VSL Sodba II Cp 489/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se znesek 11.500 EUR (v I. točki izreka) nadomesti z zneskom 13.500 EUR in

- v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 179,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 45,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ki se je zgodila 16. 10. 2013 na ... cesti v L., ko je v njegovo vozilo od zadaj naletelo vozilo zavarovanca tožene stranke.

2Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da je za tožniku nastalo škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke.

3Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo naslednjo odškodnino: 5.000 EUR za telesne bolečine, 8.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500 EUR za strah (500 EUR za primarni strah in 1.000 EUR za sekundarni strah). Ob upoštevanju že plačanega zneska 3.000 EUR je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo plačilo 11.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 72,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

4Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca in vsebine pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani III Ps 1323/2016. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo tudi na odmero odškodnine. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo tožnikovih bolečin, nevšečnosti, omejitev v življenjski aktivnosti, duševnih bolečin in strahu, zato je prisojena odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah prenizka.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Tožnik sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar očitka ne konkretizira. Pritožbeno sodišče zato le na kratko odgovarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne dokaze in in se do njih zadosti opredelilo, nasprotij med dokaznim gradivom in razlogi sodbe ni.

7V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnik v prometni nesreči utrpel naslednje poškodbe: zvin vratne hrbtenice, udarnino leve rame in okvaro vezi bicipitalnega žleba v rami levo s posledičnim aseptičnim vnetjem tetivne ovojnice dvoglave mišice levo.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik v rami in vratu trpel srednje hude bolečine približno tri mesece, in sicer v rami stalno, v vratu pa občasno, ko ni trpel lažjih bolečin. Po tem obdobju je pol leta trpel lažje bolečine v rami, v okviru tega obdobja pa tudi dva meseca in pol lažje bolečine v vratu. Zaradi bolečin v vratu je približno dva meseca in pol trpel tudi občasne in srednje hude bolečine v glavi. Tožnik še danes trpi in bo tudi v bodoče trpel blage in občasne bolečine v levi rami, ki bodo občasno prešle v srednje intenzivne bolečine, in sicer ob ponavljajočih se pretiranih gibih v levi rami, ob poskusu dvigovanja bremen težkih od tri do štiri kilograme z levo roko, ob poskusu iztegovanja oziroma dvigovanja leve roke nad horizontalo in pri dolgotrajni drži leve roke v prisiljenem položaju. Kot nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik tri tedne nosil mehko opornico za vrat in ruto pestovalnico za levo roko, več kot tri mesece jemal zdravila proti bolečinam, nesteroidna zdravila pa občasno jemlje še sedaj, da je opravil cel niz preiskav (RTG slikanja, elektromiografsko preiskavo, magnetno resonanco z artrografijo in ultrazvočne preiskave), trideset fizioterapij, sedemindvajset pregledov pri osebni zdravnici in osemnajst pri različnih specialistih, hladil boleče dele, se ponoči zbujal in imel težave z nespečnostjo, se moral izogibati večjim fizičnim obremenitvam in bil tri leta v trajnem oziroma občasnem bolniškem staležu.

9Tožnik v pritožbi brez potrebe ponavlja ugotovitve izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, saj je sodišče glede bolečinskega obdobja in intenzivnosti bolečin v celoti sledilo izvedencu. Prav tako brez potrebe navaja nevšečnosti, ki jih je utrpel med zdravljenjem, saj je sodišče iz izvedenskega mnenja dosledno povzelo in upoštevalo vse nevšečnosti, vključno z ultrazvočnimi in rentgenskimi preiskavami, ki jih tožnik posebej izpostavlja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovilo in upoštevalo, da nesteroidna zdravila proti bolečinam tožnik občasno jemlje še sedaj. V okviru telesnih bolečin se upoštevajo le nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel med zdravljenjem, zato sodišče prve stopnje v okviru te postavke pravilno ni upoštevalo bolniškega staleža po zaključenem zdravljenju. Težave, ki so vzrok tega staleža, so podlaga za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo pritožbeno sodišče obravnava v nadaljevanju.

10Glede višine odškodnine za telesne bolečine pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se bodoče telesne bolečine načeloma upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, medtem ko jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepravilno izhodišče sodišča prve stopnje pa ni vplivalo na primernost odmerjene odškodnine, saj ta tudi upoštevajoč bodoče telesne bolečine ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče je ob pregledu sodne prakse tako ugotovilo, da so bile v zadevah, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe, bolečine in nevšečnosti kot tožnik, prisojene odškodnine v višini med štirimi in osmimi povprečnimi neto plačami.¹ Znotraj tega okvira je upoštevalo, da: 1) tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, 2) da je pretežni del obdobja stalnih bolečin trpel bolečine lažje intenzitete, 3) da bodo bodoče bolečine le občasne in da se bo tožnik srednje hudim bolečinam lahko izognil z opustitvijo opravil, ki so njihov sprožilec,² 4) da tožnik ni trpel odstopajočih se nevšečnosti med zdravljenjem³ in 5) da je bil (razen krajši čas jeseni 2014) vse od 1. 1. 2014 le v delnem bolniškem staležu. Glede na vse navedeno prisojeni znesek 5.000 EUR (približno pet povprečnih neto plač) ustrezno upošteva načelo individualizacije odškodnine, hkrati pa je primerljiv z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v primerljivih primerih.

11V sodbi je ugotovljeno, da ima tožnik v posledici poškodbe rame trajne funkcionalne posledice, in sicer zavrto gibljivost leve rame srednje do hude stopnje in oslabljeno moč stiska levice. Tožnik ne more dvigniti leve roke nad višino ramen, z levo roko je nesposoben za dvigovanje bremen, ki so težja od štirih kilogramov, v odročenju pa ne more zdržati nobenega bremena. Močno je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče gibe v levi rami, zmanjšano sposoben za oblačenje oblačil čez glavo, močno zmanjšano sposoben za vlečenje in porivanje predmetov z levo roko in zaradi slednjega tudi zmanjšano sposoben za rekreacijo, ki je povezana z dobro gibljivostjo leve roke (igre z žogo, fitnes). Oviran je pri ležanju na levi rami, občasno se zbuja, tudi avta ne more več voziti dalj časa nepretrgoma. Tožnik je bil zaradi posledic obravnavane nesreče razvrščen v III. kategorijo invalidnosti; priznana mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami⁴ in za krajši delovni čas, to je šest ur dnevno.

12Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo obseg omejitev, ki jih tožnik zaradi obravnavane prometne nesreče trpi v vsakodnevnem življenju. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je upoštevalo, da ima tožnik v posledici poškodbe zavrto gibljivost leve roke srednje do hude stopnje in oslabljeno moč stiska levice, medtem ko zatrjevane estetske motnje pravilno ni upoštevalo, saj tožnik ne vtožuje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Izvedenec je obrazloženo pojasnil, da je funkcija leve roke sicer močno zmanjšana, vendar ne v tolikšni meri, da bi levica služila zgolj kot pomoč desnici, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožnik brez potrebe povzema ugotovitve izvedenke v socialnem sporu, saj se te v bistvenih poudarkih skladajo z izvedenskim mnenjem, ki ga je sodišče pridobilo v obravnavanem postopku.

13Pritožbeno sodišče je ob pregledu primerov iz sodne prakse ugotovilo, da se odškodnine za primerljiv obseg omejitev, kot jih trpi tožnik, gibljejo v višini osmih do štirinajst povprečnih neto plač.⁵ Znotraj tega okvira je kot dejstvo, ki govori v prid višji odškodnini, upoštevalo, da je tožnik pomembno oviran tako pri svojem delu slaščičarja kot tudi pri številnih vsakodnevnih opravilih, kot dejstva, ki govorijo za odškodnino v spodnji polovici navedenega razpona, pa, da je samostojna funkcija leve roke še vedno delno ohranjena, da levica ni tožnikova dominantna roka in da je izvedenec tožnikove duševne bolečine ocenil za blage. Upoštevajoč vse navedene okoliščine pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti namesto 8.000 EUR znaša 10.000 EUR (približno deset povprečnih neto plač).

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel močan strah in šok ob trku, ki pa ni trajal dlje kot nekaj minut. Tožnik se ni bal za svoje življenje ter se je le za določen čas ustrašil za svoje zdravje. Strah za izid zdravljenja je trajal neobičajno dolgo, saj je tožnik tri leta obiskoval različne zdravnike in opravljal različne diagnostične postopke, vendar se njegovo stanje ni bistveno izboljšalo. Tožnik je približno šest mesecev trpel hud strah, v nadaljevanju pa blag strah za izid zdravljenja.

15Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil trk vozil za tožnika nepričakovan dogodek, ki se ga je močno ustrašil, vendar je hkrati opozorilo, da trčenje ni bilo zelo intenzivno, da tožnik hujših poškodb ni utrpel in da na njegovem vozilu ni nastala večja škoda. Pravilnost teh ugotovitev je razvidna iz fotografij tožnikovega avtomobila in dejstev, da je tožnik po nesreči umaknil svoje vozilo, se pogovoril s povzročiteljem nesreče in izpolnil evropsko poročilo, zdravnika pa je obiskal šele naslednji dan. Navedene okoliščine izključujejo pritožbene navedbe o tožnikovem hudem šoku in dalj časa trajajoči čustveni pretresenosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo trajanje in stopnjo strahu, ki ga je tožnik trpel v zvezi z izidom zdravljenja in svojo delovno zmožnostjo. Zaskrbljenost, ki jo je trpel, potem ko so se posledice poškodbe ustalile in negotovosti glede rezultata zdravljenja ni bilo več, se ne upošteva v okviru odškodnine za strah, temveč je upoštevana v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ni bil podvržen operativnemu posegu, zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo strahu, ki naj bi ga v zvezi z njim utrpel.

16Ker je strah enotna oblika nepremoženjske škode, podlage za ločeno priznavanje odškodnine za primarni in sekundarni strah ni. Pritožbeno sodišče je zato strah in odškodnino zanj obravnavalo celovito in pri tem ugotovilo, da prisojeni znesek 1.500 EUR ustrezno odraža časovno trajanje in intenzivnost tožnikovega strahu, odškodnina pa je ustrezno umeščena v okvir odškodnin, ki so bile oškodovancem prisojene za podobno hud strah.⁶

17Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravična in primerna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo znaša 16.500 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska je tožena stranka tožniku dolžna plačati še 13.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2015 do plačila.

18Delna sprememba sodbe je terjala spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19Tožnik je vtoževal znesek 44.000 EUR, uspel pa je z zneskom 13.500 EUR, torej s približno 30 % tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek potrebnih pravdnih stroškov na strani tožnika znaša 4.597,98 EUR, na strani tožene stranke pa 1.713,92 EUR. Ker odmera stroškov v pritožbenem postopku ni sporna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora tožena stranka tožniku povrniti 1.379,39 EUR, tožnik pa toženi stranki 1.199,74 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je zneska pobotalo in odločilo, da mora tožena stranka tožniku na račun pravdnih stroškov povrniti 179,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.

20Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo na znesek 13.500 EUR in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 179,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 19.300 EUR, tožnik pa je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 2.000 EUR, zato njegov pritožbeni uspeh znaša 10 %. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožnika sodišče šteje: 625 točk za sestavo pritožbe, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 457,50 EUR. Glede na doseženi uspeh mora tožena stranka tožniku povrniti 45,75 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Primerjaj II Ips 617/2008, II Ips 108/2008, II Ips 176/2009, II Ips 330/2009, II Ips 521/2009, II Ips 199/2009, VIII Ips 392/2009, VS002028 in VS001952.
² Omejitve iz tega naslova bodo ovrednotene v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
³ Tožnik ni bil hospitaliziran niti operiran.
⁴ Lažje delo glede telesnih obremenitev, kjer izvajanje različnih delovnih aktivnostih, pri katerih sodeluje tudi leva zgornja okončina, poteka le v dosegih in obsegih gibanja leve podlahti v komolčnem sklepu, pri katerih občasno soročno premešča bremena do šest kilogramov, enoročno z levo zgornjo okončino pa tri kilograme, premeščanje pa v obeh primerih poteka v območju, ki ga doseže z obsegom gibov leve podlahti, ki glede potrebnih ročnih aktivnosti potekajo z zmernim tempom in ritmom, pri katerih ni potrebno vzpenjanje na lestev in delo nad globino, pri katerih ni izpostavljen vibracijam in kjer ni večjega tveganja za poškodbe zgornjih okončin.
⁵ Primerjaj II Ips 330/2009, II Ips 711/2009, II Ips 117/2009, II Ips 617/2008, II Dor 265/2015 in II Ips 199/2009.
⁶ Primerjaj pod opombama št. 1 in 5 navedene odločbe.