VSC Sodba Cpg 80/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi:

″″I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

″1. Prodajna pogodba z dne 23. 5. 2014, sklenjena med prvotožencem P. L., ..., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A.. in drugotožencem F. O., ..., h kateri je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. St 1358/2008 z dne 2. 6. 2014, dalo soglasje, se razveljavi.

Vknjižba solastninske pravice do 1/2 celote na nepremičninah parc. št. 825/3 (ID ...825/3-0), parc. št. 825/7 (ID ...-825/7-0) in parc. št. 1140/56 (ID ...-1140/56-0) vse k.o. ..., vpisane na ime drugotoženca F. O., ..., EMŠO: ..., je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičninah parc. št. 825/3 (ID ...-825/3-0), parc. št. 825/7 (ID ...-825/7-0) in parc. št. 1140/56 (ID ...-1140/56-0) vse k.o. ... izbriše lastninska pravica v korist drugotoženca F. O., ..., EMŠO: ..., in znova vpiše lastninska pravica v korist prvotoženca P. L., ..., EMŠO: ... .

2. Prvotoženec P. L., ..., EMŠO: ..., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A.., je dolžan s tožnico J. L., ..., EMŠO: ..., skleniti prodajno pogodbo pod enakimi pogoji kot so navedeni v prodajni pogodbi, sklenjeni med prvotožencem P. L., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A.. in drugotožencem F. O., h kateri je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. St ..../2008 z dne 2. 6. 2014, dalo soglasje.″

II. Tožeča stranka mora povrniti prvotoženi stranki 3.164,43 EUR in drugotoženi stranki 2.860,80 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″″

II. Tožeča stranka mora povrniti drugotoženi stranki 1.357,56 EUR pritožbenih stroškov, v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izreklo: ″I. Prodajna pogodba z dne 23. 5. 2014, sklenjena med prvotožencem P. L., ..., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A.. in drugotožencem F. O., ..., h kateri je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. St ..../2008 z dne 2. 6. 2014, dalo soglasje, se razveljavi. Vknjižba solastninske pravice do 1/2 celote na nepremičninah parc. št. 825/3 (ID ...825/3-0), parc. št. 825/7 (ID ...-825/7-0) in parc. št. 1140/56 (ID ...-1140/56-0) vse k.o. ..., vpisane na ime drugotoženca F. O., ..., EMŠO: ..., je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičninah parc. št. 825/3 (ID ...-825/3-0), parc. št. 825/7 (ID ...-825/7-0) in parc. št. 1140/56 (ID ...-1140/56-0) vse k.o. ... izbriše lastninska pravica v korist drugotoženca F. O., ..., EMŠO: ..., in znova vpiše lastninska pravica v korist prvotoženca P. L., ..., EMŠO: ... . II. Prvotoženec P. L., ..., EMŠO: ..., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A.., je dolžan s tožnico J. L., ..., EMŠO: ..., skleniti prodajno pogodbo pod enakimi pogoji kot so navedeni v prodajni pogodbi, sklenjeni med prvotožencem P. L., ki ga zastopa stečajni upravitelj A. A. in drugotožencem F. O., h kateri je Okrožno sodišče v Celju s sklepom opr. št. St 1358/2008 z dne 2. 6. 2014, dalo soglasje. III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki v 15. dneh plačati 1.455,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.″

2Drugotožena stranka po pooblaščenki izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom ali da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi stroške pritožbenega postopka po specificiranem stroškovniku. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in neustavna. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Gre za arbitrarno odločitev naslovnega sodišča, ki je posledica zmotne razlage določb ZFPPIPP oziroma gre za odločitev sodišča v nasprotju z določili ZFPPIPP in predstavlja poseg v pravice drugega toženca iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave RS. Naslovno sodišče je odločilo v nasprotju s sodno prakso in sicer v nasprotju z odločbami sodišč v sodbi in sklepu III Ips 43/2017 VS RS, VSL I Cp 2457/2011, II Ips 246/2014 VS RS, II Ips 151/2012 VS RS ter v nasprotju s sklepom VSC Cpg 92/2016 izdanim v tej zadevi. Izpodbijana sodba predstavlja tudi poseg v 2. člen Ustave RS, saj je sodišče spregledalo določbo 342. člena ZFPPIPP oziroma je odločilo povsem v nasprotju s to določbo in se postavilo celo v vlogo Ustavnega sodišča RS. Da je izpodbijana sodba sodba presenečenja za drugega toženca, ki je lastninsko pravico v stečajnem postopku pridobil v dobri veri in na originaren način, je razvidno tudi iz zmotne obrazložitve sodišča prve stopnje, ki tožečo stranko kot predkupnega upravičenca postavlja nad drugega toženca kot kupca nepremičnine v stečajnem postopku in ki je nedvomno s strani zakonodajalca zavarovan z določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, ki je predmetno določilo uzakonil oziroma sprejel z namenom, da zavaruje kupca v stečajnem postopku in je zato samo upnikom dal pravico do izpodbijanja prodajne pogodbe sklenjene v stečajnem postopku potem v pravdnem postopku s tožbo. Naslovno sodišče je nad ta zakonodajalčev namen in nad varstvo kupca samovoljno postavilo varstvo predkupnega upravičenca, ki ima samo obligacijsko pravico v razmerju do močnejše stvarne pravice, ki jo ima kupec s pridobitvijo lastninske pravice v stečajnem postopku in tako sodišče šibkejšo pravico postavlja nad močnejšo pravico ne da bi zato imelo razumne zaključke in obrazložitev, pri tej svoji odločitvi pa se sodišče prve stopnje sklicuje zgolj na napotek oziroma stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 22/2012, ki pa je bilo sprejeto v povsem drugačnih okoliščinah in ob drugačnem dejanskem stanju. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje očitno kršilo jasno določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, ki določa, da predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga pravica na kupca ali katerega koli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. Poudarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je ne glede na določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru mogoča izjema, ki dopušča tožbeni zahtevek tožeče stranke. Že iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je drugotožena stranka bila dobroverni kupec in da je sodišče pri koliziji predkupne pravice tožnice in nasproti stoječe pravice dobrovernega kupca odločilo v prid tožnice, ker naj bi bila pravica tožnice do pravnega sredstva ob ugotovljeni namerni kršitvi s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku močnejša. Pri tem poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zaključilo, da naj bi bila namerna kršitev in zloraba pravic in postopka storjena s strani stečajnega upravitelja A. A.., kar naj bi izhajalo iz kazenske sodbe s katero je bil stečajni upravitelj A. A.. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ. Pri čemer je sodišče ugotovilo, da se stečajni upravitelj in kupec pred prodajo nepremičnin nista poznala ter se tudi nista kakorkoli dogovarjala in da se drugotoženi stranki ne očita, da bi kršila predkupno pravico ter da je pritrditi, da je drugotožena stranka v celoti ravnala v skladu s pravnomočnimi sklepi in objavami v stečajnem postopku ter sklenila kupoprodajno pogodbo in izpolnila vse svoje obveznosti v zvezi z njo. Glede na jasno opredelitev, da drugotoženi stranki ni mogoče nič očitati, torej da ji ni mogoče očitati nič protipravnega in nezakonitega in da je šlo dejansko za dobro vero kupca (sicer pa je to razvidno tudi iz drugih izvedenih dokazov, še posebej zaslišanja drugotožene stranke) je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, tudi če bi ugotovilo, da je stečajni upravitelj ravnal nepravilno oziroma da bi šlo z njegove strani za zlorabo ali celo naklepno zlorabo (pri čemer pa je tudi pri tem sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno). Izpodbijana sodba je napačna in odstopa od sodne prakse glede na jasno napotilo in stališče Višjega sodišča v Celju Cpg 92/2016 z dne 8. 6. 2016, ki je jasno poudarilo, da bi za zlorabo postopka v obravnavani zadevi šlo lahko le če bi se izkazalo, da sta obe toženi stranki (torej prvotožena stranka oziroma zanjo stečajni upravitelj in drugotožena stranka) v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajnega dolžnika na podlagi zbiranja ponudb, kršili posebna pravila o uveljavitvi predkupne pravice iz tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP in to naklepno oziroma z izključnim ali očitnim namenom, da škodujeta tožeči stranki kot predkupni upravičenki oziroma da tožeči stranki onemogočata uveljavitev predkupne pravice. Tudi stališče sklepa VS RS III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 je drugačno kot ga tolmači sodišče prve stopnje. Tudi v tem primeru bi se moralo izkazati, da je tudi kupec sodeloval pri očitani zlorabi postopka. Kaj takšnega pa z izpodbijano sodbo ni ugotovljeno, ampak je ugotovljeno ravno nasprotno. Izpodbijana sodba je zato v nasprotju s sodno prakso in brez razumne obrazložitve do te mere, da je arbitrarna. Nerazumno, nezakonito in protiustavno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri koliziji predkupne pravice tožnice in nasproti stoječe pravice dobrovernega kupca (drugotožene stranke) potrebno odločiti v prid tožnice, ker naj bi bila pravica tožnice do pravnega sredstva ob ugotovljeni namerni kršitvi v stečajnem postopku močnejša. Drugi toženec ni storil nič narobe in nobenemu ni kršil nobene pravice, skrb za zakonitost in pravilnost postopka pa ne more biti na kupcu v stečajnem postopku o čemer je že odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom III Ips 43/2017. Lastninska pravica je stvarna pravica, v stečajnem postopku pa jo kupec pridobi originarno. Predkupna pravica je je le obligacijska pravica in že zaradi tega ni močnejša od stvarne lastninske pravice drugega toženca, zato je tehtanje pravic tožnice in drugega toženca s strani naslovnega sodišča zmotno. Tudi pravica do pravnega sredstva, ki jo opredeljuje sodišče, je procesna pravica, stvarna pravica (lastninska) pa je od nje močnejša. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dejansko odvzelo lastninsko pravico drugotožene stranke ne samo izven zakona, ampak celo v nasprotju z zakonom in v nasprotju s pravnomočnimi sklepi stečajnega sodišča, ki jih sodišče povzema v točki 16 obrazložitve (sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 2. 6. 2014 - B5 in sklep z dne 4. 7. 2014 - B6, zato je tudi iz tega razloga kršena določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, posledica pa je nepravilna in nezakonita sodba, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev človekovih pravic iz določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo nerazumno utemeljevalo tudi na pravici do pravnega sredstva tožnice s čemer je poseglo v področja zakonodajalca, zaradi česar je kršeno tudi načelo delitve oblasti. Zahtevek tožnice je tudi nesmiseln in mu ni mogoče ugoditi. Drugi toženec je kot kupec v stečajnem postopku, ki je ves čas ravnal v dobri veri, izpolnil vse obveznosti po z izpodbijano sodbo razveljavljeni pogodbi vključno s pravočasnim plačilom celotne kupnine. Lastninsko pravico je pridobil originarno in je vknjižen kot lastnik v zemljiško knjigo. Razveljavitev prodajne pogodbe niti očitano ravnanje stečajnega upravitelja zaradi pravnomočnosti sklepov o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 2. 6. 2014 - B5 in sklepa z dne 4. 7. 2014 - B6 in originarnega načina pridobitve lastninske pravice druge tožene stranke ne morejo privesti k posledici, da se razveljavi vknjižba lastninske pravice druge tožene stranke. Pogoji za kaj takšnega so za konkretni primer določeni v 4. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 in sicer je podan razlog za ničnostno tožbo in razveljavitev vknjižbe le, če so izpolnjeni v tej določbi navedeni pogoji. V konkretnem primeru pa nič od tega ni bilo podano in je zato zahtevek tožnice v vsakem primeru neutemeljen in je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo tudi določbe ZZK-1. Ob tem drugotožena stranka poudarja, da je sodba povsem brez razlogov zakaj in na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za neveljavnost vknjižbe lastninske pravice drugega toženca in je zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in so kršene ustavne pravice. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem zmotno ugotovilo, da naj bi v konkretnem primeru šlo za zlorabo pravic in postopka oziroma za namerne kršitve zakona s strani upravitelja A. A.., da naj bi obstajale sumljive okoliščine, ki jih sodišče ne pojasni in je tudi zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki kaže na zlorabo postopka ali celo, da naj bi šlo za namerno kršitev s strani upravitelja, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke temeljilo zgolj in edino le na sodbi izdani zoper stečajnega upravitelja s katero je bil ta spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ. Druga tožena stranka pojasnjuje, da tožeča stranka ni konkretizirala nobenih navedb v zvezi z dokazom, ki naj bi bili ti dve sodbi, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo samo iz sodb povzemati obsežnih obrazložitev, celo zagovora obdolženca v kazenskem postopku niti upoštevati vsebine kazenskih sodb. Izpodbijana sodba zato predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, 7. člena ZPP, posledica pa je nepravilna in nezakonita sodba. V konkretnem primeru ni nobene vezanosti na sodbo kazenskega sodišča. V kazenskem postopku namreč ne drugotožena stranka in ne prvotožena stranka nista sodelovali niti nista mogli sodelovati. Tako ne obstoji niti subjektivni vidik identitete dejanskih stanj, ki je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem v pravdnem postopku ista. Sodba iz postopka, kjer stranka ni mogla sodelovati, pa ni dokaz. Drugotožena stranka tudi opozarja, da je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo vsebino in pomen ugovora drugotožene stranke, da je tožnica tista, ki zlorablja svojo pravico in da ji sploh ne gre in da ji nikoli ni šlo za predkupno pravico. Niso brezpredmetna navajanja drugega toženca, da tožnica ne namerava kupiti predmeta nakupa niti ga ne more kupiti, ker ne more plačati kupnine in da zahtevek uveljavlja zgolj zato, ker želi pomagati soprogu kot stečajnemu dolžniku z zavlačevanjem in onemogočanjem unovčenja premoženja stečajnega dolžnika. Tudi te ugovorne navedbe bi moralo sodišče prve stopnje kot relevantne presojati in v tej smeri izvajati predlagane dokaze. Drugotoženi stranki je tako sodišče povsem onemogočilo sodelovanje in obravnavanje v postopku, kršilo načelo kontradiktornosti, posledica česar je nezakonita in nepravilna sodba in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo ustavne pravice. Drugotožena stranka nadalje poudarja, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in da je obrazložitev sodbe tudi sama s seboj v nasprotju, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da ta nima odločitve o delu tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja z vsebino, da prva tožena stranka dovoljuje tožnici, da se vknjiži solastninska pravica na nepremičnini do ½ na ime tožnice. V nadaljevanju pritožnica navaja, da bi tožnica lahko uveljavljala le ničnost navedene predmetne pogodbe ne pa izpodbojnost in da bi bilo potrebno zahtevek že iz tega razloga zavrniti, da je tožba nesklepčna, ker za ugoditev tožbenemu zahtevku kot ta izhaja iz obrazložitve sodbe ni nobene pravne podlage, da drugi toženec kot kupec pri sklepanju prodajne pogodbe ni imel v razmerju do predkupne upravičenke nobenih dolžnosti, da je ves čas ravnal v dobri veri, da od njega in tudi od nobenega drugega kupca v stečajnem postopku ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da nadzira stečajnega upravitelja pri njegovih opravilih v stečajnem postopku, da tudi ni vedel in ni mogel vedeti, da stečajni upravitelj ni obvestil tožnice glede njenih možnosti kot predkupne upravičenke niti ni vedel, da bi se kakršnakoli pravica predkupne upravičenke kršila v konkretni prodaji oziroma da jo tožnica sploh še ima ali da jo želi uveljavljati in ni vedel ali je tožnici stečajni upravitelj poslal kupoprodajno pogodbo, niti ni tega bil dolžan vedeti in tudi ni vedel. Prav nobene podlage pa ni imelo sodišče prve stopnje za odločitev, da je po razveljavitvi prodajne pogodbe med toženima strankama prav tožena stranka P. L. po svojem zakonitem zastopniku stečajnem upravitelju A. A.. (ki sploh ni več stečajni upravitelj in tudi ne zastopnik prvotožene stranke, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo) dolžan s tožnico J. L. skleniti prodajno pogodbo pod enakimi pogoji kot so navedeni v prodajni pogodbi sklenjeni med tožencema, h kateri je dalo soglasje stečajno sodišče. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni pojasnilo drugemu tožencu na kakšni pravni podlagi temelji svojo odločitev v tem delu in izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Drugotožena stranka tako v celoti vztraja, da zlorabe pravic v stečajnem postopku in v postopku prodaje nepremičnin prve tožene stranke ni bilo oziroma da drugi toženec ni storil nobene zlorabe niti zanjo ni kriv. Poudarja, da v nobenem primeru kazenska sodba zoper A. A.. ni relevantna za predmetni postopek, saj se sodba nanaša na A. A. oziroma na očitano kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Bistvo tega kaznivega dejanja je nevestno delo in torej pod to dejanje niti pojmovno ne spada kakršnakoli zloraba postopka ali namensko škodovanje pravicam tožnice kot predkupne upravičenke. Že zato ne more iti in ne gre za nobeno zlorabo niti kazenska sodba ni razlog za ugotovitev zlorabe zaradi katere bi bilo mogoče odstopati od petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje drugotožena stranka poudarja, da sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže dejstvu, da tožnica ni izpodbijala sklepoov stečajnega sodišča v zvezi z relevantno prodajo in tako ni izpodbijala sklepa o prodaji, o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe niti sklepa o izročitvi nepremičnine ni izpodbijala, ki so ji bili in so ji morali biti poznani, saj so vsi bili objavljeni na portalu Ajpes, kar pa sodišče ni ugotovilo in je zato tudi ugotovilo zmotno dejansko stanje. Povsem nedopustno in nesprejemljivo je, da se pravdno sodišče v konkretnem primeru postavlja nad stečajno sodišče, ki vodi postopek prodaje in presoja oziroma bi moralo presojati pravilnost in zakonitost postopka prodaje v stečajnem postopku ne v pravdnem postopku. Nepravilen pa je tudi sklep o stroških. Sodišče bi moralo namreč ob pravilni odločitvi, kot je predlagana, v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naložiti v plačilo vse stroške postopka. Tudi sicer pa v primeru, če bi obveljala odločitev o glavni stvari, sodišče ni pravilno odločilo o stroških postopka, ko je opredelilo, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela, razen zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s čimer pa niso nastali posebni stroški. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo in tretji odstavek 154. člena ZPP, saj zahtevek v katerem tožnica ni uspela, ni sorazmerno majhen, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri stroškov postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo drugotožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Po pritožnici uveljavljane postopkovne kršitve in kršitve ustavne pravice v postopku na prvi stopnji (razen glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve v zvezi z II. točko izreka izpodbijane sodbe) niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev (v I. točki izreka) relevantnimi dejstvi, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ni utemeljen očitek, da je sodba sodba presenečenja, saj temelji na s strani pravdnih strank zatrjevanih dejstvih in dokazih o katerih je bila strankama dana možnost izjave. S tem ko je sodišče prve stopnje določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP razlagalo drugače kot bi bilo to zaključiti zgolj z jezikovno razlago in to tudi razumno obrazložilo, ni zagrešilo očitanih postopkovnih in ustavnih kršitev, temveč je ravnalo skladno z Ustavo po kateri ima sodišče nalogo v konkretnem primeru razlagati zakone in druge predpise v skladu z ustaljenimi metodami razlage tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Ali je to določbo pravilno razlagalo pa je vprašanje pravilne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava in ne gre za postopkovno kršitev.

6Sodišče prve stopnje je obrazloženo odgovorilo na vse za odločitev relevantne trditve pravdnih strank - tudi drugotožene stranke in ni kršilo načela kontradiktornosti, zato je očitek o zagrešenih absolutnih bistvenih kršitvah iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, kakor tudi ni utemeljen očitek o zagrešenih očitanih relativnih bistvenih kršitvah iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

7Res pa so v izpodbijani sodbi umanjkali razlogi za sprejeto odločitev v točki II. izreka, kar pa zaradi sprejete odločitve o spremembi odločbe sodišča prve stopnje s strani drugostopnega sodišča, ki bo pojasnjena v nadaljevanju, ni relevantno.

8Kolikor pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o delu tožbenega zahtevka pod točko 4 tožbe na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja z vsebino, da prva toženka dovoljuje tožnici, da se vknjiži solastninska pravica na nepremičninah do ½ na ime tožnice, je pritožba neutemeljena. Pritožnica je očitno spregledala, da je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje I Cpg 1039/2014 z dne 12. 5. 2015 v prvem sojenju, in sicer je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, tožnica pa pritožbe ni vložila.

9Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva.

10Pritožba pa utemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka kot predkupna upravičenka uveljavlja zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe z dne 23. 5. 2014 sklenjene med prvotoženo stranko kot prodajalcem, ki je v postopku osebnega stečaja in drugotoženo stranko kot kupcem, zaradi prodaje ½ celote na nepremičninah katerih solastnica je tožnica. Nadalje je ugotovilo:

- da je tožnica solastnica navedenih nepremičninah

- da se za prodajo premoženja prvotožene stranke uporabljajo določila pododelka 5.8.2. ZFPPIPP (člen 347)

- da ima tožnica kot solastnica zakonito predkupno pravico po 66. členu SPZ, ki je varovana tudi v stečajnem postopku

- da se je relevantna prodaja premoženja začela na podlagi sklepa stečajnega sodišča o prodaji St 1358/2008 z dne 22. 1. 2014 z nezavezujočim zbiranjem ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj

- da je stečajni upravitelj 17. 2. 2014 na portalu Ajpes objavil javno vabilo k dajanju nezavezujočih ponudb za predmetno nepremičnino

- da je stečajno sodišče s sklepom z dne 2. 6. 2014 podalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 23. 5. 2014 med toženima strankama,

- da je stečajno sodišče s sklepom z dne 4. 7. 2014 ugotovilo, da je bila kupnina v celoti plačana, odredilo izročitev kupljene nepremičnine v korist drugotoženca in ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo kupoprodajne pogodbe v zemljiški knjigi ter odredilo, da se po uradni dolžnosti po pravnomočnem sklepu pri prodanih nepremičninah vpiše bremen prosta lastninska pravica na ime in v korist drugega toženca

- da ni sporno, da so vsi navedeni sklepi pravnomočni in je pravnomočno izveden zemljiškoknjižni vpis po prodajni pogodbi na drugo toženo stranko

- da prodajna pogodba ni bila sklenjena v zakonsko določeni vsebini pod odložnim pogojem, da predkupni upravičenec ne bo uveljavljal predkupne pravice in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico

- da stečajni upravitelj tožeči stranki kot predkupni upravičenki ni poslal pogodbe in je ni pozval k uveljavljanju predkupne pravice ter je ni opozoril, da bo njena predkupna pravica prenehala, če je ne uveljavi

- da je s sklepom Cst 335/2014 bila pritožba tožeče stranke zoper sklep stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnin kupcu St 1358/2008 z dne 4. 7. 2014 zavržena zaradi pomanjkanja procesne legitimacije za pritožbo

- da je bila tožnica ves čas stečajnega postopka nad možem P. L. aktivna v smislu da se je za postopek zanimala in je kontaktirala s stečajnim upraviteljem A. A., vlagala pravna sredstva, kar samo po sebi ne pomeni zlorabe pravic ali onemogočanja poteka stečajnega postopka

- da drugotoženi stranki nihče ne očita, da je kršila predkupno pravico tožnice glede na to, da je bila ona kupec, zakonodaja pa nalaga določena ravnanja pri prodaji premoženja na katerem je predkupna pravica le prodajalcu

- da se stečajni upravitelj in kupec pred prodajo nepremičnin nista poznala ter se tudi nista kakorkoli dogovarjala, stečajni upravitelj je s kupcem kontaktiral po nastanku zapletov in sicer po vpisu v zemljiško knjigo

- da je bil stečajni upravitelj A. A. s sodbo II Kp 44927/2016 z dne 11. 12. 2018 v zvezi s sodbo I K 44927/2016 z dne 18. 4. 2018 pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja za dobo enega leta

- da iz kazenske sodbe izhaja, da je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja z zavestno kršitvijo zakona in drugačnimi očitanimi nevestnimi ravnanji v službi, da je zavestno kršil določbe prvega odstavka 347. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena SPZ in tretjim odstavkom 347. člena kljub temu, da je vedel, da je oškodovanka do ½ solastnica nepremičnine in zakonita predkupna upravičenka, sam pa se je zagovarjal, da je na podlagi predhodnih konkludentnih ravnanj predkupne upravičenke tekom javnih dražb, njene trajne nelikvidnosti v času prodaje predmetne nepremičnine, sklepal, da očitno ne bo uveljavljala predkupne pravice.

12Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti . Presodilo je, da je v konkretnem primeru prišlo do zlorabe postopka s strani stečajnega upravitelja, ki mu sodišče tudi s sklicevanjem na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP ne more dati pravnega varstva, saj da namen zakonodajalca, ki je omenjeno določbo sprejel v cilju, da se zavaruje kupca, gotovo ni bil v tem, da se s tem zlorabi pravice in odvzame pravico predkupnemu upravičencu.

13S takšno namensko razlago določbe petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, kot z ustavno skladno soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pravic pridobljenih z zlorabo - na nepošten način - ni mogoče pravno varovati, kar navkljub določbi petega odstavka 342. člena ZFPPIPP¹ velja tudi za kupca nepremičnine v stečajnem postopku in tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, o čemer se je že izrekla obstoječa sodna praksa na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje.²

14Toda takšno pravno varstvo je upravičeno le v izjemnih primerih, ko bi šlo za zlorabo³ stečajnega postopka oziroma za zlorabo pri prodaji v stečajnem postopku, torej za naklepno ravnanje z nedovoljenim namenom pridobitve (kupčeve) lastninske pravice na nepremičninah na škodo upravičenkine predkupne pravice.⁴ Kot je opozorilo to sodišče že v sklepu Cpg 92/2016 z dne 8. 6. 2016 na katerega v pritožbi opozarja drugotožena stranka, bi v obravnavani zadevi šlo za zlorabo postopka le, če bi se izkazalo, da sta toženi stranki (za prvo toženo stečajni upravitelj in kupec) v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajnega dolžnika na podlagi zbiranja ponudb, kršili posebna pravila o uveljavitvi predkupne pravice iz tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP naklepno oziroma z izključnim ali očitnim namenom, da škodujeta tožeči stranki kot predkupni upravičenki oziroma da ji onemogočita uveljavitev predkupne pravice.⁵ Sama kršitev določb ZFPPIPP o pravilih za prodajo premoženja, ki je predmet predkupne pravice, na škodo tožnice kot predkupne upravičenke, zato še ne pomeni zlorabe postopka.⁶

15Sodišče prve stopnje je štelo, da je prišlo do zlorabe postopka, ker je zakoniti zastopnik prvotožene stranke - stečajni upravitelj A. A. prekršil določbe ZFPPIPP ter v skladu s tretjim odstavkom 347. člena ZFPPIPP predkupni upravičenki ni posredoval v podpis kupoprodajne pogodbe in je ni obvestil, da lahko pod enakimi pogoji kupi nepremičnino. Vendar pa sama kršitev določb ZFPPIPP o pravilih za prodajo premoženja, ki je predmet predkupne pravice na škodo tožnice kot predkupne upravičenke še ne pomeni zlorabe postopka, kar je opozorilo to sodišče že v citiranem sklepu Cpg 92/2016 v tej zadevi in kar utemeljeno navaja tudi pritožnica.

16Pritožnica pa nadalje utemeljeno kot nepravilnega izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je s sodbo izdano v kazenskem postopku zoper stečajnega upravitelja prvotožene stranke A. A. dokazano naklepno kaznivo dejanje nevestnega dela v službi iz česar da sledi namerna kršitev zakona in uporaba določb ZFPPIPP ter onemogočanje tožnici uveljavitev predkupne pravice. Pritrditi je pritožnici, da iz kazenske sodbe zoper A. A. ni moč izpeljati zaključka o namerni kršitvi določb ZFPPIPP z namenom povzročiti škodo tožnici in posledično namerni zlorabi postopka v škodo tožnice, saj stečajni upravitelj ni bil obsojen za takšno dejanje niti mu to ni bilo očitano. Bistvo kaznivega dejanja za katerega je bil stečajni upravitelj obsojen s citirano sodbo je nevestno delo v službi, kamor pa ne spada kakršnakoli zloraba postopka ali namerno škodovanje pravicam tožnice kot predkupne upravičenke. Iz kazenske sodbe, kot jo je povzelo sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, konkretno iz bistva zagovora obdolženca - stečajnega upravitelja, da je na podlagi predhodnih konkludentnih ravnanj predkupne upravičenke tekom javnih dražb (ki se jih ni udeležila in ni uveljavljala svoje predkupne pravice), njene trajne nelikvidnosti v času prodaje stečajnemu dolžniku lastnega dela nepremičnine sklepal, da očitno ne bo uveljavljala predkupne pravice, kar je prva toženka vseskozi zatrjevala tudi v tem postopku, o naklepnem ravnanju z namenom škodovati tožnici na način, da se jo onemogoči pri uveljavljanju njene predkupne pravice ali o zlorabi stečajnega postopka na škodo tožnice, ne gre sklepati. Niti iz teh ne izhajajo kakšne ″sumljive okoliščine″, ki bi kazale na zlorabo postopka, kot je te ugotovilo sodišče v primerjanem postopku v zadevi III Ips 22/2012, temveč bi mu bilo kvečjemu očitati neskrbno, malomarno ravnanje.

17Sploh pa zloraba ne izhaja iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje glede ravnanja drugotožene stranke, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se stečajni upravitelj prvotožene stranke in kupec nepremičnine, torej drugotožena stranka, pred prodajo nepremičnin nista poznala ter se nista karkoli dogovarjala, da se drugotoženi stranki ne očita, da je ona kršila predkupno pravico tožnice⁷, da je drugotoženka v celoti ravnala v skladu s pravnomočnim sklepom stečajnega upravitelja in sodišča in veljavnimi objavami v stečajnem postopku, da je sklenila kupoprodajno pogodbo in izpolnila vse obveznosti iz nje⁸, da sodišče v kazenski zadevi zoper stečajnega upravitelja ni ugotovilo, da bi drugotoženec kakorkoli vplival na ravnanja stečajnega upravitelja oziroma da bi šlo za špekulativne namene drugotožene stranke pri nakupu⁹. Iz teh dejanskih ugotovitev pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je prišlo do zlorabe postopka, ki ji sodišče ne more dati pravnega varstva.

18Čeprav je bila drugotožena stranka dobroverni kupec in čeprav ji ZFPPIPP kot kupcu ne nalaga nobenih posebnih obveznosti pri nakupu nepremičnine, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da drugotoženi stranki kot kupcu ni mogla ostati neznana predkupna pravica, kar da od nje zahteva določeno aktivno ravnanje. Zgolj dejstvo, da je šlo za zakonito predkupno pravico in je drugotožena stranka kot kupec zanjo morala vedeti, še ne zavezuje druge tožene stranke kot kupca v stečajnem postopku, da bi morala nadzirati stečajnega upravitelja ali kako drugače aktivno ravnati oziroma spremljati ravnanja stečajnega upravitelja pri izvrševanju aktivnosti, ki mu jih nalaga zakon in jih v končni fazi kontrolira in potrjuje tudi sodišče. Druga toženka pri sklepanju pogodbe o nakupu nepremičnine v razmerju do predkupne upravičenke ni imela nobenih dolžnosti. Dolžnost obveščanja in posredovanja ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe s predkupno upravičenko je zavezovala le prvotoženko kot prodajalko. Drugi toženki tudi ni bila prepovedana sklenitev sporne pogodbe. Zato bi v tem primeru prišla v upoštev kvečjemu določa drugega odstavka 86. člena OZ na podlagi katerega pogodba ostane v veljavi, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved pa lahko zadenejo ustrezne posledice.^{10 11}

19V obravnavanem primeru tako po stališču pritožbenega sodišča, izhajajoč iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ni izpolnjen pogoj obstoja zlorabe - nepoštenosti toženih strank niti pri prvotoženi stranki niti pri drugotoženi stranki, kjer pa je zahtevana kvalificirana in ne navadna nedobrovernost.

20Pritožbi drugotožene stranke je bilo vsled navedenega ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne¹² (člen 358 - peta alineja ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da je tožbeni zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka v točki II. izreka, tudi nesklepčen in bi ga bilo kot takega že iz tega razloga zavrniti, saj iz trditvene podlage tožeče stranke takšna pravna posledica ne izhaja. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je predkupno pravico uveljavila in plačala kupnino v roku.

21Posledično je bilo treba znova odločiti tudi o pravdnih stroških. Ker je tožeča stranka s tožbo propadla v celoti, je dolžna toženima strankama povrniti v pravdnem postopku nastale pravdne stroške po stroškovnikih pravdnih strank z dne 24. 1. 2019 (člen 154/I v zvezi s členom 165/II ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) veljavni do 10. 1. 2015 upoštevaje določbo prvega odstavka 20. člena sedaj veljavne OT.

22Pravdni stroški prve tožene stranke znašajo tako 3.164,43 EUR. Pravdni stroški drugotožene stranke pa 2.860,80 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama odmerjene pravdne stroške povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

23Drugotožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP) po specificiranem stroškovniku, ki jih je pritožbeno sodišče skupaj s sodno takso za pritožbo odmerilo v višini 1.357,56 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

¹ Peti odstavek 342. člena ZFPPIPP določa, da udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.
² Npr. sklep VSRS III Ips 22/2012
³ Tretji odstavek 7. člena OZ določa: za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje.
⁴ Npr. sklep VSRS II Ips 286/2012
⁵ Glej točko 18 obrazložitve cit. sklepa VSC.
⁶ Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršilnem in v stečajnem postopku se tako v teoriji kot v sodni praksi šteje kot originaren pridobitni način. To pa pomeni, da tudi v primeru, ko so obstajali razlogi za nedopustnost prodaje, to nima vpliva na veljavnost pridobitve lastninske pravice kupca v izvršbi ali v stečaju razen v izjemnih primerih, ko je kupcu mogoče očitati kvalificirano nedobrovernost - naklepno ravnanje, oziroma ko so bile prekoračene pravno dopustne meje prisilne prodaje. Navadna nedobrovernost pa se po stališču sodne prakse in dela doktrine ne upošteva, ker gre za originarno pridobitev lastninske pravice (tako Matjaž Tratnik: Pridobitev lastninske pravice pri prisilni prodaji v izvršbi in stečaju, Pravna praksa 6. 6. 2019).
⁷ Glej točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Glej točko 31 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Glej točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Npr. odškodninska odgovornost po 131. členu OZ.
¹¹ Pripomniti je, da tožeča stranka ničnosti pogodbe niti ni uveljavljala. Uveljavljala je razveljavitev pogodbe, torej izpodbojni zahtevek za katerega pa ni aktivno legitimirana in že zaradi tega ne more s tožbenim zahtevkom uspeti.
¹² Kupec in prodajalec oziroma prvotožena stranka in drugotožena stranka sta v tem primeru nujna in enotna sospornika in je ta spor mogoče rešiti po zakonu samo na enak način za kupca in prodajalca torej prvo in drugotoženo stranko, čeprav prvotožena stranka pritožbe ni vložila.