UPRS Sodba IV U 196/2017-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je pri Komisiji za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) vložil predlog za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 32088/2011 z dne 8. 7. 2017 v trajanju 5 let in 4 mesece, in je njeno prestajanje nastopil dne 19. 1. 2015 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju ZPKZ Dob). Komisija je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnika ne odpusti s prestajanja kazni.

2Komisija v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzema tožnikovo prošnjo za pogojni odpust in pojasnjuje, da jo je obravnavala na redni seji dne 19. 9. 2017 ter takrat ocenila, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja opraviti še dodatne poizvedbe. Po pridobitvi relevantnih dokazov za odločanje, je odločitev sprejela na izredni korespondenčni seji, ki je potekala od 9. 10. do 13. 10. 2017.

3Komisija navaja, da je v dokaznem postopku prebrala tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prilogami, poročilo ZPKZ Dob, zapisnik Komisije z dne 19. 9. 2017, dopis Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 9. 2017 ter odgovor tožnika z dne 3. 10. 2017. Iz poročila ZPKZ Dob izhaja, da tožnik prestaja enotno zaporno kazen, v katero sta vključeni pravnomočno izrečeni kazen petih let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 4980/2011 z dne 22. 9. 2014 in kazen šestih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II K 32088/2011 z dne 27. 2. 2017. Iz dopisa Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 8. 8. 2017 je razvidno, da tožnik nima odprtih drugih kazenskih postopkov. Po podatkih ZPKZ Dob tožnik sodbo spoštuje, poravnal pa je tudi izrečeno stransko denarno kazen v višini 19.662,00 EUR in protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 12.000,00 EUR. V poročilu je še navedeno, da je bil tožnik razrešen opravljanja sodniške funkcije, kar pomeni, da ne more več zlorabiti uradnih pooblastil z opravljanjem funkcije in je s tem onemogočena tudi ponovitev kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen. ZPKZ Dob ocenjuje, da je tožnik dosegel ustrezno stopnjo kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, kar v nadaljevanju tudi podrobneje opisuje. Njegovo vedenje v zavodu je primerno. ZPKZ Dob svoje poročilo sklene z zaključkom, da vsa opisana dejstva kažejo, da gre pričakovati, da se bo tožnik v bodoče vzdržal ravnanj, ki bi prešla mejo zakonsko dovoljenih.

4Komisija v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je iz njenega zapisnika z dne 19. 9. 2017 razvidno, da je tožnik v ustni izjavi podal dodatna pojasnila k svoji prošnji in poročilu zavoda. Poudaril je, da je kazen, ki mu je bila izrečena, sprejel ter da mu je žal za vse kar je storil. V zavodu je imel težave s prilagajanjem, saj je edini kazenski sodnik v zaporu, in to med ljudmi, ki jih je tudi sam obsodil. Ni mu bilo enostavno povrniti denarnih dolgov, težave pa je imela tudi njegova družina.

5Komisija ugotavlja, da iz tožnikovih vlog izhaja mnenje, da je odložitev odločanja o njegovi prošnji zaradi preverjanja ali je plačal stransko denarno kazen in povrnil protipravno pridobljeno premoženjsko korist, povsem nepotrebna in v zvezi s tem prilaga dokazila, poudarja pa tudi, da je s takim dodatnim preverjanjem kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj Komisija pri drugih obsojencih takega preverjanja ne opravlja. Komisija pojasnjuje, da se je za dodatno preverjanje podatkov odločila v zvezi s tožnikovim ugovorom glede zastaranja izvršitve stranske denarne kazni v zadevi opr. št. X K 4980/2011 z dne 18. 7. 2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožniku je bila dana možnost, da se o teh poizvedbah izjavi, ta pa je v odgovoru pojasnil, da Komisija zavestno negira dejstvo, da je stransko denarno kazen že poravnal, da pa je na njegovi nepremičnini kljub temu še vedno vknjižena hipoteka za zavarovanje plačila te obveznosti. Pojasnil je tudi, da je bila vložitev ugovora o zastaranju zgolj akademske narave in posledica procesnih napak v kasnejšem postopku. Izpostavil je tudi vprašanje enakosti pred zakonom po 14. členu URS in dodal, da mu je kot obsojencu zagotovljena pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS, ki jo je uveljavljal po tem, ko je stransko denarno kazen poravnal, je pa kljub temu na njegovi nepremičnini ostala vpisana hipoteka.

6Komisija pojasnjuje, da pogojni odpust obsojenca ureja določba 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik formalni pogoj za pogojni odpust, to je, da je prestal vsaj polovico izrečene kazni, izpolnjuje. Pri presoji ocene morebitne ponovitvene nevarnosti, pa Komisija izpostavlja, da ne more spregledati dejstva, da je bil tožnik dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, in sicer s prej navedenima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Mariboru. Tožnik je torej povratnik, ki ponavlja kazniva dejanja in mu zato tožena stranka ne more zaupati do te mere, da bi mu podelila pogojni odpust. Tožnik sicer takih dejanj, kot jih je storil kot kazenski sodnik, ne more več ponoviti, vendar pa je prav s tem, ko je ta dejanja storil na takšni funkciji, ravnal v nasprotju z vsem tistim, kar se od kazenskega sodnika zahteva, to je, da obsoja dejanja, ki so v neskladju z zakonskimi in družbenimi normami. Tožnik je bil v službi države in jo je predstavljal, s svojimi dejanji pa zlorabil zaupanje, ki mu je bilo dano s funkcijo. Komisija mu zato ne more zaupati, da kaznivih dejanj podobne narave ne bo ponovil tudi v drugih sferah, npr. v zasebnem sektorju. Zato se ne strinja s tožnikom, da ponovitev kaznivih dejanj zaradi razrešitve s sodniške funkcije objektivno ni mogoča, saj ni mogoče podati pozitivne ocene, da ne bi storil kakšnega drugega kaznivega dejanja.

7Komisija še ocenjuje, da tožnik do storjenega kaznivega dejanja ni kritičen v zadostni meri, saj odgovornost prelaga na druge, ko navaja, da je dejanje storil nepremišljeno in v zaupanju v druge ljudi, ki so njegov položaj in strokovnost hudo zlorabili. Prav tako je tudi izpostavil, da je bila izrečena kazen tipičen primer, ko država kazen izreče kot opomin vsem morebitnim storilcem in ji služi za dokaz, da si upa sankcionirati tudi svoje najboljše člane. Komisija, skladno s takimi tožnikovimi navedbami, sklepa, da tožnik obžaluje posledice, ki so nastale zaradi pravnomočne obsodbe, ne izraža pa kritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja.

8Tožnik se z odločitvijo Komisije ne strinja in s tožbo ter njeno dopolnitvijo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je prišlo do kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožbo torej vlaga na podlagi 1. alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in po drugem odstavku 33. člena tega zakona. Meni, da Komisija zakonskih predpisov ni uporabila na pravilen način, da je kršila določbe postopka, da dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila ter da izpodbijane odločbe ni izdala v roku, ki ga določa 222. v zvezi s 144. in 145. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je rok bistveno prekoračila. Zaradi tega mu je nastala nepopravljiva škoda, saj se je rok, v katerem bi lahko vložil tožbo pri Upravnem sodišču, podaljšal. S tem so bile kršene njegove pravice do pravnega sredstva po 25. členu, do enakosti pred zakonom po 14. členu, do uresničevanja in prepovedi omejevanja pravic po 15. členu ter do enakega varstva pravic po 22. členu, vse URS, kakor tudi določila 6. člena evropske Deklaracije o človekovih pravicah.

9Tožnik navaja, da je Komisija odločala po prostem preudarku in mora zato sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 preveriti, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen, na tej podlagi pa ugotoviti ali je bila odločitev Komisije zakonita. Namen in obseg prostega preudarka izhaja iz določb materialnega predpisa, to je KZ-1, tožnik pa navaja, da je Komisija pri svojem delu in izdaji izpodbijane odločbe ravnala v nasprotju z določbami tega zakonika. V obrazložitvi odločbe je zapisala, da je odločitev sprejela na izredni korespondenčni seji, ki je trajala v obdobju treh dni, kar pa po prepričanju tožnika kaže, da ni šlo za korespondenčno sejo. Na seji dne 19. 9. 2017 je sicer sklenila, da bo odločanje odložila do pridobitve podatkov v zvezi z ugovorom zastaranja izvršitve stranskedenarne kazni. Na njeno poizvedbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odgovorilo dne 28. 9. 2017 ter sporočilo, da je bil tožnikov ugovor o zastaranju izvršitve stranske denarne kazni zavrnjen dne 18. 7. 2017. Komisija je podatek o tem, ali ima tožnik še odprto kakšno pritožbeno zadevo, ne da bi imela kakršnokoli drugo informacijo ali listino, lahko pridobila le od člana Komisije višjega sodnika A.A., ki je vodja kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani. Komisija sicer v zapisniku ni zabeležila, na kakšen način je prišla do informacije v zvezi s tožnikovo pritožbo, ki pa je za predmetni postopek tudi sicer nepomembna, saj je tožnik stransko denarno kazen v celoti plačal že dne 15. 3. 2015. A.A. je s takim neformalnim posredovanjem informacije dejansko postal priča v zadevi in zato ne bi smel odločati kot član Komisije, pač pa bi se moral iz odločanja izločiti. Ker je torej pri odločanju sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, gre za bistveno kršitev določb postopka.

10Tožnik pojasnjuje, da je predlog za pogojni odpust vložil dne 2. 8. 2017, ko so po določbah ZUP tudi pričeli teči roki za pravočasno izdelavo odločbe, vendar pa mu je bila ta vročena šele dne 1. 11. 2017. Tožena stranka je torej za izdelavo odločbe potrebovala 3 mesece in s tem bistveno več, kot je to dovoljeno po 222. v zvezi s 144. in 145. členom ZUP. Tožnikovo prošnjo je sicer Komisija obravnavala na redni seji dne 19. 9. 2017, ko je razpolagala tudi z vso potrebno dokumentacijo, med drugim tudi s podatkom, da je tožnik izrečeno stransko denarno kazen plačal. Kljub temu podatku pa se je Komisija odločila za dodatne poizvedbe o plačilu te stranske denarne kazni, ki pa dejstva, da je bila poravnana, niso mogle spremeniti. Opravljene poizvedbe so bile torej nepotrebne in zgolj načrtno zavlačevanje postopka, saj je bilo dejansko stanje mogoče ugotoviti že na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel v svojem predlogu, dopolnjeni pa so bili še s poročilom ZPKZ Dob in uradnimi podatki tega zavoda. Komisija se očitno ne zaveda, da je odvzem prostosti eden najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice in zato ni razumljivo, zakaj je odlašala z izdelavo odločbe. Odločiti bi namreč morala hitro, ne pa v prekoračenih rokih, saj gre za pomembne ukrepe v javnem interesu. Tožnik je zato lahko tožbo v upravnem sporu vložil z več kot mesecem dni zamude, s čimer mu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

11Tožnik nadalje navaja, da je Komisija svojo odločitev, da ga ne odpusti s prestajanja kazni zapora, utemeljila tudi s trditvijo, da je bil dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, obenem pa je ugotovila, da takih kaznivih dejanj, kot sta dejanji, za kateri mu je bila izrečena kazen zapora, ne more več storiti, saj ni več sodnik. Zakaj naj bi bil torej ponovitveno nevaren, komisija ni utemeljila in njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Tega, da naj bi bil ponovitveno nevaren, tudi sicer ne izkazuje nobena okoliščina. Komisija je prezrla, da je šlo v obravnavanem primeru za dve specialni kaznivi dejanji, ki ju lahko stori le oseba s statusom funkcionarja ali uradne osebe. Navedla je sicer, da ponovitev tovrstnih kaznivih dejanj objektivno ni mogoča, vendar pa obenem zatrjevala, da ni mogoče podati mnenja, da ne bo storil kakšnega drugega kaznivega dejanja. Tudi tega zaključka Komisija ni z ničemer pojasnila, pač pa navedla le posplošene zaključke, ki niso oprti na dejstva. Iz tega razloga zato ni mogoče presoditi ali je bila njena odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in je zato dopustno zaključiti, da je bila odločitev Komisije arbitrarna. Poleg tega tudi ni upoštevala časovne komponente domnevnega povratništva, saj je od domnevne storitve kaznivega dejanja, za katerega mu je sodilo Okrajno sodišče v Mariboru, minilo 10 let in pol, od storitve kaznivega dejanja, za katerega mu je sodilo Okrožno sodišče v Ljubljani, pa skoraj 7 let in pol. Gre za časovno oddaljeni dejanji, ki ne dopuščata sklepa o ponovitveni nevarnosti. Do tega se Komisija ni izrekla, četudi bi, ker je odločala po prostem preudarku, to morala storiti. Tožnika tudi sicer ni mogoče kvalificirati kot povratnika, saj je prvič na prestajanju zaporne kazni. Nenazadnje, absolutno zastaranje kazenskega pregona za domnevno kaznivo dejanje krive izpovedbe je nastopilo pred pravnomočnostjo zadeve, ki jo je obravnavalo Okrajno sodišče v Mariboru. To domnevno dejanje naj bi bilo storjeno tudi prej, kot pa je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani in zato tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o povratništvu. Komisijo je sicer že dne 16. 5. 2017, torej pol leta pred izdajo izpodbijane odločbe, obvestil, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje krive izpovedbe. Zaradi odločitve Okrajnega sodišča v Mariboru je tudi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, njegovemu mnenju pa je v odgovoru pritrdilo tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.

12Tožnik še izpostavlja, da je Komisija, ko je opisovala razloge za svoj zaključek, da obstaja možnost ponavljanja kaznivih dejanj, prekoračila svoja pooblastila in se spustila v moraliziranje, za kar nima nobene zakonske osnove pri presoji domnevne ponovitvene nevarnosti. Pri taki presoji namreč ne sme upoštevati teže in vrste kaznivega dejanja, ker je v izključni domeni sodišča, ko odloča katero vrsto kazni in v kakšni višini ter obliki jo izreče obsojencu. Pogojni odpust namreč ni ponovno sojenje in je zato Komisija s tako utemeljitvijo presegla meje prostega preudarka, kot ga določa 88. člen KZ-1. Nenazadnje, Komisija je svoje stališče, da ni dovolj kritičen do kaznivega dejanja, utemeljila z navedbami, ki jih je vzela iz konteksta njegove izpovedi, ki jo v nadaljevanju tožbe v celoti povzema. Komisija bi sicer morala upoštevati tiste okoliščine, ki jih je v svojem poročilu opisal ZPKZ Dob. Ob poročilu tega zavoda je namreč nemogoče zaključiti, da ni dovolj kritičen do storjenega kaznivega dejanja, saj vse njegovo ravnanje na prestajanju kazni zapora kaže, da izrečeno sodbo sprejema in jo spoštuje. Zavod ga je navsezadnje spremljal vsak dan, in to s pomočjo strokovnih služb, ki so za tovrstne zadeve kvalificirane in usposobljene. Tudi v tem delu svoje odločitve je torej Komisija prekoračila pooblastilo prostega preudarka.

13Tožnik poudarja, da se zaveda, da pogojni odpust ni pravica, pač pa privilegij, vendar pa tudi Komisiji ni dana diskrecijska pravica za odločanje o pogojnih odpustih, pač pa mora objektivno in subjektivno zagotoviti enako in pravično odločanje pri vseh obsojencih. Komisija pa namesto tega govori o zavržnosti njegovega kaznivega dejanja, kar ni okoliščina, ki bi jo smela upoštevati pri merilih za pogojni odpust po 88. členu KZ-1. Kaznivo dejanje, ki ga je storil, ni imelo praktično nobene škodljive posledice, razen škode zanj, njegovo družino in morda še ugleda pravosodja. Odločitev Komisije torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem pa ni pojasnjeno, zakaj ni upoštevala poročila ZPKZ Dob, v katerem je ta predlagal njegov pogojni odpust. Tako Upravno sodišče RS kot tudi Vrhovno sodišče RS sta v svojih odločbah večkrat poudarila, da mora Komisija v celoti in popolnoma pojasniti, zakaj je njena odločitev drugačna od predloga zavoda, kolikor pride do tega. Ker pa v konkretnem primeru tega ni storila, ni ravnala po pravilih postopka.

14Komisija v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter v strnjeni obliki povzema obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga naj tožnikovo tožbo zavrne.

15Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2018 vztraja pri svojih tožbenih ugovorih, nato pa je, ko ga je sodišče pozvalo, naj sporoči ali še vedno vztraja pri tožbi, glede na to, da je bil med tem pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, pojasnil, da vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku. Meni, da bi morale biti take zadeve, kot je obravnavana, rešene absolutno prioritetno in da v danem primeru ne gre za sojenje v razumnem roku. V zvezi z delom Komisije je podal obrazloženo pobudo Inšpektoratu za javni sektor Ministrstva za javno upravo Republike Slovenije, ki je opravil nadzor nad njenim delom ter ugotovil nekatere kršitve določb ZUP in Uredbe o uradnem poslovanju. V vmesnem času je uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, saj je bil s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 32088/2011 z dne 14. 6. 2018, oproščen obtožbe. Gre za zadevo, glede katere mu je Komisija očitala ponovitveno nevarnost, četudi je res, da za to okoliščino v času izdaje izpodbijane odločbe ni mogla vedeti. Tožnik pojasnjuje, da je bil pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni več kot 3 mesece po vloženi tožbi. To pa pomeni, da mu je bilo prestajanje zaporne kazni zaradi nepravilne odločitve Komisije podaljšano vsaj za 3 mesece. Zaradi uzurpacije pravice, ki Komisiji po zakonu ne pripada, in zaradi potvarjanja dejstev, in to kljub drugačnemu mnenju in stališču ZPKZ Dob, mu je bilo prestajanje kazni podaljšano, ne da bi Komisija to ustrezno obrazložila. Zato njeno odločbo izpodbija po 1. alineji 33. člena ZUS-1 in uveljavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugem odstavku 33. člena tega zakona. Njegov pravni interes je dokazati kršitve zakona, kršitve pravil postopka, kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja, kršitve rokov pri izdaji izpodbijane odločbe ter kršitve človekovih pravic, s čimer je prišlo do nepotrebnega in neutemeljenega posega v njegovo svobodo gibanja in osebno svobodo.

K točki I izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je odločitev Komisije pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je Komisija pojasnila vse razloge, s katerimi je utemeljila svojo odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

18Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega akta Komisije, torej vlaga tožbo po 1. odstavku 33. člena ZUS-1, in to iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu tega zakona, obenem pa zahteva, da sodišče na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 tudi ugotovi, da je bilo s tako odločitvijo Komisije poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer v pravico do pravnega sredstva po 25. členu, do enakosti pred zakonom po 14. členu, do uresničevanja in prepovedi omejevanja pravic po 15. členu ter do enakega varstva pravic po 22. členu, vse URS, kršena pa so bila tudi določila 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje, da je Komisija bistveno kršila določbe postopka (sestava komisije, oziroma odločanje člana, ki bi moral biti izločen; nepopolna obrazložitev odločitve, ki je ni mogoče preizkusiti; odločanje v daljšem roku od roka, ki ga določa ZUP v 222. členu), zmotno uporabila materialno pravo (določbe KZ-1, ki urejajo pogojni odpust, zlasti razlog povratništva; prekoračitev prostega preudarka) ter nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje (njegovo osebnostno urejenost; kritičen odnos do kaznivega dejanja; ni se opredelila do poročila ZPKZ Dob, ki je predlagal njegov pogojni odpust).

19Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik po tem, ko je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena njegova prošnja za pogojni odpust, ponovno vložil prošnjo, ki jo je Komisija obravnavala na seji dne 5. 12. 2017 in tožnika pogojno odpustila dne 28. 2. 2018. Zato ugotavlja, da za tisti del zahtevka, s katerim tožnik zahteva odpravo izpodbijane odločbe, nima več pravnega interesa za vodenje postopka, saj si svojega pravnega položaja, četudi bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ne more več izboljšati. Z dnem odpusta s prestajanja kazni zapora je namreč njegov pravni interes za odpravo odločbe, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Sodišče ob tem še pojasnjuje, da ni mogoče slediti tožniku, ki meni, da bi moralo sodišče v zadevi odločati absolutno prioritetno. Sodišče namreč obravnava zadeve po vrstnem redu pripada na sodišče, prednostno pa obravnava nujne zadeve, ki so kot take določene z zakonom (prvi odstavek 159. člena Sodnega reda). Odločanje v upravnem sporu v zadevah pogojnega odpusta s prestajanja zaporne kazni pa niti v KZ-1 niti v kakšnem drugem predpisu ni določeno kot nujna, oziroma prednostna zadeva.

20Tožnik pa ima pravni interes za tožbeni zahtevek v delu, s katerim zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo z odločitvijo Komisije poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, torej za zahtevek, ki ga vlaga na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1. Tožnik namreč trdi, da je z izdajo izpodbijane odločbe, torej posamičnega akta, Komisija bistveno kršila določbe postopka, zmotno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, z vsem tem pa kršila njegove pravice do pravnega sredstva po 25. členu, do enakosti pred zakonom po 14. členu, do uresničevanja in prepovedi omejevanja pravic po 15. členu ter do enakega varstva pravic po 22. členu, vse URS, posledično pa s tem pa kršila tudi določila 6. člena EKČP.

21Načelo enakosti je ena od temeljnih ustavnih norm, ki jo ureja 14. člen URS.¹ To načelo določa pravico posameznika do zagotovitve enakosti tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava ter skupaj z načelom enakega varstva pravic pomeni udejanjanje načela pravičnosti v URS.² Načelo enakosti prepoveduje arbitrarno oziroma samovoljno diskriminacijo, torej prepoveduje neenako obravnavanje posameznikov. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj, o kršitvi pa je mogoče govoriti le, ko lahko različno obravnavanje označimo kot samovoljno (primeroma, odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-95/91, U-I-393/06 z dne 6. 3. 1991). Iz načela enakosti izhaja tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS.³ Po tem načelu sodišče ali drug državni organ, ki je nosilec javnih pooblastil (torej tudi Komisija) ne sme v posameznem primeru odločati drugače, kot je sicer odločalo v vsebinsko podobnih primerih. Vsakomur mora biti zagotovljena enaka obravnava pred nepristranskimi sodišči, vsem morajo biti zagotovljena enaka procesna jamstva in zagotovljena enakost orožij v konkradiktornem postopku.⁴ Vse človekove pravice in temeljne svoboščine se sicer uresničujejo neposredno na podlagi ustave, omejene pa so samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, zagotovljeno pa mora biti njihovo sodno varstvo ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (15. člen URS). Pravica do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi iz 6. člena EKČP. Na tem načelu, kot tudi načelu zakonitosti iz 2. člena URS ter načelu enakega varstva pravic iz 22. člena URS, temelji pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS.⁵ Ta pravica ni le pravica, da ima posameznik zoper sprejeto odločitev na voljo pravno sredstvo, pač pa mora biti to pravno sredstvo tudi učinkovito. Pravica do pravnega sredstva pa je učinkovita le, kolikor je odločba sodišča ali upravnega organa v bistvenih točkah obrazložena na konkreten način, ki omogoča presojo ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske odločbe.⁶

22Tožnik v tožbi navaja, da je Komisija v opisane pravice posegla s tem, da je bistveno kršila določbe postopka, zmotno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Komisiji najprej očita, da je po tem, ko je njegovo prošnjo obravnavala na seji dne 19. 9. 2017, postopek prekinila ter pridobivala podatke v zvezi z njegovo pritožbo zaradi zastaranja izvršitve stranske denarne kazni, četudi je bilo že po podatkih ZPKZ Dob in po podatkih, ki jih je predložil sam, nesporno, da je stransko denarno kazen, protipravno pridobljeno premoženjsko korist in stroške postopka poravnal. Meni, da so bile take poizvedbe nepomembne, da je šlo zgolj za zavlačevanje postopka ter da je informacije v zvezi s pritožbo lahko Komisiji povedal le član komisije višji sodnik A.A., sicer vodja kazenskega oddelka pri Višjem sodišču v Ljubljani, kar pa pomeni, da je dejansko priča v zadevi ter bi se moral izločiti iz odločanja. Sodišče takemu tožnikovemu zatrjevanju ne sledi in to iz več razlogov. Nobenega dvoma ni, da je Komisija ob obravnavi tožnikove prošnje razpolagala s podatkom, da je že pred tem poravnal stransko denarno kazen in protipravno pridobljeno premoženjsko korist, kar izhaja tako iz poročila ZPKZ Dob, kot tudi iz dokazil, ki jih je predložil tožnik. Iz poročila ZPKZ Dob pa je razvidno, da je ta poročilu, poleg tožnikove prošnje, priložil tudi dopis Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) št. DT 4933-110255/2016-13 z dne 26. 6. 2017, ki ga je ta poslala Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Iz tega dopisa, med drugim, izhaja, da je tožnik FURS-u v vednost posredoval ugovor zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2011. Opisani dopis FURS, priložen poročilu ZPKZ Dob, torej kaže, da se je Komisija o tožnikovem ugovoru na zastaranje lahko seznanila že s tem dopisom, medtem ko tožnikova trditev, da naj bi se lahko s tem seznanila le tako, da naj bi ji o tem neformalno povedal višji sodnik A.A. (kar ga tudi navaja k zaključku, da je zato ta član Komisije priča v zadevi in bi moral biti izločen), ni z ničemer izkazana in temelji zgolj na tožnikovi domnevi. Preverjanje podatka o poravnani stranski denarni kazni in protipravno pridobljeni premoženjski koristi, glede na to, da je tožnik ugovarjal zastaranje (kljub sicer poravnani obveznosti), je bilo zato po mnenju sodišča razumljivo, Komisija pa je v izpodbijani odločbi pojasnila, da se je za to preverjanje odločila, da bi lahko presodila tožnikova dokazila in zatrjevanja o poravnanih obveznostih po sodbi. Iz odgovora, ki ga je posredovalo Višje sodišče v Ljubljani dne 28. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnikov ugovor zavrnjen dne 18. 7. 2017, tožnik pa je zoper to odločitev vložil pritožbo. Dopis je sicer podpisal višji sodnik A.A. kot vodja kazenskega oddelka, kar pa po mnenju sodišča ne pomeni, da bi ga bilo zato treba šteti kot pričo v zadevi, saj je šlo za uradne podatke iz vpisnika, oziroma sodnega spisa. Nenazadnje, sodišče poizvedbo razume kot utemeljeno tudi zato, ker je tožnik v dopisu, ki ga je dne 20. 9. 2017 naslovil na Komisijo, izpostavil, da je pri njegovi nepremičnini zaradi izrečene stranske denarne kazni in protipravno pridobljene premoženjske koristi še vedno vknjižena hipoteka. Vpis hipoteke pomeni, da obveznost ni poravnana, kar pa vodi do zaključka, da je Komisija ob odločanju razpolagala z nasprotujočimi si podatki - na eni stranki potrdili o poravnanih obveznostih, na drugi strani pa z vpisano hipoteko ter odprtim pritožbenim postopkom v zvezi z ugovorom zastaranja izvršitve denarne kazni ter je bilo zato preverjanje podatkov po presoji sodišča razumljivo in ni šlo za nepotrebno zavlačevanje postopka, kot to navaja tožnik. Ta sicer tudi trdi, da se korespondenčna seja, na kateri je bila sprejeta končna odločitev, ni mogla odviti v času treh dni, vendar pa te svoje trditve, razen lastnega mnenja o tem, ni z ničemer utemeljil niti ni za to predložil nobenega dokaza ali predlagal njegovo izvedbo. Tožnik je tudi navajal, da Komisija preverjanja poravnanih obveznosti po sodbah v primeru drugih prosilcev za pogojni odpust ne izvaja in da gre zato za neenako obravnavo ter za kršitev načela enakega varstva pravic, vendar pa tudi te trditve ni izkazal in ni konkretiziral, niti ni predložil dokaza (ali predlagal njegovo izvedbo), ki bi potrjeval tak tožbeni ugovor. Sodišče zato tožnikovi trditvi, da je Komisija s preverjanjem podatkov o poravnani stranski denarni kazni in protipravno pridobljeni premoženjski koristi kršila ustavno načelo enakosti in načelo enakega varstva pravic, ne sledi.

23Tožnik Komisiji nadalje očita, da je ravnala v nasprotju z določbo 222. v zvezi s 144. in 145. členom ZUP, ker odločitve ni sprejela v tam določenih rokih. Ker je predlog za pogojni odpust vložil dne 2. 8. 2017, odločitev pa mu je bila vročena šele 1. 11. 2017, torej tri mesece po vloženi prošnji, je lahko mesec dni kasneje vložil tožbo v upravnem sporu, s tem pa je bila kršena njegova ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnikovo sklicevanje na določbo 144. člena ZUP irelevantno, saj ta ureja skrajšani ugotovitveni postopek, medtem ko se je obravnavana zadeva vodila kot posebni ugotovitveni postopek po 145. členu ZUP. 222. člen ZUP določa, da mora pristojni organ v primerih, ko se začne posebni ugotovitveni postopek na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. Če pristojni organ, zoper odločbo katerega ni pritožbe, ne izda odločbe v tako določenem roku, ima stranka pravico sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena (tretji odstavek 28. člena ZUS-1). To pomeni, da je imel tožnik na voljo pravno sredstvo, ki bi ga lahko uporabil, ker Komisija odločitve ni sprejela v roku dveh mesecev po prejemu njegove prošnje. Ker te možnosti ni uporabil, se zato ne more sklicevati, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva.

24Pri presoji ali je Komisija pri odločanju nepravilno štela, da je tožnik povratnik ter ali je njena ocena, da obstaja možnost, da bo ponavljal kazniva dejanja, utemeljena, je sodišče izhajalo iz določbe petega odstavka 88. člena KZ-1. Ta določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz citirane zakonske določbe je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku, naloga sodišča pa je, da preveri ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (40. člen ZUS-1). Odločanje o pogojnem odpustu pa ne pomeni izključno odločanja po prostem preudarku, pač pa zakon pooblastilo za tako odločanje veže na prehodno izpolnitev pogoja, to je na ugotovitev pristojnega organa, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponavljal kaznivih dejanj.⁷ Kriteriji, po katerih o pogojnem odpustu odloča Komisija, so v zakonu našteti le primeroma, kar pomeni, da sme upoštevati tudi druge kriterije, ki sicer v petem odstavku 88. člena KZ-1 niso našteti, so pa relevantni za presojo, ali obstaja ponovitvena nevarnost. Pravilna uporaba prostega preudarka se ugotavlja tako, da se presoja ali so razlogi, s katerimi je Komisija utemeljila svoje stališče, da bosta tveganje, da bi obsojenec kazniva dejanja ponavljal, razumni in niso arbitrarni.

25Sodišče ocenjuje, da so razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svoje stališče, da pri tožniku obstaja ponovitvena nevarnost, utemeljeni. Prvi razlog, na katerega opira svoje stališče, je dejstvo, da je tožnik prestajal zaporno kazen za dve kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojen po sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Mariboru. Tožnik v pripravljalni vlogi pravilno pojasnjuje, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z uporabo izrednega pravnega sredstva sicer spremenjena in je bil obtožbe oproščen, da pa je do tega prišlo šele po tem, ko je Komisija že sprejela izpodbijano odločitev. Sprememba sodbe torej ne more vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve Komisije, saj se ta presoja glede na okoliščine v času odločanja.

26Komisija je torej izhajala iz dejstva, da je bil tožnik dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, pri tem pa upoštevala tudi, da je v obeh primerih kazniva dejanja storil kot sodnik, torej funkcionar, ter da je bil kasneje s te funkcije razrešen, kar pomeni, da tovrstnih kaznivih dejanj objektivno ne more več ponavljati, da pa ni mogoče povsem izključiti možnosti storitve drugih kaznivih dejanj. Tožnik v tožbi oporeka stališču Komisije, da je mogoče v njegovem primeru govoriti o povratništvu, vendar pa sodišče temu ne sledi. Res je sicer, da v njegovem primeru ne gre za povratništvo, kot ga opredeljuje 49. člen KZ-1, saj je bilo kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen pri Okrajnem sodišču v Mariboru, storjeno prej, preden je storil kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, vendar pa zanj obsojen kasneje. Gre pa za okoliščino, ki se presoja pri odločanju o pogojnem odpustu po 88. členu KZ-1 (kazenski postopek za kaznivo dejanje, storjeno pred nastopom zaporne kazni). Odločitev Komisije pa ne temelji le na tej ugotovitvi, torej da je tožnik storil dve kaznivi dejanji, za kateri je prestajal zaporno kazen v času njenega odločanja, pač pa tudi na njegovem odnosu do storjenega kaznivega dejanja. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da Komisija o teh okoliščinah "moralizira", pač pa meni, da je upravičena (in tudi v odločbi obrazložena) strožja presoja nosilcev javnih funkcij (tudi sodnikov), saj jim je s funkcijo podeljeno zaupanje države, ki pa ga je tožnik s storitvijo kaznivih dejanj zlorabil. Ker so kriteriji iz 88. člena KZ-1 našteti primeroma, po mnenju sodišča ni v nasprotju s predpisi, če je tožena stranka kot kriterij pri odločanju uporabila tudi naravo kaznivih dejanj, saj je to, glede na prej navedene razloge o pomenu (sodniške) funkcije tudi povsem razumno. Prav tako je Komisija razumljivo pojasnila, zakaj šteje, da tožnik svojega dejanja ne obžaluje, pač pa da obžaluje le posledice, ki jih je prineslo za njega. Nenazadnje tudi v tožbi trdi, da je bil s svojimi dejanji oškodovan le sam, njegova družina in mogoče pravosodje, četudi je že iz dejstva, da je moral povrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist na tak zaključek mogoče sklepati le ob nekritičnem odnosu do storjenega dejanja.

27Komisija je torej svojo odločitev sprejela ob upoštevanju celote vseh opisanih dejstev in to v IV. točki obrazložitve pojasnila, torej pojasnila razloge, zaradi katerih meni, da ni mogoče podati pozitivne ocene, da tožnik ne bi storil kakšnega drugega kaznivega dejanja, pa četudi je bilo mnenje ZPKZ Dob drugačno. Sodišče zato ne sledi tožniku, ki trdi, da je Komisija prekoračila meje prostega preudarka in da je njena odločitev arbitrarna, nenazadnje tega tožnik, razen da to zatrjuje, tudi ni z ničemer utemeljil, oziroma predložil dokaze ali predlagal njihovo izvedbo, ki bi to izkazovali. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča logična in smiselna, temelji na vseh prej predstavljenih okoliščinah, prosti preudarek pa ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je določen, niti niso bile presežene njegove meje. Svojo odločitev je Komisija argumentirano obrazložila, pojasnila pravno podlago za zavrnitev tožnikove prošnje ter upoštevala tako tiste okoliščine, ki so bile tožniku v prid, kot tudi tiste, ki niso bile. Zato ne sledi tožniku, ki trdi, da obrazložitev izpodbijane odločitve ni taka, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne trditvi, da bi bila kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS.

28Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1),

K točki II izreka:

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ 14. člen URS določa: "V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki."
² Šturm Lovro in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 172
³ 22. člen URS določa: "Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih."
⁴ Enako kot pod točko 2, str. 238 - 251.
⁵ 25. člen URS določa: "Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih."
⁶ Enako kot pod tč. 2, str. 274 - 276.
⁷ Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1244/2016 z dne 16. 11. 2017, I U 2746/2017 z dne 26. 4. 2018.