UPRS Sodba I U 1658/2016-12

I. Tožbi se ugodi in se odločba Univerze v Ljubljani, Fakultete A. št. 104-36/105-4 z dne 22. 4. 2016 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odločil, da se vloga tožeče stranke za ponovno (tretjo) izvolitev v naziv docenta za habilitacijsko področje farmacevtske kemije zavrne in da kandidat ne izpolnjuje pogojev za ponovno (tretjo) izvolitev v naziv docent. Tožeča stranka je dne 17. 12. 2015 vložila vlogo za izvolitev v predmetni naziv. Vlogo je kljub pravočasnemu opozorilu kadrovske službe oddala prepozno, zato zanjo ne veljajo določbe 227. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Statut UL) o podaljšanju veljavnosti starega naziva. Senat Fakultete A. (senat Fakultete A.) je na seji 18. 12. 2015 vlogo obravnaval in na podlagi 16. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani z dne 25. 10. 2011 s spremembami (Merila) imenoval štiri poročevalce. Na seji 15. 4. 2016 je senat Fakultete A. pred odločanjem o ponovni izvolitvi v naziv preučil poročila poročevalcev o strokovni usposobljenosti kandidata, mnenje študentskega sveta (ŠS) fakultete o pedagoškem delu tožeče stranke z dne 10. 2. 2016, odziv tožeče stranke na mnenje ŠS fakultete z dne 29. 3. 2016, kjer ta oporeka predvsem postopkovnim pomanjkljivostim odločanja ŠS, ter pisno pojasnilo ŠS glede uporabe Poslovnika ŠS UL in načina glasovanja z dne 14. 4. 2016. Iz vseh štirih poročil poročevalcev izhaja, da tožeča stranka v ocenjevanem obdobju ni izpolnila minimalne zahteve na področju znanstveno raziskovalnega dela. Od minimalno zahtevanih 7,5 točk za raziskovalno delo po Merilih, jih ima dejansko le 2,93. Tudi iz tekstovnega dela poročil posameznih poročevalcev v treh primerih izhaja nedvoumna ugotovitev, da tožeča stranka nima zahtevanih točk na raziskovalnem področju, v enem primeru pa je mnenje v tekstu napisano v celoti kot pozitivno, vendar ob že navedenem dejstvu, da poročevalec s podpisom ugotavlja premajhno število raziskovalnih točk. Tudi mnenje ŠS fakultete o pedagoški usposobljenosti oziroma delu tožeče stranke je izrazito negativno.

2Pritožbo tožeče stranke zoper uvodoma navedeno odločbo je senat UL zavrnil. V obrazložitvi najprej povzema potek postopka. Senat UL je na seji dne 28. 6. 2016 za poročevalca o pritožbi imenoval prof. dr. B.B.. Ta je v poročilu izluščil bistvo mnenj poročevalcev o strokovni usposobljenosti tožeče stranke in pojasnil, da je eden izmed poročevalcev podal pozitivno mnenje, eden je ugotavljal, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za ponovno izvolitev v zaprošeni naziv, poročevalka pa je ugotovila, da dosega samo 2,925 točk iz znanstveno raziskovalne dejavnosti od zahtevanih 7,5, pri čemer je dodala, da je močno presežen pedagoški in podhranjen raziskovalni del točk, v sklepu pa se eksplicitno ni opredelila do tega, ali kandidat izpolnjuje pogoje, temveč je predlagala senatu Fakultete A., da tehtno presodi njegovo dosedanjo delo in usposobljenost in na tej osnovi izvede volitve v naziv docenta. Eden izmed poročevalcev v sklepnem mnenju ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje količinskih kriterijev za ponovno izvolitev v naziv. Na podlagi navedenega je poročevalec zaključil, da sta dve mnenji jasno negativni, eno je neopredeljeno in eno pozitivno. Po pregledu tokovnih točkovnika je tudi sam presodil, da tožeča stranka od zahtevanih minimalnih 7,5 točk iz znanstveno raziskovalne dejavnosti dosega samo 2,93 točk, s čimer ne izpolnjuje enega glavnih kriterijev za izvolitev v naziv. V nadaljevanju se je opredelil tudi do pritožbenih navedb glede negativnega študentskega mnenja, pri čemer se je poročevalec strinjal s pojasnilom ŠS fakultete, v katerem se glede sklepčnosti seje, na kateri je bilo negativno mnenje sprejeto, sklicujejo na določilo Poslovnika študentskega sveta UL. Menil je, da je končno študentsko mnenje pričakovano negativno, saj so tudi rezultati študentskih anket slabi - kar nekaj ocen je negativnih (tudi čez - 1,5). Poročevalec je zaključil z ugotovitvijo, da tožeča stranka ne dosega kvalitativnih in kvantitativnih kriterijev na znanstveno raziskovalnem področju za ponovno izvolitev v naziv docenta ter ima negativno študentsko mnenje ter da ni razloga, da bi se njegovi pritožbi ugodilo. V postopku organ druge stopnje tudi ni ugotovil kršitev 9. člena ZUP, saj je bila tožeči stranki v razjasnitev posredovano mnenje ŠS fakultete, pojasnilo ŠS fakultete pa je bila namenjena senatorjem, ker se študenta senatorja, ki sta imela neposredni vpogled v postopek, seje senata fakultete, na kateri se je obravnavala vloga tožeče stranke, nista mogla udeležiti in sta zato svoja pojasnila, ki bi jih sicer podala na seji, predstavila pisno.

3Tožeča stranka vlaga tožbo zoper obe navedeni odločbi. Za univerze in druge visokošolske zavode velja, da morajo pri odločanju o pravicah, pravnih interesih in obveznostih oseb v sklopu javne službe smiselno ravnati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), da se zaščiti podrejene stranke v razmerju do pristojnega organa in da ni možno arbitrarno odločanje. Za rabo ZUP gre predvsem v temeljnih načelih, ki izražajo značaj poštenega postopka v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP, 6. člen). Smiselna raba ZUP pride v poštev tudi v visokem šolstvu na področju pridobivanja habilitacijskih nazivov. Obrazložitev odločbe je bistven vidik poštenega postopka, saj je med pravicami obrambe najpomembnejša. Pri odločbah izdanih po prostem preudarku mora biti obrazložitev še izčrpnejša, ker je možnost zlorabe oblasti večja in je diskrecijsko odločanje edina dopustna izjema od načela zakonitosti. Določilo 214. člena ZUP določa obvezne sestavine obrazložitve odločbe. V konkretnem primeru dolžnim standardom obrazloženosti odločbe ni bilo zadoščeno. Iz izpodbijane odločbe senata Fakultete A. ne izhajajo dejanske okoliščine in ugotovitve, ki so bile odločilne za sprejem odločitve, temveč je zgolj pavšalno navedeno, kaj so navedli poročevalci. Obrazložitev ne vsebuje podatkov o tem, katero ocenjevalno obdobje je bilo upoštevano pri ugotavljanju o izpolnitvi minimalne zahteve na področju znanstveno raziskovalnega dela ter na podlagi česa naj bi tožeča stranka za svoje raziskovalno delo dosegla zgolj 2,93 točke. Ravno tako ni razvidno, kakšna je sploh bila ocena poročevalcev. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba je do te mere neobrazložena, da ji krati ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Takšna vsebina odločbe (izrek in obrazložitev) ne upošteva temeljnih procesnih standardov ZUP, kar posamezniku onemogoča učinkovito sodno varstvo. Z izpodbijanim aktom je bila zato zagrešena bistvena kršitev pravil postopka iz 214. člena ZUP. Opozarja tudi na pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) in na dejstvo, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe niso bile vročene strokovne ocene poročevalcev. Z ocenami je bila seznanjena šele ob vpogledu v spisovno dokumentacijo dne 3. 6. 2016, torej po izteku roka za vložitev pritožbe zoper izpodbijano odločbo. S takim postopanjem so bile prekršene pravice tožeče stranke do izjave v postopku ter pravica do poštenega odločanja. Le zakonito vodeni postopek lahko omogoči pravilno in popolno ugotovitev merodajnih dejstev. Ker organ prve stopnje ni ugotavljal dejanskega stanja, na katerem temelji mnenje poročevalcev, in ker ni izvajal nobenih dokazov o teh dejstvih, čeprav so bili odločilni za izdajo izpodbijanega sklepa, je podana tudi kršitev 139. člena ZUP in 8. člena ZUP. Tožnik izpostavlja zlasti manjkajočo obrazložitev odločbe organa prve stopnje glede uporabe Meril pri določitvi relevantnega ocenjevalnega obdobja, kar je bistveno vplivalo na možnost tožeče stranke pri dokazovanju zadostnega števila točk za znanstveno raziskovalno delo, saj slednje, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, predstavlja bistveno okoliščino in podlago za odločitev senata Fakultete A. 14. člen Meril določa, da se v postopku izvolitve v naziv v bibliografiji upoštevajo dela kandidata, ki jih je objavil v času od vložitve vloge za prvo izvolitev v trenutni naziv do imenovanja poročevalcev za pripravo strokovne ocene o strokovni ali umetniški usposobljenosti kandidata v postopku za ponovno izvolitev v isti naziv oziroma v postopku za izvolitev v višji naziv. Obenem 76. člen Meril med drugim določa, da mora za ponovno izvolitev v naziv docenta na istem habilitacijskem področju kandidat v času od zadnje izvolitve doseči vsaj 12 točk (od tega najmanj 3,75 točke iz pedagoške in najmanj 7,5 točk iz znanstvene ali umetniške dejavnosti) po točkovalniku iz teh Meril in mora iz časa od zadnje izvolitve predložiti vsaj eno pomembno delo. Glede na navedeno je tožeča stranka iz previdnosti k svoji vlogi za ponovno izvolitev v naziv docenta priložila dve različni verziji bibliografije in točkovalnika. V prvi verziji so bila upoštevana dela od 12. 5. 2005 dalje, torej od prve izvolitve naziv docent, v drugi verziji pa je bilo kot zadnje elekcijsko obdobje upoštevano obdobje od 15. 2. 2011 dalje, torej od vložitve prejšnje vloge za ponovno izvolitev v naziv docenta naprej. Po vpogledu v spis v pritožbenem postopku je ugotovila, da so poročevalci prejeli obe verziji bibliografije in točkovalnika. V dokumentaciji se je nahajal tudi priložen sklep iz zapisnika zaključne seje HK UL z dne 23. 12. 2015, ki naj bi bil hkrati z vlogo tožeče stranke poslan tudi poročevalcem kot navodilo, da naj pri pripravi ocene usposobljenosti upoštevajo samo dela od zadnje izvolitve naprej. Za interpretacijo Meril je pristojen senat UL in ne HK UL. Postopek odločanja o vlogi tožeče stranke tako ni potekal po jasnih in vnaprej znanih predpisih, pač pa na podlagi sklepa HK UL, ki ga je le-ta sprejela po obravnavi vloge tožeče stranke v senatu Fakultete A. in za sprejetje katerega sama sploh ni imela pristojnosti. Sporni sklep habilitacijske komisije tožeči stranki ni bil posredovan v vednost, da bi tožeča stranka lahko pravočasno ukrepala in predložila dodatne dokaze, ki bi utemeljili njeno vlogo za ponovno izvolitev v naziv z dne 15. 12. 2016, temveč je bil posredovan zgolj poročevalcem v zadevi. Pomanjkanje razlogov obrazložitve v zvezi z navedenim je tožeča stranka izrecno izpostavila v svoji pritožbi, a organ druge stopnje teh pomanjkljivosti ni odpravil niti s svojo odločbo. Na podlagi podane obrazložitve pa izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. V obravnavanem primeru ni relevantno zgolj dejstvo, da je komisija podala negativno mnenje, pač pa so pomembna predvsem dejstva, na podlagi katerih je komisija podala svoje mnenje in so sporna. Ta dejstva bi moral organ prve stopnje v izpodbijani odločbi razčistiti in se do njih opredeliti. Podobno očita toženi stranki tudi v zvezi z negativnim mnenjem ŠS fakultete in se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča (sodba opr. št. I U 601/2010, II U 244/2009), kjer je sodišče zavzelo stališče, da mora prvostopenjski organ pred odločitvijo presoditi, ali je mnenje ŠS izdano v skladu s pravili postopka, če svojo odločitev opre na to mnenje. Le v tem primeru ga namreč lahko obravnava kot relevantno uradno mnenje organa. Tožeča stranka je prvostopenjski organ na nesklepčnost 14. seje ŠS fakultete z dne 10. 2. 2016 opozorila že v svojem odzivu na mnenje ŠS. Senat Fakultete A. pa se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni v ničemer opredelil do tega ugovora. Tožeča stranka izrecno izpostavlja, da v obravnavanem primeru dejansko stanje, ki je narekovalo izdajo izpodbijane odločbe, ni bilo pravilno ugotovljeno. Vztraja, da so negativne strokovne ocene poročevalcev o neizpolnjevanju pogojev neutemeljene ter arbitrarne. Izpodbijana odločba v zvezi s tem ne vsebuje nobenih razlogov, zato se tožeča stranka glede navedenega niti ne more podrobneje izjasniti. Izrecno prereka tudi navedbe glede svoje bolniške odsotnosti in domnevne nezanesljivosti. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek ter da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

4V odgovoru na tožbo, ki ga vlagata skupaj UL in Fakulteta A. po odvetniški družbi, tožena stranka poudarja, da je vpogled v spisovno dokumentacijo na podlagi 220.a člena Statuta UL mogoč šele v pritožbenem postopku. Tožnik je vpogledal v spis 3. 6. 2016, po vpogledu pa ni podal nobenih dodatnih navedb. Zato gre ugotoviti, da je bil postopek pravilno in ustrezno voden, tožeči stranki pa ni bila kršena pravica do izjave, daj je imela možnost da se izjavi, vendar tega ni storila. ZVis kot specialni zakon določa pravno podlago za odločanje na podlagi diskrecijske pravice, ki je pri tem na podlagi zakonskega pooblastila prenesena tudi v Statut in Merila. V 7. členu Statuta UL je tako določeno, da Univerza samostojno odloča o habilitacijah visokošolskih učiteljev in o merilih zanjo. 211. člen Statuta UL pa določa, da docente voli senat članice. V skladu z 25. členom Meril je določeno, da pristojni organ na temelju svoje diskrecijske pravice med več mogočimi odločitvami izbere tisto, ki jo glede na konkretni primer šteje za najbolj primerno in strokovno in kot takšno obrazloži oziroma podpre z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku. Tako Statut kot Merila v zadostni meri opredeljujejo potreben obseg obrazložitve sprejete odločitve in uporaba 214. člena ZUP v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj bi smiselna uporaba navedenega določila ZUP bila relevantna le, v kolikor Statut in Merila postopek izvolitev in posledično obrazložitve sprejete odločitve ne bi urejala. Člani senata Fakultete A., ki volijo, z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo Univerze in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo preko okvirov, ki so si jih sami zastavili (Statut in Merila), in sicer v okviru obrazložitve diskrecijske pravice, saj bi bilo to v nasprotju z načelom avtonomije Univerze. Obe odločitvi sta obrazloženi tako, da je v okviru sodne presoje mogoče ugotoviti, ali so toženo stranko (senat UL in senat Fakultete A.) pri odločanju v polju prostega preudarka vodili razumni razlogi, torej razlogi, ki služijo namenu izvolitve v naziv docent. Iz obeh odločb povsem jasno izhaja, da tožeča stranka ne izpolnjuje minimalnih zahtev na področju raziskovalnega dela (od minimalno zahtevanih 7,5 točk po Merilih jih ima dejansko le 2,93), da sta dva izmed 4 poročevalcev jasno podala negativno mnenje, eden neopredeljeno in eden pozitivno, da je negativno mnenje podal tudi ŠS Fakultete A. Vsled tega sta tako senat Fakultete A. kot tudi senat UL sprejela odločitev, da se tožeče stranke ne izvoli ponovno v naziv docenta, saj ne dosega kvalitativnih in kvantitativnih kriterijev na znanstveno raziskovalnem področju za ponovno izvolitev v naziv docent, poleg tega pa ima tudi negativno študentsko mnenje. V skladu s 55. členom ZVis sta tako senat UL kot tudi senat Fakultete A. med možnimi odločitvami sprejela tisto, ki so jo šteli za najbolj primerno, pri čemer so navedli tudi dejstva in dokaze, ki so bili podlaga navedeni odločitvi. Senat UL je v svoji odločbi obrazložil tudi dejstva in okoliščine, na katere tožeča stranka v svoji pritožbi ni niti opozarjala. Senat UL je pritožbo tožeče stranke v celoti obravnaval in se do nje tudi argumentirano opredelil, tožeča stranka pa šele v tožbi izpostavlja nova dejstva, na katera se v pritožbi ni sklicevala. V svoji pritožbi glede pomanjkljive obrazložitve ni oporekal ugotovitvi senata Fakultete A. glede ocenjevalnega obdobja, niti dejstva, da ne izpolnjuje minimalnih zahtev na področju znanstveno raziskovalnega dela. Navedbam ostro oporeka in opozarja na 52. člen ZUS-1 glede navajanja novih dejstev in novih dokazov v upravnem sporu. Tožena stranka se do teh navedb tožeče stranke ni mogla opredeliti v svoji odločilo, saj zanje dejansko ni vedela. Glede ocenjevalnega obdobja dodaja, da mora v skladu s 63. členom Meril kandidat, ki želi biti prvič izvoljen v naziv docenta, doseči najmanj 20 točk iz naslova znanstvene dejavnosti. V skladu s 76. členom Meril pa mora kandidat za ponovno izvolitev v naziv docenta v času od zadnje izvolitve doseči skupno najmanj 12 točk, od tega najmanj 7,5 točk iz znanstvene dejavnosti in 3,75 točk iz pedagoške dejavnosti. Vsled navedenega je torej jasno, da v kolikor upoštevamo točke iz naslova znanstvene dejavnosti, ki jih mora kandidat doseči za prvo izvolitev (20 točk), bo kandidat pogoj 7,5 točk avtomatično izpolnjeval tudi pri ponovni izvolitvi. Poleg tega je 76. člen Meril v razmerju do 14. člena Meril po svoji vsebini specialnejši. Navedeno je dejansko skladno z namenom ponovne izvolitve posameznega kandidata v isti naziv ali prve izvolitve v višji naziv, in sicer, da je kandidat ves čas trajanja izvolitve dejaven in aktiven na znanstvenem (in pedagoškem) področju. Tudi v 36. členu Minimalnih standardov za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih je določeno, da mora kandidat pri ponovni izvolitvi v naziv visokošolskega učitelja in znanstvenega delavca za isto izvolitveno področje od zadnje izvolitve v naziv izpolniti vsaj polovico pogojev, ki jih zavod zahteva pri prvi izvolitvi. Po Merilih je za konkreten primer zahtevanih 12 od 20 točk. V nadaljevanju poudarja, da ima tožeča stranka res pravico do izjave, vendar to ne pomeni, da je ta pravica absolutna, temveč je omejena z načelom proste presoje dokazov. Dejansko stanje je bilo v postopku popolno ugotovljeno in obravnavani odločbi drugega dejanskega stanja oziroma drugih obrazložitev kakor jo vsebujeta, ne moreta obsegati. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen ter ji naloži povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka

5Tožba je utemeljena.

6Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da sta skupen odgovor na tožbo podali „Univerza v Ljubljani“, ki je v tožbi izrecno navedena kot tožena stranka, kot tudi „Univerza v Ljubljani, Fakulteta A.“, ki je v skupnem odgovoru na tožbo opredeljena kot stranka z interesom. Tožba je bila vložena zoper UL, kar je tudi skladno z določbo petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da je toženec med drugim tudi pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Obenem je v tretjem odstavku 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) določeno, da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Sodišče je zato štelo, da predstavljata v tem konkretnem primeru UL in njena članica Fakulteta A. isti pravni subjekt in je zato kot edino toženo stranko v tem upravnem sporu štelo UL. Fakulteta A. pa nastopa v obravnavani zadevi v funkciji prvostopenjskega organa in kot del (članica) tožene stranke UL.

7V nadaljevanju sodišče še ugotavlja, da tožeča stranka kot prvostopenjski akt v uvodu tožbe in v tožbenem zahtevku navaja odločbo Fakultete A. UL št. 104-36/105-4 z dne 15. 4. 2016, k tožbi pa prilaga odločbo Fakultete A. UL št. 104-36/105-4 z dne 22. 4. 2016. Ker iz same predložene odločbe št. 104-36/105-4 izhaja, da je bila dne 15. 4. 2016 seja senata Fakultete A., na kateri je bila sprejeta odločitev glede izvolitve tožeče stranke v naziv docenta, pisna odločba o tem pa je bila izdana dne 22. 4. 2016, sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožeča stranka s predmetno tožbo izpodbija odločbo Fakultete A. UL št. 104-36/105-4 z dne 22. 4. 2016. Navedeno med strankama postopka niti ni bilo sporno tekom sodnega postopka.

8Visokošolski učitelji so docent, izredni profesor in redni profesor ter lektor (prvi odstavek 52. člena ZVis¹). Skladno s prvim odstavkom 56. člena ZVis voli docente za pet let senat fakultete, umetniške akademije oziroma strokovne šole.² V naziv docent pa je lahko izvoljen kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti (prvi odstavek 55. člena ZVis³). Visokošolski učitelji morajo poleg pogojev iz prvega odstavka 55. člena ZVis izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Merila za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom.⁴ Za visokošolske zavode, ki so članice univerze, merila določi senat univerze (osmi odstavek 55. člena ZVis).

9Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev se v skladu z zakonom in Merili podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). Postopek izvolitve v naziv visokošolskega učitelja se tako začne na prošnjo kandidata za izvolitev v naziv (prvi odstavek 213. člena Statuta UL)⁵. Senat članice, na kateri teče postopek za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja, imenuje tri poročevalce o usposobljenosti kandidata (prvi odstavek 214. člena Statuta UL).V primeru ponovne izvolitve v naziv odloča senat članice na osnovi gradiva iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 215. člena Statuta UL). O predlogu za imenovanje v naziv odloči senat članice univerze, zoper to odločitev pa je dopustna pritožba, o kateri odloča Senat UL na nejavnem delu seje, s tem, da opravi posvetovanje in glasovanje (218. in prvi ter drugi odstavek 222. člena Statuta UL).

10V postopku za izvolitev v naziv se poleg določil Meril smiselno uporabljajo določila ZUP in Statuta UL (10. člen Meril). V 16. členu Meril je tako določeno, da senat članice, pri kateri poteka postopek izvolitve v naziv, razpravlja o predloženi vlogi in imenuje najmanj tri poročevalce za oceno strokovne usposobljenosti kandidata, ter v primeru, da je ta že opravljal pedagoško delo, pozove tudi ŠS članice, da oblikuje mnenje o njegovem pedagoškem delu. Senat pri ponovni izvolitvi v naziv odloča na temelju celotnega gradiva (22. člen Meril). 25. člen Meril izpostavlja, da je izvolitev v naziv izraz avtonomne akademske presoje kandidatovega dela, strokovnih ali umetniških in pedagoških usposobljenosti. Izpolnjevanje pogojev po Merilih je le pogoj za obravnavo prošnje za izvolitev in ne ustvarja pravice do izvolitve. Pristojni organ izbere v postopku izvolitve v naziv na temelju svoje diskrecijske pravice med več mogočimi odločitvami tisto, ki jo glede na konkretni primer šteje za najbolj primerno in strokovno in jo kot tako obrazloži oziroma podpre z navedbo dejstev in dokazov, ki so bili ugotovljeni v postopku.

11Organ prve stopnje se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na mnenja 4 poročevalcev v zadevi, ki jih povzame v enem samem stavku in zaključi, da iz njih izhaja, da tožeča stranka v ocenjevanem obdobju ni izpolnila minimalne zahteve na področju znanstvenega raziskovalnega dela. Pri tem predmetnih mnenj nikjer ne povzame, niti ne povzame ugotovitev posameznih poročevalcev glede na pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za ponovno izvolitev v naziv docenta, čeprav mora tožeča stranka v konkretnem primeru glede na določbo 37. člena Meril za izvolitev v naziv kumulativno izpolnjevati skupne, splošne in posebne pogoje za izvolitev v naziv iz 6. poglavja Meril (podpoglavje A – skupni pogoji za izvolitev v naziv; podpoglavje B – splošni pogoji za izvolitev v posamezni naziv, 1. točka 43. člena in razdelki a), c); podpoglavje C – posebni pogoji za izvolitev v posamezni naziv, členi 63., 64., 65; poglavje) ter pogoje iz 7. poglavja Meril (Pogoji za ponovno izvolitev, 76. in 77. člen Meril). S tem je organ prve stopnje kršil 25. člen Meril, saj iz obrazložitve njegove odločbe ne izhaja, kako je izvajal svojo avtonomno akademsko presojo dela tožeče stranke ter njenih strokovnih in pedagoških usposobljenosti, kar pomeni, da obrazložitev ne ustreza s strani Univerze LJ postavljenim kriterijem argumentiranega odločanja. Obenem je s tem kršila tudi določbo 214. člen ZUP glede vsebine obrazložitve odločbe.

12V nadaljevanju tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je glede mnenja ŠS kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. V konkretnem primeru je organ prve stopnje tožeči stranki pred izdajo izpodbijane odločbe poslal negativno mnenje ŠS in ji dal možnost, da se o tem mnenju izjavi. Tožeča stranka je to tudi storila in se pisno opredelila do vsakega od očitkov, ki so navedeni v tem mnenju. Hkrati je v svojem odgovoru ugovarjala pravočasnosti izdanega mnenja ŠS (glede na merila iz 92. člena Meril) ter sami sklepčnosti ŠS na seji, na kateri so sprejeli sporno mnenje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organa prve stopnje pa ta zapiše zgolj golo dejstvo, da je tožeča stranka oporekala predvsem postopkovnim pomanjkljivostim odločanja ŠS in da je bil odgovor tožeče stranke poslan ŠS v vednost, ter da sta dva člana ŠS, ki se nista mogla udeležiti seje senata, na kateri so odločali o ponovni izvolitvi tožeče stranke v naziv, podala pisna pojasnila na pripombe tožeče stranke. Pri tem iz odločbe ni razvidno, da bi bila tožeča stranka z navedenimi pojasnili ŠS seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe, da bi se lahko skladno z načelom zaslišanja stranke do njih opredelila. Z navedenim postopanjem je bilo v postopku na prvi stopnji kršeno tako načelo zaslišanja stranke (glede obrazložitve ŠS), kot tudi omogočeno le navidezno sodelovanje v postopku (saj se do pripomb tožeče stranke glede mnenja ŠS organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni z ničemer opredelil), kar je v posledici privedlo do pomanjkljive obrazložitve odločbe tudi v tem delu. Organ prve stopnje bi namreč, v skladu z določbo 9. člena ZUP, moral tožeči stranki dati možnost, da se opredeli do pojasnil ŠS, pri svoji odločitvi nato upoštevati pripombe tožeče stranke na mnenje ŠS (in morebitne dodatne pripombe na pojasnila ŠS), ter v obrazložitvi odločbe argumentirano navesti, zakaj sledi pri svoji odločitvi bodisi mnenju ŠS ali mnenju tožeče stranke.

13Napaka organa prve stopnje v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke je bila navidezno popravljena v okviru pritožbenega postopka, ko je bil tožeči stranki, v skladu z določbo 220a. člena Statuta in 29. člena Meril omogočen vpogled v dokumentacijo pritožbenega postopka in dana možnost, da se do dejstev opredeli v nadaljnjih 10 dnevih. Da gre v konkretnem primeru le za navidezno odpravo kršitve, izhaja iz samih določb Statuta UL (218. člen) in Meril (26. člen), kjer je določen 15 dnevni rok za vložitev pritožbe, ki je materialni rok in zato nepodaljšljiv. Da bi tožena stranka tožeči stranki omogočiti dejansko argumentirano odgovarjati na dokumente, ki jih pred vložitvijo pritožbe ni videla, bi ji zato morala omogočiti vpogled v pritožbeni spis v prvih petih dnevih po dnevu, ko je tožeča stranka prejela izpodbijano odločbo organa prve stopnje. Tega pa po podatkih spisa ni storila. Posledično tudi „tožbene novote“, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka v konkretnem primeru, niso nedovoljene tožbene novote, saj jih tožeča stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta in v postopku pritožbe, kar nanazadnje potrjuje tudi sama tožena stranka, ki navaja, da je bil tožeči stranki vpogled v pritožbeni spis omogočen po vročitvi odločbe prve stopnje.

14Organ druge stopnje se tudi do večine ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na mnenje ŠS, nepravilno sestavo ŠS pri odločanju, prepozno izdanemu mnenju ŠS in posledično pozitivnem mnenju, neopredelitvi organa do pripomb na mnenje ŠS, nejasnosti, kakšna so bila mnenja poročevalcev, v svoji odločbi ni opredelil, temveč je v zvezi s tem navedel zgolj to, da ni šlo za kršitev 9. člena ZUP, saj je bilo tožeči stranki posredovano v izjasnitev negativno mnenje ŠS, dodatno pojasnilo dveh članov ŠS pa je bilo namenjeno le senatorjem. Do vseh drugih pritožbenih navedbe se organ druge stopnje ni opredelil niti jih ni komentiral, kar pomeni, da tudi obrazložitev odločbe organa druge stopnje ni v skladu z določbami ZUP. Iz navedenega razloga je tudi odločba organa druge stopnje pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

15Čeprav je tožena stranka avtonomna pri odločanju o izvolitvi v naziv in velja avtonomija univerze, mora v postopku upoštevati vsaj osnovne procesne pravice strank. Ena od teh pravic je pravica do obrazložitve odločbe. Senat fakultete sicer lahko nekoga izvoli ali pa ga ne izvoli, vendar pa mora biti v vsakem primeru sprejeti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice pa sodi tudi pravica do obrazložene odločitve.

16Sodišče je odločbo organa prve stopnje odpravilo iz razlogov, ker je pomanjkljivo obrazložena, navedene pomanjkljivosti pa v svoji odločbi ni odpravil niti organ druge stopnje. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz zgoraj navedenih procesnih razlogov, se do ostalih tožbenih navedb strank ni opredeljevalo. Sodišče je v tej zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka:

18Sodišče zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka ni ugodilo, ker v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, pripadajo stroški postopka samo tožniku.

¹ Smiselno enako določata tudi prvi odstavek 207. člen Statuta UL in 5. člen Meril.
² Smiselno enako določata tud drugi odstavek 211. člena Statuta UL in prvi odstavek 6.člena Meril.
³ Enako prvi odstavek 210. člen Statuta UL.
⁴ Za izvolitev v naziv mora kandidat izpolnjevati pogoje, določene z merili, ki jih sprejme senat univerze (sedmi odstavek 210. člena Statuta UL).
⁵ Smiselno enako določa prvi odstavek 11. člena Meril.