VSL Sodba II Cp 93/2019

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo:

- dovolilo razširitev tožbe z dne 11. 7. 2017 (I. točka izreka), dovolilo razširitev tožbe z dne 6. 9. 2017 (II. točka izreka), pravdni postopek delno ustavilo za dne 10. 8. 2018 plačanih 2.342,81 EUR (III. točka izreka), sklep o izvršbi VL 34057/2017 z dne 20. 4. 2017 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (IV. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati v osmih dneh 62,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 do plačila (V. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zavrnilo (v razliki od 62,28 EUR do 421,03 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2017) in toženi stranki naložilo, da mora v osmih dneh tožeči stranki povrniti 35,37 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka izreka).

2Zoper navedeno odločbo (glede odločitve v VI. in VII. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), ki meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni dolžan poravnati celotne razlike računa, kolikor ni pokrit s prispevkom upravičenke. Zakon o socialnem varstvu v 100. členu določa, da so upravičenci in zavezanci dolžni plačevati vse po tem zakonu opravljene storitve, 16. člen istega zakona pa določa, da institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Vse navedene storitve so bile za upravičenko tudi izvršene, kar med strankama ni sporno. Poleg upravičenca so stroške institucionalnega varstva, če slednji za to nima zadosti sredstev, dolžni pokrivati tisti, ki jih veže preživninska obveznost, upoštevaje njihove zmožnosti oziroma glede na določbo 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev, njihovo plačilno sposobnost. Stroški institucionalnega varstva niso vsak mesec enaki, razlikujejo se glede na dolžino meseca in potrebe upravičenca. Prispevek upravičenke je upoštevaje odločbe Centra za socialno delo vsak mesec enak, zavezanec (toženec) pa je dolžan pokrivati razliko. Stališče sodišča, da naj bi bil toženec vsak mesec dolžan pokrivati enak znesek razlike, nima podlage ne v veljavnih predpisih ne v odločbah CSD. Če bi bilo tako, bi bilo v odločbah to tudi navedeno. Pa tudi, če bi sodišče to stališče dosledno upoštevalo, bi moralo ugotoviti, da je v odločbi naveden znesek dolžan plačati npr. tudi za mesec november 2016 ali februar 2017, za katera pa je priznalo nižji znesek. Sodišče odločbe CSD napačno razlaga oziroma jih ne upošteva v celoti, spregleda 8. in 9. točko odločbe. Na podlagi 41. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev se oprostitev oziroma obveznost poveča za višino povečanja vrednosti storitve. O usklajeni višini oprostitve oziroma obveznosti obvesti izvajalec storitve upravičenca, morebitnega zavezanca, plačnika storitve iz prvega odstavka 8. člena prej navedene Uredbe ter CSD. Šele v primeru drugih sprememb odloči o novi višini oprostitve CSD po uradni dolžnosti, ali na predlog upravičenca oziroma zavezanca in izda novo odločbo. Zavezancem se znesek avtomatsko poveča za višino povečanja vrednosti storitve, kot je določeno v odločbah o oprostitvah, seveda upoštevaje plačilno sposobnost. Stališče sodišča, ki ni upoštevalo določb Uredbe, je napačno in pravno zmotno. Tožnik je vse storitve opravil.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP) in so razlogi za izpodbijanje zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

6Tožnik (dom upokojencev) zahteva od toženca plačilo storitev institucionalnega varstva, ki jih opravlja za njegovo mater, in sicer za obdobje od avgusta 2016 do avgusta 2017. Trdi, da je toženec na podlagi odločb Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) dolžan plačati tisti del storitev institucionalnega varstva za svojo mater, oskrbovanko ..., ki ni pokrit z njenim prispevkom. Višino terjatve utemeljuje z računi, izdanimi za obdobje od avgusta 2016 do avgusta 2017.

7Toženec trdi, da iz računov izhaja, da mu tožnik zaračunava več, kot je zavezan plačati po odločbah CSD. Ne strinja se s stališčem tožnika, da odločbe CSD dopuščajo možnost enostranskega zvišanja zaračunane storitve nad zneskom v odločbah ugotovljenega prispevka toženca. Oprostitev oziroma prispevek se uskladita ob vsakokratni uskladitvi cene storitve, ne pa zaradi različnega števila dni v mesecu in zaradi komercialnih storitev¹. Trdi, da iz računov ni razvidno, kateri del se nanaša na zneske komercialnih storitev, za katere zavezanec ni dolžan prispevati, saj se odmera njegovega prispevka nanaša na cene osnovne storitve domske oskrbe, komercialnih storitev pa ni dolžan pokrivati.

8Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženec dolžan plačati za posamezen mesec oskrbe (le) tisti znesek, ki je za ta mesec razviden iz vsakokratne odločbe CSD oziroma če tožnik za posamezen mesec vtožuje nižji znesek, ustrezen nižji znesek. Toženec je dne 10. 8. 2017 plačal 2.342,81 EUR in pojasnil, da je plačal zapadle zneske v (zanj) nesporni višini.

9Po prvem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati socialnovarstvene storitve, razen tistih, ki so že po zakonu brezplačne. Skladno s četrtim odstavkom istega člena na zahtevo upravičenca do socialnovarstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili, ki so določeni z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev.

10Med strankama ni sporno, da je oskrbovanka ... (delno) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva po odločbah Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 23. 8. 2016 v višini 71,88 EUR, po odločbi z dne 20. 9. 2016 v višini 220,57 EUR, po odločbi z dne 23. 11. 2016 v višini 221,36 EUR in po odločbi z dne 13. 4. 2017 v višini 180,74 EUR. V istih odločbah je ugotovljen tudi prispevek zavezanca (toženca), ki se praviloma ujema z zneskom oprostitve, ki jo je deležna oskrbovanka.

11Sodišče prve stopnje je plačani znesek poračunalo tako, da je upoštevaje odločbe CSD štelo, da je toženec dolžan prispevati k storitvi institucionalnega varstva njegove matere za avgust 2016 znesek 71,88 EUR, za september 2016 znesek 219,02 EUR, za oktober 2016 znesek 220,57 EUR, za november 2016 znesek 206,50 EUR, za december 2016 znesek 221,36 EUR, za januar 2017 znesek 221,36 EUR, za februar 2017 znesek 155,32 EUR, za marec 2017 znesek 221,36 EUR ter za april, maj in junij znesek 180,74 EUR. Ugotovilo je, da je bil toženec na dan plačila dolžan skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki tečejo od vsakega mesečnega od 15. dne v naslednjem mesecu) 2.158,49 EUR in sorazmeren del izvršilnih stroškov (65,86 EUR), skupaj torej 2.224,35 EUR. Razliko (preplačilo v višini 118,64 EUR je poračunalo na račun obveznosti za mesec julij 2017 (v znesku 180,74 EUR, ki na dan plačila še ni zapadla) in zaključilo, da mora plačati še 62,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 do plačila.

12Po presoji pritožbenega sodišča vprašanje, ki se je med strankama izkazalo za sporno (ali ima tožnik pravico zahtevati plačilo zneskov, ki so višji od v odločbah CSD ugotovljenega prispevka toženca) za rešitev obravnavane zadeve sploh ni bistveno. Na podlagi odločb CSD namreč tožnik ne more graditi ne temelja ne višine svojega tožbenega zahtevka.

13Predmet odločbe CSD, ki je izdana na podlagi 36. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, je namreč odločitev o zahtevi oskrbovanca do socialne dajatve, da se del oskrbnine plača iz javnih sredstev, zato sama po sebi ne vzpostavlja pravnega razmerja med zavodom in osebo, ki je bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi zakona dolžna prispevati k preživljanju oskrbovanca.² Ker je višina prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (toženca).³

14Kot je ugotovljeno že v citiranem judikatu, sporna terjatev iz naslova doplačila storitev institucionalnega varstva izvira iz civilnopravnega razmerja med pravdnima strankama, kar izhaja tudi iz Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva (Pravilnik), ki na več mestih obveznost doplačevanja storitev za uporabnika pogojuje z dogovorom med zavodom in tretjo osebo, ki bo storitev doplačevala (na primer peti odstavek 12. člena Pravilnika⁴, 16. člen Pravilnika⁵, 19. člen Pravilnika⁶).

15Čeprav tožnik ne trdi, da bi bil s tožencem sklenjen dogovor o (do)plačilu storitev (ali da bi podpisal izjavo v smislu 12. člena Pravilnika), je na podlagi trditev toženca in plačila terjatve mogoče zaključiti, da se toženec (konkludentno) strinja, da je dolžan doplačevati storitev institucionalnega varstva svoje matere do višine njegovega prispevka, ugotovljenega v vsakokratni odločbi CSD oziroma v zneskih, ki izhajajo iz računov, če so ti nižji od zneskov prispevka.

16Glede na to, da toženec smiselno⁷ priznava tudi, da je dolžan prispevati za stroške osnovne storitve domske oskrbe, ne pa tudi komercialnih storitev, bi moral tožnik navesti, katere storitve, ki so navedene v računih, spadajo v osnovno storitev domske oskrbe, katere pa so komercialne (nadstandardne) in navesti tudi podlago za zaračunavanje⁸ slednjih. Zgolj dejstvo, da je bila storitev opravljena, še ne predstavlja podlage za terjatev iz tega naslova. Toženec je namreč utemeljeno opozarjal, da ta razmejitev iz računov ni razvidna.

17Ker tožnik tega ni pojasnil, je njegov tožbeni zahtevek nad zneskom, ki ga je tožnik plačal in zneskom, ki ga mora po tej sodbi še plačati, ostal nedokazan, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

18Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

19V sporu je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala višja sodnica posameznica.

¹ Tožnik je trdil, da do razlike v višini računov za posamezen mesec pride zaradi različnega števila dni v mesecu in zaradi koriščenja komercialnih storitev. Toženec nima prav, ko trdi, da tožnik ni upravičen zaračunavati storitve glede na število dni v mesecu, saj nasprotno izhaja iz Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev, ki v 3. odstavku 25. člena določa, da se cena institucionalnega varstva določi na oskrbni dan.
² VSL sklep I Cp 1675/2017 z dne 31. 1. 2018.
³ Ibidem.
⁴ „Izjavo o načinu plačila, ki je sestavni del prošnje, podpiše uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik in v njej navede, v kakšnem obsegu bo sam plačeval storitev. Če bo za uporabnika storitev delno ali v celoti plačeval kdo drug, se le-ta za plačilo zaveže z izjavo, ki se priloži prošnji.“
⁵ (1) Z uporabnikom, ki bo sprejet v zavod, podpiše zavod dogovor, s katerim se uredijo vsa bistvena vprašanja izvajanja storitve, zlasti pa vrta oskrbe, začetek izvajanja storitev, obseg storitve, cena storitve, osebe, ki bodo storitev plačeval in pogoji za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora.(2) Če bo namesto uporabnika storitev delno ali v celoti plačeval kdo drug se le-ta za plačilo zaveže s podpisom dogovora iz prejšnjega odstavka.
⁶ „...se sklene dogovor o začasni višini prispevka...“.
⁷ Trdil je, da je znesek, določen v odločbi CSD maksimalen znesek, ki ga je dolžan plačevati in da se odmerja glede na cene osnovne storitve domske oskrbe.
⁸ Prvi odstavek 28. člen Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev določa, da se dodaten obseg oskrbe, ki ni predmet standardnega obsega posamezne kategorije oskrbe, lahko zaračunava samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih stroškov, ki nastajajo v zvezi z opravljanjem teh storitev, in sicer pod pogojem, da se uporabnik zanje odloči prostovoljno in da so opredeljene v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva. V drugem odstavku istega člena so primeroma naštete dodatne storitve, med drugim tudi prinašanje hrane v sobo uporabniku, če ni zajeto v vrsti oskrbe, ki jo uporabnik prejema. Ta storitev je na primer obračunana na računu za mesec avgust 2016 (priloga A9).