VSL Sklep IV Cp 1384/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 3. 2019 zavrnilo predlog za spremembo stikov med mld. A. A. in predlagateljem (I. točka izreka). Predlog, da sta obe pravdni stranki dolžni enakovredno skrbeti za mld. A. A. pa je zavrglo (II. točka izreka).

2V sklepu z dne 9. 4. 2019 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu klinične psihologije odmerilo nagrado v bruto višini 1.023,40 EUR.

3Zoper oba sklepa se pritožuje predlagatelj. V pritožbi zoper sklep z dne 5. 3. 2019, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za spremembo stikov, opozarja, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče najprej zapiše, da nima ustreznega znanja za ugotovitev, ali so želje mld. A. A. plod njegove resnične volje, niti za to, ali jo je sploh sposoben oblikovati. V nadaljevanju pa na isti strani zapiše, da je mnenje izvedenca določno in obrazloženo odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja ter da sodišče nima pomislekov v izvedenčevo strokovnost in pravilnost mnenja. Nasprotje je očitno. Prvostopenjsko sodišče jasno zapiše, da nima ustreznega znanja, pa kljub temu ni pridobilo drugega mnenja, s katerim bi izvedensko mnenje doc. dr. B. B. preizkusilo. Postavlja se vprašanje, na čem temelji zaključek sodišča, da je podano izvedensko mnenje pravilno in strokovno, saj sodišče znanj s področja klinične psihologije nima. Sodišče razlogov za zavrnitev predlagateljevega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca ni v zadostni meri obrazložilo. Ker sodišče prve stopnje nima ustreznega znanja s področja klinične psihologije, tudi ne more ocenjevati strokovnosti ter pravilnosti izvedenskega mnenja. Verjetno je, da bi se drugo izvedensko mnenje v ključnih segmentih bistveno razlikovalo od izvedenskega mnenja doc. dr. B. B. oz., da bi drug izvedenec klinične psihologije prišel do popolnoma drugačnih izhodišč in zaključkov. Izvedenec je opravil razgovor z mld. A. A. samo enkrat, isto pa velja tudi za oba udeleženca. Nepravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da so želje mld. A. A. po več stikih z očetom plod očetove sugestije.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev prvega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4V pritožbi zoper sklep z dne 9. 4. 2019, s katerim je sodišče doc. dr. B. B. odmerilo nagrado za opravljeno izvedensko delo, pritožnik opozarja, da pregleda obeh udeležencev ni moč uvrstiti med zahtevne preglede. Enako velja tudi za pregled otroka. Izvedenec je že v izvedenskem mnenju, pa tudi v ustnem podajanju, prišel v navzkrižje s svojimi zapisi in izjavami. Očitno spisa ni temeljito prebral. Izvedenec je podajal vrsto neresnic in prikazoval le določena dejstva v korist mame, očeta pa je ves čas predstavljal v negativni luči. Izvedenec je nasproti pritožniku ves čas izkazoval negativen odnos. Njegova izjava, da pritožnik nadzira nasprotno udeleženko, je bila zelo boleča. Vsa dejstva kažejo, da ni korektno in pravično opravil svojega dela, zato mu nagrada ne pripada. Pritožnik nasprotuje tudi postavki za čakanje na narok in porabljenemu času za potovanje na sodišče.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in o zadevi ponovno odloča.

5Na pritožbo zoper sklep z dne 5. 3. 2019, s katerim je bil zavrnjen predlog za spremembo stikov, je nasprotna udeleženka podala odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 5. 3. 2019

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za spremembo stikov gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- stiki so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 11. 2016;

- med udeležencema obstaja zelo slaba komunikacija;

- želja mld. A. A. po večjem obsegu stikov z očetom ni izraz njegove resnične volje, saj je pogojena z očetovim ravnanjem;

- predlagatelj je do otrokove matere negativno nastrojen, svoja negativna čustva, ki jih ima do matere, preusmerja na otroka in ga želi pred njo zaščititi.

8Na podlagi zgoraj izpostavljenih ugotovitev sodišče prve stopnje zaključuje, da niso nastopile okoliščine, ki bi narekovale spremembo dosedanjega režima stikov. Mld. A. A. pri očetu preživi zajeten kos v prvem tednu (od četrtka po šoli do ponedeljka zjutraj), v drugem tednu pa od srede po pouku do četrtka zjutraj. Opisano ureditev, določeno v sodbi, je prvo sodišče ocenilo kot optimalno. Temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Stiki med nasprotnim udeležencem in mld. A. A. so bili že sodno urejeni. Predlagatelj pa bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo odločitve, ni izkazal.

9Predlagateljeva laična pritožba izkazuje njegovo videnje zadeve in nestrinjanje z izpovedbo nasprotne udeleženke ter ugotovitvami izvedenca klinične psihologije. Pritožnik pa v pritožbi ne zaseje dvoma v pravilnost ugotovitve prvega sodišča o neobstoju bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo odločitve o stikih. Le v primeru spremembe bistvenih, pravnorelevantnih okoliščin bi bilo utemeljeno sodno odločbo o stikih spremeniti.

10Iz pritožbe izhaja, da bi moralo sodišče v vsakem primeru, kadar sámo nima ustreznega strokovnega znanja, izvedensko mnenje preverjati s pridobitvijo dodatnega izvedenskega mnenja, ki bi se opredelilo do prvega mnenja. Takšna pritožbena teza pa je zmotna in v nasprotju s samim namenom izvedenstva. V skladu z določbo tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen sum o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Iz predlagateljevih pripomb izhaja le splošno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, kar pa ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. Tudi v pritožbi pritožnik svojega nestrinjanja z izvedenskim mnenjem ni ustrezno konkretiziral. Nestrinjanje s samim izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Odločilno je, da je izvedenec odgovoril na vsa relevantna vprašanja, da je mnenje jasno in popolno ter obrazloženo na način, ki stranki omogoča preizkus in njegovo grajo. Izvedensko mnenje izvedenca doc. dr. B. B. vsem tem kriterijem ustreza, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je njegovo mnenje določno in obrazloženo odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja ter da sodišče nima pomislekov v izvedenčevo strokovnost in pravilnost. Zaključek sodišča, da so želje mld. A. A. po več stikih z očetom plod očetove sugestije je sodišče prve stopnje prepričljivo in jasno obrazložilo v točkah 17 do 19 obrazložitve izpodbijane odločitve, pri čemer je izhajalo iz izvedenskega mnenja doc. dr. B. B. Ni utemeljenega razloga, da tudi pritožbeno sodišče ne bi sledilo jasni in prepričljivi argumentaciji prvega sodišča, saj pritožnikova pritožba dvoma v pravilnost odločitve ne uspe vzbuditi.

O pritožbi zoper sklep z dne 9. 4. 2019

11Pritožnik oporeka nagradi, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo izvedencu klinične psihologije doc. dr. B. B. za izdelano izvedensko mnenje. Meni, da pregledi vseh udeležencev niso bili zahtevni, da je mnenje protislovno in da izvedenec spisa ni temeljito prebral ter da mnenje ni korektno in pravično. Tovrstni pritožbeni ugovori pa so brez vsakršne podlage. Izvedenec ima namreč pravico do povračila stroškov in do nagrade za izvedensko delo (249. člen ZPP), in sicer po določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih (Pravilnik). Izvedencu pripada nagrada, ko je naloga, ki mu je bila zaupana, opravljena. Odločitev o tem, ali izvedencu gre nagrada za predloženo mnenje, je odvisna od tega, ali je mnenje uporabno. Pravilnik v 51. členu predvideva štiri stopnje zahtevnosti izvedenskega mnenja, ki jih tudi različno vrednoti. Sodišče je odločitev glede zahtevnosti mnenja sprejelo na podlagi priloženega stroškovnika, skladno z določili Pravilnika, in svojo odločitev v 2. do 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ustrezno argumentiralo. Pritožnikovo navajanje, da pregledi udeležencev ne sodijo v okvir zahtevnih pregledov, predstavljajo pritožnikovo subjektivno videnje in nimajo nikakršne dejanske podlage. Povsem posplošena so tudi pritožnikova navajanja o kontradiktornosti izvedenčevih zapisov in izjav ter pritožbena navedba, da izvedenec spisa ni temeljito prebral. Iz pritožbe veje predvsem pritožnikovo subjektivno nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kar pa na samo odmero nagrade ne more imeti nikakršnega vpliva.

12Pritožba je neutemeljena tudi glede postavk za čakanje na narok in časa potovanja na sodišče. Podlago za obe postavki je sodišče prve stopnje našlo v tretjem in četrtem odstavku 52. člena Pravilnika, pri čemer pa je vprašanje krivde, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik, za odločitev povsem irelevantno.

13Pritožbi nista utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14Navedbe nasprotne udeleženke iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu 155. člena ZPP; nasprotna udeleženka pa jih mora nositi sama (165. člen ZPP).