VSRS Sodba VIII Ips 243/2009

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom razveljavilo sklep in odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2006 in 17. 8. 2006 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi ugotovitve obstoja varnostnega zadržka, ker ima tožnik dvojno državljanstvo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo ter toženi stranki naložilo, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja tudi po 18. 8. 2006 s plačilom nadomestila plače, kot če bi delal, ter tožnika pozove na delo. Kot odločilno je štelo, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki na podlagi prestopa v Teritorialno obrambo Republike Slovenije iz aktivne službe v bivši JLA ob osamosvojitvi Republike Slovenije in da po pridobitvi državljanstva Republike Slovenije v letu 1992 objektivno ni mogel doseči izbrisa iz jugoslovanskega državljanstva oziroma kasneje državljanstva Republike Srbije, kjer je bil zaradi prestopa v teritorialno obrambo (dezerterstva iz JLA) v kazenskem postopku, v njegovem rojstnem kraju na Kosovu pa začasna uprava UNMIK-a izpisnic iz državljanstva ni izdajala.

2Sodišče druge stopnje je ob soglasju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za nazaj ugodilo le za čas, ko tožnik ni bil zaposlen drugje, oziroma za čas prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje in zaposlitve drugje tožniku priznalo le ustrezno razliko plače. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Kot odločilno za svojo odločitev je štelo, da je tožena stranka zamudila tudi triletni rok za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika iz 77. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ker je imel tožnik dvojno državljanstvo vse od leta 1992, oziroma vse od uveljavitve Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 s kasnejšimi spremembami), ko je postalo dvojno državljanstvo ovira za zaposlitev v slovenski vojski.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZObr posebej ureja prenehanje delovnega razmerja delavcev, za katere se ugotovi, da ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju. Zato se je sodišče zmotno sklicevalo na določbe ZJU in ZDR glede rokov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da ima tožnik dvojno državljanstvo, kar je zakonska ovira za poklicno opravljanje vojaške službe, bi moralo že prvostopno sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno štelo, da je tožnik poskušal urediti izbris iz srbskega državljanstva oziroma je neutemeljeno dopustilo prepozne navedbe v zvezi s tem in na tak način bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

4V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Na podlagi prvega in drugega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva (in dokaze), ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov. Na poznejših narokih lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Če sodišče dopusti navedbo novih dejstev in dokazov mimo teh pogojev in to bistveno vpliva na odločitev, stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8Tožnik je v tožbi navajal, da je preverjal obstoj morebitnega dvojnega državljanstva pri aktualni upravi, pristojni za področje njegovega rojstnega kraja na Kosovu, vendar s strani začasne uprave UNMIK-a podatkov o tem ni dobil. O tem je tudi predložil ustrezno potrdilo. Prav tako se je vprašanje, kako preveriti, ali ima tožnik res dvojno državljanstvo, obravnavalo na prvem naroku sodišča prve stopnje dne 11. 4. 2007. S tem v zvezi je tožnik predlagal tudi zaslišanje priče. Šele po izvedbi prvega naroka za obravnavo je tožena stranka dne 18. 5. 2007 sodišču predložila odgovor Ministrstva za zunanje zadeve s pojasnili o ureditvi državljanstva Republike Srbije in o izpisu iz tega državljanstva. Naknadne navedbe tožnika, zakaj izpisa iz tega državljanstva tudi glede na predložena pojasnila ni mogel doseči tako niso bile zamujene. Revizijski (in že predhodni pritožbeni) očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem v zvezi zato ni bil utemeljen.

9V drugem odstavku 88. člena ZObr je kot pogoj za poklicno opravljanje dela na obrambnem področju določeno državljanstvo Republike Slovenije. Istočasno pa zakon določa, da osebe z dvojnim državljanstvom ne morejo poklicno opravljati dela na obrambnem področju. Hkrati pa je v šestem odstavku tega člena določeno, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih in posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Ker je dvojno državljanstvo posebej navedeno kot razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca na obrambnem področju, je sodišče zakonitost spornega sklepa in odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika utemeljeno presojalo z vidika tega razloga, ne pa z vidika varnostnega zadržka, kot je sicer tožena stranka formalno utemeljevala sporni sklep in odločbo, vendar že takrat po vsebini iz razloga dvojnega državljanstva.

10V zvezi z gornjimi določbami ZObr je revizijsko sodišče že sprejelo stališče, da v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti delovnopravnih določb iz ZDR in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z določbami o roku za odpoved. Gre za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU, kot tudi 7. alinea 75. člena ZDR. Njegova posebnost se kaže zlasti v tem, da zakonodajalec ni predvidel in določil roka, v katerem mora delodajalec zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 88. člena ZObr izdati akt o prenehanju delovnega razmerja (1). Glede na to je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da sta sporna sklep in odločba o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita, ker naj bi bila sprejeta po poteku rokov iz šestega odstavka 88. člena ZDR in 77. člena ZJU. Vendar zato izpodbijana sodba še ni nezakonita.

11Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi je izrecno soglašalo tudi sodišče druge stopnje:

- Tožnik je ob osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991 prestopil iz bivše JLA v takratno Teritorialno obrambo Republike Slovenije in v njej nadaljeval delo, po transformaciji pa nadaljeval s poklicnim opravljanjem dela na obrambnem področju v slovenski vojski. Glede na pravočasni prestop v teritorialno obrambo so mu bile na podlagi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL - Ur. l. RS, št. 1/91 – I) zagotovljene statusne, socialne in druge pravice, pridobljene v JLA do 25. 6. 1991.

- Tožnik, ki je bil pred tem jugoslovanski državljan, je v letu 1992 pridobil državljanstvo Republike Slovenije.

- Zoper tožnika je bil zaradi prestopa v teritorialno obrambo na območju Jugoslavije pričet kazenski pregon z očitkom dezerterstva iz JLA, v Republiki Srbiji pa je bil brez njegovega sodelovanja vpisan v seznam državljanov Republike Srbije.

Zaradi grozečega kazenskega pregona se je tožnik izogibal stikov z območjem Republike Srbije, ob opozorilu na problem dvojnega državljanstva pa je ugotovil, da zaradi tega ne more dobiti izpisnice iz srbskega državljanstva zaradi takratnih razmer na območju Kosova, kjer se je rodil, pa tudi ni mogel dobiti izpisnice iz državljanstva, ker pristojna začasna uprava UMNIK-a izpisov iz državljanstva ni urejala.

12Glede na navedene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (ker očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni revizijski razlog, sodišče revizijske graje navedenih dejanskih ugotovitev ni moglo upoštevati), je sodišče utemeljeno upoštevalo, da se je tožnik vsekakor znašel v specifičnem položaju. Na eni strani je storil vse, da si je uredil ustrezen status v Republiki Sloveniji in si na tak način tudi zagotovil varstvo pravic v smislu določb UZITUL, na drugi strani pa je bil objektivno onemogočen pri urejanju izbrisa iz državljanstva Republike Srbije, ki mu je bilo priznano brez njegovega sodelovanja, očitno na podlagi njegovega družinskega porekla in rojstva na bivšem območju Republike Srbije oziroma sedanjem območju Kosova.

13Ne glede na tožnikov vsekakor specifičen položaj tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da velja določba drugega odstavka 88. člena ZObr o prepovedi dvojnega državljanstva tudi za tožnika. Vendar bi lahko glede na zagotovila iz 14. člena UZITUL ugotavljala prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi dvojnega državljanstva šele v primeru, da se tožnik ne bi izbrisal iz državljanstva Republike Srbije v razumnem roku po ureditvi razmer, ki bi mu tak izbris omogočale. Ker mu tožena stranka tega razumnega roka ni omogočila, je sodišče utemeljeno presodilo, da sta bila sporna sklep in odločba o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita.

14Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15Ker je tožnik v odgovoru le ponavljal ugotovitve sodišča, glede na določbe 155. člena ZPP sam krije stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Glej sodbo VIII Ips 203/2008 z dne 12. 5. 2009