VSM Sklep I Cp 412/2019-2

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v I. točki znesek 3.940,00 EUR nadomesti z zneskom 2.840,00 EUR,

- v I. točki znesek 4.806,80 EUR nadomesti z zneskom 3.386,80 EUR,

- v III. točki znesek 4.806,50 EUR nadomesti z zneskom 3.586,80 EUR,

- v III. točki znesek 961,36 EUR nadomesti z zneskom 717,86 EUR,

v IV. točki znesek 689,16 EUR nadomesti z zneskom 458,37 EUR in

- v V. točki znesek 689,00 EUR nadomesti z zneskom 458,37 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje strokovni instituciji D. d.o.o. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado skupaj s stroški v bruto znesku 3.940,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 4.806,80 EUR, to je več kot je sodišče prve stopnje D. d.o.o. priznalo za izdelavo osnovnega izvedenskega mnenja. Za izdelavo osnovnega izvedenskega mnenja je D. porabila 62 ur, za njegovo dopolnitev pa 82 ur. Iz sklepa za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 17. 9. 2018, na podlagi katerega je D. d.o.o. dopolnitev izvedenskega mnenja izdelala, izhaja, da je sodišče od D. d.o.o. v večini primerov zahtevalo le dodatno obrazložitev že podanega mnenja, kar bi moralo biti opravljeno že v osnovnem izvedenskem mnenju.

2Tak sklep izpodbija druga tožena stranka S. Ž. d.d., in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa oziroma podredno s predlogom njegove razveljavitve in vrnitve zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške D. d.o.o. obračunati skladno s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Pravice in obveznosti med pravnimi subjekti lahko nastanejo le na podlagi zakona ali pravnega posla, zato Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je podzakonski predpis za primere, kadar sodišče zaupa izvedensko delo subjektu, ki ni imenovan za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti niti po analogiji. Izvedenčevo pravico do plačila stroškov in nagrade je v takem primeru mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 267/2018, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s to pravdno zadevo, saj se je tam obravnavalo vprašanje, ali gre nagrada instituciji ali njenemu strokovnjaku in ne pravna podlaga za odmero stroškov.

5Delno pa je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje D. d.o.o. za dopolnilno mnenje priznalo preveč stroškov. Izvedensko mnenje je bilo že enkrat podano in tudi plačano, pri dopolnitvi pa je šlo le za dodatno mnenje, ki po stališču pritožbenega sodišča glede na obseg dodatne obrazložitve ne presega osnovnega mnenja. Tudi del mnenja, pri katerem gre za odgovore na vprašanja, ne more predstavljati večjega stroška za izvedenca, kot ga je predstavljala izdelava osnovnega izvedenskega dela. Izvedencu pri dopolnitvi mnenja ni bilo več treba študirati spisa, ker je to že storil in dobil plačano pri izdelavi osnovnega mnenja. Enako velja za proučevanje in pridobivanje dodatne dokumentacije.

6Glede na povedano pritožbeno sodišče meni, da izvedencu ni mogoče priznati višjih stroškov kot za izdelavo osnovnega izvedenskega mnenja, zato je sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

7Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP.