VSRS Sodba II Ips 20/2019

I. Reviziji toženca se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v:

– I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka tako spremeni, da glasi:

„Delež tožeče stranke na skupnem premoženju predstavlja 10 % delež, delež tožene stranke na skupnem premoženju predstavlja 90 % delež. V presežku se tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe glede deležev na zgoraj ugotovljenem skupnem premoženju zavrneta.“

– v III. točki (glede odločitve o pritožbenih stroških pravdnih strank) pa razveljavi.

II. Sicer se revizija toženca in v celoti revizija tožnice zavrneta.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi primarnih in podrejenih tožbenih zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi odločilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo štirisobno stanovanje in garaža ... v Ljubljani in terjatev v višini kupnine od prodaje točk vzajemnih skladov v znesku 792.836,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da delež tožnice na tem premoženju znaša 8 %, delež toženca pa 92 %. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Zahtevke iz nasprotne tožbe je v presežku delno zavrnilo, delno pa je nasprotno tožbo zavrglo zaradi litispendence.

2Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in je njen delež na ugotovljenem skupnem premoženju zvišalo na 15 %, delež toženca pa znižalo na 85 %. Sicer je pritožbi tožnice in toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje obe pravdni stranki vlagata reviziji.

4Tožnica revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je toženec uveljavljal le ugovor posebnega premoženja, ne pa tudi ugovor višjega deleža na skupnem premoženju. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo, da je toženec z dejanskimi trditvami v zvezi s prvim ugovorom uveljavljal tudi, da je njegov delež na skupnem premoženju višji od polovice. Tožnica meni, da je sodišče druge stopnje z oceno, da zadošča že, da nasprotna stranka brez ustreznih trditev postavi le zahtevek v izreku nasprotne tožbe, pa še tega le simbolično, napačno tolmačilo sodno prakso in tudi materialno pravo, prekoračilo pooblastila in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in med samimi temi listinami. Meni, da je s tem sodišče kršilo tudi njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP. Meni, da zgolj pavšalno sklicevanje sodišča druge stopnje na razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 163/2017 ne zadošča. Tožnica poudarja tudi, da se ni mogla izjasniti o višjem deležu, ker toženec trditev v tožbeni naraciji v tej zvezi ni podal.

5Tožnica v reviziji tudi vztraja, da poslovni delež podjetja A. spada v skupno premoženje: če se po razrahljani teoriji substanciranja šteje, da je toženec podal trditve o skupnem premoženju, pri čemer je v skupno premoženje tako kot tožnica štel tudi poslovni delež tega podjetja, potem so razlogi sodišča, da poslovni delež ne spada v skupno premoženje, povsem napačno in v nasprotju s tem, kar sta obe stranki sami zahtevali in želeli, ob tem, da ni šlo za nedovoljena razpolaganja strank. Vztraja tudi pri stališču, da je toženec za nasprotno tožbo plačal prenizko sodno takso in da sodišče zato nasprotne tožbe sploh ne bi smelo obravnavati. Tožnica se ne strinja z navedbo sodišč prve in druge stopnje, da ni utemeljila, katere so tiste posebne okoliščine primera, ki upravičujejo civilno delitev skupnega premoženja v pravdi. Ne strinja se tudi z oceno, da njen delež na skupnem premoženju znaša 15 %, saj meni, da sta sodišči prve in druge stopnje njen prispevek k nastajanju skupnega premoženja ocenili napačno. Meni, da je pritožbeno sodišče zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava napačno presodilo dejanske okoliščine glede prispevkov zakoncev in da ji ne bi smeli prisoditi manj kot 50 % delež na obsegu skupnega premoženja.

6Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da je v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2013 podal obsežne navedbe o tem, zakaj je njegov delež na skupnem premoženju bistveno višji od zakonske domneve. Utemeljuje, zakaj je odmera sodne takse pravilna in opozarja, da tožnica tudi ni navedla, katera bistvena kršitev naj bi bila zaradi morebitnega napačnega izračuna sodne takse storjena. Glede ostalih revizijskih ugovorov meni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

7Toženec pa revizijo prav tako vlaga iz vseh revizijskih razlogov. Opozarja, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivo obrazložilo spremembo odločitve sodišča prve stopnje o višini deleža tožnice na skupnem premoženju. Poudarja, da se je sodišče oprlo na dve okoliščini: na prispevek tožnice k skrbi za otroka in zaslužek vsake od pravdnih strank. Sodišče je namreč upoštevalo, da je tožnica v času skupnosti iz naslova dela prejela znesek 73.127,40 EUR, vendar pa toženec opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil to denar, ki ga je tožnica prejela kot plačo za delo v svoji lastni družbi, ki pa je poslovala le z družbo A., d. o. o. Opozarja, da tožnica nikoli ni v svoji družbi delala in da mesečni prihodek, ki ga je prejela, ni bil ustvarjen z njenim delom v času skupnosti ampak dejansko z delom toženca. Opozarja, da se je sodišče druge stopnje glede skrbi tožnice za otroke sklicevalo na obdobje prvih dveh let po rojstvu otrok, medtem ko o drugih oblikah morebitnega prispevka k skrbi za otroka sodba nima razlogov. Toženec opozarja, da odločitev bralcu daje občutek, da je bila tožnica pred sodiščem druge stopnje obravnavana kot oseba, ki naj bi se ob razpadu skupnosti znašla v slabšem ekonomskem položaju od drugega zakonca in naj bi jo bilo treba zaščititi. Posebej opozarja na okoliščine obravnavanega primera, ko tožnica ni sama skrbela za otroke, ampak je imela ves čas varuške in gospodinje. Meni, da je s tem podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je ocena tako visokega deleža tožnice na skupnem premoženju v nasprotju z listinami iz sodnega spisa in dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče. Ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki z delom skupaj pridobili le 281.504,00 EUR (njuni zaslužki v času skupnosti) potem dejansko pridobljeni delež predstavlja kar 66 % tega zneska. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo 51. in 59. člen ZZZDR ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa se toženec tudi ne strinja z oceno, da stanovanje, garaža in točke vzajemnega sklada ne spadajo v skupno premoženje. Meni, da to izhaja že iz ugotovitve, da sta imela mesečno 3.000,00 EUR stroškov, kar pomeni, da sta celoten zaslužek porabila za mesečno preživljanje družine. Po oceni toženca to pomeni, da nista mogla ustvariti nobenega skupnega premoženja.

8Toženec v reviziji opozarja, da tožnica nikoli ni trdila, da bi bilo darilo s strani njegove matere B. B. dano obema zakoncema. Zato meni, da je drugostopenjsko sodišče brez obrazložitve in pravno preverjenih razlogov v tem delu v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in meni, da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec poudarja, da je šlo za darilo, dano le njemu in bi morali sodišči to ustrezno ovrednotiti. Toženec zatrjuje, da se sodišče druge stopnje tudi ni opredelilo do njegovega pritožbenega ugovora, da je večino točk skladov kupil s svojim posebnim premoženjem in zato sodišče ne bi smelo zaslužka za prodajo tega premoženja upoštevati kot prispevka k skupnemu premoženju. Izpodbija tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje, da stanovanje tožnice v Celju ne spada v skupno premoženje. Meni, da je napačno stališče sodišč, da je ključnega pomena, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati kdaj je bil na podlagi te pogodbe opravljen vpis v zemljiško knjigo, saj je šele tedaj tožnica na stanovanju pridobila lastninsko pravico. Sicer pa opozarja, da tožnica sploh ni opredelila, kdaj naj bi njuna življenjska skupnost prenehala, zato sodišče po njegovi oceni njenemu zahtevku sploh ne bi smelo ugoditi. Toženec pa izpodbija tudi odločitev o odmeri pravdnih stroškov.

9Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Tožnica poudarja, da toženec v reviziji nadaljuje z negiranjem in hkratnim potrjevanjem določenih dejstev in okoliščin, kar izničuje jasnost njegovih navedb in trditev ter onemogoča ugoditev njegovim zahtevam v nasprotni tožbi. Opozarja, da toženec z večino navedb izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dodaja, da datum razveze zakonske zveze med pravdnima strankama sploh ni bil sporen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo toženca zavrne.

10Revizija tožnice ni utemeljena, revizija toženca pa je delno utemeljena.

11Bistvene dejanske ugotovitve, na kateri sta sodišči prve in druge stopnje oprli svojo odločitev v revizijsko spornem delu in ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa, so:

- tožnica in toženec sta od jeseni 2001 živela v zunajzakonski skupnosti, zakonsko zvezo sta sklenila 20. 4. 2002, njuna življenjska in ekonomska skupnost pa je prenehala z začetkom razveznega postopka dne 29. 6. 2009;

- v zakonski zavezi sta se jima rodila dva otroka, sin B. C. leta 2003 in hči C. C. leta 2004;

- toženec je 100 % imetnik poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., ki jo je ustanovil sam leta 1990, pred začetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, med trajanjem zakonske zveze se je osnovni kapital družbe povečal iz lastnih sredstev družbe – neporabljenega dela bilančnega dobička;

- tožnica je poslovni delež v družbi IA. d. o. o. tudi pridobila leta 1997, torej pred začetkom zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, osnovni vložek v družbo tako ni bil plačan iz skupnega premoženja pravdnih strank;

- stanovanje in garaža ... v Ljubljani sta bili kupljeni leta 2004 v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, kot kupec je v pogodbah nastopal toženec;

- stanovanje v Celju je tožnica pridobila s kopoprodajno pogodbo iz leta 1999 in izročilno pogodbo leta 2000;

- toženec je med trajanjem zakonske zveze pridobil točke investicijskih skladov Reiffeissen in k.d. Galileo, ki jih je med postopkom prodal in zanje prejel kupnino v višini 792.836,25 EUR;

- kupnina za stanovanje, garažo in točke investicijskega sklada ni bila plačana le iz posebnega, ampak tudi iz skupnega premoženja;

- pri varstvu otrok so od 8 meseca starosti sina pomagale varuške, po prvem letu starosti sta obiskovala vrtec, večino gospodinjskih del sta opravili najeti čistilka in gospodinja, tudi za popravila sta imela najeto zunanjo pomoč, pravdni stranki sta se veliko prehranjevali v gostinskih lokalih, zato so mesečni stroški preživljanja družine znašali več kot 3.000,00 EUR mesečno;

- zaradi dela v podjetjih, tožnica pa tudi zaradi šolanja, sta bili pravdni stranki veliko odsotni od doma;

- pravdni stranki sta v času pridobivanja premoženja v obdobju od 2001 do 2009 zaslužili: tožnica 73.127,40 EUR, toženec pa 208.377,44 EUR;

- za nakup stanovanja je tožnik najel kredit, ki se je odplačeval iz sredstev tožnikovega posebnega in iz skupnega premoženja;

- mati tožnika je podarila 40.000,00 EUR;

- vrednost skupnega premoženja znaša 1,222.836,25 EUR, ob upoštevanju le tožničinega dohodka, ta predstavlja 6 % vrednosti skupnega premoženja, ob upoštevanju še polovice darila toženčeve matere v višini 20.000 EUR, to predstavlja 7,6 % vrednosti skupnega premoženja;

- preostala sredstva je k ustvarjanju skupnega premoženja prispeval toženec iz svojega posebnega premoženja.

O reviziji tožnice:

12Toženec je res primarno ugovarjal, da stanovanje, garaža in točke vzajemnih skladov sploh ne spadajo v skupno premoženje, ker so bili pridobljeni s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Vendar je ves čas podrejeno navajal, naj sodišče v primeru, če njegovemu primarnemu ugovoru ne bo sledilo, upošteva, da je njegovo delež na skupnem premoženju 99,9 %. Vrhovno sodišče je res v zadevah II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 zavzelo stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Vendar je nato v zadevi II Ips 163/2017, na katero je opozorilo tudi sodišče druge stopnje, od tega stališča obrazloženo odstopilo. Poudarilo je, da je procesno ravnanje tožene stranke treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Opozorilo je, da kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati tudi v okviru ugovora višjega deleža. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da je takšen tudi obravnavan primer. Toženec je namreč res v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2013 izčrpno navedel katera sredstva posebnega premoženja naj bi vložil v nakup stanovanja, garaže in točk vzajemnih skladov. Njegove navedbe so bile obsežne in natančne. Tako ni utemeljen očitek toženke, da je bil ugovor toženca tako nedoločen, da je bila okrnjena njena pravica do izjave v postopku.

13Tudi glede poslovnega deleža v gospodarski družbi A. je toženec primarno ugovarjal, da spada v njegovo posebno premoženje, podrejeno pa, naj sodišče v primeru, če temu njegovemu ugovoru ne bo sledilo in bo odločilo, da poslovni delež spada v skupno premoženje, presodi, da ima on na tem skupnem premoženju pretežni solastninski delež. Tako nikakor ne drži revizijska trditev, da sta bili pravdni stranki sporazumni, da poslovni delež v gospodarski družbi A. spada v skupno premoženje. Sodišče druge stopnje torej ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sledilo primarnemu ugovoru toženca in ugotovilo, da poslovni delež v družbi A. spada v posebno premoženje toženca.

14Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da bi moralo sodišče tožencu za nasprotno tožbo odmeriti višjo sodno takso in da zato sodišče njegove nasprotne tožbe sploh ne bi smelo obravnavati. Tudi, če bi sodišče odmerilo drugačno sodno takso, bi toženca pozvalo k doplačilu in ga opozorilo na pravne posledice, zato je povsem neprepričljiva revizijska obrazložitev, da ob „pravilnem“ izračunu sodne takse ne bi prišlo do obravnavanja nasprotne tožbe. Po oceni Vrhovnega sodišča tako tožnica ni izkazala relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje.

15Neutemeljen pa je tudi očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožničin zahtevek, da se le del skupnega premoženja že civilno razdeli v pravdnem postopku. Skupno premoženje zakoncev in zunajzakonskih partnerjev je celota obligacijskih in stvarnopravnih pravic in obveznosti. Prav kompleksna sestava skupnega premoženja narekuje delitev po pravilih nepravdnega postopka. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 211/2014 obrazložilo, da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP, ki je veljal tudi v času odločanja na prvi stopnji) v 118. členu določa, da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128.-130. člen ZNP; 60. člen ZZZDR. Sodna praksa res omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, vendar le, kadar obstajajo posebne okoliščine. Praviloma bo to v primeru, ko skupno premoženje sestavlja le ena ali dve premoženjski pravici ob dodatnih okoliščinah kot je na primer soglasje nasprotne stranke ali če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil.... Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom glede na ugotovljen delež na celotni masi skupnega premoženja potem dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP). V obravnavani zadevi gre za tipičen primer, ko je v masi skupnega premoženja toliko različnih premoženjskih pravic, da bi morali biti podani res izjemni razlogi za delitev le dela skupnega premoženja v pravdnem postopku. Materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnica takšnih posebnih okoliščin ni izkazala, je tako pravilna.

16Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizijski razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niso podani, zato je njeno revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

O reviziji toženca:

17Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da toženec s pretežnim delom revizijskih navedb skuša doseči spremembo dejanskih ugotovitev, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Ob ugotovitvi, da so bili stanovanje, garaža in točke vzajemnih skladov kupljene med trajanjem zakonske zveze in to tako iz sredstev posebnega kot sredstev skupnega premoženja, je pravilna odločitev obeh sodišč, da spadajo v skupno premoženje. Pravilna je tudi odločitev, da je za oceno, ali nepremičnina spada v skupno premoženje, pomembno, kdaj je bil sklenjen zavezovalni pravni posel, saj v nekaterih primerih do vpisa v zemljiško knjigo niti ne pride. Tako je pravilna tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje, da stanovanje v Celju spada v posebno premoženje tožnice.

18Ima pa toženec prav, ko opozarja, da tožnica ni nikoli prerekala njegove trditve, da je toženčeva mati podarila 40.000,00 EUR le njemu. Tej trditvi tožnica tudi v odgovoru na revizijo ne nasprotuje. Zato bi sodišči prve in druge stopnje morali darilo matere upoštevati le v prid toženčevega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o velikosti deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ugotovilo, da vrednost skupnega premoženja znaša 1,222.836,25 EUR. Izračunalo je, da zaslužek tožnice predstavlja 5,98 % te vrednosti, ob upoštevanju tudi polovice vrednosti darila toženčeve matere v višini 20.000,00 EUR, je ocenilo, da denarni vložek tožnice v skupno premoženje znaša 7,6 % vrednosti skupnega premoženja. Brez upoštevanja darila toženčeve matere v okviru tožničinega denarnega prispevka, ta torej znaša 5,98 % oziroma 6 %.

19Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da se po drugem odstavku 59. člena ZZZDR pri določanju deležev na skupnem premoženju ne upošteva le dohodek in denarni vložek zakoncev v skupno premoženje, ampak zlasti skrb za otroke in gospodinjstvo in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranjanju in povečanju skupnega premoženja. Obe sodišči sta ugotovili, da sta bila tožnica in toženec pri skrbi za gospodinjstvo povsem izenačena, saj sta imela najeto zunanjo pomoč. Sodišče druge stopnje je izpostavilo, da je vendarle tožnica v varstvo in vzgojo otrok, zlasti v prvem letu njunega življenja, vložila nekaj več prizadevanja kot toženec. Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnica sama skrbela za sina do 7 meseca starosti, potem so ji pa res ves čas pomagale varuške, tudi pri pripravi obrokov za otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v nadaljevanju tožnica v letih od 2007 do 2010 študirala v N., kar je bilo povezano z njeno pogosto, tudi večdnevno odsotnostjo zaradi predavanj in izpitov. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je pravilna ocena obeh sodišč, da je tožnici na račun njene večje skrbi za otroka in dom treba priznati večji delež od 6 %, kolikor znaša le njen finančni prispevek brez upoštevanja darila toženčeve matere. Sodišče druge stopnje je izpostavilo tudi tožničin študij kot njen trud za bodoče povečanje in ohranjanje skupnega premoženja. Vrhovno sodišče se strinja, da tožnici študija ni mogoče šteti v škodo, ni ji pa na ta račun mogoče tudi priznati večjega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja kot tožencu. Zato je pravilnejše stališče, da gre tožnici nekaj večji delež na račun nekoliko obsežnejše skrbi za varstvo in vzgojo otrok in organizacijo pomoči v gospodinjstvu, glede na izpostavljene okoliščine pa ta zagotovo ne more presegati 10 %.

20Vrhovno sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena reviziji toženca delno ugodilo in je ob pravilni uporabi drugega odstavka 59. člena ZZZDR sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju znižalo na 10 %, delež toženca pa zvišalo na 90 %. Sicer je revizijo toženca zavrnilo.

O stroških postopka:

21Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je glede na to, da sta pravdni stranki v tem postopku uveljavljali različne primarne in podredne zahtevke, nemogoče matematično izračunati njun uspeh v postopku. Zato je kot pravično potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Po oceni Vrhovnega sodišča enako velja tudi za stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Tožnica je v pritožbi in reviziji vztrajala pri tem, da v skupno premoženje spada tudi poslovni delež v podjetju A. in da bi ji moralo sodišče na podlagi domneve prisoditi 50 % delež na skupnem premoženju ter že razdeliti del skupnega premoženja, tako da bi naložilo tožencu, naj ji izplača polovico kupnine za točke vzajemnih skladov. Uspela je le zvišati svoj ugotovljeni delež na skupnem premoženju z 8 % na 10 %. Toženec je v pritožbi in reviziji vztrajal, da stanovanje, garaža in točke vzajemnih skladov predstavljajo njegovo posebno premoženje, da pa v skupno premoženje spada tožničino stanovanje v Celju in da sodišče druge stopnje ne bi smelo zvišati tožničinega deleža na skupnem premoženju. Uspel je le znižati prisojeni delež tožnice s 15 % na 10 %. Glede na obseg izpodbijanja in njun uspeh je utemeljena ocena, da je njun uspeh neznaten. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.