VSC Sodba Cp 130/2019

I. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi, tako da se znesek, vsebovan v točki I izreka sodbe iz zneska 12.000,00 EUR spremeni v znesek 11.682,00 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče ter pritožba prvo in drugo tožene stranke kot neutemeljene zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, prvotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku, drugotožena stranka sama krije svoje stroške za pritožbo in za odgovor na pritožbo, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 253/2013 z dne 25. septembra 2018 razsodilo: ″Toženi stranki Zavarovalnica ... in 2. S..., sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki A. M. odškodnino v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni. V presežku, to je še za zahtevanih 17.500,00 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. II. Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni pravdne stroške v višini 1.356,04 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št....6, sklice ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila. III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrni 1.294,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo. IV. Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti 988,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo. V. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti del sodne takse za postopek pred sodiščem I. stopnje, v višini 403,76 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. ..., sklic ..., v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15. dnevnega roka za plačilo.″

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podlaga zahtevka tožeče stranke do višine 90 %, podana. Nato pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica žena, dne 12. 4. 2010 v delovni nesreči hudo telesno poškodovanega I. M., ki je z vidika njegove prizadetosti v posledici zadobljenih poškodb v omenjeni delovni nesreči zadobil posebno težko invalidnost in je zato utemeljen tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - njenega moža. Po določilu drugega odstavka 180. člena OZ lahko namreč sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. V konkretnem primeru pa tožnica tožbeni zahtevek naperja nerazdelno (solidarno) zoper obe toženi stranki, pri čemer se njuna odgovornost presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je po moževi nezgodi tožnici življenje obrnilo na glavo, nastopila je popolna katastrofa. Po moževi nezgodi je doživela napad, ki ga tožnica ni znala opisati, se je pa zaradi njega znašla v Psihiatrični bolnišnici v .... Po moževi nezgodi tožnica nima več intimnega življenja, z možem funkcionirata le še kot prijatelja, to zanjo ni enostavno, zato duševno trpi. Tudi izvedenec medicinske stroke je potrdil, da tožnica že 6 let skrbi za moža, ki je bil 4. 5. 2011 na invalidski komisiji, spoznan kot invalid I. kategorije invalidnosti, priznana mu je bila 100 % telesna okvara. Ker pa je mož tako slabo pokreten, pa tudi diabetik, inkontinenten za blato, vstavlja se mu urikateter, dajejo se mu zdravila, hodi s pomočjo bergel oziroma na daljše razdalje si pomaga s hojico, in mu tako zaradi nezmožnosti za opravljanja večina življenjskih potreb pomaga tožnica, tožnica se je po moževi nezgodi odločila, da ga bo negovala doma. Šele v posledici tega dejstva je tožnica pričela uporabljati pomirjevala in opijate, razvil si je sindrom odvisnosti od zdravil. Izvedenec je potrdil, da kvaliteta tožničinega življenja po moževi nezgodi okrnjena, da trpi dinamika družinskega življenja, socialni stiki so omejeni. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca, da se je tožnici po moževi nesreči leta 2010 posledično zaradi slednje razvil sindrom prilagoditvene motnje, kar je stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki moti tožničino socialno funkcioniranje in učinkovitost, nastopilo je obdobje tožničinega prilagajanja na pomembno spremembo v življenju oz. obremenjujoče življenjsko doživetje. Moževa nezgoda je vsekakor bila stresna in je prizadela integriteto tožničine socialne mreže. Vse navedeno po presoji sodišča upravičuje prisojo tožnici primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njenega moža, ki jih trpi in jih bo trpela tudi v bodoče. Sodišče je višino te odškodnine odmerilo na znesek 20.000,00 EUR, ker pa sta toženi stranki odgovorni le od 90 %, je tožnici prisodilo 18.000,00 EUR, od tako prisojenega zneska pa je odštelo že prejetih 6.000,00 EUR, zato je zaključilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki denarno odškodnino le še v višini 12.000,00 EUR. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti in je odločilo, da sta toženi stranki v zamudi s plačilo odškodnine od 12. 4. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, zato je sodišče naložilo toženima strankama zakonske zamudne obresti vplačilo tožnici od prisojenega zneska od tega datuma, to je do 12. 4. 2013 dalje do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnje je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

3Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo uveljavlja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da je sodišče tožeči stranki določilo prenizko odškodnino ter, da ji skladno z načelom individualizacije pripada višja odškodnina od prisojene. Poškodba moža je pri tožeči stranki pustila katastrofalne posledice, ki jih je tožeča stranka pojasnila ob svojem zaslišanju, še dodatno pa jih je potrdil izvedenec medicinske stroke. Izvedenec je med drugim ugotovil, da je tožnica določena psihoaktivna zdravila jemala že pred dogodkom, ne obstajajo pa nobeni zapisi, da bi pred poškodbo moža že bila odvisna od teh zdravil in da bi jih zlorabljala. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, da od zdravil, nikoli ni bila odvisna. Po mnenju tožeče stranke bi ji sodišče moralo prisoditi pravično denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 35.000,00 EUR kot je to bilo presojeno v primeru II Ips 378/2009, s sodbo VS RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi, že prisojena odškodnina se zviša in priglaša pritožbene stroške.

4Zoper obsodilni del podaja pritožbo prvotožena stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici previsoko denarno odškodnino. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da posledice poškodbe pri tožničinem zakoncu še vedno dopuščajo sicer zelo omejeno samostojno hojo, da so pomen intelektualne sposobnosti okrnjene ter da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 49 let, njen mož pa 51 let, kar glede na pričakovano življenjsko dobo pomeni, da bo trajanje duševnih bolečin pri tožnici bistveno krajše kot v primerih mlajših oškodovancev. Pritožnica meni, da je ugotovljena zmerna prilagoditvena motnja in anksiozna-depresivna simptomatika ter zloraba zdravil, okoliščina, ki ne more biti upoštevana pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega. Namen obravnavane odškodnine je čustvena prizadetost ob trpljenju svojca, življenjska prikrajšanost in napori pri skrbi zanj, morebitna posledična okvara psihičnega zdravja pa je samostojna škoda, ki pa ni bila predmet tožbenega zahtevka. Mnenja je, da je potrebno že prisojeni znesek znižati na 15.000,00 EUR, pri čemer je potrebno upoštevati že izplačane zneske. Priglaša pritožbene stroške.

5Zoper prisodilni del podaja pritožbo drugotožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Najprej je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, ker tožena stranka pred pravdo ni dobila nobenega odškodninskega zahtevka. Tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zamudo in je preuranjeno prisodilo tožeči stranki tudi obresti od 12. 4. 2013 dalje, do prenehanja obveznosti. Nadalje je mnenja, da je prvostopenjsko sodišče nekoliko previsoko prisodilo odškodnino, glede na vse okoliščine zadeve. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je tožnica že pred nezgodo imela določeno osebnostno strukturo in prejšnje zdravstvene težave in za te težave ne more odgovarjati. Zdravstvene težave pri tožnici so nastale tako že pred škodnim dogodkom, drugotožena stranka tako ni odgovorna za morebitno poslabšanje teh težav, kajti dejstvo je, da tožena stranka ne more odgovarjati za zlorabo odvisnosti od opiatov in za posledico osebnostne strukture in zdravstvenih težav tožnice, ki so obstajale že pred škodnim dogodkom. Zato bi sodišče moralo prisoditi nižjo pravično denarno odškodnino in pri tem navaja sodne primere, v katerih je bila odškodnina prisojena v nižjem znesku. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj znesek že plačane odškodnine ni valoriziralo na dan sojenja. Predlaga, da se že prisojena odškodnina zniža, da se omeji tek zakonskih zamudnih obresti in se upošteva valorizacija, ter priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba tožeče stranke je bila vročena nasprotnim strankam.

7Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče in navaja, da je potrebno pritožbo zavrniti, kajti tožeča stranka sama prizna, da je imela tožnica resne zdravstvene težave že vrsto let pred škodnim dogodkom z dne 12. 4. 2010, zato navedeno ne more predstavljati podlage za prisojo odškodnine. Tožnica je že prej jemala zdravila, zato je tožnica upravičena samo do povračila tiste škode za duševne bolečine, ki so posledica posebno težke invalidnosti I. M..

8Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvotožene stranke. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je morebitna posledična okvara psihičnega zdravja pri tožnici samostojna škoda, ki naj bi bila predmet posebnega tožbenega zahtevka. S takšno navedbo se tožeča stranka ne strinja ter pojasnjuje, da mora sodišče pri presoji višine odškodnine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega upoštevati celostno situacijo ter predvsem vse vidike nematerialne škode oškodovanca. Gre za močno življenjsko prikrajšanost tožnice, zato pritožba ni utemeljena in bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi višjo pravično denarno odškodnino. Priglaša še pritožbene stroške.

9Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo tudi drugotožene stranke in meni, da ta pritožba ni utemeljena. Toženi stranki sta z izplačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo v zamudi od 12. 4. 2013, dalje do prenehanja obveznosti, zato je sodišče naložilo toženima strankama pravilne zakonske zamudne obresti po 12. 4. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje tudi ni prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka je že v svoji pritožbi, podani z njene strani, pojasnila, zakaj meni, da je odškodnina prenizka in v zvezi s tem izkazala tudi ustrezno sodno prakso npr. sodbo VS RS II Ips .... Sodba sodišča prve stopnje je tako zakonita tako glede glavnice, kakor glede zakonskih zamudnih obresti.

10Pritožba tožeče stranke ter drugotožene stranke ni utemeljena, delno je utemeljena pritožba drugotožene stranke, glede valorizacije že izplačane akontacije v višini 6.000,00 EUR, katero sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe ni opravilo.

11Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici prisoditi višjo pravično denarno odškodnino kot v znesku 20.000,00 EUR. Pravilno sicer pritožba navaja, da je poškodba moža pri tožnici pustila katastrofalne posledice, ki jih je tožeča stranka tudi sama navedla ob svojem zaslišanju in kot jih je ugotovil tudi izvedenec za medicino - psihiatrijo. Pravilno pritožba opozarja, da ne obstajajo nobeni zapisi, da bi pred poškodbo tožnica že bila odvisna od teh zdravil in bi jih zlorabljala, kajti tožeča stranka je pojasnila, da od zdravil pred poškodbo moža nikoli ni bila odvisna. Šele zaradi poškodbe moža je tožnica začela zlorabljati opiate in sedative oz. se je pri njej razvid sindrom odvisnosti od teh zdravil. Sodišče prve stopnje je vse te navedbe tožeče stranke pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo v zadostni meri, ugotovilo je, da se je tožnica zaradi odvisnosti od zdravil v povezavi z težko invalidnostjo moža morala zdraviti v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Vse te navedbe je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo in tudi nato določilo pravično denarno odškodnino, na podlagi določbe člena 179 in 182 OZ. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo najprej dejstvo, da je mož tožnice sam soprispeval k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela in še vedno trpi prehodne motnje s simptomatiko zmerne prilagoditvene motnje (stres je bila moževa nezgoda) v izvenevanju, z aktivnimi nevrotičnimi motnjami anksiozno - depresivne narave. Tožnica trpi zaradi poslabšanja razpoloženja, slabe energije in neaktivnosti. Je napeta, nervozna, moteno je spanje, je nizkega sampoštovanja, prisotni so občutki krivde. Ker pa je ta motnja po mnenju izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, blaga do zmerna tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje ni moglo prisoditi višje pravične denarne odškodnine, kot ji jo je prisodilo. Sodišče je ugotovilo, da prihaja tudi do zlorabe zdravil in je zaradi tega tožnica le delno uvidevna do nastale situacije in je še vedno zato potrebno njeno psihiatrično zdravljenje. Pri odmeri pravične denarne odškodnine pa je potrebno upoštevati tudi starost tožnice v času sojenja, to je 57 let (ob nezgodi 49 let) in se tako izkaže tudi glede na to dejstvo, da sodišče prve stopnje ni prisodilo prenizke pravične denarne odškodnine. Primer iz sodne prakse, katerega za prisojo višje pravične denarne odškodnine v pritožbi navaja tožeča stranka, ni upošteven za konkreten primer. V tem primeru je II Ips 378/2009 je bila tožnica tudi sama invalid II. kategorije, zaradi česar je mož pred nesrečo skrbel za vzgojo in varstvo mladoletnih sinov. Ker pa je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih je zato potrebno odškodnino v konkretnem primeru presojati v primerjavi s prisojeno odškodnino v primeru zadeve VS RS II DoR ..., kjer je bila revizija tožeče stranke zavrnjen, ker je višina prisojene odškodnine bila s strani nižjih sodišč, prisojena v skladu z ustaljeno sodno prakso. V tem primeru je bila žena gospodinja, v času moževe nesreče stara 52 let, mož je bil poškodovan v prometni nesreči in v tem primeru je sodišče prve stopnje oškodovanki s podobnimi posledicami prisodilo odškodnino v znesku 22.000,00 EUR, kar je primerljivo z odškodnino, prisojeno v konkretnem primeru. Pritožba tožeče stranke tako ni utemeljena, ker je sodišče prisodilo za konkreten primer pravično denarno odškodnino.

12Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena. Po drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Sodišče mora pri odmeri odškodnine za podlagi navedene določbe upoštevati načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine škode. Načelo individualizacije je potrebno upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanju duševnih bolečin, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in osebne biti, zato vsak človek specifično doživlja svojo duševno celovitost in posege vanje. Pritožnica v pritožbi navaja, da zanjo niso sporne dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, vendar pa meni, da pri odmeri primerne satisfakcije sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da posledice poškodbe pri tožničinemu zakoncu še vedno dopuščajo sicer zelo omejeno samostojno hojo, da so njegove intelektualne sposobnosti ostale ohranjene, ter da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 49 let, njen mož pa 51 let, kar glede na pričakovano življenjsko dobo pomeni, da bo trajanje duševnih bolečin pri tožnici bistveno krajše kot v primerih mlajših oškodovancev. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo znesek 20.000,00 EUR zato, pritožbeni razlog, da je tožnica bila stara ob škodnem dogodku 49 let, ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo, ker je odmerilo nekoliko nižjo pravično denarno odškodnino kot je v tej obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje primerljiva z odškodnino, prisojeno v primeru VS RS II DoR .... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica čustveno prizadeta zaradi trpljenja svojega moža, prikrajšana je zaradi naporov in skrbi zanj. Po moževi nezgodi se je tožnici življenje obrnilo na glavo, nastopila je popolna katastrofa, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedbe tožnice. Zaradi teh posledic se je morala zdraviti v psihiatrični bolnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da po moževi nezgodi nima več intimnega življenja in šele v posledici tega dejstva, da je njen mož postal posebno težek invalid, je dejstvo, da je tožnica pričela zlorabljati pomirjevala in opiate in da se ji je zaradi tega razvil sindrom odvisnosti od zdravil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pri tožnici vse suče okoli moža, živi praktično njegovo življenje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da pri tožnici ni opisov, da bi tožnica že pred moževo nezgodo zdravila zlorabljala. Pri tožnici se je šele po moževi nesreči leta 2010, razvil sindrom prilagoditvene motnje, kar je stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki moti tožničino socialno funkcioniranje in učinkovitost, nastopilo pa je v obdobju tožničinega prilagajanja na osebno spremembo v njenem življenju in na obremenjujoče doživetje zaradi moževe nezgode, ta nesreča pa je bila stres, ki je prizadel integriteto tožničine socialne mreže. Vse to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje opravičuje prisojo tožnici primerne odškodnine za duševne bolečine, ki zaradi posebno težke invalidnosti njenega moža trpi že 6 let in jih bo trpela tudi v bodoče in je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo znesek 20.000,00 EUR iz tega naslova in zato pritožba prvo tožene stranke ni utemeljena.

13Pritožba drugotožene stranke je le delno utemeljena. Ni utemeljena glede navedb te tožene stranke, da sodišče ni odgovorilo na to ali so se pri tožnici le morebitno poslabšale zdravstvene težave, kajti ta tožena stranka navaja v pritožbi, da ni odgovorna za zdravstveno stanje tožnice pred škodnim dogodkom zaradi odvisnosti od opiatov in osebnostne strukture in osebnosti tožnice, ki so obstajale že pred škodnim dogodkom. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, da je tožnica šele po moževi nezgodi neke noči doživela napad, zaradi katerega se je znašla v Psihiatrični bolnišnici v ..... Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica že pred moževo nezgodo imela določene težave na psihičnem področju zaradi anksiozne-depresivne motnje, kar je pripisati tožničini nevrotski osebnostni strukturi, vendar pa je izvedenec potrdil, da ni opisa, da bi takrat od teh opiatov in zdravil bila odvisna in da bi jih zlorabljala. Tožnica je že pred nezgodo jemala ustrezna zdravila le zaradi izboljšanja svojega psihičnega stanja in da si ga stabilizira. Njena kronična izčrpanost se je pojavila šele po moževi nezgodi. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da se je tožnici po moževi nesreči leta 2010 posledično zaradi te hude telesne poškodbe razvil sindrom prilagoditvene motnje, kar je stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki moti tožničino socialno funkcioniranje in učinkovitost, nastopila pa je v obdobju tožničinega prilagajanja na pomembno spremembo v njenem življenju, to je moževe posebno težke telesne invalidnosti, kar vse skupaj je predstavljalo obremenjujoče življenjsko doživetje. Moževa nezgoda je bila vsekakor stres, ki je prizadel integriteto tožničine socialne mreže. Pojavna oblika te motnje pri tožnici varira in vključuje depresivno razpoloženje, vendar je vse to nastopilo po škodnem dogodku, v katerem je bil poškodovan njen mož. Zaradi tega je utrpela in še vedno trpi prehodne motnje s simptomatiko zmerne prilagoditvene motnje v izvenevanju z reaktivnimi nevrotičnimi motnjami anksiozne - depresivne narave. Tožnica je tako utrpela in še vedno trpi prehodne motnje s simptomatiko prilagoditvene motnje v izvenevanju, z reaktivnimi nevrotičnimi motnjami. Tožnica je zaradi poslabšanja razpoloženja, energije in aktivnosti, napeta, nervozna, moteno je spanje, je nizkega samospoštovanja, do zlorabe zdravil je prišlo šele po nezgodi. Vse navedeno pa ob ugotovitvah izvedenca, ki jih je v celoti sprejelo sodišče prve stopnje pomeni, da je kvaliteta tožničinega življenja okrnjena, tudi na področju družinskega življenja, socialni stiki so omejeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v času sojenja posledice na zdravstvenem področju in na psihičnem področju tožnice tiste, ki opravičujejo prisojo tožnici primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njenega moža, ki jih trpi in jih bo trpela tudi v bodoče. Duševne bolečine zaradi prikrajšanja, omejitve in drugih neprijetnosti po zaključku sodišča druge stopnje utemeljujejo ustrezno zadoščenje v obliki denarne odškodnine. Glede na obrazloženo zato pritožba drugotožene stranke v tej smeri, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo strukturo njene osebnosti in dejstvo, da je tožnica že pred nezgodo utrpela določene duševne težave, v tem delu ni utemeljena.

14Po zaključku sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe te tožene stranke, da je znesek prisojen z izpodbijano sodbo pretiran, glede na obstoječo sodno prakso in starostjo tožeče stranke, te pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožnica v tej zvezi ponuja že prisojene sodne primere, ki pa niso primerljivi za ta konkreten primer. Za ta konkreten primer je, kot že obrazloženo zgoraj primerljiva sodna odločba VS RS II DoR 288/2013, kjer je bil za podoben življenjski primer tožnici prisojen znesek 22.000,00 EUR. Zato pritožba tudi v tem delu glede višine prisojene odškodnine ni utemeljena.

15Ni utemeljena pritožba v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno prava. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 12. 4. 2013 dalje, do prenehanja obveznosti. Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolgujeta namreč toženi stranki poleg glavnice še zamudne obresti (člen 378 OZ). V zamudo pa sta prišli takrat, ker nista izpolnila obveznosti v roku, določenem za izpolnitev oz. od takrat dalje, ko je tožeča stranka od toženih to zahtevala in sicer z vložitvijo tožbe, da naj izpolnita to obveznost (člen 299 OZ). Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dne 12. 4. 2014 vložila tožbo, v kateri je toženima strankama postavila zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v denarju in s tem torej odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi že denarno ovrednotila. Toženi stranki sta tako z izplačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo v zamudi od 12. 4. 2013 dalje do prenehanja obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo, ko je naložilo toženima strankama zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 12. 4. 2013 dalje, do prenehanja obveznosti. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena. Utemeljena je pa v delu, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo revalorizacije že izplačanega zneska 6.000,00 EUR, katerega je tožnica dobila izplačanega dne 10. 3. 2016. Valorizacija tega zneska na dan 23. 9. 2018 pokaže, da znaša že plačani znesek 6.318,00 EUR¹. Zato bi sodišče prve stopnje moralo od že prisojenega zneska moralo odšteti znesek 318,00 EUR, kar predstavlja revalorizacijo že plačanega zneska. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi drugotožene stranke delno ugodilo in že prisojeni znesek znižalo za 318,00 EUR.

16Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so pritožbe tožeče, prvo in drugotožene neutemeljene in jih je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP vse kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno je, kot je obrazloženo zgoraj utemeljena pritožba drugotožene stranke glede neizvedene valorizacije s strani sodišča prve stopnje in v tem delu je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, kot je to obrazložilo sodišče druge stopnje, prav tako pa se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Prvotožena stranka prav tako s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na njeno pritožbo v skupnem znesku 746,64 EUR, ki ga sestavljajo stroški za odgovor na pravno sredstvo (OT 21) 1000 točk, manipulativni stroški 2 %, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 746,64 EUR. Te pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, mora ta tožena stranka povrniti tožeči stranki na način, kot je določeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Druga tožena stranka prav tako sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške odgovor na to pritožbo v enakem znesku kot za prvo toženo stranko. Ta tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške za odgovor na pritožbo tožeče, ker pa s svojimi navedbami ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, sama krije svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo tožeče stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Podatek o valorizaciji ugotovljen po Statističnem uradu RS (http://WWW. stat.si.).