VSRS Sodba in sklep III Ips 42/2018

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki zadeva zahtevek za plačilo 112.397,87 EUR z zamudnimi obrestmi ter se sodišču druge stopnje zadeva v tem delu vrne v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrže.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek gospodarske družbe zoper nekdanjega zaposlenega, družbenika in direktorja za prepustitev poslov, prenos koristi iz poslov, plačilo zneska 112.379,87 EUR in pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (II. in III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka.

3Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 120/2017-8 z dne 6. 2. 2018 dopustilo revizijo glede zahtevka za plačilo 112.379,87 EUR z zamudnimi obrestmi glede vprašanja, ali ravnanje toženca v okoliščinah konkretnega primera predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi glede na določbe družbene pogodbe (statutarna prepoved konkurence) in določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; zakonska prepoved konkurence).

4Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za škodo tožeče stranke, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča druge in prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Prav tako zahteva povračilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke v nedovoljenem delu zavrže, v preostalem delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, pa revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017); zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka

7Po določbi prvega odstavka 41. člena ZGD-1 je družbenikom in poslovodjem družbe z omejeno odgovornostjo prepovedano sodelovanje v taki vlogi pri katerikoli drugi družbi, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Po določbi četrtega odstavka istega člena se z aktom o ustanovitvi družbe lahko določi, da traja prepoved tudi po tem, ko je kdo izgubil lastnost osebe iz prvega odstavka istega člena. Prepoved praviloma ne sme trajati več kot dve leti.

8Družbena pogodba tožeče stranke (je) določa(la), da direktor, družbenik ali delavec v družbi ne sme brez soglasja družbenikov sklepati poslov v okviru dejavnosti družbe za svoj ali tuj račun, opravljati take ali podobne dejavnosti v drugi družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe. Prepoved velja še dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je tako dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi in če je predvidena tudi ustrezna odškodnina za to prepoved.

Relevantno dejansko stanje

9Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki do 18. 8. 2014, do 16. 9. 2014 je opravljal funkcijo njenega direktorja, njen družbenik pa je bil do 29. 12. 2014. Dne 18. 6. 2014 je kot edini družbenik ustanovil družbo Š. , d. o. o., ki je registrirana za opravljanje enake dejavnosti, kot jo opravlja tožeča stranka. Toženec je ustanovil družbo Š., d. o. o., po tem, ko s preostalima družbenikoma tožeče stranke, A. A. in K. K., niso dosegli soglasja glede nujnih ukrepov, ki bi jih bilo treba izvesti za nadaljnje poslovanje tožeče stranke. Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo je namreč promet tožeče stranke znatno upadel.

10V družbi Š., d. o. o., sta se kot direktorici zaposlili delavki P. P. in N. N., ki sta pred tem delali pri tožeči stranki. Pri tožeči stranki sta nehali delati zaradi njenega slabega poslovanja, nevzdržnih razmer in ker je kazalo, da jima bo prenehalo delovno razmerje. Z zaposlitvijo v družbi Š., d. o. o., sta s seboj „pripeljali“ tudi stranke, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko.

11Novoustanovljena družba je brez dogovora s tožečo stranko opravljala svojo dejavnost v poslovnih prostorih, v katerih je pred tem svojo dejavnost opravljala tožeča stranka, tudi z njeno opremo. Za tožečo stranko je toženec zagotovil manjše poslovne prostore. Brez dogovora so bile razdeljene telefonske številke, tako da je družba Š., d. o. o., uporabljala eno od telefonskih številk, ki jo je pred tem za opravljanje dejavnosti uporabljala tožeča stranka.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec z ustanovitvijo družbe Š., d. o. o., ki je bila konkurent tožeči stranki, kot družbenik tožeče stranke kršil prepoved konkurence po določbah družbene pogodbe in 41. člena ZGD-1. Sicer naj ne bi odločilno prispeval k temu, da sta zaposleni odšli iz tožeče stranke in ji prevzeli stranke, je pa s prevzemom poslovnih prostorov in telefonskih številk tožeče stranke tej na nek način onemogočil nadaljnje poslovanje. Vendar tožeča stranka ni navedla konkretnih poslov, s sklenitvijo katerih ji je bila povzročena škoda, prav tako ni dokazala, da bi tretje osebe posle, ki so jih sklenile z družbo Š., d. o. o., sklenile z njo. Svojo odločitev je utemeljilo s sklicevanjem na odločbo III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo, da udeležba iste osebe v dveh potencialno konkurenčnih družbah še ne pomeni kršitve prepovedi konkurence, temveč pomeni kršitev le konkreten posel, ki povzroči konkretno škodo. Tožeča stranka ni izkazala, da bi zmanjšanje prometa utrpela izključno zato, ker ji je konkurenčna družba prevzela del strank. Do znatnega upada prometa pri tožeči stranki je namreč prišlo zaradi vstopa Hrvaške v Evropsko unijo. Tožeča stranka tako ni izkazala vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo, prav tako ni izkazala same višine škode. Njene ocene naj bi temeljile le na pavšalnih navedbah in primerjavi podatkov iz prejšnjih let, ki ne kažejo realne slike.

13Sodišče druge stopnje je soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni odločilno prispeval k temu, da sta dve delavki odšli od tožeče stranke in se zaposlili v družbi Š., d. o. o., prav tako ni odgovoren za prehod strank na novoustanovljeno družbo, saj sta te s seboj „pripeljali“ obe delavki. Njegova odgovornost bi bila po stališču sodišča podana le, če bi sam aktivno deloval, tj. če bi stranke sam nagovarjal, naj zapustijo tožečo stranko in poslujejo z novoustanovljeno družbo. V njegovem ravnanju torej pritožbeno sodišče ni prepoznalo protipravnosti. Najem manjših poslovnih prostorov in prevzem telefonskih številk tožeče stranke sta bila po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno slabo finančno stanje tožeče stranke le v njeno dobro.

Revizijske navedbe

14Revidentka navaja, da naj bi glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišči prve in druge stopnje napačno razsodili, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Meni, da naj bi pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da toženec ni odgovoren za prevzem strank in zaposlenih. Po njenem zatrjevanju ravnanja toženca nikakor ni mogoče opredeliti kot poštenega. Razlog za prezaposlitev zaposlenih v novoustanovljeni družbi ni v tožeči stranki, temveč je k temu odločilno prispeval toženec. Bil je namreč direktor tožeče stranke tudi še po prenehanju delovnega razmerja zaposlenih in s tem odgovoren za njeno poslovanje. Če ne bi ustanovil konkurenčne družbe, se delavki ne bi mogli zaposliti pri njej.

15Revidentka kot zmotnega ocenjuje odločilni razlog pritožbenega sodišča za zavrnitev pritožbe, tj. ugotovitev, da je neposredna odgovornost za prevzem strank na zaposlenih in ne na tožencu. Toženec tega nikoli ni zatrjeval, temveč je ves postopek le prikrival poslovanje s prevzetimi strankami. Prav tako te ugotovitve izhajajo izključno iz izpovedb delavk. Poleg tega pa je tudi v tem primeru vedel in dopuščal prevzem strank in s tem oškodovanje tožeče stranke, četudi je bil še vedno v položaju njenega družbenika. Glavni razlog toženca za ustanovitev družbe je bil ravno v tem, da bi lahko posloval s strankami, s katerimi je pred tem poslovala tožeča stranka. Protipravnost mu je zato očitati tudi v primeru, če ne bi aktivno deloval v smeri prevzema strank. Dokler je bil toženec družbenik tožeče stranke, bi se moral vzdržati vsakega ravnanja, ki bi lahko imelo negativen vpliv na poslovanje tožeče stranke. Revidentka navaja, da svojega zahtevka ne utemeljuje le na osnovi tega, da je toženec ustanovil družbo, ki opravlja konkurenčno dejavnost, temveč da ima kršitev prepovedi konkurence tudi negativen vpliv na poslovanje tožeče stranke, zaradi česar so ji upadli prihodki in posledično dobiček. Po mnenju revidentke novoustanovljena družba ne bi smela sklepati poslov z nobeno od strank, s katerimi je poslovala tožeča stranka, in sicer vse dotlej, dokler je toženca vezala prepoved konkurence.

Razlogi za delno ugoditev reviziji

16Dopuščeno vprašanje se nanaša na eno od predpostavk odškodninske obveznosti, na podlagi katere tožeča stranka terja plačilo 112.379,87 EUR, tj. na protipravnost ravnanja tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženčevo ravnanje v okoliščinah konkretnega primera pomeni kršitev prepovedi konkurence glede na določbe družbene pogodbe in ZGD-1.

17Toženec je bil po ustanovitvi družbe Š., d. o. o., vse do 29. 12. 2014 družbenik v obeh družbah, ki sta opravljali enako dejavnost. Že s samim tem je kršil statutarno konkurenčno prepoved tožeče stranke in določbo prvega odstavka 41. člena ZGD-1. Vrhovno sodišče se je v sodbi III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007 ukvarjalo z vprašanjem, kdaj začne teči zastaralni rok iz tretjega odstavka 41. člena ZGD-1, po katerem terjatve družbe zastarajo v treh mesecih po tem, ko družba izve za kršitev konkurenčne prepovedi in kršilca, najpozneje pa v petih letih od kršitve. Na vprašanje je odgovorilo tako, da je v pojem kršitve vneslo tudi ravnanje, ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev se zahteva s tožbo. Tako stališče ne nasprotuje jasni zakonski opredelitvi prepovedi konkurence, pač pa le poudarja, da protipravnost sama po sebi še ne zadostuje za nastanek odškodninske terjatve.

18Družba Š., d. o. o., je sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. V času, ko je bil toženec direktor tožeče stranke in/ali njen družbenik, ni smel sklepati takih poslov niti tako, da so bili prikazani kot posli, ki so jih sklenili zaposleni v družbi Š., d. o. o.

19Ostale revizijske navedbe glede škode in vzročne zveze ne zadevajo dopuščenega vprašanja, zato se revizijsko sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

20Po obrazloženem se je izkazalo, da sodba sodišča druge stopnje ne vzdrži materialnopravnega preizkusa. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožba ni bila v celoti presojana, je bilo treba reviziji ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Razlogi za delno zavrženje revizij

21Ker je bila revizija dopuščena le glede zahtevka za plačilo 112.379,87 EUR z zamudnimi obrestmi, je bilo treba revizijo v delu, ki presega dopuščeni okvir (prepustitev poslov in prenos koristi iz poslov), zavreči (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

22Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka165. člena ZPP.