VSL Sodba II Cp 439/2019

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 5.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2014 (I. točka izreka), (2) zavrnilo, kar je tožnik zahteval več (III. točka izreka), in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka, sorazmerno tožnikovemu uspehu v pravdi (II. točka izreka).

2Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Zmotno je ugotovljeno, da tožnik ni bil udeležen v pretepu in da posledično ni izključeno zavarovalno kritje. Tožnik je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je z grdim ravnanjem in nevarnim orodjem drugega ustrahoval in ga udaril, s čimer je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Iz navedene določbe KZ-1 izhaja, da to kaznivo dejanje stori tisti, ki z grdim ravnanjem oziroma nevarnim orodjem z namero ustrahovanja ali vznemirjenja resno zagrozi, da bo ogrozil življenje ali telo. Gre torej za uporabo sile proti drugi osebi. V obrazložitvi je tudi navedeno, da je tožnik storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom in da je bil dogodek na travniku, ko je tožnik grozil in udaril R., povod za maščevalno dejanje R. proti tožniku.

Po zavarovalnih pogojih PG-NE/10/4 zavarovanec ni upravičen do zavarovalnine, kadar sodeluje pri fizičnem obračunavanju ali ga povzroči z verbalnim izzivanjem. Dokazni postopek v pravdi in v kazenskem postopku je pokazal, da je tožnik izzval dogodek, pri katerem je bil telesno poškodovan. Dejanji R. in tožnika ne bi bili povezani le v primeru, če R. dejanje ne bi bilo v ničemer odvisno od tožnikove volje in ravnanja.

3Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnem razumevanju 9. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev PG-NE/10-4. Po navedeni določbi je izključena obveznost zavarovalnice za nezgodo, kadar je zavarovanec sodeloval pri fizičnem obračunavanju ali ga povzročil z verbalnim izzivanjem, razen v primeru uradno dokazane obrambe.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- da je tožnik 10. 10. 2013 utrpel krvavitev med možgani in pajčevinasto možgansko ovojnico, zlom lobanje v predelu temenske kosti in senčnice desno, krvavitev v možganih in posttravmatski stresni sindrom,

- da je iz kazenske sodbe razvidno, da sta tožnik in A. R. eden drugega telesno poškodovala, da je v prvem dogodku tožnik po R. opozorilu, naj neha mulčati po njegovem, sestopil s traktorja, vzel kovinske grablje in ga s topim delom udaril po desni roki in da sta bila dogodku priča tudi dva R. bližnja sorodnika, in da je v drugem dogodku tožnik sedel pred hišo, da se je tja pripeljal A. R. s svojim očetom in da je nato R. tožnika prijel za oblačila in ga porinil v njegovo vozilo, ga z glavo udaril ob vozilo ter zatem nezavestnega vlekel po tleh,

- da je tožnik udaril R. na naslovu B. okrog 17. ure, R. pa je poškodoval tožnika 200 m proč na naslovu B. med 17. in 18. uro, kar pomeni, da je šlo za dva historično ločena dogodka,

- da je šlo za klasičen sosedski spor glede zemlje med dvema osebama,

- da v tožnikovem ravnanju ni bil nič podcenjujočega ali poniževalnega, da bi se moral R. še istega dne grobo znesti nad njim.

7Zmoten je sicer argument v izpodbijani sodbi, da izključitev zavarovalnega kritja ustreza definiciji kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu po 126. členu KZ-1¹ in da kritje ni izključeno že zato, ker v dogajanju niso sodelovale vsaj tri osebe. Ker ostale ugotovitve utemeljujejo pravilnost zaključka, da ne gre za primer iz 9. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev PG-NE/10-4, je odločitev ne glede na to pravilna.

8V kazenski sodbi je bilo tožnikovo ravnanje opredeljeno kot grdo ravnanje (in nič več), ravnanje R. pa kot povzročitev hude telesne poškodbe. Četudi je tožnikovo ravnanje vzbudilo pri R. odločitev za maščevanje, ni bilo take intenzivnosti, da bi utemeljevalo sklep, da je izzvalo kasnejši (krajevno in časovno ločen) obračun R. z njim. Ne pomeni niti sodelovanja pri fizičnem obračunavanju niti izzivanja.

9Neutemeljen je pritožbeni argument, da dejanji ne bi bili povezani le v primeru, če R. dejanje ne bi bilo v ničemer odvisno od tožnikove volje in ravnanja. Tako široka razlaga določbe Splošnih pogojev o izključitvi zavarovalnega kritja ni sprejemljiva. Še tako nepomembno ravnanje posameznika more prispevati k odločitvi soseda, s katerim sta že dalj časa v sporu, da ga poškoduje, tako široke izključitve kritja pa povprečno skrbna oseba ob sklenitvi nezgodnega zavarovanja ni mogla imeti v mislih. Tako široka interpretacija obravnavane določbe tako ni mogla predstavljati skupnega namena pogodbenih strank. Določba predpostavlja časovno in krajevno povezanost zavarovančevega ravnanja in ravnanja osebe, ki ga je poškodovala, te pa v obravnavanem primeru ni bilo. Šlo je za dva dogodka, ki sta se zgodila na dveh različnih krajih in v različnih okoliščinah. Oba sta sicer koreninila v sosedskem sporu med udeležencema, vendar v očeh objektivnega opazovalca tožnikovo ravnanje ni bilo tisto, ki bi samo za sebe ali vsaj v pretežni meri izzvalo tako grobo reakcijo A. R.

10Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Člen 126 KZ-1, ki opredeljuje kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu, se glasi: Kdor sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do enega leta.