UPRS Sodba I U 130/2018-16

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) tožniku odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013 od davčne osnove 43.213,11 EUR po davčni stopnji 22% v znesku 9.506,89 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 164,71 EUR (točka I/1 izreka); DDV za davčno obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 od davčne osnove 63.344,25 EUR po davčni stopnji 22% v znesku 13.935,75 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 102,42 EUR (točka I/2 izreka); davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 od davčne osnove 43.213,11 EUR po stopnji 17% v znesku 7.346,23 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 120,24 EUR (točka I/3 izreka); DDPO za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 od davčne osnove 63.344,25 EUR po stopnji 17% v znesku 10.768,52 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 30,67 EUR (točka I/4 izreka). Tožnik mora navedene obveznosti plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku tega roka se bodo obračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Iz III. in IV. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, ki bi nastali zaradi davčnega postopka, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV in DDPO za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 ter DIN blagajniškega poslovanja za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 25. 10. 2016, ki je bil tožniku vročen 7. 11. 2016. Tožnik je podal pripombe, do katerih se je davčni organ opredelil v izpodbijani odločbi. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 5. 2016 odpravil že izdano odločbo davčnega organa z dne 20. 8. 2015 in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranih obdobjih dejansko opravljal obdavčljivo in oproščeno dejavnost, zaradi česar je od tistega dela dejavnosti, ki jo opravlja na trgu za plačilo, dolžan obračunati in plačati DDPO kot tudi DDV. V DIN blagajniškega poslovanja je bilo ugotovljeno, da ima tožnik sedež na naslovu ... V registru davčnih zavezancev ima kot poslovno enoto priglašen bistro A., vendar je odgovorna oseba tožnika davčnemu organu povedala, da tega bistroja nimajo. Tožnik v registru davčnih zavezancev nima registrirane dejavnosti prodaje športne opreme v prodajalni B. Tožnik davčnemu organu ni sporočil podatka o poslovni enoti trgovina B., kot to določa prva točka tretjega odstavka 53. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in ni odjavil poslovne enote bistro A. na istem naslovu. Tožnik je s tem storil prekršek po določbi prvega odstavka 97. člena ZFU, odgovorna oseba tožnika pa po določbi drugega odstavka 97. člena ZFU. Pooblaščena oseba davčnega organa je 5. 11. 2014 v trgovini B. pri tožniku opravila nakup kape NHL in pridobila račun (paragonski blok) št. 481644 z dne 5. 11. 2014 v znesku 20,00 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da pridobljeni račun ni arhiviran v skladu z določbo 32. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). S tem je tožnik storil prekršek po določbi 9. točke prvega odstavka 379. člena, odgovorna oseba pa prekršek po tretjem odstavku 397. člena ZDavP-2.

3V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožnik za leti 2013 in 2014 v poslovnih knjigah ni pravilno evidentiral prihodkov iz pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Davčni organ se glede pridobitne dejavnosti sklicuje na 25. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Ugotavlja, da je tožnik v inšpiciranem obdobju opravljal obdavčljivo in oproščeno dejavnost ter da je za obdavčljivo dejavnost, to je izvajanje mednarodne poletne hokej šole, dolžan obračunati in plačati DDPO in tudi DDV. Za pridobitno dejavnost se šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička ali dejavnost, s katero zavezanec konkurira na trgu z drugimi osebami (četrti odstavek 9. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2). Glede tožnikove nepridobitne dejavnosti je davčni organ ugotovil, da je vir prihodkov članarina članov. Tožnik pa je imel pri članarinah evidentirane tudi prihodke iz naslova zaračunanih storitev udeležencem Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in B. 2014, ki pa po določbi druge alineje prvega odstavka 3. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti niso članarina, pač pa gre izključno za prihodek pridobitne dejavnosti. Slednja se namreč izvaja na trgu, konkurira z drugimi osebami in je plačljiva po veljavno objavljenem ceniku, ki se nahaja na svetovnem spletu.

4Davčni organ se sklicuje na spletno stran društva, na kateri je bilo za leto 2013 in 2014 objavljeno, da bo šola organizirana v dveh terminih, ki sta navedena, s programom, ki je naveden in z cenami, ki so navedene. Pri pregledu izdanih računov za inšpicirano obdobje je bilo ugotovljeno, da se podatki ne ujemajo in je tudi otežena sledljivost, saj tožnik ni predložil izdanih računov udeležencem Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014, pač pa samo blagajniške prejemke v skupnem znesku, prejetem od udeležencev šole. Teh pa davčni organ ne more upoštevati kot izdane račune za opravljene storitve, saj iz le-teh ni razvidno v katerem programu je bil udeleženec prijavljen po objavljenem ceniku šole. Prav tako davčni organ ne more upoštevati navedb tožnika, da udeleženci niso plačali celotnega zneska za navedeno šolo zaradi sponzorskih sredstev. Tožnik namreč o tem ni predložil transparentne verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, koliko so dejansko te osebe plačale, da bi davčni organ lahko znižal davčno osnovo v delu, v katerem naj bi šlo za sponzorska sredstva.

5Tožnik davčnemu organu ni predložil prijavnic za udeležence Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014 in tudi ne računov, ki bi jih v skladu z 81. členom ZDDV-1 moral tožnik izdati vsem udeležencem te šole. Zato je davčni organ, potem ko je v skladu z 39. členom ZDavP-2 pridobil še druge podatke, za tožnika ugotavljal davčno osnovo za leto 2013 in 2014 z oceno, na podlagi 68. člena ZDavP-2. V ta namen je pridobil podatke od družbe C. d.o.o. (sedaj D. d.o.o.), ki jo ima tožnik evidentirano kot poslovnega partnerja. Davčni organ je od družbe C. (sedaj D. d.o.o.), ki ima E., pridobil med drugim sezname gostov F., kjer so bivali udeleženci Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014, iz katerih so razvidni število rezerviranih sob in število oseb, termin, način plačila, kjer je navedeno: „po opravljeni storitvi direktno na recepciji“. Davčni organ je analiziral podatke, ki jih je pridobil od družbe C. d.o.o. oziroma družbe D. d.o.o. in podatke tožnika. Na način, ki ga je pojasnil na straneh 19 do 24 izpodbijane odločbe, je ocenil tožnikovo davčno osnovo za leti 2013 in 2014. Ugotovil je, da tožnik v poslovnih knjigah za leto 2013 in 2014 ni izkazal vseh ustvarjenih prihodkov iz naslova zaračunanih storitev Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014 oziroma je zaračunane storitve iz naslova omenjene šole evidentiral kot drugi prihodki - članarine na podlagi blagajniških prejemkov, kot prihodke iz nepridobitne dejavnosti, kljub temu, da gre za pridobitno dejavnost. Znesek prihodkov iz naslova zaračunanih storitev šole je tudi bistveno nižji, kot bi moral biti na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobil davčni organ za leti 2013 in 2014. Davčni organ je zato za omenjeni leti s cenitvijo ugotavljal verjetno davčno osnovo za tožnika na podlagi 68. člena ZDavP-2. Tožnik namreč v postopku, kljub pozivom, ni predložil listinske dokumentacije, predvsem izdanih računov udeležencem hokej šole in prijavnic za leti 2013 in 2014, na podlagi katerih bi davčni organ lahko natančno ugotovil dejansko stanje. Način, kako je ocenil tožnikove prihodke in odhodke in ugotovil verjetno davčno osnovo za leto 2013 in 2014, je davčni organ pojasnil na straneh 28 do 33 izpodbijane odločbe.

6Tožnik je zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti zavezan tudi za obračunavanje in plačevanje DDV. Zato je davčni organ ugotovil višino DDV od ocenjene davčne osnove za tretje trimesečje leta 2013 in 2014, ki ga je tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo (za leto 2013 v višini 9.506,89 EUR in za leto 2014 v višini 13.935,75 EUR ter od navedenih obveznosti tudi obresti), kar je pojasnil na straneh 34 do 37 izpodbijane odločbe. Prav tako je tožniku za leto 2013 in 2014 obračunal tudi DDPO (za leto 2013 v znesku 7.346,23 EUR in za leto 2014 v znesku 10.768,52 EUR ter od navedenih obveznosti tudi obresti), kar je obrazloženo na straneh 37 do 40 izpodbijane odločbe. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača. Sklicuje se na 68. člen ZDavP-2 in navaja, da se verjetna oz. z oceno določena davčna osnova zniža le v primeru, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja, česar pa tožnik v konkretni zadevi ni storil.

7Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo.

8Tožnik v tožbi navedeno odločbo izpodbija in uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka in nepopolno ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se je ponovni postopek začel na podlagi obvestila davčnega organa, čeprav bi se moral začeti z izdajo sklepa, ker gre za nov postopek. S tem, ko o začetku ponovnega postopka ni bil izdan ustrezen upravni akt s pravnim poukom, je bila tožniku onemogočena pravica do pritožbe. Slednjo bi tožnik vložil in predlagal izločitev davčnega organa Novo mesto ter njegovih pooblaščenih oseb, ki želijo finančno uničiti tožnika. V postopku je bila na zaslišanje k davčnemu organu vabljena zastopnica tožnika G.G. kar preko zasebnega elektronskega naslova. Davčni organ je bil s tem v zvezi opozorjen, da naj postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in naj uradno vabilo na zaslišanje pošlje v skladu z določbami ZUP. Tožnik je za uradno dogovorjen sestanek pošto dobil nekaj dni pozneje od datuma sestanka, ki je bil predlagan po elektronski pošti. Davčni organ je nato tožnika obvestil, da predlaga datum novega sestanka, potem pa so tožnika obvestili, da je spremenjena lokacija sestanka. Tudi to vabilo je tožnik dobil prepozno in sicer zaradi višje sile (požar na centralni pošti v Ljubljani). Tožnika je nato davčni organ 25. 7. 2017 obvestil, da predlaga nov termin sestanka v času od 22. 8. do 26. 8. 2017. Tožnik je predlagal nov termin, davčni organ pa ga je po elektronski pošti obvestil, da zaslišanja ne bo izvedel, ker bo podatke pridobil na drug način. Tožnik meni, da opustitev zaslišanja odgovorne osebe tožnika pomeni bistveno kršitev davčnega postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se kot stranka v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. S tem je bila tožniku kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

9Davčni organ bi v ponovnem postopku moral izdati novo odločbo najpozneje v tridesetih dneh, odločbo pa je izdal v slabih osmih mesecih. S tem je bila tožniku povzročena nepopravljiva škoda. Tudi v ponovnem postopku davčni organ ni opravil pregleda poslovnih knjig in dokumentacije, knjigovodskih listin (temeljnic za knjiženje) za leti 2013 in 2014, ki potrjujejo določene poslovne dogodke, temveč je vztrajal zgolj na podatkih analitične kartice glavne knjige ter bruto bilance. Ker je davčni organ opustil pregled ključne dokumentacije, je tudi ni mogel preizkusiti in pravilno presojati, zato jo je ocenil na podlagi sklepanja in domnev in na tej podlagi tudi odločal. Tožniku v postopku ni bila dana možnost izjave in predložitve dokazov, presoja davčnega organa pa temelji zgolj na sklepanju in domnevah. Tožnik je v ugovoru na zapisnik o inšpekcijskem pregledu 16. 7. 2015 predložil 13 dokazil, s katerimi je izpodbijal ugotovitve v zapisniku, ki pa jih je davčni organ v celoti zavrnil brez obrazložitve. Med predloženimi dokazi je bila tudi odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 2. 10. 2009, ki tožniku podeljuje status društva, ki deluje v javnem interesu. Slednja potrjuje, da je program hokejske šole nepridobitna dejavnost in torej prihodek od te dejavnosti neobdavčljiv. Davčni organ pa je brez pravne osnove to dejavnost prerazporedil v pridobitno in prihodke od članarin hokej šole za leti 2013 in 2014 nezakonito obremenil z davki. Pri navedeni odločitvi gre tudi za zlorabo pooblastil uradne osebe.

10Tožnik nadalje navaja, da je davčni organ v navedenem postopku odločal o istih zadevah, o katerih sta predhodno odločala že davčni organ Kranj in Jesenice in v katerih ni bilo ugotovljenih kršitev davčnih obveznosti. Ključna nezakonita odločitev davčnega organa v tem postopku je prerazporeditev Mednarodne hokej šole H. iz nepridobitne v pridobitno dejavnost in posledično obdavčitev prihodkov navedene šole za leti 2013 in 2014. Pri tem je davčni organ uporabil informacijo in sicer objavo Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014 na internetni strani trgovine s hokejsko opremo I., ki ni uradna stran tožnika. Na tej strani so bile tudi objavljene cene šole, ki jih je davčni organ napačno opredelil kot program ena, program dva in program tri, čeprav gre za navedbo stroškov šole. Program šole je namreč 2x dnevno trening na ledu, fitnes, telovadba, predavanja, pravila igre, taktika, prehrana. Ta program je verificiran s strani Ministrstva za šolstvo in šport in na tej podlagi tožniku z odločbo dodeljen status društva. Na tej objavi tudi ni navedbe članarine za šolo.

11Tožnik meni, da objava podatkov o šoli na internetni strani, ki ni uradna stran tožnika, ne more biti podlaga za razporeditev omenjene šole iz nepridobitne v pridobitno dejavnost. Davčni organ bi moral ugotoviti, na kakšen način so se udeleženci šole dejansko prijavili v šolo. V postopku je davčni organ od tožnika zahteval izključno prijavnice, glede katerih je tožnik povedal, da jih nima in da prijave niso potekale preko prijavnic. Tožnik je v ponovnem postopku predložil pisne izjave trenerjev in vaditelja J.J., K.K, L.L. in M.M., ki so potrdili, da so prijave zbirali oni na podlagi poznanstev in osebnih kontaktov ter na podlagi referenc, ki jih imajo kot trenerji. Podatke o okvirnem številu prijav so telefonsko sporočali organizatorju N.N. V šoli so sodelovali mladi igralci iz Francije, Madžarske in Italije. Omenjeni igralci ne znajo slovenskega jezika in ne berejo slovenskega portala. Do informacij so lahko prišli samo preko trenerjev, ki tam službujejo (npr. v Franciji M.M., v Italiji K.K., itd). Objava na portalu je tako služila zgolj kot informacija. Tožnik se sklicuje tudi na druga društva v Sloveniji, ki jih navaja, in glede katerih navaja, da nikomur ni bila nepridobitna dejavnost spremenjena v pridobitno in s tem dohodek iz te dejavnosti obdavčen, tako kot v obravnavani zadevi. S tem je davčni organ tožnika spravil v neenak položaj v primerjavi z drugimi društvi, ki se ukvarjajo z nepridobitno dejavnostjo.

12Tožnik se sklicuje na svojo nepridobitno dejavnost in na svoj status ter delovanje v javnem interesu. Cilj opravljanja tožnikove dejavnosti ni ekonomski, temveč samo pokrivanje stroškov, to je stroškov organizacije hokej šole. Objavljeni cenik na spletni strani ..., na katerega se sklicuje davčni organ, predstavlja namreč stroške šole brez dobička in brez navedbe članarine udeležencev šole. Vsa leta doslej je bila izkazana izguba navedene hokej šole, ki se je pokrivala s sredstvi znotraj kluba, s sponzorstvom, dobičkom od trgovine, donacijami, dotacijo ter prostovoljnim delom članov kluba. Nepokriti stroški se pokrivajo v večini s sponzorskimi prispevki podjetja O. d.o.o., ki so po pogodbi strogo namenska, za izvedbo Mednarodne hokej šole P. V letu 2013 so ti sponzorski prispevki znašali skupno 14.614,00 EUR. Tožnik opravlja nepridobitno dejavnost, člani hokejske šole pa plačujejo članarino za vključitev v program šole, ki predstavlja obvezen prispevek tožniku. Ta članarina ni ekonomska cena šole in predstavlja simboličen prispevek, ki je določen s klubskim pravilnikom. Presoja davčnega organa je zato napačna. Tožnik se sklicuje tudi na inšpekcijske preglede, ki so bili opravljeni pri tožniku za leti 2010 in 2013 s strani davčnega organa Kranj. Davčni organ je pregledal vodenje pridobitne in nepridobitne dejavnosti in obračunavanje davkov, in poslovanje Mednarodne poletne šole P., vendar ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti. Postopek je bil s sklepom ustavljen. Tožnik meni, da gre za pridobljene pravice, ki bi se morale upoštevati v tem postopku in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki jo navaja. Poslovanje tožnika je bilo v letu 2010 enako kot v letih 2013 in 2014. Davčni organ je v obravnavani zadevi brez pravne podlage program omenjene mednarodne hokejske šole prerazporedil iz nepridobitne v pridobitno dejavnost in prihodek ocenil na podlagi 68. člena ZDavP-2. V postopku davčni organ ni zahteval kompletnega pregleda poslovnih knjig ter dokumentacije za leti 2013 in 2014, zaradi česar ni mogel presojati poslovnih dogodkov, ki so bili knjiženi. Davčni organ je postopal tudi v nasprotju z napotili drugostopenjskega organa. V postopku namreč ni poiskal novih dokazov, razen tistih, ko je bil tožnik obveščen, da je v letu 2015 pridobil s strani F., D. d.o.o. Bled, tožnikovo rezervacijo nočitev in kosil, na kateri je bil pripis: po opravljeni storitvi plačilo direktno na recepciji. Ker tožnik hotelskih storitev nikdar ni plačeval v gotovini na recepciji, je tožnik zahteval pojasnilo od odgovorne osebe F. R.R., ki je vsa leta obračunavala hotelske usluge za tožnikovo hokej šolo. Omenjena je v pisni izjavi 22. 11. 2016 potrdila, da so bile vse storitve v hotelu plačane preko TR tožnika.

13Tožnik se sklicuje na izjave trenerjev in vaditelja, ki potrjujejo, da razen članarine ostalih stroškov udeležencem šole tožnik ni zaračunaval. Davčni organ teh izjav ni upošteval, z izgovorom, da gre za tožnikove prijatelje. Tožnik navaja, da je izkazal, da so se vsi stroški šole, ki so navedeni na spletnem portalu, plačali na podlagi izstavljenih faktur preko računa tožnika, potni stroški trenerjev pa na podlagi blagajniških prejemkov v gotovini na podlagi kredita (kreditna pogodba), ki je zaveden v poslovnih knjigah tožnika. Nihče od udeležencev šole torej ni teh stroškov plačal in za storitve udeležencem šole tudi niso bile izstavljene fakture. Tožnik iz tega naslova ni imel nobenih prihodkov, razen članarine, ki jo je vsakokratno določil organizator na podlagi pravilnika o članarinah. Udeleženci bi te stroške plačali v primeru, da jih tožnik ne bi mogel pokriti s sredstvi znotraj kluba, zato so bili le-ti v začetku januarja objavljeni v informaciji na spletu, ko še ni bilo jasno, ali bo za šolo pridobljen sponzorski denar, s katerim bi se ti stroški pokrili. Praviloma je tožnik sponzorja pridobil po prvem polletju poslovnega leta, ko so bili znani rezultati glavnega sponzorja te šole, to je družbe O. d.o.o., Cerklje na Gorenjskem, ki je pokrila vse stroške hotelskih uslug, prevozov in ledu. Tožnik meni, da je nezakonit tudi sam postopek cenitve, za katerega sploh niso bili izpolnjeni pogoji po 68. členu ZDavP-2. Tožnik je namreč predložil vse podatke, ki jih je zahteval davčni organ, predlagal pa je tudi pregled celotne dokumentacije, čemur davčni organ ni sledil. Sama cenitev je bila izvedena brez upoštevanja dejanskih okoliščin in življenjskih izkušenj. Cenitev tudi ni bila opravljena na način, ki je opredeljen v ZDavP-2. Najbolj primerna metoda bi bila primerjava podatkov poslovanja ostalih društev, ki prav tako organizirajo razne športne šole. Davčni organ je cenitev opravil, brez da bi tožnika pozval, da predloži kakršne koli dodatne dokaze, na katere bi oprl cenitev. V pripombah na zapisnik DIN je tožnik predložil račune za uporabo ledu in urnike hokej šole, sponzorske pogodbe za omenjeno hokej šolo ter račune in zneske obračunanega DDV ter stroške prevozov, ki jih davčni organ v okviru cenitve sploh ni upošteval. Davčni organ pri izračunih tudi ni upošteval udeležencev šole, ki so bili oproščeni plačila članarine.

14Tožnik izpodbija tudi ugotovitev davčnega organa, da ni knjižil prometa 20,00 EUR za nakup kape NHL v knjigo prometa 5. 11. 2014, za katero je bil izdan račun (paragonski blok). Tožnik je v postopku zahteval, da se mu predloži navedeni račun, da preveri pisavo in žig na tem računu, kar pa je davčni organ odklonil. Tožnik sklepa, da je ta račun ponarejen. Pri tem omenja, da mu je bilo v letu 2013 vlomljeno v trgovino in med drugim, poleg blaga, odtujena delno tudi dokumentacija. V zadevi se vodi kazenska preiskava, glavni osumljenec pa je eden od prijaviteljev v tožnikovem postopku. Tožnik zahteva, da sodišče toženo stranko pozove, da v pripravljalni spis predloži sporen dokument (paragonski blok) in s tem tožniku omogoči vpogled. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo in s tem dodatno naložene finančne obveznosti.

15Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in drugostopenjski organ, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

18Izpodbijana odločitev je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 5. 2016 odpravil že enkrat izdano odločbo prvostopenjskega organa (z dne 20. 8. 2015) in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Po presoji sodišča je davčni organ v ponovljenem postopku postopal v skladu z napotili drugostopenjskega organa, izpodbijana odločitev temelji na v postopku ugotovljenem dejanskem stanju in na pravilni uporabi materialnega prava. Prav tako v postopku niso bile storjene zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka. Tožnikovi ugovori, ki se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, pa po presoji sodišča niso utemeljeni.

19Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da bi se ponovni postopek moral začeti s sklepom, zoper katerega bi moral imeti tožnik pravico do pritožbe, ne pa, da se je ponovni postopek začel (zgolj) z obvestilom davčnega organa. Glede na to, da je šlo za ponovni postopek tudi po presoji sodišča davčni organ ni bil dolžan (ponovno) izdati sklepa o uvedbi postopka. Tudi sicer zoper sklep o uvedbi DIN po določbi petega odstavka 135. člena ZDavP-2 ni pritožbe. Zato tožnik s tem, ko ga je davčni organ z obvestilom obvestil o uvedbi ponovnega postopka, ni bil v ničemer prikrajšan v svojih pravicah.

20Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da tožniku ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe ter da pomeni opustitev zaslišanja odgovorne osebe tožnika bistveno kršitev davčnega postopka. Tožnik namreč načelo zaslišanja stranke neutemeljeno izenačuje z opustitvijo dokaza z izjavo stranke v davčnem postopku. Že davčni organ je tožniku pojasnil, da ga je povabil na davčni organ, da bi čim bolj razjasnil okoliščine v zvezi z izvajanjem mednarodne hokej šole. O datumu sestanka je tožnika predhodno obvestil po e-pošti, poslal mu je tudi pisno vabilo, ki ga pa tožnik do datuma sestanka ni prevzel, čeprav je bil o tem predhodno obveščen. Tožnik je torej imel možnost, da pride k davčnemu organu, saj je bil o datumu predvidenega sestanka obveščen, zaradi ekonomičnosti postopka ga je davčni organ predhodno obvestil po e-pošti, tožnik pa se na vabilo ni odzval, ker kot je navedel, (še) ni prejel pisnega vabila. Tudi po presoji sodišča je davčni organ upravičeno sklepal, da tožnik ne želi sodelovati z davčnim organom. Zato je od tožnika zahteval, da predloži pisno dokumentacijo. Tožnik se sklicuje, da mu je bila v postopku kršena pravica do zaslišanja, pri čemer pa ne pojasni na kakšen način bi njegovo zaslišanje vplivalo na odločitev v zadevi in kaj bi lahko v zadevi bilo z zaslišanjem še dodatno ugotovljeno. Sklicuje se zgolj na pravico do zaslišanja, pri čemer pa iz ravnanja davčnega organa izhaja, da je tožnika povabil k davčnemu organu, vendar iz tožnikovega ravnanja izhaja, da sam ni sodeloval z davčnim organom na način, da bi omogočil, da se postopek čim prej konča. Zato je davčni organ pri zasledovanju navedenega cilja od tožnika zahteval, da predloži relevantne listine. Po 77. členu ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju. Listine imajo v davčnih zadevah praviloma tudi večjo dokazno vrednost. Tožnik je v postopku imel možnost sodelovanja, davčni organ ga je pozval, da predloži dokumentacijo, ki jo je zahteval. Tako je davčni organ tožniku poslal sklep z dne 1. 8. 2016, s katerim ga je med drugim pozval, da navede in predloži (tudi) vsa ostala dejstva in dokaze, za katere meni, da so pomembni za odločitev v zadevi. Z dopisom z dne 25. 8. 2016 je davčni organ tožnika ponovno pozval k predložitvi listin oziroma pisnih pojasnil, ki so odločujočega pomena v ponovnem postopku. Tudi po presoji sodišča je imel tako tožnik možnost, da v postopku predloži vsa dokazila, za katere meni, da so pomembna za odločitev in da se izjavi o vseh ugotovitvah davčnega organa. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je davčni organ opustil preglede ključne dokumentacije, saj je imel tožnik ves čas postopka možnost, da dokumente, za katere meni, da so v zadevi ključni, predloži davčnemu organu.

21Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, da bi davčni organ v ponovljenem postopku moral izdati odločbo v tridesetih dneh. Iz tretjega odstavka 251. člena ZUP res izhaja, da naj bi bila odločba v ponovnem postopku izdana v 30 dneh, vendar navedeni rok ni prekluziven in je (zgolj) instrukcijski, kar pomeni, da odločba, ki je izdana po izteku navedenega roka, zgolj zato, ker je izdana po navedenem roku, ni nezakonita. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 2. 10. 2009, s katero je bil tožniku podeljen status društva. Ni namreč sporno, da je bil tožniku z navedeno odločbo podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa. Vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik poleg oproščene dejavnosti opravljal tudi obdavčljivo dejavnost, zaradi česar je bilo pravilno ugotovljeno, da je od tistega dela dejavnosti, ki jo je opravljal na trgu za plačilo, dolžan obračunati in plačati DDPO kot tudi DDV. Ugotovljeno je bilo, da v pridobitno dejavnost tožnika sodi organizacija Mednarodne poletne hokej šole B., ki jo je tožnik organiziral v letu 2013 in 2014. Ta je bila v letu 2013 organizirana v dveh terminih in sicer: prvi termin od 15. do 20. julija 2013 in drugi termin od 22. do 27. julija 2013 ter v letu 2014 prav tako v dveh terminih in sicer: prvi termin od 14. do 19. julija 2014 in drugi termin od 21. do 26. julija 2014. Na spletu je bila objavljena cena šole: „1. polni penzion 5x, led, trenerji, varstvo -F. - 450 EUR; 2. kosilo 6x, led, trenerji, celodnevno varstvo - 280 EUR; 3. led, trenerji, celodnevno varstvo - 220 EUR.“

22Iz prvega odstavka 25. člena ZDru-1 izhaja, da lahko društvo opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa ta zakon. Iz drugega odstavka 25. člena ZDru-1 izhaja, da je pridobitna dejavnost povezana z namenom in cilji društva, če lahko neposredno pripomore k uresničevanju namena oziroma ciljev društva, pri čemer doprinos ni izključno v zagotavljanju prihodkov društva. Kot dopolnilna dejavnost nepridobitni dejavnosti društva se šteje tista pridobitna dejavnost, ki skupaj z nepridobitno dejavnostjo sestavlja določeno storitev ali dosežek oziroma zagotavlja boljšo izkoriščenost osnovnih sredstev društva. Iz druge alineje prvega odstavka 3. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti izhaja, kdaj se članarina šteje za dohodke iz opravljanja nepridobitne dejavnosti zavezancev, ki se izvzemajo iz davčne osnove po 27. členu ZDDPO-2. Če gre za članarine, so to članarine, ki dejansko pomenijo obvezni denarni prispevek članov zavezancu in za katere iz ene ali več okoliščin izhaja, da so po vsebini članarine, primeroma, da v celoti ali deloma ne predstavljajo plačila za določene proizvode, blago, storitve ali plačila za ugodnosti, ki jih ta zavezanec nudi članom ali njihovim povezanim osebam.

23V obravnavani zadevi je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno zaključil, da pri zneskih, ki jih je tožnik prejel od udeležencev omenjene mednarodne poletne hokej šole (tožnikovi blagajniški prejemki v letu 2013 in 2014), ki jih sicer imenuje članarine, dejansko ne gre za članarino, saj ne gre za obvezni denarni prispevek člana. Ugotovil je namreč, da so se osebe, ki niso člani društva (večinoma tujci), prostovoljno vključili v šolo, ki jo tožnik izvaja na trgu proti plačilu. Tudi po presoji sodišča dejansko pri navedenih zneskih (pri zneskih od posameznih udeležencev omenjene šole v višini 180,00 EUR v letu 2013 in 220,00 EUR v letu 2014) ne gre za članarine, torej obvezni denarni prispevek člana, ki naj ne bi predstavljal plačila za določene proizvode, storitve ali plačila za ugodnosti, ki jih tožnik nudi članom. Zato tudi po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ brez pravne podlage tožnikovo nepridobitno dejavnost prekvalificiral v pridobitno dejavnost in zneske, ki jih je prejel tožnik od udeležencev te šole (imenovane članarine), nezakonito obremenil z davki. Davčni organ je kot članarine tudi po presoji sodišča pravilno upošteval (le) obvezni denarni prispevek članov, to je članarino za posameznega člana v višini 10,00 EUR letno, zneske posameznih udeležencev šole v višini 180,00 EUR oziroma v višini 220,00 EUR (izkazane z blagajniškimi prejemki tožnika v letu 2013 in 2014) pa štel kot prihodke iz tožnikove pridobitne dejavnosti. Razloge za tako opredelitev je davčni organ ustrezno obrazložil in navedel tudi ustrezno pravno podlago.

24Ker davčni organ od tožnika ni pridobil ustrezne dokumentacije, ki bi jo bil dolžan voditi tožnik, je tožnikovo davčno osnovo ugotovil z oceno. Podlaga za to je 68. člen ZDavP-2. Iz slednjega izhaja, da lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če (med drugim): - zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki upravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti. Pri oceni davčne osnove je davčni organ uporabil podatke, objavljene na internetu o programu Mednarodne poletne hokej šole B. 2013 in 2014 in njeni ceni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da navedeni podatki niso bili objavljeni na uradni strani tožnika, zaradi česar jih davčni organ ne bi smel upoštevati. Tožnik namreč ne zatrjuje, da navedeni objavljeni podatki, ki jih je pridobil davčni organ, ne bi bili pravilni, pač pa zatrjuje, da gre za navedbo stroškov šole, ki pa jih udeleženci šole niso plačali. Po navedbah tožnika naj bi šlo za stroške šole, brez dobička in brez navedbe članarine udeležencem šole. Udeleženci šole naj bi po navedbah tožnika plačali zgolj članarino za vključitev v program šole, ta članarina pa ni ekonomska cena. Udeleženci naj bi objavljene stroške plačali (le) v primeru, da jih tožnik ne bi mogel pokriti s sredstvi znotraj kluba. Tožnik navaja, da so bili ti stroški objavljeni v začetku januarja v informaciji na spletu, ko še ni bilo jasno, ali bo za navedeno šolo pridobljen sponzorski denar. Tožnik pa naj bi praviloma sponzorja pridobil po prvem polletju poslovnega leta, glavni sponzor je bila družba O. d.o.o. Tožnik navaja, da udeleženci navedene šole teh stroškov (objavljenih) niso plačali in zato tožnik za storitve udeležencem navedene šole tudi ni izstavil faktur.

25Tudi po presoji sodišča davčni organ omenjenim tožnikovim navedbam, glede katerih ni predložil verodostojnih listin, ni mogel slediti. Iz 26. člena ZDru-1 izhaja, da mora društvo, ki opravlja pridobitno dejavnost, podatke o finančnem in materialnem poslovanju iz te dejavnosti voditi in izkazovati ločeno. Tožnik udeležencem omenjene mednarodne hokejske šole ni izdal računov, o prihodkih iz tega naslova je imel zgolj blagajniške prejemke v skupnih večjih zneskih (za leto 2013 v naslednjih zneskih: 5400 EUR, 4310 EUR, 2340 EUR, 2340 EUR, 1080 EUR, 2160 EUR, 900 EUR - skupno torej 18.530 EUR; za leto 2014 v naslednjih zneskih: 5500 EUR, 1980 EUR, 3300 EUR, 5060 EUR, 5720 EUR, 3960 EUR, 3740 EUR, 880 EUR - skupno torej 30.140 EUR). Davčnemu organu tako računov ni mogel predložiti, prav tako tudi ne prijavnic za mednarodno hokejsko šolo, iz katerih bi bilo razvidno koliko udeležencev je bilo prijavljenih v posamezni program šole. Zato je davčni organ, ob pomanjkanju verodostojnih listin, ki jih tožnik davčnemu organu ni predložil, tožnikovo davčno osnovo ugotovil z oceno. Pri tem je izhajal iz računov, ki jih je tožniku izdal F., za udeležence tožnikove že omenjene mednarodne hokejske šole (goste F.). Iz navedenih računov je sklepal, glede na število polnih penzionov udeležencev, ki jih je zaračunal tožniku, koliko udeležencev je bilo prijavljenih na prvi program šole (cena 450 EUR), in glede na število kosil udeležencem, ki jih je zaračunal tožniku, koliko udeležencev je bilo prijavljenih na drugi program šole (cena 280 EUR). Glede števila udeležencev tretjega progama šole (cena 220 EUR) je upošteval podatke tožnika o številu udeležencev, ki so plačali 180 EUR oziroma 220 EUR (skupen znesek, ki ga je tožnik prejel, izhaja iz blagajniških prejemkov) ter navedene zneske, ki jih je tožnik imenoval članarine in prištel k oproščeni dejavnosti, prekvalificiral v pridobitno dejavnost. Na ta način je davčni organ po presoji sodišča pravilno ocenil tožnikovo davčno osnovo za inšpicirano obdobje, to je leto 2013 in leto 2014, ter od te na opisan način ugotovljene davčne osnove tožniku naložil v plačilo DDV in DDPO.

26Po presoji sodišča je davčni organ postopek oziroma način ocene tožnikove davčne osnove argumentirano obrazložil in natančno pojasnil. Pri tem je izhajal iz pridobljenih podatkov F. in podatkov tožnika. Zato sodišče ne sledi tožnikovemu ugovoru, da sama cenitev ni bila opravljena na način, ki je opredeljen v ZDavP-2 in da bi bila za cenitev najbolj primerna metoda primerjava podatkov poslovanja ostalih društev. Davčni organ se je namreč tudi po presoji sodišča na opisani način kar se da najbolj približal resničnemu dejanskemu stanju. Pri tem pa so bili odhodki (tožnikovi stroški) že upoštevani in tožnikovi ugovori, da temu ni tako, niso utemeljeni. Prav tako so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da davčni organ pri oceni davčne osnove ni upošteval udeležencev šole, ki so bili oproščeni plačila članarine. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je davčni organ pri oceni davčne osnove upošteval, tako pri prvem programu šole za leto 2013 kot tudi pri prvem programu šole za leto 2014, da 12 udeležencev (6 x trenerji, 4x demonstratorji in 2x organizatorja) niso plačali šole in zato iz tega naslova za omenjene znižal davčno osnovo (kar izhaja iz tabele št. 3 in št. 4 na 28. in 29. strani izpodbijane odločbe).

27Tožnik je ugotovitvam davčnega organa in davčni osnovi, kot jo je v postopku ocenil davčni organ, ugovarjal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, enako pa ugovarja tudi v tožbi, vendar pa tudi po presoji sodišča s svojimi navedbami zaključkov davčnega organa ni uspel izpodbiti in v postopku ugotovljene davčne osnove ni uspel znižati. Nesporno je, da je tožnik poleg nepridobitne dejavnosti opravljal tudi pridobitno dejavnost in da podatke o finančnem in materialnem poslovanju iz te dejavnosti ni vodil na ustrezen način. Na navedeni zaključek zato ne vpliva sklicevanje tožnika na izjave trenerjev in vaditelja, da so se zbirale prijave na podlagi osebnih poznanstev ter da so se podatki o okvirnem številu prijav telefonsko sporočali organizatorju N.N. Ne glede na to, kako je prišlo do prijav (ali na podlagi informacij o spletu ali pa na podlagi osebnih poznanstev), bi tudi po presoji sodišča tožnik to moral imeti ustrezno dokumentirano. Ob pravilni ugotovitvi, da pri plačanih zneskih v višini 180 EUR oziroma 220 EUR dejansko ne gre za članarine, pač pa za plačilo šole, in torej za pridobitno dejavnost, tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti navedbam tožnika, da iz naslova te dejavnosti tožnik ni imel prihodkov, pač pa zgolj izgubo in da naj bi objava programov šole, ki jo je organiziral tožnik, na spletu, pomenila stroške šole, ki pa jih tožnik naj ne bi zaračunal udeležencem šole, iz razloga, ker so bila med letom v ta namen pridobljena sponzorska sredstva. V postopku je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da tožnik ni verodostojno izkazal, koliko so udeleženci šole dejansko plačali po posameznem programu in s tem, da bi se s sponzorskimi sredstvi dejansko zmanjšalo njihovo plačilo, saj o tem ni predložil verodostojne dokumentacije. Tožnik bi namreč udeležencem navedene šole moral za njihova plačila izdati račune (81. člen ZDDV-1), morebitni popusti pa bi morali biti navedeni na računu. Zato tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti navedbam tožnika, da udeležencem šole računi niso bili izdani, ker so plačali zgolj „članarino“, vaditelji in trenerji v šoli pa so dnevnice in kilometrino dobili v gotovini, glede katere je tožnik sklenil posojilno pogodbo kot posojilojemalec z N.N. kot posojilodajalcem.

28Davčni organ tudi po presoji sodišča ni mogel slediti pisnim izjavam trenerjev in vaditelja, ki jih je predložil tožnik, iz katerih izhaja, da razen članarine tožnik udeležencem šole naj ne bi zaračunaval ostalih stroškov. Sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno davčnega organa, ki navedenim izjavam ni sledil. Strinja se z razlogi, ki sta jih navedla organ prve stopnje in organ druge stopnje. Dva trenerja J.J. in K.K. sta v izjavi navedla, da mislita, da je članarina znašala okrog 200 EUR ter da o internetni reklami za šolo nista seznanjena. Trener L.L. je v izjavi navedel, da „kolikor mi je znano, so udeleženci plačali za udeležbo v šoli članarino, medtem ko naj bi ostale stroške pokrival sponzor“. Sin organizatorja šole, N.N., M.M., je v izjavi navedel, da so vsi udeleženci oz. starši njemu osebno plačali članarino za šolo za leto 2013 v višini 180 EUR in 2014 v višini 220 EUR. V obravnavani zadevi gre za oceno davčne osnove, tožnik pa tudi po presoji sodišča za svoje trditve, da so udeleženci šole dejansko plačali manj, kot je določal objavljeni cenik navedene mednarodne hokej šole in kot izhaja iz prejetih računov hotela, v katerih so mu bile zaračunane tudi storitve za prvi in drugi program šole, ni predložil verodostojnih dokazil, ki bi morala obstojati v skladu z določbo 31. člena ZDavP-2. Iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2 pa izhaja, da se verjetna davčna osnova oziroma za oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. V obravnavani zadevi tožnik, na katerem je dokazno breme, ni dokazal nižje davčne osnove. Pri svojem zaključku pa je davčni organ še navedel, da imajo trenerji, katerih izjave je tožnik pridobil, močan motiv, da o zadevi izjavijo v prid tožnika, kar tudi po presoji sodišča drži.

29Tožniku pa, kljub pripisu na rezervaciji, ni očitano, da naj bi hotelske storitve plačeval v gotovini na recepciji. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so bile vse storitve v hotelu plačane preko TR tožnika. Navedena plačila pa je po ugotovitvi davčnega organa tožnik prav tako upošteval pri svojih odhodkih, tako kot tudi vse druge odhodke, zaradi česar tožnikovi ugovori glede neupoštevanja tožnikovih odhodkov (stroškov) s tem v zvezi niso utemeljeni.

30Na drugačno odločitev v zadevi po presoji sodišča tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da sta o istih zadevah predhodno že odločala davčni organ Kranj in Jesenice in da nista ugotovila kršitve davčnih obveznosti ter da je bil postopek s sklepom ustavljen. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik predložil sklep o ustavitvi postopka, DT 0610-5891/2012-7 (07-210-02, 07-210-06) z dne 6. 1. 2014, ki ga je izdal Davčni urad Kranj. Iz slednjega pa izhaja, da se nanaša na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in torej ne gre za isto obdobje. Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da gre pri izpodbijani odločitvi za poseg v pridobljene pravice. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na druga društva, ki naj bi poslovala na enak način. V obravnavani zadevi se presoja le tožnikovo poslovanje, način poslovanja drugih društev pa na obravnavano zadevo ne more vplivati, saj se poslovanje le-teh lahko presoja (le) v njihovih postopkih.

31Ugotovitev davčnega organa, da tožnik ni knjižil prometa 20,00 EUR za nakup kape NHL v knjigo prometa 5. 11. 2014, ni podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Kljub temu sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ima stranka po določbi 82. člena ZUP ves čas postopka pravico pregledovati dokumente in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente ter lahko pregled in prepis dokumentov zahteva tudi ustno. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik zahteval vpogled v upravne spise in da bi mu davčni organ to pravico odrekel. Ni pa dolžnost davčnega organa in tudi ne sodišča, da tožniku pošilja dokumente.

32Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik DIN, na katerega je podal tudi pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v obrazložitvi svoje odločbe. Davčna organa sta se argumentirano opredelila do vseh tožnikovih pripomb in predlogov v postopku, zato tožnikovi ugovori, da so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka in kršena načela davčnega postopka, niso utemeljeni ali pa so podani na pavšalni ravni in na pravilnost odločitve ne vplivajo.

33Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče.

34Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

35Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je sporno dejansko stanje, pa tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave. Relevantni dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločitve (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).