VSRS Sodba I Ips 17485/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba za obsojeno B. P. razveljavi.

II. Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi tudi za obsojenega L. U. glede kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe; razveljavi se odločba o enotni kazni, izrečena obsojenemu L. U.; kazen štiri mesece zapora, določena za kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe, se obsojencu izreče, vanjo pa všteje čas, prebit v priporu in prestana kazen zapora.

III. Zadeva se v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 12. 2016 B. P. in L. U. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I izreka sodbe), L. U. pa tudi storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (točka II izreka sodbe). Obsojeni B. P. je za kaznivo dejanje ropa določilo kazen eno leto zapora, nato ji je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8043/2010 z dne 14. 10. 2013 z določeno kaznijo devet mesecev zapora ter ji izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Obsojenemu L. U. je za kaznivo dejanje ropa določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje grožnje mu je določilo kazen štiri mesece zapora, nato mu je izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Obsojencema je v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse ter odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornikov proračun. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna oškodovancu nerazdelno plačati 104,00 EUR v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka ga je napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23. 2. 2017 pritožbi državne tožilke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede obsojenega L. U. spremenilo tako, da mu je za kaznivo dejanje ropa določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter ob upoštevanju že določene kazni štirih mesecev zapora za kaznivo dejanje grožnje izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora; glede obsojene B. P. jo je spremenilo tako, da ji je za kaznivo dejanje ropa določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter ob upoštevanju določene kazni devet mesecev zapora v preklicani pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8043/2010 z dne 14. 10. 2013 in ob upoštevanju neprestane enotne kazni enega leta zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/2011 z dne 30. 6. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25469/2011 z dne 30. 9. 2015, pravnomočne dne 7. 10. 2015, izreklo enotno kazen tri leta zapora. Sicer je pritožbo državne tožilke zavrnilo, prav tako je v celoti zavrnilo pritožbo zagovornika obsojene B. P. in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se v izrečeno (novo enotno) kazen obsojenemu L. U. všteje pripor in prestani zapor, če je začel predčasno prestajati zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 17485/2016, obsojeni B. P. je v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo razdalje med krajem ropa in trgovino P. ter sposobnosti obsojencev prehoditi navedeno razdaljo. Po zagovornikovih trditvah je v sodbi precejšnje nasprotje med oškodovančevo izpovedbo in razlogi sodbe o njegovi izpovedbi. Sodišče ni obrazložilo, na kateri del izpovedbe priče K. P. je oprlo sodbo. Po zagovornikovem mnenju se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede razdalje med krajem ropa in trgovino P. Iz sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, na katerih materialnih dokazih temelji sodba in katerim dokazom glede časovnega okvirja dejanja sodišče daje posebno težo. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb, da policija pri obsojencih ni našla ukradenega denarja. Navaja, da sodišče ni zaslišalo priče gospe K. Po zagovornikovih navedbah so možnosti obrambe, da pridobi podatke o osebah, ki jih predlaga za priče, omejene, zato mora pričine podatke ob upoštevanju 22. člena Ustave pridobiti sodišče. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca sta se sodišči opredelili do razdalje in časa, ki sta ga obsojenca potrebovala za pot od kraja ropa do trgovine in zaključili, da sta račun lahko pridobila v petnajstih minutah. Sodišče prve stopnje je razdaljo med krajem ropa in trgovino ocenilo na podlagi lastnih izkušenj, saj je Koper manjše mesto, ki ga sodniki Okrožnega sodišča v Kopru dobro poznajo. Zagovornik z navedbami o neugotovljeni razdalji med krajem storitve kaznivega dejanja in trgovino nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izpovedbi oškodovanca in priče K. P., pri čemer je o verodostojnosti njunih izpovedb zaključilo na podlagi obvestila o telesni poškodbi, mnenja izvedenca psihiatrične stroke in fotografij, posnetih neposredno po dogodku na Policijski postaji Koper. Sodišče se je opredelilo do količine denarja, najdenega pri obsojencih in zaključilo, da je mogoče, da sta obsojenca do 20. ure porabila večino dejanja, ki sta ga ukradla oškodovancu. Vrhovni državni tožilec sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, da je dokazni predlog za zaslišanje priče K. zavrnilo, saj do zaključka glavne obravnave od obrambe ni prejelo podatkov, s katerimi bi bilo to pričo mogoče identificirati. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da imena priče sodišču prve stopnje ni uspelo pridobiti, pri čemer priča na pridobljeni mobilni številki ni bila dosegljiva, prav tako je ni bilo mogoče identificirati s pomočjo podatkov operaterja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišču ni mogoče očitati, da ni naredilo vsega, da bi pričo K. identificiralo in zaslišalo.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 17. 7. 2017 vztraja pri navedbah zahteve.

B.

6Zagovornik obsojene B. P. uveljavlja kršitev pravice do obrambe in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče K., ki je bil določen v zadostni meri. Po zagovornikovih navedbah so možnosti obrambe za pridobitev podatkov o pričah, ki jih predlaga za zaslišanje, omejene. Sodišče, ki je ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče, pri čemer obramba ni zagotovila vseh podatkov, potrebnih za njeno identifikacijo, mora ob upoštevanju načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pridobiti njene podatke in jo zaslišati (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave).

7Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Navedeno temeljno pravno jamstvo obrambi v kazenskem postopku zagotavlja pravico, da predlaga izvedbo dokazov, pri čemer mora biti predlog določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi obramba s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.¹

8Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da:

− sta obsojenca na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 5. 5. 2016 zanikala storitev očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec je izpovedal, da jima je soseda iz M. ob 18. uri prinesla hrano, obsojenka je izpovedala, da je soseda obsojenca poklicala po telefonu, povedala, da je na tržnici in jima nato prinesla hrano (list. št. 42 in 50 spisa);

− zagovornika obsojencev na predobravnavnem naroku dne 22. 8. 2016 zaslišanja priče K. nista predlagala (list. št. 244 spisa);

− je obsojenec na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2016 na vprašanje okrožne državne tožilke odgovoril, da jima je hrano okrog 18. ure prinesla soseda gospa K., ki stanuje v Kopru na naslovu xx v osmem nadstropju, obsojenka se ni zagovarjala (list. št. 253 spisa);

− je obsojenčev zagovornik na naroku dne 29. 8. 2016 (med drugim) predlagal, da sodišče zasliši obsojenčevo sosedo gospo K. Izjavil je, da bo obramba njeno ime sodišču sporočila v osemdnevnem roku in da priča živi v osmem nadstropju na XX. Obsojenkina zagovornica se je pridružila temu dokaznemu predlogu. Obsojenčev zagovornik je v nadaljevanju naroka predlagal, da sodišče ob upoštevanju, da je obsojenec v priporu, naslov predlaganih prič pridobi po uradni dolžnosti (list. št. 255 spisa);

− je sodišče pričo z vabilom, naslovljenim „gospa K.“, vabilo na glavno obravnavo dne 17. 11. 2016, vabilo se je vrnilo z oznako „naslov pomanjkljiv“ (list. št. 364 spisa).

− je sodišče strankam na naroku dne 17. 11. 2016 predočilo, da je gospe K. poskusilo vročiti vabilo, vendar se je pošiljka vrnila s pripisom, da je naslov pomanjkljiv, zato priča na narok ni pristopila (list. št. 410 spisa). Obsojenec je na naroku dne 17. 11. 2016 vztrajal pri dokaznem predlogu za zaslišanje priče K. Pojasnil je, da gre za sosedo, ki stanuje v osmem nadstropju v xx, ki ga je dne 4. 5. 2016 poklicala po telefonu in mu ob 18. uri prinesla hrano. Obramba se je zavezala, da bo sodišču v osemdnevnem roku sporočila podatke o imenu in priimku ter naslovu priče, saj gre za ključen dokaz glede kaznivega dejanja ropa, prav tako bo preverila in sodišču sporočila razlog za neuspešno vročitev vabila (list. št. 413 in 414 spisa). Sodišče je obsojenčevemu zagovorniku naložilo, da v petdnevnem roku dostavi popoln naslov priče K. (list. št. 414 spisa);

− je obsojenčev zagovornik sodišču dne 22. 11. 2016 sporočil mobilno številko priče in navedel, da njenega naslova ni bilo mogoče pridobiti (list. št. 427 spisa);

− je sodišče pričo K. na glavno obravnavo poskusilo vabiti telefonsko, priča se ni oglasila, obsojenčev zagovornik je bil o tem obveščen dne 6. 12. 2016 (list. št. 429 spisa);

− je sodišče na naroku dne 15. 12. 2016 strankam pojasnilo, da priča K. na mobilni številki, ki jo je posredovala obramba, ni dosegljiva ter da sodišče in obramba nista pridobila njenega imena. Pojasnilo je, da priče na naslovu, ki ga je navajala obramba, ni bilo mogoče identificirati. Zagovornik obsojenega U. je vztrajal pri dokaznem predlogu za zaslišanje priče in predlagal, da sodišče pričine podatke pridobi preko operaterja mobilne telefonije. Obsojenec je povedal, da ima pričino mobilno številko shranjeno v telefonu (list. št. 452 spisa). Državna tožilka je nato pripomnila, da priča K. ni identificirana, prav tako je ne bi bilo mogoče identificirati s pomočjo podatkov operaterja mobilne telefonije, zato je sodišču predlagala, da navedeni dokazni predlog zavrne. Sodišče je nato dokazni predlog za zaslišanje priče K. zavrnilo (list. št. 452-453 spisa). V sodbi je obrazložilo, da priča ni dosegljiva (točki 1 in 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

9V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je obramba z dokaznim predlogom za zaslišanje priče K. dokazovala obstoj alibija za kaznivo dejanje ropa, pritrdilo obrambi, da gre za relevanten dokaz in ugodilo dokaznemu predlogu za njeno zaslišanje. Iz podatkov spisa izhaja, da je obramba sodišču pojasnila, da je predlagana priča soseda obsojenčevih staršev, predložila pričin priimek in naslov, nato pa še njeno mobilno številko, s čimer je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj predlaganega dokaza oziroma ga identificirala v zadostni meri.

10Kot že navedeno, mora sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso² ob upoštevanju načela materialne resnice (17. člen ZKP) preveriti obstoj v zadostni meri določenega in substanciranega dokaznega predloga. Vrhovno sodišče v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 1 in 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) zaključuje, da sodišče prve stopnje ni (v zadostni meri) preizkusilo obstoja predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje, ki priče gospe K. ni moglo vabiti na glavno obravnavo na podlagi s strani obrambe predloženih podatkov, bi moralo tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil obsojenec v priporu, vpogledati v sodišču dostopne evidence, opraviti poizvedbe ali pričo vabiti preko sodnega kurirja oziroma pooblaščenega vročevalca in tako poskušati identificirati pričo.³

11Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje po ugoditvi dokaznemu predlogu za zaslišanje priče K. ni izvedlo procesnih opravil za njeno identifikacijo. Obrambi tako ni bilo omogočeno, da bi s predlaganim dokazom dokazala obstoj alibija, ki ga je sodišče dolžno do konca preveriti. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obsojencev do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki je vplivala na zakonitost sodbe, zato je Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo glede kaznivega dejanja ropa, opisanega pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Glede na sprejeto odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

12Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče K. kršilo pravico obsojencev do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče je izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi s popravnim sklepom za obsojeno B. P. razveljavilo. Vrhovno sodišče je spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo sodbo v korist obsojene B. P., podani tudi v korist obsojenega L. U., zato je izpodbijano pravnomočno sodbo v zvezi s popravnim sklepom razveljavilo tudi za obsojenca glede kaznivega dejanja ropa ter razveljavilo odločbo o enotni kazni, izrečeni obsojencu. Vrhovno sodišče je obsojencu za kaznivo dejanje grožnje izreklo kazen štiri mesece zapora, vanjo pa vštelo čas, prebit v priporu in prestano kazen zapora.

13Vrhovno sodišče je zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo najprej opraviti procesna opravila za identifikacijo priče K. in to, v kolikor jo bo uspelo identificirati, zaslišati.

¹ Tako tudi sodba VSRS I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 in številne druge.
² Ibidem.
³ Tako tudi sodba ESČP v zadevi Polufakin in Chernyshev proti Rusiji, št. 30997/02 z dne 25. 9. 2008, § 207.