UPRS Sodba I U 195/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku zaradi nedovoljene gradnje podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 142/1 k.o. ... odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 480,00 EUR, ki ga je dolžan plačati v 30 dneh po izvršljivosti odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ prejel odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 16. 7. 2015, s katero je bila tožniku ustavljena gradnja podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 142/1 k.o. ... in naložena odstranitev predmetnega nelegalnega objekta. Navedena odločba je postala pravnomočna 18. 3. 2016. Organ dalje navaja, da je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je tožnik lastnik nepremičnine s parc. št. 142/1 k.o. ... in da je zato glede na določila 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Upravni organ je zato z dopisom 16. 7. 2016 tožnika seznanil z izračunom nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ter mu dal možnost, da poda pripombe. Tožnik je 14. 7. 2016 na izračun podal pritožbo. Upravni organ je tožnikove navedbe v pritožbi presodil kot neutemeljene. Prejel je namreč pravnomočno odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 16. 7. 2015, zato mora po uradni dolžnosti izdati odločbo o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedel je še, da so formule in izračuni oziroma kriteriji za izračunavanje višine nadomestila in njegovega plačila določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba o kriterijih za izračunavanje). Ob uporabi podatkov iz pravnomočne inšpekcijske odločbe ter Uredbe o kriterijih za izračunavanje je izračunal, da znaša vrednost nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nedovoljene gradnje objekta 480,00 EUR.

2Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 12. 2016 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3Tožnik v tožbi navaja, da tožbo utemeljuje z dejstvi, ki v postopku pred upravnimi organi niso bila upoštevana. Navaja, da ne priznava, da je predmetni zid zgradil nelegalno. V letu 2007 je prejel lokacijsko informacijo, glede na katero za poseg, kot ga je nameraval, ni potrebno dovoljenje. Ali to še velja, se je prepričal pred pričetkom del v letu 2013 na Mestni občini Ljubljana. Dobil je odgovor, da za tak poseg dovoljenja ne potrebuje. Zato je v oktobru 2013 v nekaj dneh zgradil predmetni enostaven objekt. Na poziv gradbene inšpektorice je v letu 2014 pridobil soglasje za poseg v varovalni pas ceste. Bil je v dobri veri, da je zadeva zaključena. Nato pa je 16. 7. 2015 prejel odločbo o ustavitvi gradnje. Na odločbo se je pritožil. Inšpektorica pa je ugotovila, da je potrebno pridobiti še kulturno varstveno soglasje. Tega je pridobil 11. 8. 2015. Navaja, da zapovedi o rušitvi ni mogel izpolniti, ker je menil, da je predložil vse dokumente, kot je zahtevala gradbena inšpektorica. Menil je, da gradnja ni več sporna, razen nivojske razlike, za katero pa je predvideval, da bo sčasoma izginila. Od inšpektorice je 9. 6. 2016 prejel plačilni nalog s kaznijo 500,00 EUR zaradi neupoštevanja odločbe. Kazen je plačal. V nadaljevanju pa je tudi odstranil nekaj materiala ob zidu, inšpektorica je prišla na nov ogled in naredila nov zapisnik. Vendar pa je odločbo o rušitvi prejel še prvostopenjski organ in tožniku izdal izpodbijano odločbo, kar je že druga črnograditeljska kazen. Gradbena inšpektorica mu je po tem potrdila, da ima vsa potrebna dovoljenja in da je z zapisnikom z dne 6. 9. 2016 zadevo zaključila in jo dala v arhiv. Ne glede na to pa je 6. 1. 2017 dobil novo odločbo, s katero je bila njegova pritožba zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo zavrnjena. Tožnik zaključno navaja, da ni nameraval ničesar delati na črno. Prepričan je, da ni povzročil nikakršne degradacije ali uzurpacije. Ravnal je tako, kot so zahtevali upravni organi. Gradnja je zakonita, kar dokazuje s kopijo zapisnika gradbene inšpektorice z dne 6. 9. 2016. Prepričan je tudi, da ni mogel biti dvakrat kaznovan. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in da mu Inšpektorat za okolje in prostor vrne plačano nepravično odrejeno denarno kazen v znesku 250,00 EUR ter takso za vložitev pritožbe zoper izpodbijano odločbo. V dokazne namene se sklicuje na listine upravnega spisa ter na tožbi priloženi plačilni nalog z dne 9. 6. 2016. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožniku zaradi nedovoljene gradnje podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 142/1 k.o. ... odmeri in naloži v plačilo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Organ je odločitev oprl na ugotovitev, da je bila tožniku s pravnomočno inšpekcijsko odločbo ustavljena gradnja navedenega podpornega zidu in naložena odstranitev tega kot nelegalnega objekta, ter na 157. člen ZGO-1 in glede višine nadomestila na Uredbo o kriterijih za izračunavanje. Tožnik pa zatrjuje, da je gradnja podpornega zidu zakonita, kar dokazuje s kopijo zapisnika gradbene inšpektorice z dne 7. 9. 2016, in pa tudi, da bi ne smel biti dvakrat denarno kaznovan, še s strani gradbene inšpektorice.

7Po prvem odstavku 157. člena ZGO-1 je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku tega člena pa prej navedena oseba plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

8Iz inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2015, ki se nahaja v spisni dokumentaciji upravnih spisov v zadevi, in na katero organ opira izpodbijano odločitev, izhaja, da je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1¹ in da je inšpekcijski organ z njo tožniku odredil ustavitev gradnje podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 142/1 k.o. ... ter (med drugim) odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja. Iz podatkov spisa - dopisa gradbene inšpektorice z dne 16. 5. 2016, naslovljenega prvostopenjskemu organu - pa tudi izhaja, da je navedena inšpekcijska odločba postala dokončna 16. 2. 2016, dne 18. 3. 2016 pa še pravnomočna.

9Ob tem ko je bil prvostopenjski organ seznanjen s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, izdano tožniku na podlagi 152. člena ZGO-1, je po presoji sodišča v določbah prvega in petega odstavka 157. člena ZGO-1 imel podlago, da je tožniku izdal odločbo, s katero mu je zaradi nedovoljene gradnje podpornega zidu na zemljišču s parc. št. 142/1 k.o. ... odmeril in v plačilo naložil nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

10Tožnik zmotno meni, da je glede na zapisnik o ugotovitvah gradbene inšpektorice z dne 7. 9. 2016, ki ga je priložil že pritožbi zoper izpodbijano odločbo in ponovno tožbi, in iz katerega bi izhajalo, da glede na dejansko stanje na kraju samem z dne 21. 7. 2016 in z dne 6. 9. 2016 ni razlogov za uvedbo izvršilnega postopka glede inšpekcijske odločbe in da se inšpekcijski postopek ustavi, odpadla dejanska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe o naložitvi tožniku v plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Že drugostopenjski organ je take tožnikove navedbe pravilno zavrnil kot neutemeljene ob razlogovanju, da ugotovitev, na katerih temelji pravnomočna inšpekcijska odločba, o obstoju ter vrsti nedovoljene gradnje, obsegu gradnje ter inšpekcijskem zavezancu, v postopku za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ni več mogoče izpodbijati ter da kasnejša sanacija objekta inšpekcijskega zavezanca ne odvezuje obveznosti plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Taka je pa sicer tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se je že opredelilo, da je upravni organ v primeru izdane inšpekcijske odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1 v postopku za izdajo odločbe o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo na inšpekcijsko odločbo vezan² (za pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 16. 7. 2015 pa - glede na pritožbene in tožbene navedbe - tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila odpravljena), ter da kasnejša odstranitev oziroma sanacija nelegalnega posega v prostor, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba, na odmero nadomestila ne vpliva³.

11Ker je bil prvostopenjski organ po navedenem - glede na peti odstavek 157. člena ZGO-1 - in tudi upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča (glej opombo 2), na pravnomočno inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi 152. člena ZGO-1, vezan, tožnik brez podlage ugovarja, da predmetnega podpornega zidu ni zgradil nelegalno ter da se je pri gradnji ravnal po informacijah, ki jih je pridobil med drugim pri gradbeni inšpektorici ter da ni nameraval „graditi na črno“. Prav tako se brez podlage tožnik sklicuje na ugotovitve gradbene inšpektorice v zapisniku z dne 7. 9. 2016, izdelanem po opravljenem ogledu dejanskega stanja v dneh 21. 7. 2016 in 6. 9. 2016, in na okoliščino, da je pred tem „odstranil nekaj materiala ob zidu“ oziroma izvedel sanacijo stanja, kajti v sodni praksi tudi Vrhovnega sodišča (glej opombo 3) se določbo petega odstavka 157. člena ZGO-1 razlaga v pomenu, da v primeru izdane inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 kasnejša sanacija stanja (npr. uskladitev gradnje tako, da gradbeno dovoljenje ni (več) potrebno) ni okoliščina, ki bi bila pravno relevantna za odločitev o naložitvi v plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Na drugačno odločitev v zadevi zato tožnik tudi ne more vplivati s sklicevanjem na zapisnik inšpektorice z dne 7. 9. 2016 v smislu, da z njim dokazuje, da je gradnja zakonita. Namreč tudi če je inšpektorica, kot bi iz njenega zapisnika z dne 7. 9. 2016 izhajalo, ustavila postopek v smislu 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ter navedla, da ni razlogov za uvedbo izvršilnega postopka, kar naj bi pomenilo, da tedaj kršitve zakona ni bilo več, to ne pomeni, da kršitve zakona (ZGO-1) ni bilo, saj bi v takem primeru ne izdala inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2015 (za katero pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi bila odpravljena).

12Neutemeljeno tožnik tudi ugovarja, da bi ne mogel biti dvakrat denarno kaznovan. Da mu je bila pravilno izdana izpodbijana odločba o naložitvi v plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, je sodišče po navedenem že presodilo. Prekrškovni postopek pa je samostojen, od postopka o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ločen postopek. Zato ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu, ali je bila v prekrškovnem postopku globa tožniku pravilno izrečena. Še zlasti pa po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče podati zahtevka, kot ga je v tožbi postavil tožnik, namreč naj sodišče odloči, da se mu plačana globa vrne; določba drugega odstavka 7. člena ZUS-1 se namreč nanaša na škodo, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Prav tako se povrnitve upravne takse za pritožbo ne more zahtevati v predmetnem upravnem sporu, pač pa pred upravnimi organi.

13Sodišče zaključno dodaja, da je drugostopenjski organ tožniku tudi pravilno pojasnil, da Uredba o kriterijih za izračunavanje omogoča znižanje odmerjenega nadomestila le pod tam navedenimi pogoji, kot ključnim, da je inšpekcijski zavezanec pred izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo sam izvršil inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, česar pa tožnik niti ni zatrjeval in ne zatrjuje.

14Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene in tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Kolikor je tožnik kot stroške postopka uveljavljal vrnitev plačane sodne takse, pa sodišče še dodaja, da glede na tretji odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah tožnik ne more biti upravičen do vračila, saj v predmetnem upravnem sporu ni uspel.

16Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, namreč obstoj pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 16. 7. 2015, izdane tožniku na podlagi 152. člena ZGO-1, med njim in toženko ni sporen. Poleg tega pa se je tožnik v dokazne namene skliceval na listine upravnega spisa v zadevi, ki so bile presojene že v upravnem postopku, pri čemer tožnik tudi ni zatrjeval, da nepravilno oziroma da bi bilo treba ter zakaj te dokaze ponoviti. Predlagani dokaz z vpogledom v tožniku izdan plačilni nalog pa je za rešitev obravnavane zadeve nerelevanten, saj se nanaša na ločeno vodeni prekrškovni postopek, zato ga sodišče ni izvedlo.

¹ V 152. členu ZGO-1 so določeni inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji.
² Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 6/2015 z dne 4. 11. 2015
³ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 1551/2006 17. 2. 2010