VSL Sodba I Cpg 229/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.343,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 821125/2016 z dne 22. 8. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (1. točka izreka sodbe) ter da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 7.951,55 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Tožeča stranka je zoper citirano sodbo vložila pritožbo. V njej je uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo tožeče stranke je pravočasno odgovorila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa v plačilo naloži še pritožbene stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo v višini 209.718,00 EUR po računu št. 12-10-2015 z dne 1. 10. 2015, s katerim je tožeča stranka toženi stranki zaračunala (1) podporo inženirja v znesku 45.000,00 EUR, (2) telefonsko in internetno podporo v znesku 32.400,00 EUR, (3) licenco za programsko opremo M. po 10.000,00 EUR/mesec, skupaj 90.000,00 EUR in (4) uporabnino za domeno ...si v višini 500,00 EUR/mesec, skupaj 4.500,00 EUR, tj. storitve, ki naj bi jih tožeča stranka opravila od oktobra 2014 do junija 2015.

6Tožeča stranka takšno odločitev izpodbija. Ne strinja se s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z odstopom od Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 1R-stm-inv/2013 z dne 25. 9. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba). Po navedbah pritožnice je odstop od Pogodbe veljaven in izpeljan v skladu z določili Pogodbe - tj. njenim 20. členom. Stališče prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerega je zavrnilo tožbeni zahtevek, je po njenem mnenju povsem napačno in v nasprotju z navedbami tožeče stranke in listinami v spisu - tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi podrobno opisala zatrjevane kršitve pogodbe in dogovorov med pogodbenima strankama, ki so bile podlaga za poziv k odpravi kršitev z dne 10. 9. 2014 (na katerega pa tožena stranka niti odgovorila ni). Prav tako je sodišču prve stopnje predložila dopis z dne 13. 6. 2014, v katerem je pooblaščenka tožeče stranke opozorila toženo stranko na kršitve in odprta vprašanja, katere je nujno potrebno razrešiti, ter dopis z dne 10. 4. 2014, v katerem je pisno opozorila toženo stranko na nespoštovanje dogovorov in v katerem je že napovedala sprožitev ustreznih postopkov zoper toženo stranko.

Glede (ne)veljavnosti odstopa od Pogodbe

7Pritožbeno sodišče tovrstne navedbe zavrača. Zaključek prvostopenjskega sodišča o neveljavnosti odstopa je oprt na vse relevantne trditve in dokaze, ki jih je v ta namen ponudila sama tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 20. člena Pogodbe, pojasnilo, da ta določa, da ima v primeru kršitve določil te pogodbe nasprotna stranka pravico odstopiti od pogodbe, če stranka ki krši določila te pogodbe, kršitve ne odpravi po predhodnem pisnem opozorilu o kršitvi s strani nasprotne stranke v roku, ki je določen v tem opozorilu in ki ni krajši od osem dni, in nato tudi pravilno presojalo, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru zadostila (temu) formalnemu pogoju za odstop od pogodbe. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje sta stranki veljaven odstop od pogodbe v okviru svoje pogodbene svobode vezali ne samo na kršitev Pogodbe, temveč tudi na jasno določen formalni pogoj, po katerem je enostranski odstop od Pogodbe veljaven le, če pogodbi zvesta stranka kršečo stranko obvesti o kršitvi Pogodbe (kar je potrebno razumeti v jasni in konkretni opredelitvi vsebine pogodbene kršitve), jo pozove k odpravi kršitve in ji v ta namen odobri vsaj osemdnevni rok.

8Po presoji pritožbenega sodišča je v nadaljevanju prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ocenilo, da tožničin odstop od Pogodbe ni bil formalno skladen z določili drugega odstavka 20. člena Pogodbe¹, in se v zvezi s tem popolnoma utemeljeno oprlo na dokaz, ki po oceni same tožnice predstavlja pisno opozorilo o kršitvi (kar izhaja tudi iz pritožbe, ko ta navaja, da je v prvi pripravljalni vlogi opisala kršitve Pogodbe in dogovorov, ki so bile podlaga za poziv k odpravi kršitev z dne 10. 9. 2014!), tj. na elektronsko sporočilo tožnice z dne 10. 9. 2014, iz katerega pa - tudi po stališču pritožbenega sodišča - takšno opozorilo ne izhaja. Tožeča stranka je v svoji trditveni podlagi sicer res omenjala še dopis z dne 10. 4. 2014 (s katerim naj bi pooblaščenka tožeče stranke pisno opozorila zaposlence tožene stranke, povezane z izvajanjem projekta in Pogodbe, da bo tožeča stranka zaradi nespoštovanja dogovorov prisiljena sprožiti ustrezne postopke in jih pozvala k mirni rešitvi zadeve) in tistega z dne 13. 6. 2014, ki naj bi izkazoval, da je bila odprava kršitev predmet več sestankov pravdnih strank, a ker je sama zgolj sporočilo z dne 10. 9. 2014 smatrala kot pisno opozorilo v smislu drugega odstavka 20. člena Pogodbe, v tem pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti, da bi sodišče prve stopnje pri presoji (ne)veljavnosti odstopa od Pogodbe moralo upoštevati tudi omenjena dokaza. Prvostopenjsko sodišče je kot pisno opozorilo o kršitvi pravilno presojalo elektronsko sporočilo z dne 10. 9. 2014, saj je tožeča stranka sama navajala, da je z njim toženki sporočila, da bo, v kolikor ne bo prenehala s kršitvami Pogodbe, od te odstopila, in ji pustila primeren rok za odpravo kršitev (prim. list. št. 137). Ker v tem sporočilu (katerega naslov se glasi 'Blagovna znamka in pogajanja o novi pogodbi') kršitve Pogodbe niso konkretno opredeljene, niti v njem ni poziva na njihov odpravo v (najmanj) osemdnevnem roku, pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi povsem utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka pogoja iz drugega odstavka 20. člena Pogodbe ni izpolnila. Omenjeno sporočilo vsebuje izčrpno opredelitev tožnice do izhodišč za pogajanja za sklenitev nove pogodbe² in predlagani termin sestanka, dostavek, da tožnica odgovor pričakuje do 19. 9. 2014, pa (kot pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče) ne pomeni roka iz drugega odstavka 20. člena Pogodbe (ne gre torej za rok za odpravo domnevnih kršitev, kot to skuša prikazati tožeča stranka).

9K navedenemu pa je potrebno dodati še sledeče. Tožeča stranka ob siceršnjem sklicevanju na dopisa z dne 10. 4. 2014 in 13. 6. 2014 ni izrecno trdila, da je s katerim od njiju toženo stranko pozvala na odpravo kršitev Pogodbe, ji za odpravo teh kršitev tudi določila rok ter ji sporočila, da bo v primeru, če tožena stranka kršitev v danem roku ne bo odpravila, odstopila od pogodbe (v smislu drugega odstavka 20. člena Pogodbe). Da bi s katerim od navedenih dopisov zadostila formalnemu pogoju iz omenjene določbe, pa bi po presoji pritožbenega sodišča vse to nedvomno morala storiti.

10Dopisa z dne 10. 4. 2014 in 13. 6. 2014 tako lahko predstavljata kvečjemu indic o obstoju kršitev Pogodbe, kar pa se je v tem postopku izkazalo za nerelevantno dejstvo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odstop od Pogodbe ni bil formalno skladen z določbo drugega odstavka 20. člena Pogodbe (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker v elektronskem sporočilu z dne 10. 9. 2014, ki po navedbah tožnice predstavlja pisno opozorilo o kršitvah, toženki niso očitane kršitve Pogodbe, niti ni v njem za odpravo kršitev Pogodbe določen rok, v katerem jih je potrebno odpraviti, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, drugačne pritožbene trditve pa neutemeljene.

11Poleg tega se je tožeča stranka v svoji trditveni podlagi res sklicevala na dopis z dne 10. 4. 2014, v nasprotju s svojimi pritožbenimi navedbami pa ga v postopku pred sodiščem prve stopnje kot dokaz svojih navedb ni predložila (vpogled v navedeno listino je v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2017 predlagala tožena stranka - prim. list. št. 155). Navedla je torej, da je z dopisom z dne 10. 4. 2014 pisno opozorila zaposlence tožene stranke, povezane z izvajanjem projekta in pogodbe, A. A., B. B. in C. C., da bo zaradi nespoštovanja dogovorov prisiljena sprožiti ustrezne postopke in jih pozvala k mirni rešitvi zadeve, ni pa tega izkazala. Hkrati je v vlogi z dne 4. 4. 2017 (list. št. 144) navedla tudi, da sta nadaljevanje pogajanj zaposlenca tožene stranke, B. B. in ga. D., na sestanku dne 13. 5. 2014 pogojevala s tem, da pooblaščenka tožeče stranke odstopi od vsebine svojega dopisa z dne 10. 4. 2014 in da je slednja to dne 13. 5. 2014 tudi storila (kar je tožena stranka v vlogi z dne 24. 4. 2017 (list. št. 155) potrdila in je torej med strankama nesporno). V kakšnem smislu bi dopis z dne 10. 4. 2014 lahko upoštevali kot izpolnitev formalnega pogoja iz drugega odstavka 20. člena Pogodbe oziroma kot dokaz, ki bi lahko privedel do drugačnega zaključka v zvezi z odstopom od Pogodbe, zato ni jasno. Če je tožeča stranka od izjave iz omenjenega dopisa odstopila, sodišče prve stopnje te pravilno ni upoštevalo in je drugačen pritožbeni očitek neutemeljen.

12Neutemeljene so tudi navedbe, da je tožnica sodišče prve stopnje opozorila na dejstvo, da je tožena stranka po prejemu odstopne izjave z dne 26. 9. 2014 popolnoma prenehala z vsemi aktivnostmi v smislu prodaje produktov M. in tudi s - pred tem - običajno poslovno komunikacijo s tožečo stranko in da to pomeni, da je kljub dopisu z dne 29. 9. 2014³ upoštevala dejstvo odstopa tožeče stranke od Pogodbe. Glede na jasno postavljen formalni pogoj (drugi odstavek 20. člena Pogodbe) sodišče prve stopnje teh navedb pravilno ni upoštevalo kot relevantnih z vidika presoje (ne)veljavnosti odstopa od Pogodbe, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa tudi ne pomeni nujno, da Pogodba ni več veljavna.

13Pritožbene navedbe, da zaradi zapisa iz elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2014, „da je plačilo presežnih del ali/in sklenitev dogovora o plačilu le-teh pogoj za nadaljevanje poslovnega sodelovanja med E. d. d. in F. d. o. o.“ ni mogoče šteti, da tega tožeča stranka ni štela ali ni mogla šteti za kaj drugega kot poziv k odpravi kršitev Pogodbe in napoved odstopa v primeru, če kršitev tožena stranka ne bo odpravila, pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Predstavlja namreč nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo nadaljnjih pritožbenih izvajanj tožeče stranke, da je bila upravičena posredovati poziv k odpravi kršitev po elektronski poti, saj so za predmetno zadevo brezpredmetna. Zaključek prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti (veljavnega) odstopa od Pogodbe s strani tožeče stranke temelji na pravilni ugotovitvi, da vsebina elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2014 ne predstavlja pisnega opozorila s pozivom na odpravo kršitev v osemdnevnem roku v smislu drugega odstavka 20. člena Pogodbe, ne pa na pomanjkanju oblike tega dopisa. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja sploh ni opredeljevalo, zato ga pritožnica tudi ne more izpodbijati.

14Pritožnica razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe ne more doseči niti s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje odgovor na vprašanje veljavnosti odstopa od Pogodbe moralo presoditi v smislu vseh dokazov skupaj in izvesti tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in na tak način ugotoviti namen e-sporočila z dne 10. 9. 2014, ki ga je po stališču pritožnice sodišče prve stopnje enostransko in arbitrarno štelo za nejasnega glede poziva k odpravi kršitev toženi stranki, ter da je zato dokazna ocena v popolnem nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje je na podlagi elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2014 po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je ugovor toženke, da omenjeno elektronsko sporočilo tožnice toženki ne očita nobene kršitve Pogodbe in da v njem tudi ni poziva na odpravo kršitev v osemdnevnem roku, utemeljen. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje (kot že pojasnjeno) ni trdila, da je zapis „da je plačilo presežnih del ali/in sklenitev dogovora o plačilu le-teh pogoj za nadaljevanje poslovnega sodelovanja med E. d. d. in F. d. o. o.“ potrebno razlagati kot opozorilo na kršitve Pogodbe; prav tako ne, da je bil rok, ki je bil v tem dopisu določen, rok do katerega je potrebno presežna dela plačati. Vprašanje razlage se zato ni postavilo. Sodišče prve stopnje v dopisu z dne 10. 9. 2014 v nasprotju z navedbami pritožnice nejasnosti ni zaznalo. Za ugotavljanje in dokazovanje namena navedenega dopisa tako ni bilo nobene potrebe. Pa tudi če bi bila, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke s tem v zvezi ne bi smelo izvesti. Tožeča stranka je namreč zaslišanje zakonitega zastopnika predlagala za dokazovanje trditev, katere storitve in na kakšen način so bile izvedene za stranke tožene stranke in kako so postopki potekali (list. št. 101, 185), tj. za dokazovanje trditev, da so bile storitve podpore opravljene, ne pa za dokazovanje namena e-sporočila z dne 10. 9. 2014.

15Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je Pogodba v obdobju, ki ga zajema vtoževani račun (oktober 2014 do junij 2015) stranki še zavezovala, se torej po vsem navedenem izkaže kot pravilna. Ker tožnica ni izpolnila pogoja iz drugega odstavka 20. člena Pogodbe, njen odstop od Pogodbe ni bil veljaven, sodišče prve stopnje pa se z vprašanjem kršitev Pogodbe utemeljeno ni ukvarjalo (in pravilno pojasnilo, da se do teh trditev tožeče stranke ni opredeljevalo, ker za odločitev niso relevantne - prim. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede domene ...si

16Pritožnica v nadaljevanju svoje pritožbe izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati imetništva domene ...si oziroma da je dokazilo za to predložila prepozno. Iz ponudbe D. z dne 10. 9. 2014 je po njenih trditvah namreč razvidno, da gre za podaljšanje SI odmene ...si in da 'podaljšanje' domene pomeni, da je naslovnik že pred izdajo ponudbe imetnik oziroma lastnik in plačnik za to domeno, skratka da je bila tožeča stranka v spornem obdobju tista, ki je bila imetnica oziroma lastnica domene ...si.

17Tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ponudba registrarja ne izkazuje lastništva domene. Tega ne izkazuje niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da gre za ponudbo za podaljšanje domene ...si., niti dopis z dne 1. 6. 2015 s pozivi na plačilo. Na podlagi bančnega potrdila o plačilu podaljšanja domene z dne 16. 9. 2014 na prilogi A 44 pa tudi ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka plačilo izvedla kot lastnica domene⁴. To pa še toliko bolj, ker tožeča stranka niti ni pojasnila, zakaj primernejšega dokaza v zvezi z lastništvom domene ni mogla predložiti in ker je tožena stranka že ugovoru zoper sklep o izvršbi (v katerem je navajala, da lastnik domene ni upnik, temveč družba G. d. d.) predložila izpis o nosilcu domene, iz katerega je razvidno, da je to družba G. d. d.

18Tožeča stranka je bila poleg tega v svoji trditveni podlagi tudi zelo nekonsistentna. Da je bila v spornem obdobju lastnica domene ona, je začela zatrjevati šele v svoji prvi pripravljalni vlogi in v dokaz lastništva predložila predhodno že omenjeno ponudbo H. d. o. o., medtem ko je v dopolnitvi tožbe navajala, da je bila domena zaračunana na podlagi dopisa tožene stranke z dne 7. 4. 2015 podjetju G. d. d., ki je bil v tistem času dejanski lastnik domene ...si (ki je bil v vednost poslan tudi F. d. o. o.) in da v tem dopisu tožena stranka jasno piše, da za namen delovanja portala in aplikacije v zvezi s projektom M. domeno upravlja F. d. o. o., zaradi česar je med tožečo stranko in G. d. d. obveljal dogovor, da naj tožeča stranka zaračuna predmetne stroške. Ker za slednje trditve tožnica ni predložila nobenih dokazov (na kar je bila tožnica s strani toženke opozorjena - prim. vlogo z dne 6. 12. 2016), pa sodišče prve stopnje tudi ni moglo ugotoviti, ali je do uporabnine morda upravičena iz tega naslova.

19Po določbi 285. člena ZPP mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Vendar pa t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča (tako VS RS v sodbi II Ips 96/2006). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke.⁵

20Sodišče mora torej pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (več odločb Ustavnega sodišča RS, med njimi na primer Up-688/05).

21Pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati k predložitvi dodatnih dokazil v zvezi z zatrjevano pravico zaračunati licenčnino (pravilno: uporabnino) za uporabo domene ...si, če je bilo to dejstvo nejasno oziroma je prvostopenjsko sodišče menilo, da dokazno ni dovolj podprto, so neutemeljeni. Če bi prvostopenjsko sodišče tako ravnalo, bi glede na predhodno citirana teoretična izhodišča dolžnost iz 285. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča preseglo. Kot obrazloženo vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme. To pa pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izhajajo njeni zahtevki in ugovori, in navesti oziroma predložiti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvati k predložitvi dodatnih dokazov, se po presoji pritožbenega sodišča torej izkaže za zmotno. Tožeča stranka bi se morala sama zavedati, da s predloženimi dokazi lastništva domene ne more dokazati.

22Poleg tega ima tožeča stranka v obravnavani pravdi kvalificiranega pooblaščenca. Standard dolžnega ravnanja pri slednjem pa je gotovo višji kot pri prava neuki stranki. Razjasnjevalna dolžnost sodišču sicer nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala popolne navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. Ob potrebni oziroma pričakovani skrbnosti kvalificiranega pooblaščenca po presoji pritožbenega sodišča tako trditve in dokazi v zvezi z upravičenostjo do plačila za domeno ...si ne bi smela izostati. Še posebej, ker je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi tožnico opomnila, da lastnik navedene domene ni tožeča stranka temveč družba G. d. d. (list. št. 15). Prav tako jo je v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016 opozorila, da tožeča stranka tudi ni predložila nobenega dokaza v zvezi z dogovorom med tožečo stranko in družbo G. d. d. (list. št. 121) ter da tožeča stranka tudi sicer nima nikakršne podlage za zaračunavanje uporabnine za domeno.

23Končno pa je v zvezi z uporabnino za domeno neutemeljen tudi pritožničin očitek, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z lastništvom domene oziroma upravičenostjo do zaračunavanja domene moralo izvesti dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zakoniti zastopnik tožeče stranke namreč ni bil predlagan za dokazovanje tega dejstva. Tudi sicer pa takšen dokaz za dokazovanje lastništva domene ni primeren.

Glede nesklepčnosti in zavrnitve dokaznih predlogov

24Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da vse ostale predlagane dokaze zavrne kot nepotrebne, čeprav je tožeča stranka tako v zvezi z zatrjevanjem veljavnosti odstopa od Pogodbe kot tudi v zvezi z zaračunano licenčnino predlagala še izvedbo drugih dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

25Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse listinske dokaze v spisu, v zvezi z ostalini predlaganimi dokazi pa je pojasnilo, da jih je kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Katere listinske dokaze je sodišče prve stopnje upoštevalo za dokazovanje posameznega pravno relevantnega dejstva, je razvidno iz nadaljnje obrazložitve prvostopenjske sodbe. Zakaj sodišče prve stopnje v zvezi z (ne)veljavnostjo odstopa od Pogodbe in uporabnino za domeno ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke, je pritožbeno sodišče že pojasnilo (tožeča stranka dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika v zvezi z navedenima dejstvoma ni predlagala). Katerih dokazov v zvezi z licenčnino sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo, pa pritožnica sploh ni pojasnila, zato se pritožbeno sodišče do njenih pavšalnih trditev ni bilo dolžno opredeljevati. Opozarja le, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zapisalo, da že iz trditvene podlage same tožnice izhaja, da naj bi bila do licenčnine upravičena za obdobje po prenehanju Pogodbe, pri čemer je pred tem pravilno ugotovilo, da je Pogodba v obdobju, na katerega se nanaša obračun licenčnine, še veljala. V zvezi z licenčnino mu dokaznega postopka torej ni bilo potrebno izvajati. Zahtevek za plačilo licenčnine je bil namreč neutemeljen že iz navedenega razloga. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Opredelilo se je do vseh trditev pravdnih strank, ki so dopustne in bistvene za odločitev. V zvezi s temi je pravilno izvedlo tudi dokazni postopek. Drugačnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne sprejema.

26Prav tako pritožbeno sodišče ne sprejema očitkov, da nesklepčnost v skladu z določno Up-1013/05-19 z dne 6. 7. 2006 pomeni nepopolnost tožbe in da bi zato sodišče prve stopnje ob preizkusu tožbe tožečo stranko moralo pozvati k odpravi pomanjkljivosti oziroma skrbeti, da se sporni predmet vsestransko razišče (ne pa ji očitati, da so njene navedbe nekonsistentne).

27Iz omenjene odločitve Ustavnega sodišča izhaja, da je nesklepčnost tožbe podana v primeru, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu, in da je nepopolnost tožbe šele predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna, nikakor pa, da nesklepčnost tožbe pomeni nepopolnost tožbe. Če tožba ni popolna, mora sodišče po 108. členu ZPP tožečo stranko pozvati, naj jo v določenem roku dopolni. Če tega ne stori v danem roku, sodišče nepopolno tožbo zavrže.

28Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru zapisalo, da je tožeča stranka nekoliko nekonsistentna pri trditvah o toženkinem naročilu storitev in da njene trditve, da je kljub odstopu od Pogodbe in v upanju na mirno rešitev zadeve ter zaradi korektnosti do končnih kupcev produktov M. strankam tožene stranke še naprej zagotavljala servisne storitve, za kar je tožena stranka vedela, na tožečo stranko so se obračali končni kupci in tudi njeni sodelavci, prej potrjujejo stališče toženke, tj. da ni izkazano naročilo storitev po zaračunanih cenah (kar sicer res nakazuje na nesklepčnost tožbe). A ker je pred tem ugotovilo, da odstop od Pogodbe ni bil veljaven, se s temi trditvami v nadaljevanju sploh ni ukvarjalo. Ker tožeča stranka ni dokazala veljavnega odstopa od Pogodbe, so se trditve o toženkinem naročilu vtoževanih storitev izkazale za pravno nerelevantne (kot pravilno pojasnjeno v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Na odpravo nesklepčnosti tožbe pa sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozivalo, ker to ni bilo potrebno.

29Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na navedbah, da je dne 26. 9. 2014 veljavno odstopila od Pogodbe, da je kljub odstopu (v upanju na mirno rešitev zadeve ter zaradi korektnosti do končnih kupcev) še naprej zagotavljala servisne storitve⁶, za kar je tožena stranka vedela, saj je vse svoje stranke še vedno napotila na tožečo stranko in so se tudi njeni sodelavci obračali na tožečo stranko (prim. dopolnitev tožbe) ter da zaradi odstopa od Pogodbe svojih storitev ni mogla zaračunati po ceniku, ki je bil določen po Pogodbi, temveč je to storila po svojem javno objavljenem ceniku. Tožeča stranka pa za primer, da bi se (na podlagi ugovora tožene stranke) v postopku izkazalo, da odstop od Pogodbe ni bil veljaven, plačila vtoževanih storitev ni zahtevala in utemeljevala na Pogodbi in pogodbeno določenih cenah (kot sama pravi, po ceniku, ki je bil določen v Pogodbi). Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odstop od Pogodbe ni bil veljaven, je torej predmetni tožbeni zahtevek lahko zgolj zavrnilo. Ob predhodnem preizkusu tožbe pa tožeče stranke ni bilo dolžno pozivati, da naj trditve poda še v tej smeri, torej ob predpostavki veljavnosti Pogodbe.

Sklepno

30Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

31Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka po pritožbi, in sicer v znesku 1.343,26 EUR. Ti so odmerjeni skladno s specificiranim stroškovnikom in zajemajo nagrado za odgovor po tar. št. 21/1 (2375 točk) in materialne stroške v višini 1 %, kar je oboje povečano še za 22 % DDV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.343,26 EUR povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Tožena stranka je v svoji trditveni podlagi (med drugim) zatrjevala, da tožnica dne 26. 9. 2014 ni veljavno odstopila od Pogodbe, saj je na domnevne kršitve ni nikoli opozorila, prav tako ji ni pustila primernega dodatnega roka za odpravo domnevnih kršitev oziroma izpolnitev pogodbenih obveznosti - prim. list. št. 160.
² Tožnica v sporočilu že uvodoma navaja, da toženki sporoča svoja stališča in predloge ter da se le-ta nanašajo na ureditev poslovanja v prihodnje.
³ Pri čemer vsebine tega dopisa ne pojasni.
⁴ Niti ni jasno, zakaj bi v primeru, če je tožeča stranka lastnica domene, nastala plačilna obveznost za podaljševanje.
⁵ II Cpg 1177/2015.
⁶ Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da se vse opravljene in zaračunane storitve nanašajo na projekt in produkt M., ki ga je prodajala tožena stranka končnim kupcem, reševanja reklamacij in ostalih storitev, povezanih z uporabo tega produkta, pa ni zagotavljala (v skladu z določilo Pogodbe z dne 25. 9. 2013 je bila v času veljavnosti te pogodbe za to zadolžena tožeča stranka) - zaradi navedenega je kljub odstopu od Pogodbe in v upanju na mirno rešitev zadeve ter zaradi korektnosti do končnih kupcev produktov M. tožeča stranka strankam tožene stranke še naprej zagotavljala servisne storitve, za kar je tožena stranka vedela, saj je vse svoje stranke vedno napotila na tožečo stranko; prav tako so se sodelavci tožene stranke obračali na tožečo stranko.