča stranka) v postopku pred upravnim organom možnost, da se o ugotovitvah inšpektorja izjasni, predlagani dokazi (ogled objekta in zaslišanje tožeče stranke), pa niso ustrezno substancirani, saj iz tožbenih navedb ni razvidno, katero pravno relevantna dejstva bi se s predlaganima dokazoma dokazovala in katera sporna dejstva bi bilo z njima potrebno še razčistiti.

¹ Tožeča stranka v številnih pripravljalnih vlogah navaja, da si že 24 let ne more urediti dokumentacije za obnovo objekta, ker je ta v prostorskem aktu predviden za rušitev. Ne more pridobiti lokacijskega oz. gradbenega dovoljenja, niti ZVKD noče izdati kulturnovarstvenega soglasja oz. pogojev. Z občino se je dogovarjal o odkupu nepremičnine, vendar je občina noče odkupiti, zato je podal predlog za spremembo prostorskega akta.