VSRS Sklep Cp 28/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (zadnja alineja I. točke izreka) se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem P. P.; da sta bila zakonita dedna upravičenca njegova sinova A. A. in že pokojni B. A.; da je zapustnik napravil oporoko, katere veljavnost je bila potrjena v pravdnem postopku in s katero je premoženje zapustil sinu A.A. do ½ in vnukoma C. A. ter D. A. vsakemu do ¼, sina B. A. pa je razdedinil (kar je bilo pav tako potrjeno v pravdnem postopku); in da so se B. A., C. A. in D. A. priglasili k dedovanju na podlagi oporoke, E. A., F. A. in G. A. pa so na podlagi vstopne pravice po razdedinjenem zapustnikovem sinu B. A. zahtevali nujni delež (I. točka izreka). Za oporočne dediče je razglasilo zapustnikovega sina B. A. do 9/24 in vnuka C. A. ter D. A., vsakega do 9/48, za nujne dediče na podlagi vstopne pravice pa vnuke E. A., F. A. in G. A., vsakega do 1/12 (II. točka izreka). Zemljiški knjigi je odredilo, da po pravnomočnosti sklepa pri nepremičninah v lasti zapustnika po uradni dolžnosti vpiše lastninsko pravico dedičev do višine deležev, navedenih v II. točki izreka (III. točka izreka).

2Na pritožbo vnukov – dedičev pokojnega je sodišče druge stopnje sklep o dedovanju spremenilo v II. točki tako, da je kot dediče razglasilo sina A. A. do 34/80, vnuka C. A. in D. A., vsakega do 17/80, na podlagi vstopne pravice po B. A. pa za nujne dediče vnuke E. A., G. A. in F. A., vsakega do 1/20; sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek; v preostalem delu pa je pritožbo vnukov C. A. in D. A. (zoper 5. točko I. izreka¹) zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep o dedovanju. Razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v III. točki izreka je posledica drugačne presoje upoštevanja daril, danih dediču B. A. Po stališču sodišča druge stopnje je darila treba upoštevati zaradi ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine, ki po 28. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. Vrednosti čiste zapuščine je namreč treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči, če ne bi bilo oporoke. Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine, od katere se izračunajo vrednosti zakonitih dednih deležev posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži kot določene kvote dednih deležev. Višino darila je izvedenka že izračunala in dediči so podali pripombe na njeno mnenje, vrednosti čiste zapuščine pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (razen za potrebe odmere sodne takse). Ob vrnitvi zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje je sodišče druge stopnje ocenilo, da izvedba pritožbene obravnave ne bi bila ustrezno sredstvo za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede na okoliščine te zadeve. Četudi je bil zapuščinski postopek zaradi prekinitev postopka in napotitev na pravdo dolgotrajen, bi bilo neekonomično dediče, katerih večina prebiva na Dolenjskem, vabiti na zapuščinsko obravnavo na sedež pritožbenega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je tudi že izvedlo nekatere dokaze (izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke za ugotovitev vrednosti darila), ki jih mora le še oceniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče ta dokaz neposredno izvajati, kar bi tudi lahko zavleklo postopek.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila razveljavljena III. točka sklepa o dedovanju prve stopnje, so se pravočasno pritožili dediči E. A., F.A. inG. A., vložili pa so tudi predlog za izdajo popravnega sklepa, o katerem pa sodišče druge stopnje (še) ni odločilo. Trdijo, da bi sodišče druge stopnje lahko o razveljavljenem delu odločilo samo in ni potrebe, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Kršitev postopka bi glede na njeno naravo lahko samo odpravilo oziroma bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek, odpravilo pomanjkljivosti in opravilo novo sojenje. Predlagajo, da se zadeva ne vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, ampak naj kršitev odpravi višje sodišče samo tako, da opravi postopek in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Višje sodišče naj torej samo opravi dejanja, ki jih je naložilo sodišču prve stopnje za odpravo kršitve, to pa so ocenitev darila, danega A. A., ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine in določitev nujnih deležev nujnim dedičem. Višje sodišče ima vse podatke in vsaj enake možnosti kot prvostopenjsko sodišče. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje se bo zapuščinski postopek, ki preko razumnih meja teče že od 1997, samo podaljšal in ne obratno. Pritožniki so ves čas zatrjevali, da se darilo upošteva pri določitvi nujnih deležev in da je izvedba dokaza (cenitev darila) nujna. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenko finančne stroke in dediči so že podali pripombe na to mnenje, nato pa je nekritično presodilo, da darilo ni pomembno. Glede na okoliščine primera bi bilo smotrneje, da bi dokaz z izvedenko končalo sodišče druge stopnje samo. S tem bi se postopek občutno skrajšal. Zadevo bi torej lahko izpeljalo sodišče druge stopnje samo, zlasti zaradi pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožniki ocenjujejo, da izvedba pritožbene zapuščinske obravnave na sedežu pritožbenega sodišča pomeni ustrezno sredstvo za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je glede na 22 let trajajoči zapuščinski postopek to tudi najbolj sprejemljivo. Ni primerno, da se postopek dodatno obremenjuje in podaljšuje. Izvajanje dokaza bi se nadaljevalo tam, kjer je bilo prekinjeno. Vabljenje dedičev na sedež pritožbenega sodišča ne bi stroškovno obremenilo postopka, sicer pa dva dediča, ki nista pritožnika, živita na sedežu pritožbenega sodišča, pritožniki pa se izrecno strinjajo z izvedbo obravnave na sedežu pritožbenega sodišča. Tako ostane samo en dedič, ki živi na Dolenjskem. Sklicevanje na neekonomičnost postopka v takih okoliščinah je nesprejemljivo in ni primerljivo z neekonomičnostjo, ki bi jo povzročilo podaljševanje postopka z vračanjem zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Glede na to pritožniki predlagajo, da Vrhovno sodišče njihovi pritožbi ugodi.

4Dediča D. A. in C. A. sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Menita, da izpodbijani sklep ni povzročil hujše kršitve pravice pritožnikov kljub siceršnji dolgotrajnosti zapuščinskega postopka. Zamolčali so, da je med istimi dediči pred istim sodiščem v teku zapuščinski postopek po M. A., po kateri je dedič tudi P. P. (zapustnik v tej zadevi), postopek pa je trenutno prekinjen zaradi pravdne zadeve, ki prej kot v enem letu objektivno ne more biti pravnomočno zaključena. Od nekoliko hitrejše rešitve te zadeve torej dediči ne bi imeli nobene dejanske koristi, saj je bila večina nepremičnin, ki sodijo v zapuščino, skupna lastnina obeh zapustnikov. Delitev skupne lastnine ne bo mogoča, dokler ne bodo pravnomočno določeni dedni deleži tudi v zadevi po pokojni M. A.. K zavlačevanju obeh zapuščinskih postopkov pa so v pretežni meri prispevali prav pritožniki in njihov pravni prednik, ki so se neutemeljeno upirali vsem zahtevkom ostalih dedičev in vodili več pravdnih postopkov. Prvostopenjsko zapuščinsko sodišče je postopalo hitro in če ne bi bila vložena ta pritožba, bi že tudi nadaljevalo s postopkom. Zagotovo ne bo bistveno kasneje odločeno, če bo v nadaljevanju zadevo obravnavalo prvostopenjsko, ne pa drugostopenjsko sodišče. Drži tudi argument o neekonomičnosti izvajanja obravnave pred sodiščem druge stopnje. Res ima poleg pritožnikov le eden od dedičev prebivališče na območju prvostopenjskega sodišča, vendar pa je pomembno, da imata tudi dva odvetnika dedičev sedež v Novem mestu in bi tako tem dedičem nastali nepotrebni visoki dodatni stroški z zastopanjem pred višjim sodiščem v obliki izgube časa za prihod na obravnave in kilometrine, poleg tega pa ne bo potreben le en narok, saj se dediča C. A. in D. A. ne bi strinjala zgolj s posredno izvedbo že izvedenih dokazov, pridobiti pa bi bilo treba tudi cenitve nepremičnin za ugotovitev čiste in nato obračunske vrednosti zapuščine. Splošno znano je, da podatki GURS praviloma niso realni. Postopek se torej ne bi bistveno skrajšal. Z izvedbo obravnave in končno odločitvijo pred sodiščem druge stopnje pa bi bila dedičem odvzeta pravica do pritožbe in s tem kršena njihova ustavna pravica do pravnega sredstva in enakega varstva pravic. Sicer pa je treba določilo prvega odstavka 357. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tolmačiti tako, da v primeru pritožbe zoper sklep ne omejuje možnosti pritožbenega sodišča, da razveljavi odločbo prve stopnje. 357.a člen ZPP govori le o možnosti pritožbe zoper sklep višjega sodišča o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, ne pa sklepa.

5Pritožba je utemeljena.

6Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Dediča v odgovoru na revizijo zmotno menita, da je to pravno sredstvo pridržano izključno za primere, ko pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prve stopnje. Vrhovno sodišče je že v več zadevah sprejelo stališče, da je ta pritožba zagotovljena tudi v primerih, ko sodišče druge stopnje razveljavi dokončno odločitev (sklep) nepravdnega sodišča,² Tudi zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek. Pritožba po 357.a členu ZPP je torej dovoljeno pravno sredstvo tudi zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje razveljavi sklep o dedovanju in vrne zadevo sodišču prve stopnje.

7V zadevi Cp 37/2018 je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da uvedba tega novega pravnega sredstva oziroma „novelirana procesna zakonodaja torej uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo. Ker gre za sredstvo, ki naj zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva, je treba izjemno pravilo razlagati (ovsebinjati) z ustavnopravnimi argumenti. Izjema bo zato prišla v poštev tedaj, (a) ko izvedba pritožbene obravnave in concreto ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ker bi glede na okoliščine primera postopek na drugi stopnji verjetno trajal dlje, kakor če bi ga zgolj dopolnilo sodišče prve stopnje)³; (b) ko bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico (kot primer se sama po sebi ponuja pravica do učinkovitega pravnega sredstva - 25. člen Ustave) ali (c) ko bi bilo to tako neekonomično (potratno glede človeških in/ali finančnih virov), da je mogoče razveljavitev šteti za razumno (potrebno, smiselno) odlašanje in torej prav zato ne gre za poseg v pravico iz 23. člena Ustave (kjer je uporabljen izraz nepotrebno odlašanje).“

8V 13. točki obrazložitve sklepa sodišče druge stopnje navaja da izvedba pritožbene obravnave ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar obrazloži z neekonomičnostjo (višjimi potnimi stroški dedičev, ki ne živijo na sedežu pritožbenega sodišča) in stadijem postopka, ko je treba nekatere dokaze le še oceniti, medtem ko bi jih bilo treba pred sodiščem druge stopnje ponovno neposredno izvajati. Argumentom v zvezi z višino stroškov dedičev utemeljeno nasprotujejo sami pritožniki, pri čemer je glede na nasprotne argumente dedičev v odgovoru na pritožbo treba dodati, da (popolna) izenačitev stroškov posameznih udeležencev ne more biti merilo za presojo utemeljenosti razveljavitve prvostopenjske odločitve, zlasti pa ti razlogi ne morejo pretehtati v primerjavi z zagotovitvijo učinkovitega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja⁴ z opravo naroka pred sodiščem druge stopnje in (takojšnjo) pravnomočno odločitvijo v zadevi. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje nekatere dokaze že izvedlo in „jih mora le še oceniti,“ pa v konkretnem primeru – v nasprotju s stališčem v izpodbijanem sklepu – govori v prid obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Bojazen, da bo moralo sodišče „ta dokaz ponovno neposredno izvajati, kar bi tudi lahko zavleklo postopek“, je namreč odveč, saj je doslej izveden dokaz le v pisno izdelanem izvedenskem mnenju. Tako se izkažejo za utemeljene navedbe pritožbe, da bi to lahko enakovredno opravilo sodišče druge stopnje samo. Glede na to, da je že ugotovljen obseg zapuščine (I. točka izreka sklepa prve stopnje), pa ni videti razlogov, da bi zgolj njena cenitev (ugotovitev čiste zapuščine) in ugotovitev obračunske vrednosti (pri čemer gre za računsko operacijo) ob že ugotovljenih dednih deležih (spremenjena II. točka izreka sklepa prve stopnje) bistveno posegala v ustavno pravico strank do pravnega sredstva. Dejstvo, da poteka vzporeden zapuščinski postopek po M. M., ženi zapustnika P. P., na tako presojo ne vpliva.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

¹ V tej točki sodišče prve stopnje ugotavlja, kateri dediči so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in kateri so na podlage vstopne pravice po razdedinjenem B. A. zahtevali nujni delež.
² Npr. Cp 13/2018, Cp 29/2018, Cp 34/2018, Cp 22/2019.
³ Tu gre za nujno projekcijo (oceno), ki mora upoštevati tudi to, da ponovitev sojenja na prvi stopnji predpostavlja tudi možnost novega pritožbenega postopka itd.
⁴ Pri čemer ni nepomembno dejstvo, da zapuščinski postopek traja že od leta 1997.