VSC Sodba Cpg 87/2019

I. Pritožba tožeče stranke z dne 5. 10. 2018 in pritožba tožeče stranke z dne 22. 10. 2018 se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 610/2016 z dne 11. 5. 2018, izdelani 11. 8. 2018 izreklo: ″1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka Občina ... je tožeči stranki T. d.o.o. dolžna plačati skupni znesek 16.564,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.800,00 EUR od 1. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 439,20 EUR od 31. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.403,00 od 12. 8. 2014 dalje do plačila in od zneska 12.921,84 EUR od 11. 10. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.″ 2. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.471,64 EUR.″

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu in sama neposredno, toda vsebinsko povsem identično, pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe, vložene po pooblaščencu.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

5Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Tožeča stranka je po pooblaščencu vložila še odgovor na odgovor na pritožbo. Priglaša stroške te vloge.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta obravnavani pritožbi vsebinsko povsem identični, čeprav je pritožba z dne 5. 10. 2018 vložena po pooblaščencu, pritožba z dne 22. 10. 2018 pa po tožeči stranki sami, vendar pa je moralo pritožbeno sodišče odločati o njiju kot samostojnih pritožbah, ker sta kot takšni bili predloženi v obravnavo pritožbenemu sodišču. Ker pa sta vsebinsko povsem identični, pritožbeno sodišče podaja svojo odločitve v zvezi z njima samo enkrat in se naj šteje, da se je s tem izjasnilo glede obeh predloženih pritožb.

9Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje povrnitev materialne škode s skupni višini 16.464,04 EUR, nastale zaradi stroškov v zvezi z ureditvijo etažne lastnine, pridobitvijo energetske izkaznice in izpraznitvijo stanovanj, ker sta pravdni stranki bili dogovorjeni, da bo tožena stranka odkupila od tožeče stranke dve stanovanji, last tožeče stranke v kraju ..., po ceni 900,00 EUR za kvadratni meter in bo prodajna pogodba sklenjena najkasneje do zaključka proračuna tožene stranke za leto 2014, pri čemer je tožena stranka pogojevala sklenitev prodajne pogodbe z ureditvijo etažne lastnine, pridobitvijo energetske izkaznice in izpraznitvijo oseb in stvari iz stanovanj, kar vse je tožeča stranka uredila, tožena stranka pa si je kasneje premislila in ni več želela s tožečo stranko skleniti prodajne pogodbe; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da so v letu 2014 med strankama potekala dogovarjanja v smeri morebitnega odkupa stanovanj, last tožeče stranke in med strankama je nesporno tudi, da je dne 12. 11. 2014 tožena stranka po svojem delavcu A. V. opravila ogled stanovanj, last tožeče stranke v kraju ...; (-) da je v zvezi z opravljenim ogledom A. V., ki je pri toženi stranki višji svetovalec za okolje in prostor in njegovo službeno področje zajema stanovanjsko problematiko, sestavil zapisnik o ogledu stanovanja (priloga A1) in nesporno je, da je tožeča stranka uredila etažno lastnino, pridobila energetsko izkaznico in izpraznila stanovanji; (-) da med strankama ni bilo dogovora o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe, saj ni bilo dogovora glede števila stanovanj in se je pogovarjalo o dveh ali treh stanovanjih in tako ni bilo sporazuma o predmetu prodaje oziroma nakupa, ki je ena od dveh bistvenih sestavin prodajne pogodbe (435. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in so tudi bila ogledana vsa stanovanja, nakar se je A. V. odločil, katera stanovanja bi bila primerna za odkup, tako da predmet ni bil dogovorjen niti določljiv pred samim ogledom in cena tudi ne, kar izhaja iz različnih navedb tožeče stranke same (v I. vlogi 900,00 EUR/m2, nato pa v II. vlogi 920,00 EUR/m2); (-) da tožeča stranka ni dokazala, da je med strankama šlo za fiksen dogovor o tem, da bo tožena stranka odkupila od tožeče stranke stanovanji, in da sta se stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe in tega ne dokazuje niti zapisnik o ogledu stanovanja (priloga A1), saj iz njega izhaja, da je bil opravljen ogled stanovanj št. 2 in št.6 v večstanovanjski stavbi stare šole R., nikjer v zapisniku pa ni navedena cena in zapisnik o ogledu stanovanj izkazuje zgolj dejstvo, da se je stanovanje po predstavniku tehnične službe ogledalo in da bi bilo primerno za odkup pod določenimi pogoji, ki v času ogleda stanovanja niso bili izpolnjeni; (-) med strankama ni bilo dogovora o sklenitvi prodajne pogodbe in se stranki nista dogovorili o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe in neobstoječ dogovor po naravi stvari ne more biti pogojevan; (-) ker med strankama ni bilo fiksnega dogovora o nakupu dveh stanovanj in po ceni 900,00 EUR , torej glede bistvenih sestavinah prodajne pogodbe, tožena stranka tudi ni mogla zavajati tožeče stranke, da bo prodajna pogodba podpisana po izpolnitvi pogojev, ki izhajajo iz zapisnika z dne 12. 11. 2014, pri tem pa ni spregledati, da je tožeča stranka urejala etažno lastnino že avgusta in oktobra 2014, kot je to razvidno iz računov št. 106/2014 in 59/2014 (prilogi A3 in A4), čeprav je ogled stanovanj bil šele 12. 11. 2014, torej kasneje, ko je tožeča stranka že opravila aktivnosti v zvezi z ureditvijo etažne lastnine, iz predračuna z dne 1. 12. 2014 in računa z dne 12. 12. 2014 (priloga A2) pa je razvidno, da je tožeča stranka pridobila energetsko izkaznico decembra 2014, kar je po 25. 11. 2014, ko bi trditvah tožeče stranke moralo priti do priprave in podpisa pogodbe; (-) ker dogovora o bistvenih elementih prodajne pogodbe med strankama ni bilo, tožeča stranka s tem, ko ni pisno sklenila prodajne pogodbe za nepremičnine, ni ravnala protipravno in posledično ni podana njena (poslovna) odškodninska odgovornost, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

10Pritožba trdi, da bi po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in po presoji vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da temelj tožbenega zahtevka obstoji.

11Pritožba pove, da v okviru točke 15. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno povzema trditve tožeče stranke in pravilno ugotovi na podlagi izvedenih dokazov, da so pri toženi stranki, ki je občina, obstajali zadržki v zvezi z nakupom stanovanj, ker sta stanovanji bili v objektu, ki ga je prej tožena stranka prodala tožeči stranki in da tožena stranka ni hotela imeti težav s protikorupcijsko komisijo, nikjer pa potem sodišče prve stopnje dokazno ne oceni dokazanega dejstva, da se je tožena stranka šele kasneje spomnila, da bi na njeni strani lahko obstajali zadržki in da bi lahko imela težave s protikorupcijsko komisijo. Na zadržke in na možnost težav s protikorupcijsko komisijo se je namreč tožena stranka dokazano spomnila šele precej po datumu 25. 11. 2014, ko je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo podpisana prodajna pogodba. Če bi tožena stranka tožečo stranko na omenjene zadržke opozorila prej, tožeča stranka namreč zagotovo ne bi uredila energetske izkaznice, etažne lastnine in v celoti izpraznila stanovanj. Ne bi se zanašala na zagotovljeno sklenitev prodajne pogodbe.

12Pritožbeni očitek izhaja iz prepričanja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zadržki, ki jih je imela tožena stranka, da ni podpisala prodajne pogodbe, posledica dokazne ocene na podlagi trditev pravdnih strank, vendar pa pritožba spregleda, da tožeča stranka ni trdila, da bi bil razlog, da tožena stranka ni hotela podpisati prodajne pogodbe v dejstvu, da bi tožena stranka lahko imela težave s protikorupcijsko komisijo, ker je tožena stranka objekt (stara šola) prodala tožeči stranki, v njem pa je nato tožeča stranka uredila stanovanja, ki naj bi bila predmet nakupa s strani tožene stranke, zato te ugotovitve na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o fiksnem dogovoru glede prodajne pogodbe ne morejo vplivati.

13Sodišču prve stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkljive dokazne ocene se tako po navedenem ni mogla pripetiti niti se ni pripetila, saj je sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja vezano na trditve in predlagane dokaze s strani strank (7. člen in 8. člen Zakona o pravdnem postopku- v nadaljevanju ZPP).

14Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo presoditi , kot to povzema pritožba sama, ali je obstajal med sedaj pravdnima strankama fiksni dogovor o nakupu dveh stanovanj v objektu ... in o ceni teh dveh stanovanja že pred 12. 11. 2014, ko je opravil ogled stanovanj delavec tožene stranke A. V. in ali se je tožena stranka zavezala, da bo po ogledu stanovanj do 25. 11. 2014 pripravila samo še pisno prodajno pogodbo, ki bi jo stranki na podlagi dogovorjenih bistvenih elementov prodajne pogodbe pred 12. 11. 2014 samo še podpisali.

15Pritožbeni očitek, da je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi že iz same izpovedbe zastopnika tožeče stranke izhajalo, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o vseh bistvenih sestavinah prodajne pogodbe, ker ni bilo dokončno dogovorjeno ali se kupita dve stanovanji ali tri, temelji na prepričanju pritožbe, da je za obstoj bistvenega elementa prodajne pogodbe, to je predmet prodaje, ključno, da je predmet določljiv in da ga je dokončno določil A. V.

16Ker je po zatrjevanju tožeče stranke fiksen dogovor o vseh bistvenih elementih prodajne pogodbe obstajal že pred ogledom objekta, je moralo sodišče prve stopnje presojati obstoj tega dogovora in ne, tako kot trdi pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi s pripravami na sklenitev prodajne pogodbe in v okviru tega posledice zahtev tožene stranke glede dodatnih pogojev za odkup stanovanj (5. stran pritožbe zadnji odstavek).

17Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju tožeče stranke, da sta se sedaj pravdni stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah obeh prodajnih pogodb (III. točka I. vloge tožeče stranke z dne 23. 3. 2017) in da si je tožena stranka premislila in ju do 25. 11. 2014 ni podpisala (VII. točka II. vloge tožeče stranke z dne 9. 11. 2017), moralo ugotavljati glede na trditve tožene stranke, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo in da je zato tožeča stranka ravnala v lastnem riziku, ko je uredila etažno lastnino za zgradbo, pridobila energetsko izkaznico in odstranila opremo iz stanovanj ter s tem imela strošek v višini vtoževane terjatve, ali je bila prodajna pogodba res sklenjena in ali je bila tožeča stranka zavedena s strani tožene stranke, da bo pogodba podpisana do 25. 11. 2014.

18Prodajna pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta sporazum o predmetu in ceni (435. člen OZ)¹.

19Sporazum o predmetu - dveh stanovanji in o ceni - 900,00 EUR na m² pa ni bil dosežen pred 12. 11. 2014 in pritožba niti ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje glede tega, temveč meni le, da zadošča, da je predmet bil določljiv, vendar se pritožbeno sodišče s takimi pritožbenimi trditvami ne more strinjati, ker je sedaj pritožnik sam trdil, da je prodajna pogodba sklenjena pred ogledom in zato pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je A. V. s podpisom zapisnika z dne 12. 11. 2014 predmet dokončno določil ali kot navaja pritožba ″A. V. je v dani situaciji imel pristojnost, da odloči, kateri stanovanji se kupita in ogled stanovanj s strani uslužbenca toženke A. V. in podpis zapisnika je tako bila po domače rečeno le še pika na i pri dogovoru o odkupu stanovanj oziroma pri prodajni pogodbi″, zato so takšni pritožbeni zaključki v nasprotju z lastnimi trditvami tožeče stranke.

20Pritožbeno razlogovanje, da je A. V. kot delavec tožene stranke z izbiro dveh stanovanj določil predmet prodaje in da je zato sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da prodajna pogodba ni bila sklenjena, je v nasprotju s trditvami tožeče stranke same, da je prodajna pogodba sklenjena pred ogledom, zato je neutemeljen pritožbeni očitek glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

21Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da pred ogledom še sploh ni bila določena konkretna cena stanovanj, kot je to, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi temeljite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in tega zaključka ne more izpodbiti obširni pritožbeni očitek, da je bistveno, da sta se zakoniti zastopnik tožeče stranke in župan pri toženi stranki dobro poznala in da sta se dogovorila, da tožena stranka kupi stanovanji, ki jih je prodajala tožena stranka in da konkretno določena cena ni bistvena (900,00 EUR ali 920,00 EUR).

22Sodišče prve stopnje je moralo dejansko stanje raziskati v okviru trditev strank in ko je ugotovilo, da prodajna cena ni bila konkretizirana, česar pritožba pravzaprav ne izpodbija, je pravilno presodilo, da prodajna pogodba med sedaj pravdnima strankama, ni bila sklenjena niti iz nadaljnjega razloga, ker tudi kupnina ni bila določena.

23Ob takšnih dejanskih in materialnopravnih pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje se pokažejo kot pravno neodločilne ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi zaslišanja priče B., pravnika pri toženi stranki, ki je povedal, da mu pri toženi stranki niso odredili, da sestavi prodajno pogodbo, ker odločitve o nakupu ni bilo, saj se ta izpovedba nanaša le na sestavo listine, zapis prodajne pogodbe, če bi ta bila že sklenjena, ne pa na fazo dogovora o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe.

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prodajna pogodba pred ogledom 12. 11. 2014 ni bila sklenjena, pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo poveriti vero izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priči P., da je B. imel navodila nadrejenih (zakonitega zastopnika tožene stranke), da pripravi pogodbo in je zato tudi lahko zagotovil zastopniku tožeče stranke, da je lahko brez skrbi, da bo pogodba sestavljena v dogovorjenem roku do 25. 11. 2014, da pa ima vmes še neko drugo nujno delo in da je bilo ob koncu leta 2014 med pravdnima strankama odprto le še vprašanje časa sklenitve prodajne pogodbe za dve stanovanji, ne pa vprašanje njene vsebine v njenih bistvenih sestavinah, pa odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati in ne drži, da bi bilo odprto le še vprašanje pisne sestave že sklenjene prodajne pogodbe.

25Sodišče prve stopnje se je res opredeljevalo glede pooblastil A. V., B. in podžupana in zavzelo stališče, da ti niso zakoniti zastopniki tožene stranke v smislu Zakona o lokalni samoupravi in zato njihove izjave in zapisi za toženo stranko niso zavezujoči, vendar pa je bistveno, da vloga prič A. V. in B. ni zatrjevana v fazi dogovora o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe (predmet, cena), glede vloge podžupana pa je bistveno, da četudi bi se dogovarjal glede prodajne pogodbe, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena zaradi tega, ker ni bilo sporazuma glede predmeta prodaje in cene predmeta.

26Obširne pritožbene navedbe o tem, da je šlo za zaposlene pri toženi stranki, ki so kot delavci tožene stranke navzven nastopali v imenu tožne stranke, torej kot tožena stranka in v zvezi s svojim delom tožeči stranki povzročili škodo in da bi glede na to bi bilo potrebno uporabiti zakonsko določbo člena 147 in člena 148 OZ, ki govorita v odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo tretjim povzročijo njeni delavci oziroma njeni organi, v ničemer ne morejo spremeniti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretno sploh ne izpodbija, da neobstoječ dogovor po naravi stvari ne more biti pogojevan (15. točka obrazložitve na strani 27 izpodbijane sodbe.)

27Ker prodajna pogodba ni bila sklenjena pred ogledom 12. 11. 2014 in ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da neobstoječ dogovor ne more biti pogojev, je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni, če kljub temu, da je tožeča stranka pridobila energetsko izkaznico za stavbo, stavbno etažirala in iz stanovanj odpeljala opremo, ni prišlo do pisnega zapisa že sklenjene prodajne pogodbe.

28Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke, ta ni dolžna povrniti vtoževane stroške tožeči stranki kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in je zato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

29Kar zadeva pritožbene navedbe, da naj pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva, da je po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje bilo pristransko, šlo je za spor med občino in majhno gospodarsko družbo, kjer je bila glede na izpodbijano sodbo občina privilegirana, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te navedbe merijo na to, da naj bi obstajali pogoji za izločitev sodnice prve stopnje, vendar pa takšnega predloga tožeča stranka ni podala. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta obe pravdni stranki bili zastopani po odvetnikih in v tem smislu izenačeni glede strokovnosti vlog in položaja strank v postopku.

30Ob preizkusi izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in so ti jasni in razumljivi ter se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP niti kakšna druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

31Pritožba konkretno izreka o stroških ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

32Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke z dne 5. 10. 2018 in pritožbo tožeče stranke z dne 22. 10. 2018 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

33Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe in odgovora na odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k presoji pritožbenega sodišča, zato mora tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP)

¹ Primerjaj sodba VS RS II Ips 240/2016 z dne 21. 6. 2018.