VSL Sodba IV Cp 452/2019

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo preživnine za čas od 6. 7. 2017 do 28. 11. 2018 in razsodilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank A. A. zaupa v varstvo in vzgojo tožnici, da potekajo stiki po dogovoru in da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnega sina za čas od 28. 11. 2018 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 200,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Tožena stranka je zoper odločitev o določitvi preživnine vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je izhajalo iz tožničinih navedb, ki pa jih ni z ničemer preverilo. Toženec prejema minimalno plačo in plačuje najemnino v višini 300,00 EUR, tako da mu za preživetje ostane zelo malo. Po 200,00 EUR bo plačeval, če bo zmogel, ne bi pa rad, da ga za takšno preživnino zaveže sodišče. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu določi preživnina v višini 120,00 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dolžnost staršev da preživljajo svoje otroke do polnoletnosti, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola vpisan na izredni študij, pa do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti, je določena v 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)¹. Preživnina se določi v sorazmerju med preživninskimi potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi preživninskih zavezancev (129. člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo potrebe za preživljanje mld. A. A., otroka pravdnih strank, približno 390,00 EUR mesečno. Navedena vrednostna ocena mesečnih preživninskih stroškov mld. otroka v pritožbenem postopku ni sporna. Prav tako v pritožbenem postopku ni sporna preživninska zmožnost tožnice, otrokove matere. Sodišče je ugotovilo, da je zaposlena, da prejema minimalno plačo v višini 640,00 EUR (z upoštevanjem davčne olajšave za sina prejema 840,00 EUR), da ni lastnica nobene nepremičnine, da je lastnica osebnega vozila znamke R., letnik 2000 in je v osebnem stečaju. Glede toženca pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi tožničine izpovedi ugotovilo, da je zdrav, torej dela zmožen, da dela v Nemčiji na vodovodnih delih, klimatskih in prezračevalnih napravah, da živi pri zasebniku in da plačuje mesečno najemnino v višini 300,00 EUR. Tožnica je tudi izpovedala, da ji je v zadnjih treh mesecih poslal po 200,00 EUR mesečne preživnine. Glede na pritožbene navedbe ostaja sporna le višina toženčevega mesečnega dohodka oziroma njegova preživninska zmožnost.

5Toženec v pritožbi navaja, da prejema minimalno plačo, koliko naj bi ta znašala, pa ne navede. Ob ugotovitvi, da tudi tožnica iz naslova zaposlitve v Sloveniji prejema zgolj minimalno plačo, je toženčeva preživninska zmožnost vsaj tolikšna kot tožničina. Odločitev sodišča prve stopnje, da breme preživljanja skupnega otroka razdeli med oba preživninska zavezanca na približno polovico in ob okoliščini, da je vse breme njegove vzgoje in varstva na tožnici, je izpodbijana odločitev, da je toženec dolžan plačevati za mld. A. A. preživnino v višini 200,00 EUR mesečno, pravilna. Toženčevo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

¹ Uradni list RS, št. 69/2004, Uradno prečiščeno besedilo.