VSL Sodba I Cpg 768/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 823,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 51204/2015 z dne 4. 5. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 158,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu tretjega odstavka za izvršilne stroške v znesku 27,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sklep o izvršbi razveljavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 29. 8. 2018 je izrek v III. točki popravilo tako, da je dolžna tožena stranka povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 7.542,13 EUR.

2Zoper odločitev v I. in III. točki izreka se po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in v celoti razveljavitev sklepa o izvršbi ter zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da skladno z določili Uredbe št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 ni podana pristojnost slovenskega sodišča ter da je treba za presojo razmerja uporabiti slovensko in ne hrvaško pravo. Tožeča stranka bi morala plačilo vtoževanega zneska terjati od družbe L., d. o. o., in ne od tožene stranke, saj je bila slednja le garant v primeru, da navedena družba kot kršitelj avtorskih pravic ne bi plačala svojih obveznosti. Vztraja, da tožeča stranka kot špediter ni ravnala v skladu z navodili tožene stranke kot naročitelja, saj ni poskrbela za uničenje blaga oziroma za cenejši prostor za skladiščenje blaga, in da tožeča stranka od dneva skladiščenja blaga dalje ni upravičena do plačila za delo, saj tožeča stranka ni opravljala nikakršnega dela. Provizija, ki jo je za prefakturiranje računov M., d. d., zaračunala tožeča stranka, je oderuška in je pogodba med strankama zato nična, sodišče pa se do tega ugovora tožene stranke ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Z ugotovitvijo, da računi zapadejo ne glede na njihov prejem, pa je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Tožeča stranka v postopku zahteva plačilo stroškov skladiščenja materiala – steklenic vode, ki ga je po naročilu tožene stranke zanjo uskladiščila v reški luki. Tožena stranka nasprotuje pristojnosti slovenskega sodišča, uporabi hrvaškega prava, ugovarja trditvam, da je tožeča stranka blago uskladiščila po naročilu tožene stranke, saj je tožena stranka zahtevala uničenje blaga oziroma premestitev blaga v cenejše skladišče, česar tožeča stranka ni spoštovala in ni ravnala kot dober gospodarstvenik. Nasprotuje tudi višini terjatve, ki je pretirana. Zatrjuje, da računov za vtoževano terjatev vse do dopolnitve tožbenega zahtevka ni prejela in da je zaradi nesorazmernosti njene dajatve v primerjavi z obveznostjo tožeče stranke in zaradi izkoriščanja njene stiske pogodba med strankama nična.

7Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka glede zatrjevane nepristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da predmet razmerja med strankama ni najem oziroma zakup nepremičnine, temveč da je šlo za razmerje, ki izhaja iz špediterske pogodbe, v katerem se pristojnost presoja po splošnem pravilu - po sedežu tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da ne nasprotuje presoji razmerja po določbah o špedicijski pogodbi in v nadaljevanju to razmerje tudi sama presoja skladno z določbami Obligacijskega zakonika – OZ o špedicijski pogodbi. Ob dejanskem soglasju strank, da je šlo za razmerje, ki izhaja iz sklenjene špedicijske pogodbe, je nedvomno pravilna odločitev, da je pristojno slovensko sodišče. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da se vsebina razmerja presoja po hrvaškem (materialnem) pravu¹ kot po pravu značilne izpolnitve, ki je v tem primeru obveznost tožeče stranke kot špediterja, pri čemer pa je ureditev špedicijske pogodbe v hrvaškem ZOO v bistvenem enaka ureditvi v OZ.

8Ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do navedb oziroma ugovorov tožene stranke v zvezi z naravo oderuške pogodbe, v zvezi z zahtevo po določitvi pravičnega zneska za plačilo tožeče stranke in v zvezi z ugovorom glede dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti. Do vseh navedenih vprašanj se je sodišče prve stopnje izčrpno in natančno opredelilo (glede vprašanja oderuške pogodbe v 17. točki, glede zavrnitve določitve pravičnega zneska v 18. točki, glede zamudnih obresti pa v 25. točki obrazložitve), zato očitek tožene stranke ne drži. Četudi pa se sodišče ne bi opredelilo do očitanih navedb tožene stranke, s tem ne bi storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta bistvena kršitev podana le v primerih napak pri (formalnem) povzemanju listinske dokumentacije oziroma zapisnikov o zaslišanjih strank oziroma prič.

9Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da bi se morala tožeča stranka skladno z institutom subsidiarnega poroštva za plačilo terjatve iz naslova skladiščenja zadržanega blaga najprej obrniti na lastnika blaga (družbo L., d. o. o.), saj je bila tožena stranka le garant v primeru, ko omenjena družba ne bi izpolnila svojih obveznosti iz naslova skladiščenja zadržanega blaga zaradi uveljavljenega sodnega varstva tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tak ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo, saj tožeča stranka z družbo L., d. o. o., ni bila v nikakršnem razmerju, na podlagi katerega bi imela pravno podlago za povračilo stroškov skladiščenja zadržanega blaga. Tožena stranka (in ne družba L., d. o. o.) je s tožečo stranko sklenila špedicijsko pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka poskrbela za uskladiščenje zadržanega blaga, in je s tem z njo vstopila v razmerje, zato se je tožeča stranka upravičeno obrnila nanjo z zahtevkom za plačilo za opravljeno storitev. Iz tega razloga razmerje med toženo stranko in družbo L., d. o. o., ki je pripeljalo do vzpostavitve razmerja med tožečo in toženo stranko, za rešitev obravnavane zadeve ni bistveno.

10Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je tožeča stranka kršila svojo obveznost ravnanja po navodilih naročnika, ker ni poskrbela za uničenje blaga oziroma poskrbela za premestitev v cenejše skladišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka brez pridobitve sodne odločbe, ki bi ji to dovoljevala, ni mogla samostojno urediti uničenja skladiščenega blaga, katerega lastnik je bila družba L., d. o. o., saj je bilo blago zaradi suma kršitve avtorskih pravic s sklepi o začasnem zadržanju zadržano s strani carinskega organa Republike Hrvaške. Da se je tudi tožena stranka zavedala tega, da je potrebna sodna odločba, ki bo dopustila uničenje blaga, pa dokazuje okoliščina, da je prav tožena stranka dne 31. 12. 2013 vložila predlog za izdajo začasnega ukrepa uničenja blaga, v katerem je sama navedla, da je blago na podlagi sklepov o zadržanju še vedno zadržano s strani carinskega organa. Vložitev tega predloga šele 31. 12. 2013 pa nedvomno dokazuje tudi vedenje tožene stranke, da je blago v tem času po njenem naročilu tožeči stranki še vedno skladiščeno v reški luki. V zvezi z očitkom pasivnosti tožeče stranke pri iskanju cenejšega skladišča pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala nikakršnega konkretnega naloga za premestitev stvari v drugo skladišče, kjer bi bila pripravljena kriti stroške transporta v drugo skladišče, niti ni ponudila dokazov, ki bi potrjevali njeno navedbo, da je možnost cenejšega skladiščenja dejansko obstajala. Glede obeh okoliščin se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v točkah 13-16 obrazložitve, ki jo višje sodišče ocenjuje kot logično in prepričljivo ter se nanjo v celoti sklicuje, pri čemer dodaja, da tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2016 z enakimi argumenti, ki jih je pravilno in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje.

11Višje sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da pogodba med strankama nima elementov oderuške pogodbe. Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri tem, da je pogodbena cena za storitve tožeče stranke previsoka, četudi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v procesu pogajanja izrecno sporočila tožeči stranki, da se pogaja z več ponudniki, in se nato odločila za predstavljeno ponudbo tožeče stranke, ker jo je presodila kot najboljšo/najugodnejšo. Iz istega razloga je neutemeljena navedba, da tožeča stranka ne bi smela prejeti nikakršnega (oziroma znižanega) plačila, saj po uskladiščenju blaga ni več opravljala nikakršnega dela, saj je s sklenitvijo špedicijske pogodbe tožena stranka prevzela tudi zavezo plačila storitev, ki jih je tožeča stranka izvajala v času po uskladiščenju blaga. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je tožeča stranka izkoristila položaj tožene stranke. Prav okoliščina, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe s tožečo stranko pri več ponudnikih poizvedovala za ceno skladiščenja, pa se nato odločila za ponujene pogoje tožeče stranke, izključuje obstoj stiske oziroma lahkomiselnosti tožene stranke. Pritožbena navedba, da je tudi najugodnejša ponudba lahko oderuška, pa pomeni le pričakovanje tožene stranke o tem, kakšna naj bi bila po njenem mnenju potrebna cena izvajanja storitev tožeče stranke, ki pa v obravnavani zadevi ni podprto s predloženimi dokazi. Pavšalna in nedokazana pa je tudi pritožbena navedba o kakršnemkoli dogovoru tožeče stranke in M., d. d., za domnevno izkoriščanje stiske tožene stranke.

12Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožena stranka spornih računov, iz katerih izhaja vtoževana terjatev, ni prejela. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v predlogu za izdajo začasnega ukrepa uničenja blaga dne 31. 12. 2013 sama navedla, da zalaga stroške skladiščenja, v elektronskem sporočilu z dne 21. 3. 2014 pa je pooblaščenka tožene stranke tudi sporočila tožeči stranki, da je tožena stranka pripravljena poravnati preostali dolgovani znesek in je torej jasno, da je tako sporočilo posledica vedenja tožene stranke, da dodatni stroški nastajajo in da je odgovorna za njihovo plačilo. Na podlagi te ugotovitve ter dokazne ocene izpovedi zakonite zastopnice tožeče stranke in priče D. K. sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbi tožene stranke, da se je z računi seznanila šele z vročitvijo dopolnitve tožbe 3. 9. 2015 in da je tožeča stranka šele od tega dne upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Tudi v tem delu pritožba le ponavlja navedbe iz druge pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2016 do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje in se višje sodišče sklicuje na njegovo obrazložitev. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da prejem računov ni pogoj za njihovo zapadlost. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, pri kateri sodišče ni vezano na navedbe strank.

13Na podlagi pravilne odločitve o temelju zahtevka pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka.

14Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Sodišče je tožeči stranki skladno z določbami Odvetniške tarife – OT priznalo 1.125 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja višjega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški pritožbenega postopka tožeče stranke 823,50 EUR.

¹ Zakon o obveznim odnosima (ZOO, NN, št. 35/05 in nasl.).