VSL Sklep I Kp 36894/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (zapor ob koncu tedna), zavrnilo kot neutemeljen. Obsojenemu je bila sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 36894/2017 z dne 21. 6. 2018, pravnomočna 18. 7. 2018, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, izrečena kazen tri leta zapora.

2Zoper sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 14., 22., 23. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se predlogu obsojenega ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb zagovornika in podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pravnorelevantne okoliščine, ki so odločilne za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izvršitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna in utemeljeno zavrnilo predlog, da bi obsojeni izrečeno kazen zapora v višini treh let prestajal na predlagan način. Pritožbeno sodišče se namreč pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da obsojenec ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), slednja določba namreč določa, da se izvršitev kazni zapora obsojencu lahko dopusti tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, če je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen.

5Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da že prvi formalni pogoj na strani obsojenega ni izkazan, saj ne v času vložitve predloga za zapor ob koncu tedna, kakor tudi ne v času odločanja ni bil zaposlen. Glede teh ugotovitev se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnim razlogom v točki 12 izpodbijanega sklepa. Zagovornik v pritožbi vztraja, da je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, da obsojeni v času odločanja o predlogu ni bil zaposlen, vendar pa neutemeljeno. Res je, da je bila dne 20. 11. 2018, podpisana pogodba o zaposlitvi, ni pa steklo delovno razmerje, saj iz same pogodbe, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, izhaja, da bo obsojeni „delo na delovnem mestu čistilec pri delodajalcu Podjetniško in poslovno svetovanje, A. A. s. p., nastopil z dnem, ko mu bo omogočen nastop dela glede na izvrševanje kazenske sankcije.“ Zagovornik v pritožbi sedaj ponuja aneks k pogodbi z dne 26. 3. 2019, iz katerega izhaja, da obsojenec in delodajalec štejeta pogodbo za sklenjeno že z dnem 20. 11. 2018 ter da bo delodajalec obsojenca prijavil v zavarovanje z dnem 27. 3. 2019 ter da je po podatkih obsojenca to delodajalec tudi storil, vendar pa temu ni tako. Glede na pritožbeno iniciativo zagovornika, je pritožbeno sodišče vpogledalo v register ZZZS in iz njega izhaja, da obsojeni nima zavarovanj v podatkovni zbirki ZZZS. Nobenega dvoma torej ni, da obsojeni ne v času vložitve predloga in tudi ne v času odločanja ni bil zaposlen, zato ni zmotna presoja sodišča prve stopnje, da obsojeni ne izpolnjuje prvega formalnega kriterija za predlagan način izvršitve zaporne kazni, kot to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi zagovornik.

6Neodvisno od navedenega pa se pritožbeno sodišče tudi v nadaljevanju strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi če bi bil obsojeni zaposlen, teža storjenega kaznivega dejanja, ob upoštevanju obsojenčeve predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje, ne dopušča zaključka, da bi bil pri obsojenemu predlagan način izvršitve zaporne kazni smotrn in da bi dosegel, v izpodbijanem sklepu pravilno, predstavljen namen kaznovanja.

7Zagovornik nima prav, da sodišče prve stopnje pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne bi smelo upoštevati objektivnih okoliščin v zvezi s kaznivim dejanjem, ker so bile le-te presojene že v okviru izrečene sodbe, ob upoštevanju obteževalnih okoliščin, kar je pripeljalo do izrečene kazni zapora v trajanju treh let. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, mora odločanje o načinu izvrševanja kazni zapora temeljiti na preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, kakor seveda tudi morebitne nove okoliščine. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno, poleg subjektivnih okoliščin, presojalo tudi druge okoliščine, in sicer težo in naravo storjenega kaznivega dejanja, saj je obsojeni storil posebno hudo kaznivo dejanje ter z namenom nadaljnje prodaje hranil izjemno velike količine različnih vrst prepovedane droge, ki jo je tudi prodajal mladim študentom, pri čemer ga je vodila želja po lahkem in hitrem zaslužku, ob navedenem, kar je izčrpno predstavljeno v razlogih izpodbijanega sklepa, pa je bil obsojeni že predkaznovan za istovrstno kaznivo dejanje. Vsebina in v zvezi s tem zlasti narava storjenega kaznivega dejanja in cilj, ki ga je obsojeni zasledoval, ob tem, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen, pa nenazadnje tudi kaže na njegovo osebnost, ki ni tako zelo urejena, kot skuša prikazati zagovornik, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni ne bi zlorabil. Sodišče prve stopnje ima tudi v zvezi z vprašanja zaupanja skozi celotne razloge ustrezno utemeljitev, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep neobrazložen ter da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

8Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da obsojenčeva želja po poštenem življenju in družini, redni zaposlitvi, dokončanju šolanja, njegovo zdravstveno stanje in zdravstveno stanje mame, niso okoliščine takšne vsebine in teže, ki bi že same po sebi upravičevale ugoditev njegovemu predlogu, da bi izrečeno zaporno kazen prestal z zaporom ob koncu tedna, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da imajo navedene okoliščine v primerjavi z objektivnimi okoliščinami kaznivega dejanja, premajhno težo.

9V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni izvedlo naroka in zaslišalo obsojenca ter prič, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena. Ta pritožbeni očitek je nekonkretiziran in pavšalno navržen. Zagovornik ne pojasni, katere priče bi bilo potrebno zaslišati in v kateri smeri in tudi ne, kako je neizvedba naroka vplivala, ali pa vsaj mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da zagovornik izvedbe naroka ni predlagal, poleg navedenega pa sodišče ni obligirano razpisati narok, mora pa raziskati dejstva in tudi preskrbeti dokaze, na katere se sklicuje predlog. Sodišče je razpolagalo z vsemi dejstvi in dokazi, da je lahko odločilo o obsojenčevem predlogu za alternativno izvrševanje zaporne kazni in zato ni bilo nobene potrebe, da bi v zvezi s tem razpisalo narok po tretjem odstavku 129.a člena ZKP.

10Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno zavrnilo obsojenčev predlog, na pravilno odločitev pa tudi ne vpliva pritožbeno navajanje, da je obsojeni v zaporu že več kot eno leto in sedem mesecev, zaradi česar je namenu prevencije in retribucije v znatni meri zadoščeno, kakor tudi ne, da je 18. 3. 2019 poravnal del protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki mu je bila naloženo v plačilo, in sicer 80,00 EUR, od zneska 4.270,00 EUR, kar mu je bilo s sklepom z dne 14. 2. 2019 dovoljeno, da odplačuje v mesečnih obrokih po 251,18 EUR.

11Ker zagovornik ni navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

12Obsojeni s pritožbo sicer ni uspel, vendar ni zaposlen in je na prestajanju kazni, zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.