VSK Sklep I Cp 593/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti hoje, vožnje z osebnimi avtomobili in traktorji s prikolico ter gonitev konj po obstoječi asfaltirani in nato utrjeni kolovozni poti v širini 2,6 m in skupni dolžini 215 m, in sicer v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, parcele št. 1171/2 k.o. 1.¹ ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin, parcel št. *228 in 1154/96. Tožniku je naložilo obveznost povrnitve pravdnih stroškov toženke v znesku 1.213,77 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da je v tej zadevi odločilno, ali je vložena tožba zaradi motenja posesti vplivala na triletni rok iz 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma ali bi moral tožnik, ki je izgubil posest nad potjo, ob vloženi tožbi zaradi motenja posesti iz previdnosti (da motenjske tožbe ne izgubi) vložiti še tožbo na priposestvovanje služnostni. V sistemu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je poznal institut posestnega varstva služnostne pravice (tretji odstavek 70. člena ZTLR), bi vložitev tožbe na motenje posesti služnostne pravice imela za posledico tudi varovanje roka iz 223. člena SPZ. To izhaja iz sklepa II Ips 558/1998, v katerem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno povezano z ugotavljanjem pravice do stvarne služnosti. SPZ posestnega varstva služnostne pravice sicer ne pozna več, vendar pa se varstvo njegovega posestnega položaja vsebinsko ni spremenilo. Zahtevki iz naslova motenja posesti in (varstva) služnostne pravice so po vsebini enaki. Tudi Vrhovno sodišče (zadeva II Ips 75/2011) se je že opredelilo, da je za prenehanje služnosti s „priposestvovanjem prostosti“ odločilen voljni, subjektivni element, ki se pri lastniku gospodujoče stvari kaže v njegovem ravnanju. Tudi če lastnik gospodujoče stvari svojo pravico uveljavlja na neprimeren način, to še ne pomeni, da služnosti ne izvršuje (ne želi več izvrševati), merilo pa ne more biti niti končni uspeh določenega pravnega postopka. S stališčem, da tek postopka zaradi motenja posesti, ki se je končal z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka, v ničemer ne vpliva na tek roka za osvoboditev služnosti, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Če bi s tožbo zaradi motenja posesti uspel, seveda ne bi imel dejanskega interesa za vložitev tožbe na priposestvovanje služnosti, zato triletni rok iz 223. člena SPZ začne teči šele z dnem pravnomočne odločitve v tožbi zaradi motenja posesti.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbi je nasprotovala, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer priposestvoval služnost vtoževane poti, vendar se je toženka tej uporabi v letu 2013 uprla in dosegla, da je tožnik tri leta zapored ni uporabljal. Zaradi tega je služnost prenehala še preden je tožnik v letu 2017 vložil predmetno tožbo, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. To odločitev je oprlo na določbo prve alineje 223. člena SPZ, po kateri služnost preneha, če se lastnik služeče nepremičnine upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Dodalo je še, da postopek zaradi motenja posesti, ki se je končal z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, na tek roka za osvoboditev služnosti v ničemer ne vpliva oziroma da bi lahko ta motenjska pravda prekinila tek tega roka le v primeru, če bi bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, tožnik pa bi začel pot ponovno uporabljati.

6Po mnenju pritožbenega sodišča to stališče ni pravilno. Tožnik je motenjsko tožbo vložil 2. 9. 2013 (zadeva P 174/2013), v njej pa je med drugim zatrjeval, da je na podlagi priposestvovanja pridobil služnostno pravico na sporni poti in da je to pot vseskozi uporabljal. S tožbenim predlogom je najprej uveljavljal, da je toženka s postavitvijo vrvice, avtomobila, drv, lesa in kamenja onemogočila uporabo (posest) sporne poti ter dostop do njegove nepremičnine. Ob tem je zahteval, da toženka vzpostavi na poti prejšnje posestno stanje (odstrani prej omenjene ovire) v delu in obsegu, ki je potreben za tožnikovo uporabo poti in da se toženki tudi v bodoče prepoveduje na takšen in podoben način posegati v posest tožnika. Ta zahtevek je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 14. 4. 2014 zavrnjen, odločba pa je postala pravnomočna 9. 12. 2014. Ključni razlogi te odločitve so bili v tem, da je tožnik tožbo vložil prepozno, saj je toženka napela vrvico in postavila leseno ograjo na poti že nekaj mesecev pred datumom, ki ga je kot dan izvedbe (nastanka) motilnih ravnanj navedel tožnik.

7Osvoboditev služnosti je posebna kvalificirana oblika prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja, ki je urejena 223. členu SPZ. Bistveno je, da se lastnik služeče nepremičnine njenemu izvrševanju upre, kar lahko izhaja bodisi iz verbalne prepovedi ali fizičnega oviranja (onemogočanja) izvrševanja služnosti, lastnik gospodujoče stvari pa te svoje pravice tri leta zapored ne izvršuje. Proces osvoboditve služnosti prekine vsaka ponovna izvršitev služnosti s strani služnostnega upravičenca, ki je lahko bodisi pravne ali dejanske narave², in predstavlja aktivnosti v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju te pravice upre. Gre torej za dejavnosti v smeri neupoštevanja njegove prepovedi, pri čemer sodna praksa poudarja³, da mora v primeru pravnega uveljavljanja svojih pravic služnostni upravičenec res sprožiti ustrezne postopke in uveljavljati ustrezen (pravilni) zahtevek. Vendar pa morebitna (ne)učinkovitost postopka še ne kaže na (ne)izvrševanje služnostne pravice in na uklonitev prepovedi lastnika služeče stvari. Res je varstvu služnosti prvenstveno namenjena konfesorna tožba (212. člen SPZ), vendar pritožba pravilno poudarja, da je pri osvoboditvi služnosti odločilen voljni, subjektivni element lastnika gospodujočega zemljišča, ki se kaže v tem ali predpisano časovno obdobje (tri leta) ”upošteva“ oziroma ravna v skladu s prepovedjo lastnika služeče stvari ali ne.

8Glede na podana doktrinarna stališča je evidentno, da je tožnik z vložitvijo omenjene motenjske tožbe nasprotoval toženkini prepovedi izvrševanja služnosti in s tem jasno izrazil svoj namen po nadaljnji uporabi sporne poti. Neutemeljeno je stališče izpodbijane sodbe, da lahko tek roka za osvoboditev služnosti prekine le dejanska uporaba služeče stvari ali (zgolj) vložitev konfesorne tožbe. Tudi motenjska tožba predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, zato v času teka motenjske pravde triletni rok iz prve alineje 223. člena SPZ ni tekel. Zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča torej odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni pravilna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zapisalo, da je tožnik predmetno služnost priposestvoval, vendar bi z diametralno spremembo meritorne odločitve v pritožbenem postopku toženko prikrajšali za pravico do izjave oziroma pritožbe (glede na vsebino odločitve sodišča prve stopnje toženka ni imela pravnega interesa, da bi ta del obrazložitve izpodbijala).

9Na podlagi 354. člena ZPP je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta odločitev ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bil tožba vložena marca 2017, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana maja 2018. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje o obstoju zatrjevane služnosti ponovno odloči, pri tem pa naj posebno pozornost nameni tudi vsem ugovorom, ki jih je v zvezi s tem podala toženka.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

11PRAVNI POUK: Zoper ta razveljavitveni sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi odloča Vrhovno sodišče.

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča ime katastrske občine, ker gre pri vseh nepremičninah za k.o. 1.
² M. Juhart: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 920.
³ Prim. sodbo II Ips 75/2011.