VSL Sodba I Cp 410/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118598/2017 z 11. 12. 2017 tudi v prvi in tretji točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da tožencema povrne 55 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Kot bistveno navaja, da se parkirno mesto tožencev nahaja v stavbi z ID znakom X-6100, ki predstavlja stavbo v etažni lastnini, za katero je sklenjena pogodba o upravljanju. Po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) je pogodbo o upravljanju mogoče skleniti za vse stavbe v etažni lastnini, zato je napačno stališče, da pogodba o upravljanju ni veljavna, ker ne gre za večstanovanjsko stavbo. Tudi sicer toženca veljavnosti pogodbe o upravljanju glede parkirnega mesta nista ugovarjala, temveč sta ji nasprotovala le glede vrstne hiše in tej hiši pripadajoče garaže. Nepravilna je tudi presoja, da tožeča stranka ni utemeljila višine zahtevka. Pojasnila v vlogah so vsebovala vse potrebne podatke za odločitev o višini zahtevka; temelj in višina stroškov sta bila za vsako od nepremičnin izkazana z razdelilnikom, priloženim računom dobavitelja in potrdilom o plačilu; v dopolnitvi tožbe pa so bili podatki povzeti tudi v obliki tabele. Vse navedeno utemeljuje očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To velja tudi za dokazni predlog tožeče stranke, da toženca predložita kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta postala lastnika nepremičnin.

3Toženca sta vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj tožeča stranka uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo nekatera posebna pravila, ki omejujejo procesne pravice strank. Eno od njih je vsebovano v prvem odstavku 458. člena ZPP, po katerem se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi zoper končno odločitev v sporu majhne vrednosti ni več mogoče izpodbijati dejanskega stanja,¹ prav tako ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Izpodbijana sodba ni obremenjena s smiselno uveljavljeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, ki ga je tožeča stranka dokazovala z vpogledom v kupoprodajno pogodbe s 4. 12. 2003, je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, zato je ta dokaz pravilno zavrnilo kot nepotreben.

7Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka utemeljuje z očitkom, da je kljub odsotnosti ugovora veljavnost pogodbe o upravljanju podzemne garaže štelo za sporno. Tudi če bi navedeni očitek držal, bi šlo za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.

8Predmet postopka je plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za naslednje nepremičnine tožencev: vrstno hišo na naslovu S12, L.; garažo z Inv. št. 1/12 na naslovu S2 in parkirno mesto št. 242, ki se nahaja v podzemni garažni stavbi z ID znakom X-6100. Vse nepremičnine se nahajajo v soseski .... Vtoževani stroški se nanašajo na obdobje od maja 2016 do septembra 2017.

9V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožeča stranka od tožencev neutemeljeno zahtevala plačilo stroškov za vrstno hišo² in garažo z Inv. št. 1/12, tožeča stranka pa vztraja pri plačilu stroškov, ki se nanašajo na parkirno mesto v podzemni garaži. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tem delom zahtevka utemeljilo z dvema sklopoma razlogov: 1) neobstojem temelja zahtevka in 2) neizkazanostjo njegove višine. Pritožbeno sodišče bo najprej presodilo pravilnost slednjega.

10Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi opredelila razdelilnike, ki so predmet zahtevka, in v njih vsebovane stroškovne postavke, pri čemer ni navedla, na katero od treh nepremičnin se posamezni strošek nanaša. Pojasnila je, da stroške deli na podlagi sprejetih meril, predložene pogodbe o upravljanju in določb Stanovanjskega zakona (SZ-1). Pri tem ni opredelila, katere stroške deli na podlagi pogodbenega dogovora, katere pa na podlagi zakonskih določb, prav tako ni navedla ključa delitve, ki ga uporablja za posamezni strošek. V nadaljnji pripravljalni vlogi je pojasnila, da na parkirno mesto odpadle obratovalne stroške deli po solastninskem deležu, hkrati pa tudi, da hišniške storitve ter storitve nadzora in tehničnega varovanja za garažno hišo zaračunava skladno z 10. členom pogodbe o upravljanju.

11V predloženih razdelilnikih so stroški ločeni po posameznih nepremičninah tožencev, pri čemer se določene postavke po višini ne ujemajo s postavkami, ki so navedene v prvi pripravljalni vlogi.³ Prav tako se z navedbami v vlogah ne ujema ključ delitve. Pri podzemni garaži tako noben strošek ni razdeljen glede na solastninski delež ali zaračunan skladno z 10. členom pogodbe o upravljanju.⁴ Tožeča stranka nadalje ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazala solastninskega deleža tožencev na stavbi z ID znakom X-6100, ki ga kot kriterij delitve stroškov med etažne lastnike določa 115. člen SPZ.⁵

12Pritožnica pravilno opozarja, da sodna praksa v določenih primerih dovoljuje odstop od pravila, da manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati s predloženimi dokazi. Sklicevanje na priloge je tako dopustno ob pogoju, da so splošne dejanske navedbe razvidne že iz vlog in gre le za njihovo natančnejše substanciranje, hkrati pa mora biti narava dokaznega gradiva takšna, da od sodišča in nasprotne stranke ne terja zamudnega brskanja po obsežni in nepregledni listinski dokumentaciji, temveč so relevantna dejstva iz njega razvidna na prvi pogled.⁶

13Ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Ne samo, da tožeča stranka vtoževanih stroškov in uporabljenega ključa delitve ni opredelila popolno in jasno, ampak so bile njene navedbe o višini zahtevka tudi nedosledne in neskladne z listinami, za katere zahteva, da se upoštevajo kot del njene trditvene podlage. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je procesno gradivo, s katerim je utemeljevala višino zahtevka, nepregledno, nerazumljivo in pomanjkljivo, je zato pravilna, pri čemer sta toženca na pomanjkljivosti tožbene trditvene podlage opozorila pravočasno in dovolj določno. Pravilnost navedenih ugotovitev potrjuje tudi vsebina pritožbe, v kateri pritožnica niza posplošene očitke sodišču in se sklicuje na „številne trditve in dokaze“, „obširno dokumentacijo“, „jasne razdelilnike“ in „kopico dokazov“, z ničemer pa ne zapolni pomanjkljivosti in pojasni nedoslednosti, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo zgoraj.

14Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna že zaradi neizkazane višine, se pritožbeno sodišče do temelja zahtevka in v zvezi z njim podanih pritožbenih navedb natančneje ne opredeljuje. Zaradi preprečitve nadaljnjih sporov in zagotovitve pravilnosti morebitnih nadaljnjih sodnih odločitev pa vseeno pritrjuje pritožbenim navedbam, da obveznost sklenitve pogodbe o upravljanju ni vezana na večstanovanjske stavbe, saj SPZ v 118. členu takšno obveznost določa za vse nepremičnine, ki imajo več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov. Hkrati opozarja na sedmi odstavek 67. člena SPZ, v skladu s katerim sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo v korist in v breme pravnih naslednikov posameznih delov. Med te spadajo tudi etažni lastniki, ki so garažna mesta kupili od investitorjev, ki so pogodbo o upravljanju sklenili kot lastniki podzemne garažne stavbe.

15Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženca stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, medtem ko tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje pritožbene stroške krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Razen če bi bilo nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).
2 Vključno s stroški odvoza smeti.
3 Kar je verjetno posledica združitve zneskov iz naslova iste postavke.
4 Ta določa obveznost plačila določenega zneska na stanovanjsko enoto in ne delitve stroškov glede na število etažnih enot.
5 Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje za garažni objekt ni mogoče uporabiti ključa delitve, določenega v SZ-1 in Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb.
6 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1785/2013 s 3. 1. 2014, II Cp 3018/2011 s 13. 3. 2013, II Cp 1143/2012 s 6. 2. 2013 in II Cp 952/2011 z 18. 4. 2011.