UPRS Sklep I U 561/2018-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-499-21-198/2017-2 z dne 5. 2. 2018 zavrgel pritožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa in nastopa posledične fikcije izdaje in vročitve za tožnika neugodne odločbe v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora glede davka po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz obrazložitve izhaja, da po presoji drugostopenjskega davčnega organa v primerih davčnih inšpekcijskih nadzorov, katerih predmet je ugotovitev višine davčne obveznosti, ni podan pravni interes za izdajo odločbe, ker ne gre za ugotavljanje koristi davčnega zavezanca, ampak za ugotavljanje njegovih obveznosti. Zato drugostopenjski davčni organ ne more postopati po 255. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo pritožbo zavreči, zahtevo za povračilo stroškov pa zavrniti kot neutemeljeno.

2Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga ugotovitveno tožbo. Toži iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in posegov v tožnikove ustavne pravice. V tožbi navaja: (i) da, četudi to ni ključno za presojo, bi izpodbijana odločba glede na to, da je z njo bila zavržena tožnikove pritožba, morala pravilno biti izdana v obliki sklepa; (ii) da je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, saj ni navedeno, na kakšni pravni podlagi je bila tožnikova pritožba zavržena (tožnik predvideva, da je to prvi odstavek 246. člena ZUP); (iii) da je prvostopenjski davčni organ v davčnem inšpekcijskem postopku že izdal odločbo o odmeri davka, zoper katero se bo tožnik pritožil, vendar pa želi v tem primeru ugotoviti nezakonitost izpodbijane odločbe, zato vlaga tožbo za ugotovitev nezakonitosti akta; (iv) da v obravnavanem primeru prvi odstavek 222. člena ZUP ni aplikabilen oz. vsaj ne v celoti (zato ni smiselno razpravljati o razlogovanju drugostopenjskega davčnega organa, da, ker se je prvostopenjski postopek začel po uradni dolžnosti in ker izdaja odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru ne more biti v interesu stranke, rok za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP ni niti začel teči, posledično pa se tudi ni mogel izteči, zato pa tožnikova pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči), temveč so merodajni prvi odstavek 84. člena ter drugi, tretji in četrti odstavek 141. člena ZDavP-2; (v) da ima tudi pasivna stranka interes, da se o njeni obveznosti čim prej odloči, denimo ker jo postopek fizično in psihično obremenjuje, obenem pa se ji nabirajo dodatne obresti, prav tako pa imajo stranke praviloma blokirano premoženje in z njim ne morejo razpolagati (obenem pa niso upravičene do obresti za nezmožnost razpolaganja); (vi) da je bilo s tem, ko drugostopenjski davčni organ ni sam vsebinsko odločil o zadevi, poseženo tudi v tožnikove ustavne pravice do pritožbe in sodnega varstva, kršeno pa je bilo tudi načelo enakega varstva pravic, ker je o zadevi odločal stvarno nepristojen organ. Predlaga izdajo ugotovitvene sodbe, s katero naj se ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, in povračilo stroškov.

3Sodišče je tožbo posredovalo toženki v odgovor. Ta je odgovorila, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

4Tožba ni dopustna.

5Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali ni podan kateri od razlogov za zavrženje iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, sodišče paziti po uradni dolžnosti in ves čas trajanja postopka.

6Po presoji sodišča v obravnavani zadevi procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni podana, namreč izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.¹ Tozadevno ima sicer tožnik prav, da je izpodbijana odločba po vsebini (glede na to, da gre za zavrženje tožnikovega pravnega sredstva) sklep; vendar pa ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan in ki bi kot takšen lahko bil predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Postopek odločanja o glavni stvari (davčni inšpekcijski nadzor glede davka po 68.a členu ZDavP-2) namreč z izpodbijano odločbo ni bil končan, saj je bila že pred vložitvijo tožnikove tožbe pri prvostopenjskem davčnem organu izdana odmerna odločba, zoper katero bo tožnik vložil samostojno pravno sredstvo, kot je to tožnik v tožbi tudi sam navedel.

7Četudi pa bi procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 bila podana, pa je treba v zadevi upoštevati tudi, da je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti pod enakimi pogoji, kot jih zakon določa za izpodbojno tožbo, pri čemer pa je glede na namen ugotovitvene tožbe še zlasti pomembno, da tožnik v skladu s procesno predpostavko iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 izkaže pravno korist, ki utemeljuje njegovo legitimacijo za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (denimo preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani uprave ali pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode), saj bo sodišče zadevo vsebinsko obravnavalo le, če bo postopek lahko privedel do spremembe tožnikovega pravnega položaja.²

8Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tožnik v ničemer ni izkazal obstoja procesne predpostavke iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik v tej zvezi navaja le, da je prvostopenjski davčni organ v vmesnem času v davčnem inšpekcijskem postopku že izdal odločbo o odmeri davka, zoper katero se bo tožnik pritožil, vendar pa želi, da se kljub temu s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Sama tožnikova želja po ugotovitvi nezakonitosti, upoštevaje obenem tudi, da je v zadevi že bila izdana prvostopenjska meritorna odločba, ne konstituira tožnikove pravne koristi. Četudi bi sodišče tožbi ugodilo, to po presoji sodišča tožnikovega pravnega položaja v ničemer ne bi spremenilo, saj je zatrjevani molk organa (pri čemer sodišče na tem mestu ne podaja vsebinske presoje, ali je bil le-ta v obravnavanem primeru dejansko podan ali ne) z izdajo meritorne odločbe prvostopenjskega davčnega organa prenehal, kar bi bila lahko siceršnja pravna korist vezana na vložitev tožbe zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, sam tožnik pa kakšne druge pravne koristi s tožbo ni niti argumentiral niti izkazal.

9Ker izpodbijana odločba ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, in ker tožnik ni izkazal svoje pravne koristi, ki bi utemeljila njegovo legitimacijo za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

10Glede na to, da je izpodbijana odločba po vsebini procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku skladno z 2. alineo drugega odstavka 13. člena v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1.

11Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Breznik, J., et al., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 71.
² Prim. Besedilo Predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu 12.10.2012, dostopno na http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565D400354E68C1257A980035E4B9&db=kon_zak&mandat=VI&tip=doc.