UPRS Sodba I U 2197/2017-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS, Finančni urad Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski tudi davčni oziroma finančni organ), v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) blagajniškega poslovanja na dan 4. 11. 2015 pri tožeči stranki v točki I. izreka ugotovila: - da zavezanka za davek A. s.p., ni ravnala v skladu z določbami 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker ni vodila poslovnih knjig in evidenc v redu in pravilno, saj ugotovljene razlike gotovine v blagajni v znesku 5,86 EUR ni bilo mogoče pripoznati na podlagi ustreznih knjigovodskih listin. Iz II. točke izreka izhaja, da tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo finančni organ.

2Iz obrazložitve izhaja, da je finančni organ pri tožnici, v gostinskem lokalu B., opravil DIN blagajniškega poslovanja. DIN se je pričel v skladu s tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2. O ugotovitvah je finančni organ sestavil zapisnik z dne 4. 11. 2015, ki je bil tožnici vročen 4. 11. 2015 na kraju samem. Tožnica na ugotovitve v zapisniku DIN v zakonsko predpisanem roku ni vložila pripomb. V DIN blagajniškega poslovanja na dan 4. 11. 2015 pri tožnici je bilo v gostinskem lokalu B. ugotovljeno, da tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2, ker ni vodila poslovnih knjig in evidenc v redu in pravilno, saj ugotovljene razlike gotovine v blagajni v znesku 5,86 EUR ni bilo mogoče pripoznati na podlagi ustreznih knjigovodskih listin. Pred štetjem gotovine je C.C., ki je stregla v času DIN, povedala, da je znesek menjalnega denarja 176,00 EUR. Prešteta gotovina v blagajni v znesku 192,46 EUR je bila primerjana z evidentiranim prometom v znesku 10,6 EUR. S tem, ko dne 4. 11. 2015 razlike gotovine v višini 5,86 EUR ni bilo mogoče pripoznati na podlagi ustreznih knjigovodskih listin, tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2, ki predpisuje obveznost dokumentiranja.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnilo, saj je ocenilo, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Tožnica bi namreč morala v skladu z določbami ZDavP-2 in Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) voditi gotovinsko poslovanje na način, da bi se v trenutku preveritve v postopku DIN višina stanja gotovine v blagajni ujemala s poslovnimi dogodki. V zvezi s tožničinimi navedbami, danimi v pritožbi, da ugotovljena razlika predstavlja ostanek plačila za dobavo blaga, kar naj bi tožnica v postopku izkazala z dobavnico, drugostopenjski organ ugotavlja, da iz zapisnika DIN navedeno ne izhaja, pač pa izhaja, da je ugotovljen višek nepojasnjen. Na ugotovitve v zapisniku tožnica ni podala nobenih pripomb, čeprav je to možnost imela. Drugostopenjski organ zato omenjene tožničine navedbe zavrača kot nedopustne pritožbene novote, saj tožnica ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Zavrača tudi ostale tožničine ugovore.

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Tožnica je že v pritožbi navajala, da je dejstvo, da je bilo v blagajni 5,86 EUR preveč gotovine, kot izhaja iz zapisnika z dne 4. 11. 2015, posledica dejstva, da je ta denar višek, ki je ostal od plačila za dostavo blaga za tisti dan. To dejstvo izhaja iz dobavnice za blago in dodatno še iz listka, na katerem je zapisan znesek menjalnega denarja. Drugostopenjski organ je zavrnil dokaz dobavnice kot verodostojne listine, sklicujoč se na prvi odstavek 31. člena ZDavP-2 v povezavi s SRS 39. Tožnica vztraja pri dejstvu, da je višek gotovine v denarju posledica ostanka od plačila za dostavo blaga, kar je razvidno iz dobavnice. To je tožnica pojasnila pooblaščenima uradnima osebama, ki sta na dan 4. 11. 2015 izvajali DIN, prav tako jima je pokazala dobavnico, ki naj bi to potrjevala in dokazovala, vendar sta uradni osebi to dejstvo in dokaz zavrnili in ga nista upoštevali v zapisniku. V zvezi z navedbami, da bi morala tožnica nemudoma podati pripombe na zapisnik, tožnica pojasnjuje, da z možnostjo podaje neposrednih pripomb na zapisnik ni bila seznanjena, uradni osebi, ki sta izvajali DIN, jo na to možnost nista opozorili. V šoku in zmedenosti je tožnica podpisala zapisnik, ne vedoč, da bi morala pripombe podati neposredno na zapisnik na kraju dogodka. Misleč, da so njeni argumenti že vključeni v zapisnik, je zapisnik podpisala, pri čemer je šele naknadno ugotovila, da njene navedbe, ki jih je podala v ustni komunikaciji s pooblaščenima uradnima osebama, niso navedene v zapisniku. Glede na navedeno, je ta dejstva navedla v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Meni, da v danem primeru ne gre za pritožbeno novoto, saj je omenjena dejstva ustno navedla že v postopku na prvi stopnji, vendar njene navedbe in dokazi, niso bili upoštevani.

5V zvezi z navedbo tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa, da tožnica ni vodila poslovnih knjig za namene izvajanja zakonov o obdavčenju, tožnica navaja, da je dobavnica verodostojna listina in kot taka poslovna listina, ki je podlaga za vpis v glavno knjigo zavezanca, ki pa je zavezanec ne vodi sam, temveč ima za to pooblaščenega računovodjo. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, kar še dodatno pojasnjuje. Med drugim dodaja, da znesek, ki predstavlja višek denarja v blagajni, ne more biti posledica plačila dobavnice, kot navaja tožnica, saj bi v tem primeru v blagajni moral biti manjko denarja in sicer v znesku plačila dobavnice.

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitev obeh upravnih odločb (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ugotovil, da tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2. Izpodbijana odločba je deklaratorna oz. ugotovitvena (prvi odstavek 141. člena ZDavP-2), s katero je zgolj ugotovljeno, da tožnica na dan 4. 11. 2015 ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2. Navedeni ugotovitvi je pritrdil tudi drugostopenjski organ. Tožnica se z navedenimi zaključki ne strinja in jim ugovarja v tožbi.

10Po presoji sodišča tožbeni ugovori tožnice niso utemeljeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil 4. 11. 2015 pri tožnici, v gostinskem lokalu B., opravljen DIN blagajniškega poslovanja in da je bil o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 4. 11. 2015, ki je bil tožnici istega dne (4. 11. 2015) vročen na kraju samem. Iz navedenega zapisnika izhajajo ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožnica na ugotovitve, navedene v zapisniku, ni podala pripomb. V omenjenem zapisniku, ki je bil tožnici osebno vročen (kar izhaja iz tožničinega podpisa na zapisniku), je naveden pouk o pravnem sredstvu. Iz slednjega izhaja, da lahko na ta zapisnik zavezanec za davek poda pripombe na finančni organ v 20 dneh po vročitvi zapisnika. Tožnica pripomb na navedeni zapisnik, kljub danemu pismenemu pouku o pravnem sredstvu, ni podala. Iz navedenega razloga sodišče tožničine ugovore zavrača. Tako zavrača tožničine ugovore, da tožnica ni bila seznanjena z možnostjo podaje neposrednih pripomb na zapisnik, saj navaja, da jo uradni osebi, ki sta izvajali DIN, na to možnost nista opozorili. Kot že povedano, iz omenjenega zapisnika izhaja, da je imela tožnica možnost, da poda v 20 dneh pripombe na zapisnik, česar pa tožnica ni storila.

11Glede tožničinih ugovorov, da zapisnik z dne 4. 11. 2015 naj ne bi vseboval njenih navedb (da je višek gotovine v denarju posledica ostanka od plačila za dostavo blaga, kar je razvidno iz dobavnice), pa sodišče omenjenim tožničinim ugovorom ne more slediti. Zapisnik z dne 4. 11. 2015, ki je podpisan s strani tožnice in uradnih oseb, ki sta vodila predmetni postopek, namreč v skladu s 80. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predstavlja javno listino in je dokaz o poteku postopka in danih izjavah. Taka listina tako velja za resnično, če se ne dokaže nasprotno. Iz drugega odstavka 80. člena ZUP izhaja, da je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika. Tožnica se sicer sklicuje, da je že v postopku DIN pojasnjevala, da naj bi bil višek gotovine v denarju posledica ostanka od plačila za dostavo blaga, kar naj bi bilo razvidno iz dobavnice. Kot že povedano, navedeno iz omenjenega zapisnika ne izhaja, prav tako tožnica na zapisnik v danem roku (20 dni) ni podala pripomb. Že drugostopenjski organ je tožnici pravilno pojasnil, da njene navedbe, da razlika denarja v blagajni (5,86 EUR) predstavlja ostanek plačila za dobavo blaga, iz zapisnika z dne 4. 11. 2015 ne izhajajo, pač pa iz navedenega zapisnika izhaja, da je ugotovljen višek denarja nepojasnjen. Tudi drugostopenjski organ pravilno ugotavlja, da na ugotovitve v zapisniku tožnica ni podala nobenih pripomb, pri čemer se drugostopenjski organ pravilno sklicuje, da gre za nedopustne pritožbene novote (tretji odstavek 238. člena ZUP).

12Sodišče pa tudi ugotavlja, da dobavnica, na katero se sklicuje tožnica, v upravnih spisih ni priložena, prav tako jo ni predložila tožnica (ne v pritožbi in tudi ne v tožbi). Tožnica tudi sicer ne pojasni kako naj bi dobava blaga, na katero se sklicuje, in za katero naj bi bila izdana dobavnica, vplivala na obstoj viška gotovine v denarju. Bolj logičen bi namreč po presoji sodišča bil zaključek, da bi v primeru plačila dobavnice, na kar se sklicuje tožnica, moral v blagajni biti manjko (v znesku plačila dobavnice) in ne višek denarja. Tožnica tako ni uspela dokazati, da je zapisnik z dne 4. 11. 2015 nepravilen, zaradi česar sodišče tožničinim ugovorom ne more slediti.

13V obravnavani zadevi je zato pravilna ugotovitev finančnega organa, da tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2, ki določa obveznost dokumentiranja. Iz prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne le-te voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona. V SRS 39 (2006), ki ureja računovodske rešitve pri malih samostojnih podjetnikih v točkah 39.19. in 39.20. so opredeljene knjigovodske listine. Iz SRS (2006) 7.12. izhaja, da se denarno sredstvo ob začetnem pripoznanju izkaže v znesku, ki izhaja iz ustrezne listine, po preveritvi, da ima takšno naravo. Iz navedenih določb izhaja, da bi tožnica morala voditi gotovinsko poslovanje na način, da bi se v trenutku preveritve v postopku DIN višina stanja gotovine v blagajni ujemala s poslovnimi dogodki. Slednjega tožnica v postopku ni uspela izkazati.

14Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je po presoji sodišča relevantno, ni sporno. Tožnica sicer nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar za to, da bi izpodbila verodostojnost zapisnika z dne 4. 11. 2015, ki ima značaj javne listine, v postopku kot tudi v tožbi ni predložila nobenih dokazov.

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.