VSL Sklep I Cp 347/2019

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je potem, ko se je pravnomočno končal postopek odločanja o glavni stvari, sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper navedeni sklep sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Toženec prvenstveno predlaga takšno spremembo sklepa, da bo vse stroške postopka nosila tožnica. Slednja predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; tak je tudi toženčev podrejeni pritožbeni predlog.

3Tožnica navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo dejanskega uspeha pravdnih strank. Ker je tožnica zahtevala le polovični delež na skupnem premoženju, je nazadnje uspela v 80 %, torej skoraj v celoti. Obrazložitev sklepa nekonkretizirana in pavšalna. Tožničini stroški za izvedenca so bili višji od toženčevih, prav tako njena taksna obveznost.

4Toženec navaja, da izrek sklepa nasprotuje njegovim razlogom. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da vsaka strank nosi polovico pravdnih stroškov. Sklep je pomanjkljivo obrazložen. Napačna je ugotovitev, da so stroški pravdnih strank po višini relativno enaki. Sodišče bi jih moralo odmeriti in nato pobotati. Sicer pa je toženec vložil tri dodatne pritožbe, s katerimi je uspel, kar v sklepu ni bilo upoštevano.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Izpodbijani sklep je skrbno, jasno in natančno obrazložen. Med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo ni zatrjevanega nasprotja. Nikjer v razlogih sklepa namreč ni navedeno, da vsaka stranka nosi polovico pravdnih stroškov, kot poskuša prikazati toženec v svoji pritožbi.

7Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo celovite, razumne in prepričljive razloge. Pravilno je ocenilo uspeh, ki sta ga pravdni stranki dosegli v pravdi, ter primerjalo tudi obseg in strukturo njunih pravdnih stroškov. Glede na vse ugotovljene okoliščine primera je, upoštevaje drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), materialnopravno pravilno zaključilo, da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške postopka.

8Ko se tožnica sklicuje na svoj višji uspeh po tožbi, pozablja, da je toženec pretežno uspel z nasprotno tožbo. Njeni neznatno višji stroški za izvedenca se izravnajo z nižjimi stroški za zastopanje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri plačilu taksne obveznosti, ki jo sicer nekonkretizirano izpostavlja tožnica, med pravdnima strankama ni bilo občutne razlike. Ker se uspeh v pravdi presoja glede na njen končni izid, pa ni utemeljeno niti toženčevo sklicevanje na dejstvo, da je trikrat uspel s pritožbo.

9Izpodbijani sklep je bilo po navedenem vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču očitata obe pravdni stranki.

10Tudi dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno, saj sodišče ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Za ugotovitev uspeha strank v pravdi zadošča enostavna primerjava med obsegom zahtevanega in doseženega pravnega varstva. Končno niti natančna odmera vsakega posameznega izdatka, ki sta si jo obetali pravdni stranki od izpodbijanega sklepa, ne bi privedla do drugačne porazdelitve stroškovnega bremena, upoštevaje strukturo in višino dodatkov, ki sta pri obeh strankah v resnici približno enaki.

11Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12Ker sta pravdni stranki s pritožbama propadli, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).