VSL sodba I Cp 4625/2010

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 13.660,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.185,00 EUR od 24.6.2004 dalje do plačila, od zneska 475,38 EUR pa od 12.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. „

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 33,71 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 15.125,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.650,00 EUR od 24.6.2004 dalje do plačila, od zneska 475,38 EUR pa od 12.11.2004 dalje do plačila v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 5., 7. in 8. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz obsodilne kazenske sodbe ne izhaja, da bi bilo ravnanje toženca do tožnika nasilno, zaradi česar bi bil tožnik osvobojen kakršnegakoli prispevka k škodnemu dogodku in nastali škodo, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne glede na pravnomočno kazensko sodbo ima tožena stranka pravico zatrjevati in dokazati soprispevek tožeče stranke kot oškodovanca v skladu z določilom 192. člena ZOR. Tega sodišče ni upoštevalo in tudi ni izvajalo dokazov v tej smeri. Izvedbo dokazov je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da verjame toženi stranki, da je tožnik od njega zahteval, da zapoje neko srbsko pesem, da ga je silil v pitje pijače in da mu je rekel, da mu jebe mater. Tožeča stranka je trdila tudi, da s tožencem ni imela nikakršnega kontakta, preden se je tožnik obrnil nanj, da je bil tožnik močno vinjen, kar potrjuje tudi račun. Tožnik je pred škodnim dogodkom spil dve pivi, verjetno pa celo več. Brez ravnanja tožnika, ki je bilo žaljivo, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Za pravilno uporabo materialnega prava (192. člena ZOR) bi sodišče moralo uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost škodnega dogodka oziroma obseg škode, kar pa sodišče ni storilo. Zato sodba glede zatrjevane soodgovornosti tožnika nima ustrezne obrazložitve, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi ni mogoče preizkusiti ter je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedbe dokazov v prid toženi stranki pa je sodišče kršilo tudi določbe ZPP o enakopravnem obravnavanju strank po določbi 7. in 8. člena ZPP, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navedba sodišča, da izrečene besede tožnika v nobenem primeru ne opravičujejo toženčevega nasilja, namreč ni utemeljena na dejanskem stanju in na pravilni uporabi materialnega prava. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, da je tožeča stranka s svojim žaljivim obnašanjem bistveno povečala verjetnost nastanka škodnega dogodka, da je ravno zaradi njegovega ravnanja in žaljivega obnašanja do tožene stranke, toženec tožnika odrinil, ne zavedajoč se, da lahko tožnik pri tem utrpi kakršnekoli poškodbe, še posebej pa ne hude telesne poškodbe in da je tedaj soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku in škodi 50%. Sicer pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaze, ki so vezani na padec tožnika s stola po obravnavanem škodnem dogodku. Navedba sodišča, da teh dokazov ni izvajalo, saj bi bilo to v nasprotju s kazensko sodbo, ni utemeljena. Kazenska sodba obravnava škodni dogodek med toženo stranko in tožnikom. Zatrjevani padec pa se je zgodil po obravnavanem dogodku in s kazensko sodbo sploh ni bil obravnavan. Tožena stranka pri tem škodnem dogodku ni bila navzoča, priče pa so ji povedale, da so bile pri ponovnem padcu tožnika navzoče in bi zato sodišče predlagane dokaze moralo izvesti. Tudi izvedenec nevrološke stroke dr. P je izrecno poudaril, da zdravstvena dokumentacija tožeče stranke ne izključuje možnosti, da je prišlo do poškodbe v dveh različnih dogodkih. Zato je o tej okoliščini dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prisojena odškodnina za nematerialno škodo pa je tudi sicer previsoko odmerjena, kar še zlasti velja za telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja. Iz mnenja izvedenca P. nedvomno izhaja, da je bilo neposredno aktivno zdravljenje zaključeno že 2.6.2003, torej približno 3 mesece po škodnem dogodku. Ob dejanske stanju, ki izhaja iz mnenja dr. P. je odškodnina za telesne bolečine previsoka, primerna odškodnina bi bila 6.000,00 EUR in ne 7.650,00 EUR. Edina trajna posledica škodnega dogodka je izguba voha in trajno spremenjen okus. Pri tem gre nedvomno za izredno neprijetne občutke tožnika, ki pa ne vplivajo bistveno na življenjske aktivnosti tožnika. Zato je prisojena odškodnina iz naslova življenjskih aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR previsoka vsaj za 1.000,00 EUR. Po prepričanju tožene stranke bi morala biti odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v znesku 5.000,00 EUR, za celotno nematerialno škodo pa 12.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožeči stranki prisoditi odškodnino za nematerialno škodo v višini 6.000,00 EUR, za potrebno tujo pomoč pa v višini 237,69 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku v 14. členu določa, da je pravdno sodišče, ko gre za identično dejansko stanje, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 300/2003 z dne 2.4.2004 pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s s prvim odstavkom 134. člena KZ na škodo tožnika. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora v preizkusni dobi dveh let. Kljub kazenski obsodilni sodbi pa mora pravdno sodišče samostojno presojati o ugovoru toženca o obstoju deljene odgovornosti, kar je tudi storilo. Kazenska obsodilna sodba namreč ugotovitev glede vprašanja deljene odgovornosti ne vsebuje, saj to vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja ni pomembno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe toženca ugotovilo, da je 5.5.2003 med pravdnima strankama v lokalu B prišlo do prepira, ki je potekal tako, da je tožnik rekel tožencu, naj zapoje neko srbsko pesem, česar ta ni želel, ni pa želel niti spiti pijače, ki mu jo je ponujal tožnik. Tožnik se je zato obrnil proti tožencu in mu iz neposredne bližine rekel: „Jebem vam mater. Nočeš piti, nočeš peti“. Nakar mu je toženec odvrnil, da hvala bogu, ker ima drugega očeta, njegova mati pa je že pokojna. Potem je toženec tožnika porinil tako, da je ta padel na tla in z glavo udaril ob tla. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje tožnikovemu ravnanju (žaljiva kletvica) neutemeljeno ni pripisalo nobenega soprispevka k nastali škodi. Res je toženec s fizično reakcijo presegel dovoljeno reakcijo na zgolj besedno izzivanje tožnika, pa vendar je tožnik tisti, ki je z besedno žalitvijo spor izzval. Zaradi tega je njegova odgovornost za nastalo škodo 10 %, odgovornost toženca pa 90 % (171. člen OZ). Pritožbeni očitek o tožnikovem soprispevku je tako utemeljen. Tožnik je k nastali škodi soprispeval v višini 10 %. Neutemeljeno pa se pritožba zavzema za ugotovitev soprispevka tožnikovega v višini 50 %. Toženec je namreč s fizičnim odrivom tožnika dopustno reakcijo na žaljive besede povsem presegel, zato višji soprispevek ni utemeljen.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, na podlagi česar bi bilo moč ugotoviti, da je škodni dogodek potekal drugače, in sicer da je tožnik padel s stola v dogodku, ki se je pripetil po obravnavanem škodnem dogodku ter da ni ugotovilo vseh okoliščin konkretnega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ker je zavrnilo zaslišanje prič Z.K., T.B., D.P., H.B., S.P. in D.M.. Prav tako pravilno ni zaslišalo tožnikovega sina in policistov, saj ob dogodku niso bili prisotni. Na kazensko obsodilno sodbo, iz katere izhaja, da je toženec tožnika 5.5.2003 okoli 20.00 ure odrinil tako močno, da je padel vznak in pri tem z glavo udaril ob tla, zaradi česar je utrpel zlom lobanjskega dna, udarnino možganov in krvavitev pod trdo možgansko opno, je pravdno sodišče namreč vezano (14. člen ZPP). Zato v pravdnem postopku ni mogoče ugotavljati, da vzrok tožnikove poškodbe ni v ravnanju toženca, kot zmotno meni pritožba. Zaradi pravilne zavrnitve navedenih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje sodišče prve stopnje ni kršilo določb 7. in 8. člena ZPP. Tožena stranka bi morala tudi sicer v skladu z določilom 286. b člena ZPP te kršitve uveljavljati takoj, ko je to bilo možno, in sicer na zadnji glavni obravnavi, česar pa ni storila. Zaradi tega se na te kršitve v pritožbi ne more uspešno sklicevati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odškodnina za nematerialno škodo, ki je bila tožniku prisojena, previsoka. Pritožnik navaja, da je previsoka še zlasti odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Višino škode je sodišče prve stopnje ugotavljalo s štirimi izvedenci, in sicer: travmatologom mag. V. S., nevrokirurgom doc. dr. B.P., psihiatrom dr. D.T., otorinolaringologom in izvedencem cervikofacialne kirurgije doc. dr. AŽ. Na podlagi izpovedbe tožnika in izdelanih štirih izvedenskih mnenj je sodišče prve stopnje tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 7.650,00 EUR, za strah 1.000 EUR in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 6.000,00 EUR.

Pritožnik navaja, da iz izvedenskega mnenja dr. P izhaja, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno že 2.6.2003, vendar, kot izhaja iz mnenja dr. P, gre za zaključek neposrednega zdravljenja po zadnji hospitalizaciji na Kliničnem oddelku za travmatologijo. Kasneje je imel tožnik občasne specialistične preglede, zadnji pregled je imel marca 2004 pri otorinolaringologu, na bolniškem staležu pa je bil do novembra 2003.

Četudi je izvedenec dr. P. v ustnem mnenju, zaslišan na glavni obravnavi dne 24.12.2009, na vprašanje tožene stranke navedel, da na podlagi zdravstvene dokumentacije ni moč izključiti možnosti, da bi pri tožniku prišlo do ponovne poškodbe (tožena stranka namreč zatrjuje, da se je tožnik poškodoval, ko je padel s stola), je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Zato toženec z ugovorom, da njegovo ravnanje ni bilo vzrok za nastanek tožnikovih poškodb, ne more uspeti.

Glede na poškodbe tožnika, ugotovljene nevšečnosti in zmanjšanje življenjskih aktivnosti (pretrganje nitja vohalnega živca, ki je trajne narave, kar povzroča trajne motnje vonja in okusa) odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nikakor ni odmerjena previsoko. Celotna tožniku dosojena odškodnina znaša 14.650,00 EUR oziroma 15,3 neto plač v času sojenja in je ustrezna in tudi primerno umeščena v sodno prakso. Pritožnikovi očitki v tej smeri tako niso utemeljeni.

Kljub temu, da je pritožbeni očitek o zmotni uporabi določila 171. člena OZ utemeljen, pa pritožnik neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotovilo soprispevka tožnika k nastali škodo. Ne drži namreč, da izpodbijane sodbe glede soprispevka tožnika ni moč preiskusiti oziroma da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je sodišče prve stopnje določilo 1. odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti zmotno uporabilo (določitev 10 % soprispevka tožniku), na kar pritožba utemeljeno opozarja, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino 13.660,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.185,00 EUR od 24.6.2004 dalje do plačila, od zneska 475,38 EUR pa od 12.11.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ker je pritožnik v pritožbenem postopku uspel z 10%, mu je tožeča stranka na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določilom 165. člena ZPP dolžna povrniti 10% pritožbenih stroškov. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. Pritožbeni stroški pritožnika znašajo 337,09 EUR, tožeča stranka mu je tako upoštevaje njegov uspeh v pritožbenem postopku dolžna povrniti 33,71 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.