UPRS Sodba I U 548/2018-11

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je zavrgel prošnjo tožnika, državljana Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), za izdajo posebne odločbe državljanu RS, ki je kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju: ZUSDDD). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik po pooblaščencu pri prvostopenjskem organu 16. 10. 2017 vložil prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu RS, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena ZUSDDD. Četrti odstavek 8. člena ZUSDDD med drugim določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po 1.b členu ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona, ki je stopil v veljavo 24. 7. 2010. Rok se je iztekel 24. 7. 2013. Prvostopenjski organ je ugotovil, da prošnja tožnika za izdajo posebne odločbe državljanu RS, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena ZUSDDD, ni bila vložena v predpisanem roku oziroma da je bila vložena prepozno, saj je bila vložena 16. 10. 2017, zato jo je bilo potrebno zavreči v skladu s tretjo točko prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

2Zoper uvodoma navedeni sklep prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, ker je ocenil, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Zaradi razjasnitve okoliščin celotne zadeve je drugostopenjski organ obširno povzel dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v odločbi št. 492-46/2017/2 z dne 27. 3. 2017, izdani v postopku odločanja po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP). Ugotavlja, da ZUSDDD oziroma ZUSDDD-B ne določa nobene izjeme oziroma podaljšanja roka za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe, kar pomeni, da je slednji glede na določbo četrtega odstavka 8. člena ZUSDDD potekel 24. 7. 2013. Prav tako ugotavlja, da glede na konkretne tožnikove okoliščine in ugotovljeno dejansko stanje ne pride v poštev morebitna izjema oziroma podaljšanje roka za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe ob smiselni uporabi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD-B, če bi bila možna. Tožnikova vloga za sprejem v slovensko državljanstvo po 40. členu Zakonu o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS) je bila v obnovljenem postopku zavrnjena že leta 1992, s čimer je bil tožnik seznanjen, saj navaja, da je do aprila 2014 živel v prepričanju, da slovenskega državljanstva nima, zato bi moral za ureditev svojega statusa po določbah ZUSDDD, če si ga je želel urediti, zaprositi do 24. 7. 2013, česar pa ni storil. Do razlogov, s katerimi tožnik opravičuje zamudo roka za vložitev prošnje, češ da z določili zakonodaje ni bil seznanjen, niti ne njegov sin, ki živi v Ljubljani, se drugostopenjski organ ni opredeljeval, saj gre pri roku za vlaganje prošenj po ZUSDDD za materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati v skladu s pravili upravnega procesnega prava. V zvezi z obveščenostjo izbrisanih z vsebino zakona pojasnjuje, da je ministrstvo izdalo posebno brošuro v slovenskem jeziku, ki je bila dostopna v vseh upravnih enotah v Sloveniji in na diplomatskih in konzularnih predstavništvih RS v državah naslednicah nekdanje SFRJ ter na spletni strani ministrstva. Januarja 2012 je ministrstvo objavilo brošuro še v štirih jezikih držav naslednic.

3Tožnik v tožbi enako kot v prošnji in pritožbi navaja, da gre za skrajno izjemen primer, v zvezi s katerim je predhodno že potekal postopek po ZPŠOIRSP. V navedenem postopku so prošnjo primarno zavračali z zanikanjem, da bi bil tožnik sploh izbrisan, nakar je bilo po dveh ponovljenih postopkih ugotovljeno, da je bil 30. 7. 1992, to je dva meseca po izdaji zavrnilne odločbe za sprejem v državljanstvo, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je bilo v uradnih evidencah zavedeno šele 19. 9. 2014. Prošnja za priznanje odškodnine za čas izbrisa je bila zavrnjena, kljub temu da je bil dejansko izbrisan od 30. 7. 1992 in mu je bil podeljen potni list 28. 4. 2014, ker v času izbrisa do zakonskega roka 24. 7. 2013 ni vložil ne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD ne prošnje za državljanstvo po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj). Prošnje za državljanstvo ne more več vložiti, ker je državljanstvo na bizaren način pridobil. Tožnik je vložil prošnjo za izdajo posebne odločbe po smiselni interpretaciji 1.b člen ZUSDDD, saj slednji člen konkretnega primera ne zajema glede na to, da tožnik po izbrisu ni bil sprejet v državljanstvo, vendar mu je bilo državljanstvo priznano s (pomotno) izdajo potnega lista 28. 4. 2014, zato je potrebno šteti, da je bil z izdajo potne listine sprejet v državljanstvo. Tožnik navaja razloge, s katerimi opravičuje zamudo zakonsko predpisanega roka za vložitev prošnje. Trdi, da triletni rok za vlaganje prošenj po ZUSDDD-B neustaven, saj je v očitnem neskladju z 18-letno zamudo te pravne države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja iz leta 1992, s katerim je globoko posegla v pravice in življenje skoraj 26.000 prebivalcev. V tožbi dodatno navaja, da je triletni rok za popravo teh krivic v očitnem nasprotju z načeli pravne in socialne države (2. člena Ustave RS), z načelom sorazmernosti, z načelom odgovornosti države za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem (26. člen Ustave RS) ter s pravico do človekovega dostojanstva. Sodišču predlaga, da postopek prekine in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti 8. člena ZUSDDD-B, nakar naj v obravnavani zadevi odloči v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča.

4Toženka je sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri izdani odločbi z dne 1. 2. 2018 ter ugotavlja, da so tožbene navedbe po svoji vsebini enake pritožbenim navedbam zoper sklep prvostopenjskega organa, do katerih se je toženka že opredelila v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik z vlogo prosil za izdajo posebne odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD; da se je rok za vložitev obravnavane odločbe iztekel 24. 7. 2013; da je bila prošnja za izdajo posebne odločbe vložena prepozno; da je predhodno potekal postopek po ZPŠOIRSP; da je bil novembra 1991 sprejet v državljanstvo na podlagi odločbe upravnega organa; da je bila odločba o tožnikovem sprejemu v državljanstvo 20. 5. 1992 odpravljena in da je bila aprila 2014 tožniku izdana slovenska osebna izkaznica in slovenski potni list.

7Rok za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe državljanu RS, ki je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, je določen v predhodni določbi 8. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je začela veljati 24. 7. 2010. Skladno z navedeno določbo so upravičenci morali prošnjo vložiti v roku treh let od uveljavitve te novele, torej najkasneje do 24. 7. 2013, kar med strankami niti ni sporno. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je tožnik prošnjo za izdajo posebne odločbe vložil prepozno, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je bila prošnja vložena 16. 10. 2017, je prvostopenjski organ tožnikovo prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel. Triletni rok za oddajo predmetne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do izdaje zaprošene posebne odločbe državljanu RS, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

8Tožnik je kot okoliščine, s katerimi utemeljuje opravičljivost zamude za vložitev prošnje v obravnavanem primeru, navajal, da tožnik niti njegov sin, ki živi v Ljubljani, v letih 2009 in 2010 nista bila seznanjena s problematiko izbrisanih, da je tožnik zaradi nevednosti in izoliranosti v Bosni šele leta 2014 na internetu izvedel za problem izbrisanih in poskuse njegovega reševanja, pri čemer mu je slovenski konzulat istega leta sporočil, da tožniku ni potrebno nič urejati v njegovem primeru, saj je slovenski državljan od leta 1991 in sta mu bila na tej podlagi izdana slovenska osebna izkaznice in slovenski potni list aprila 2014.

9Sodišče v zvezi z navedenimi okoliščinami ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da je bil do leta 2014 prepričan, da nima kaj iskati v Sloveniji, saj mu je bila izdana pisna odločba o odvzemu državljanstva in izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Da tožnik do leta 2014, ko je rok za uveljavitev obravnavane pravice že potekel, preprosto ni vedel, da ima kot izbrisani iz registra stalnega prebivalstva pravico pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje in odškodnino iz naslova izbrisa ter da je predpisano omejeno časovno obdobje, v katerem navedeni pravici lahko uveljavlja, ne predstavlja nenadne, nepredvidljive dejanske okoliščine, na katero tožnik ne bi imel vpliva, temveč gre za okoliščino, ki je izključno posledica popolne neaktivnosti tožnika v smeri, da bi se tako kot vsi ostali upravičenci pozanimal in zavaroval svoje pravice. Tožnik celo pravi, da je imel v Republiki Sloveniji sina v obdobju – očitno v obdobju, ko rok za vložitev prošnje še ni potekel. Ob hkratnem upoštevanju splošno znanega dejstva, da je bila problematika izbrisanih v Sloveniji zelo odmevna in splošno znana, ni sprejemljivo sklicevanje tožnika na to, da ni imel možnosti pravočasno pridobiti potrebne informacije in sprožiti predpisane postopke. Toženki pa po prepričanju sodišča prav tako ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti v zvezi z vsebino obveščenosti izbrisanih z vsebino zakona; v zvezi s tem pravi, da je izdala brošuro, ki je bila dostopna tudi v državah naslednicah nekdanje SFRJ in na spletni strani z vsemi potrebnimi informacijami, kar je med strankama nesporno. Okoliščine, s katerimi tožnik opravičuje zamudo, ki so nastale leta 2014, pa niso relevantne, saj so nastale v času, ko je zakonski rok že potekel. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da je obravnavani triletni materialni prekluzivni rok nepodaljšljiv rok, ki v skladu z obravnavanim določilom ZUSDDD začne teči od zgolj enega pravno relevantnega trenutka, to je od uveljavitve zakona.

10Temeljni argument tožbe je ustavno nedopustna zakonska ureditev 8. člena ZUSDDD-B, saj je država najprej leta 1992 globoko posegla v pravice in življenje njenih prebivalcev in je šele leta 2010 sprejela zakon, s katerim dopusti vlaganje prošenj za popravo teh krivic samo tri leta, kar je po mnenju tožnika v očitnem nasprotju z načeli pravne in socialne države, načelom sorazmernosti in načelom odgovornosti države za škodo, povzročeno z nezakonitim ravnanjem ter pravico do človekovega dostojanstva. Slednje kršitve utemeljuje s tem, da so mnogi v nadaljnjih 18 letih po izbrisu izgubili upanje, da bi se jim povrnil nezakonito odvzet status, izgubili so stike z dogajanjem v Sloveniji in niso bili obveščeni o odpravi krivic ter da bi se moralo drugače urediti za tiste, ki so imeli realno možnost, da ga uporabijo, drugače pa bi moralo biti urejeno za tiste, ki izkažejo, da za to zakonsko možnost niso vedeli in da ta nevednost ni posledica njihove malomarnosti.

11Določilo 23. člena Zakona o ustavnem sodišču določa, da sodišče, ki pri odločanju v konkretnem primeru meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče meni, da zatrjevana protiustavnost ni podana, saj je po oceni sodišča tri letno obdobje primerno dolgo obdobje tudi za okoliščine konkretnega primera, saj je imel tožnik dovolj možnosti za pravočasno pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja glede na to, da je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Zato v zvezi z obravnavano določbo ZUSDDD ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti.

12V skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta ni sporno. Sodišče ugotavlja, da nobena od strank ni predlagala sojenja na podlagi glavne obravnave. Iz izpodbijane odločbe, upravnega spisa in iz tožbenih navedb pa izhaja, da med strankama dejansko stanje ni sporno, temveč tožnik zgolj zatrjuje, da je 8. člen ZUSDDD v nasprotju z ustavo, kar je pravno vprašanje, zato je sodišče odločilo na seji senata.

13Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj sodišče tudi samo ni ugotovilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.