VSL Sodba I Cp 949/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.451,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 318,61 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 236,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 524,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje in ji povrniti pravdne stroške v višini 40,47 EUR. Prisojeni znesek predstavlja obračunane zakonske zamudne obresti od nesporne odškodnine, ki jo je toženka plačala 12. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnici pripada denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 5.200,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR in za izgubljeni zaslužek 1000,00 EUR, skupaj 8.000,00 EUR. Ker pa je toženka navedeni znesek tožnici kot nesporen že poravnala, je v preostalem delu (za 20.653,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2016 dalje) tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožeča stranka je proti zavrnilnemu delu prvostopenjske sodbe vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi dodatno denarno odškodnino za nematerialno škodo v znesku 4.000,00 EUR (za telesne bolečine dodatno še 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.500,00 EUR) ter za premoženjsko škodo zaradi prikrajšanja na dohodku v času bolniškega staleža še znesek 1.843,27 EUR. Ne strinja se z izvedenčevo oceno trajanja bolniškega staleža, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila v bolniškem staležu od 23. 9. 2014 do 31. 12. 2016. Njena zadržanost od dela je potrjena tudi z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v katerih je naveden razlog njene zadržanosti od dela z oznako "Poškodba po tretji osebi izven dela". Izvedenčeva ocena o času trajanja njenih poškodb in dolžini potrebnega bolniškega staleža je zgolj teoretična ocena medicinske stroke. Sodišče bi moralo upoštevati uradne listine. Pri odmeri denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in številne nevšečnosti sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin škodnega primera, zlasti intenzivnost telesnih bolečin ter trajanje tožničinega zdravljenja. Sodišče je bistveno manj upoštevalo načelo individualizacije pri odmeri denarne odškodnine, ker praktično ni sledilo prepričljivi izpovedi tožnice. Med več kot dve leti trajajočem zdravljenju je prestajala izredne hude in hude telesne bolečine, bila je hospitalizirana in prestala operativni poseg na desnem kolenu. Opozarja na številne neugodnosti, ki jih je prestajala med dolgotrajnim ambulantnim zdravljenjem, zlasti na protibolečinske blokade, uporabo bergel, številne neprijetne preiskave ter na bolečo fizioterapijo. Sodišče je v pretežnem delu sledilo le ugotovitvam in zaključkom izvedenca medicinske stroke in bi moralo bolj upoštevati tožničino izpoved in vse njene subjektivne lastnosti. Meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem denarno odškodnino v višini 7.700,00 EUR. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da telesne poškodbe, zlasti poškodba medialnega meniskusa v kolenu desne noge, niso zapustile trajne okvare tožničinega zdravja, ki se odraža v zmanjšanju njene življenjske aktivnosti. Tožnica je invalid tretje kategorije invalidnosti, ki ni zmožna za delo s polnim temveč le s krajšim delovnim časom. Meni, da bi ji moralo sodišče za to obliko nematerialne škode prisoditi znesek 1.500,00 EUR.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožnica s pritožbo in v okviru pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava očita sodišču prve stopnje nepravilno odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo merila za odmero denarne odškodnine, ki izhajajo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navedena določba izpostavlja dve temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. To načelo odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave) oziroma vzpostavlja sorazmerno enakost med več oškodovanci glede na težo škodnih posledic.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica v škodnem dogodku¹ poškodovani obe okončini. Zadobila je udarnino desnega kolka, udarnino in oteklino desne goleni, lažji zvin ali udarnino levega gležnja, udarnino in zvin desnega gležnja ter poškodbo medialnega miniskusa v desnem kolenu. Ugotovilo je še, da je tožnica en dan trpela izredno hude bolečine, 42 dni hude bolečine (do 5. 11. 2014), 30 dni srednje hude bolečine (do 4. 12. 2014), na dan operacije in dva dni po artoroskopiji je imela tožnica ponovno hude bolečine, nato pa srednje hude bolečine še en mesec. Tožnica pa je med zdravljenjem utrpela tudi številne nevšečnosti in sicer: en dan hospitalizacije, devet pregledov pri travmatologu, fizioterapije, pregled pri okulistu, pregled pri fiziatru, tri RTG slikanja, CT glave, MRI desnega kolena, artroskopijo, nošenje longete, tri mesece pa je morala uporabljati bergle. Sodišče je še ugotovilo, da je bila tožnica zaradi poškodb, ki so posledica škodnega dogodka, v bolniškem staležu devet mesecev in pol. Tožnici je za to obliko nepremoženjske škode odmerilo odškodnino v znesku 5.200,00 EUR, kar pomeni 4,6 povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji².

6Z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami prisojenimi v primerih, ko je oškodovanec utrpel enake poškodbe kot tožnica. Pritožbeno sodišče izpostavlja primere, ki so zajete v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 811/2007, II Ips 605/2008, II Ips 356/2001. Obravnavani primer pa z navedenimi ni primerljiv glede na nastalo škodo. V primerjavi z utrpelo škodo oškodovancev oziroma intenzivnostjo in trajanjem njihovih telesnih bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem, ki so bile ugotovljene v omenjenih primerih, je tožnica utrpela bistveno večji obseg škode. V obravnavani zadevi je namreč izvedenec ugotovil izjemno dolgo obdobje hudih telesnih bolečin. Tako je tožnica ob izredno hudih telesnih bolečinah, ki so trajale en dan, 45 dni (v seštevku) trpela hude telesne bolečine in 60 dni srednje hude telesne bolečine.³ Ob številnih nevšečnostih med zdravljenjem, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja trimesečno uporabo bergel in 9,5 meseca trajajočo bolniško odsotnost, ugotovljeni obseg škode narekuje zvišanje odškodnine za to obliko škode, in sicer kot je tožnica predlagala v pritožbi, za 2.500,00 EUR oziroma skupaj na 7.700,00 EUR, kar predstavlja 6,89 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS. Načelo individualizacije je glede na konkretne okoliščine pri tožnici za to obliko nepremoženjske škode terjalo prisojo višje denarne odškodnine, ki je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine tudi primerljiva z odškodninami za enako škodo.

7Neutemeljeno pa tožnica uveljavlja prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za to obliko škode oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da poškodbe, ki jih je tožnica zadobila v nezgodi niso povzročile zmanjšanja njene življenjske aktivnosti. Tožničina zmanjšana zmožnost za delo je po ugotovitvah omenjenega izvedenca posledica degenerativnih sprememb kronične narave, ki jih ima tožnica na obeh kolenih. Navedena omejitev torej ni posledica protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, zato tudi ni njene odškodninske obveznosti.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo višino tožničine premoženjske škode oziroma višino zaradi škodnega dogodka izgubljenega zaslužka (prvi odstavek 174. člena OZ) za čas bolniškega staleža od 23. 9. 2014 do sredine meseca julija 2015. Na podlagi potrdila tožničinega delodajalca je ugotovilo, da je bila res v bolniškem staležu do 31. 10. 2016. Vendar pa je bolniški stalež zaradi poškodb, ki so posledica škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec toženke, trajal le do sredine julija 2015, kot je to ugotovil izvedenec medicinske stroke. V času po juliju 2015 izguba na dohodku zaradi bolniškega staleža ni posledica škodnega dogodka, ampak tožničine bolezni, zaradi katere je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti.⁴

9Tožnica je trditev, da je bila v bolniškem staležu do 31.12.2016 dokazovala tudi z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kjer je navedena zadržanost od dela zaradi nezmožnosti za delo, v oklepaju pa je navedeno „Poš. po tretji osebi izven dela“. Drži, da gre za javno listino, za katero velja pravilo, da velja za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), dokler se ne dokaže drugače (četrti odstavek 224. člena ZPP). Toženka je že v odgovoru na tožbo trdila, da celotni bolniški stalež tožnice ni v vzročni zvezi s posledicami obravnavanega škodnega dogodka in za ugotovitev tega dejstva tudi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Ta je, kot je bilo navedeno, ugotovil, da je bolniški stalež zaradi poškodb, zadobljenih v škodnem dogodku, trajal le do sredine julija 2015. Izgube na zaslužku po navedenem času torej ni mogoče pripisati toženi stranki oziroma njeni odškodninski obveznosti.

10Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožnice delno ugoditi in zaradi zvišanja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za 2.500,00 EUR spremeniti izpodbijano sodbo v prisodilnem delu (peta alineja 358. člena ZPP). Tožnici pripada denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.700,00 EUR in za strah 1.800 EUR, skupaj 9.500,00 EUR. Od navedenega zneska je treba odšteti del odškodnine, ki ga je toženka tožnici že plačala 12. 10. 2017. Tega dne je toženka tožnici plačala znesek 8.000,00 EUR odškodnine na račun premoženjske in nepremoženjske škode. Po ugotovitvi, da znaša premoženjska škoda 1.000,00 EUR, je bilo tožnici na račun nepremoženjske škode izplačano 7.000,00 EUR, kar po revalorizaciji⁵ na dan odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma na dan izpodbijane sodbe znaša 7.049,00 EUR. Toženka je torej dolžna plačati tožnici za navedeno škodo še denarno odškodnino v znesku 2.451,00 EUR. Od navedenega zneska je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, v skladu s tožbenim zahtevkom od petnajstega dne od odškodninskega zahtevka toženki dalje oziroma od 17. 12. 2016 dalje.

11V preostalem delu je bilo treba tožničino pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku je pogojeval tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je uspela s 14% svojega tožbenega zahtevka, zato ji je dolžna toženka od stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v znesku 2.398,64 EUR, povrniti 335,80 EUR. Toženkin uspeh je bil 86 %, zato ji je dolžna tožnica od odmerjenih stroškov v višini 19,99 EUR povrniti 17,19 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v znesku 318,61 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

13Na navedenih določbah ZPP temelji tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožničin uspeh s pritožbo je 42%, zato ji je dolžna toženka od stroškov pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 564,99 EUR (sestava pritožbe z DDV 279,99 EUR, sodna taksa 285 EUR), povrniti 236,98 EUR.

¹ Škodni dogodek je bil 22. 9. 2014.
² Navedena vrednost se v sodni praksi uporablja kot parameter za primerjavo denarnih odškodnin prisojenih v različnih časovnih obdobjih. V času izdaje izpodbijane sodbe 29. 1. 2019 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.115,98 EUR.
³ Sodna ugotovitev intenzivnosti bolečin in bolečinskega obdobja temelji na mnenju izvedenca medicinske stroke, ki mu toženka, po izvedenčevemu zaslišanju, ni več nasprotovala.
⁴ Odločba z dne 23. 11. 2016.
⁵ Toženka je utemeljeno zahtevala revalorizacijo plačanega zneska.