VDSS Sklep Pdp 367/2017

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in II. točka, 3. alineja III. točke ter IV. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da tožniku:

- za obdobje od 5. 5. 2011 do 5. 6. 2011 obračuna in plača davke in prispevke na neto znesek 6.701,20 EUR ter plača neto 6.701,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2011 do plačila,

- za obdobje od 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011 obračuna in plača davke in prispevke na neto znesek 40.082,89 EUR ter plača neto 40.082,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 do plačila,

- za obdobje od 6. 12. 2011 do 31. 12. 2011 obračuna in plača davke in prispevke na neto znesek 6.477,27 EUR ter plača neto 6.477,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila,

- za mesece od januarja 2012 do decembra 2014 obračuna in plača davke in prispevke na neto znesek 7.500,00 EUR mesečno ter plača za posamezni mesec neto 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila,

- za januar 2015 obračuna in plača davke in prispevke na neto znesek 7.159,09 EUR ter plača neto 7.159,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 do plačila.

V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožniku v 8 dneh obračuna in plača davke in prispevke na neto denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi 45.000,00 EUR ter mu plača 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude izpolnitvenega roka.

V III. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek za:

- 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 do plačila ter plačilo davkov in prispevkov na navedeni neto znesek iz naslova plačila za obdobje od 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011,

- 340,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 do plačila ter plačilo davkov in prispevkov na navedeni neto znesek iz naslova plačila za januar 2015,

- plačilo višjega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi do 18 neto plač tožnika oziroma razlike do obračuna 343.568,36 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

V IV. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo še, naj tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v višini 9.455,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v V. točki izreka sodbe pa odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se v presežku zavrne tožbeni zahtevek za obračun in plačilo višjega denarnega povračila (3. alineja III. točke izreka). Pritožbo vsebinsko vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prisodi še 45.000,00 EUR neto denarnega povračila. Meni, da bi bil upravičen do denarnega povračila v višini 12 plač, saj denarno povračilo načeloma ne more biti nižje od odpravnine, ki jo je imel tožnik določeno v višini letne plače. Navaja, da možnosti za primerljivo zaposlitev ni imel in je ne bo več imel. To možnost mu je odvzela tožena stranka z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, objavljanjem raznih člankov ter vlaganjem kazenskih ovadb in odškodninskih zahtevkov. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku bi bila nezakonita tudi po vsebini, če bi se sodišče prve stopnje vanjo spuščalo. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (IV. in V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje denarnim zahtevkom ugodilo v neto zneskih. Zaradi tega ni znano, od katerih zneskov mora tožena stranka plačati davke in prispevke. Izrek sodbe je nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Nerazumljiva in materialnopravno napačna je tudi odločitev v 2. alineji I. točke izreka, saj bi sodišče prve stopnje o nadomestilu plače lahko odločilo le za posamezne mesece, ne pa skupaj za celotno obdobje. Nedoločnost zahtevkov v neto zneskih se je zavedal tudi tožnik, zato je postavil tudi zahtevke v bruto zneskih, ki pa jim je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2017 ugovarjala. Navedla je, da se glede na določilo pogodbe o zaposlitvi letni znesek plače izplača v 15 mesečnih obrokih, kar je potrdil tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2017. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno odločilo, da teh navedb tožene stranke ne bo upoštevalo, saj se je tožena stranka glede vtoževane višine bruto zneskov prvič lahko opredelila šele po prejemu tožnikove vloge na naroku 26. 1. 2017. Drži, da tožena stranka ni prerekala višine letnega neto zneska 90.000,00 EUR, vendar pa to ne pomeni, da je nesporna tudi višina bruto zneska in število izplačil v letu. Tožnik je šele v pripravljalni vlogi 5. 1. 2015 specificiral svoj tožbeni zahtevek na 12 mesečnih neto zneskov, glede česar pa ni podal nobenih relevantnih navedb in predložil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je kršilo procesne pravice tožene stranke tudi zato, ker ji je odreklo možnost, da bi se opredelila do listin, pridobljenih s strani ZZZS in FURS, ter do tožnikovih navedb v zadnji pripravljalni vlogi, vloženi na naroku 13. 2. 2017. Neutemeljena je navedba sodišča, da bi se tožena stranka lahko do teh podatkov opredelila na naroku, saj bi morala preračunati vse dohodke tožnika in na podlagi njegovega zaslišanja ugotoviti, kateri so relevantni. Sodišče prve stopnje je v 20. in 21. točki obrazložitve brez navedb pravdnih strank zaključilo, kaj posamezni zneski iz dohodninskih odločb pomenijo in kateri izmed njih so relevantni. Ni mogoče preveriti, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi šlo pri bonitetah v višini 2.488,19 EUR in nadomestilih plač v višini 67.085,31 EUR za plačila tožene stranke in drugega delodajalca. Prav tako se ne da ugotoviti, iz kje izhaja, da naj bi se omenjeni znesek plače ujemal z vtoževano višino plače. Preizkusiti ni mogoče niti zaključka sodišča prve stopnje, da obresti na depozite in dohodki od oddajanja premoženja v najem niso relevantni z vidika reparacije. O tem pa pravdni stranki nista podali niti nobenih navedb, tožena stranka pa tožnika o tem tudi ni imela možnosti zaslišati. Ali bi tožnik te dohodke lahko imel v času delovnega razmerja, sodišče prve stopnje samo, brez zaslišanja tožnika, ni moglo ugotoviti. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da ni pomembno, na čigavi strani je krivda, da se tožnik po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ponovno zaposlil, in da ni bistveno, ali si je tožnik prizadeval najti novo zaposlitev. Tožnik je bil dolžan nastalo škodo zmanjševati. Tožnik se ves čas trajanja spora ni prijavil niti na eno prosto delovno mesto, zato do vtoževane reparacije ni upravičen oziroma bi bilo treba upoštevati vsaj povprečno plačo na področju finančnih storitev (3.330,00 EUR), kjer bi tožnik ob izkazu primerne skrbnosti našel vsaj primerljivo zaposlitev. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu je nezadostna, saj se ni opredelilo do relevantnih argumentov tožene stranke. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi neobrazložena sprememba dokaznega sklepa v zvezi s ponovnim zaslišanjem tožnika. Sodišče prve stopnje je na naroku 26. 1. 2017 sklenilo, da bo tožnika ponovno zaslišalo, na naslednjem naroku pa je brez obrazložitve, ki je ne podaja niti v sodbi, odločilo, da tožnika ne bo zaslišalo. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke, naj se tožniku naloži predložitev bančnih izpiskov, ki bi pokazali celotno sliko njegovih prihodkov od dela v vmesnem času. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlogi niso relevantni, je zmotna, saj iz dohodninskih odločb niso razvidni vsi prihodki tožnika. Prav tako pa sodišče prve stopnje brez navedb in drugih podatkov ni moglo presoditi, da bi tožnik avtorski honorar lahko pridobil v času delovnega razmerja pri toženi stranki. Obrazložitev odločitve o višini denarnega povračila je nerazumljiva, saj iz nje ne izhaja, na podlagi česa sodišče prve stopnje šteje denarno povračilo v višini šestih mesečnih plač kot ustrezno. Glede na višino bruto plače bi lahko denarno povračilo znašalo največ 73.686,00 EUR bruto oziroma 36.000,00 EUR neto. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo obsežnih navedb tožene stranke, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen, in se do njih ni opredelilo oziroma je zavzelo napačno stališče, da je tožnik do denarnega povračila upravičen. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je temeljila na vrsti hujših kršitev delovnih obveznosti, ki sta jih v predhodnem postopku potrdili tudi sodišči prve in druge stopnje. Do tega argumenta se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Neobrazloženo in napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da tožnikove možnosti za ponovno zaposlitev niso velike. Tožnik je to le pavšalno navedel in predložil nekaj časopisnih člankov, s čimer pa ni izkazal, da naj bi ti vplivali na njegovo zaposljivost. Zaključek, da naj bi članki vplivali na zaposljivost tožnika, je zmoten in dokazno nepodprt. Tožena stranka je ves čas navajala in dokazovala, da tožnik ni težko zaposljiv. Tožnik si je nemudoma po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki našel zaposlitev, kasneje pa se ni prijavil niti na eno prosto delovno mesto. O nasprotnem ni predložil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje teh navedb tožene stranke ni upoštevalo in tožnika o tem ni zaslišalo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka bi ob pravilni in zakoniti sodbi bila uspešna v celoti. Tožniku je sodišče prve stopnje napačno priznalo dve nagradi za postopek in tri pavšalne zneske za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Priglaša pritožbene stroške.

5Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v njih prerekali nasprotne pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi v delu, v katerem jo nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Obe pravdni stranki sta priglasili stroške odgovorov na pritožbo.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8V tem individualnem delovnem sporu je že pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 29. 1. 2015 in o trajanju delovnega razmerja do tega datuma. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le še o reparacijskem tožbenem zahtevku za obdobje od 5. 5. 2011 do vključno 29. 1. 2015 in o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

9Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta obstoji, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe ni nejasen iz razloga, ker so v njem navedeni neto in ne bruto zneski nadomestila plače, prav tako tudi ne iz razloga, ker prisojene dajatve v obdobju od 6. 6. 2011 do 5. 12. 2011 niso opredeljene po mesecih. Prav tako niso nejasni razlogi o odločilnih dejstvih v 19. in 20. točki obrazložitve sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje povzelo prihodke tožnika iz različnih naslovov in navedlo listine, iz katerih to izhaja. Sodišče prve stopnje se je jasno in razumljivo opredelilo tudi do argumentov tožene stranke, zakaj tožnik naj ne bi bil upravičen do vtoževane reparacije (23. in 24. točka obrazložitve sodbe), primerno pa je obrazložilo tudi odločitev o denarnem povračilu. Glede na navedeno ni podana niti uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene navedbe iz pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2017. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožnik dejstva v zvezi z višino plače, ki jo je prejemal pri toženi stranki, navedel že v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2015 (list. št. 353) in takrat tudi določno postavil reparacijski zahtevek. Tožena stranka bi tako lahko te navedbe prerekala že v naslednji pripravljalni vlogi, vloženi 27. 1. 2015, pa jih ni, zato jo je doletela posledica iz šestega odstavka 286. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je tožena stranka navedbe tožnika o višini plače v bruto zneskih lahko prerekala šele s pripravljalno vlogo z 10. 2. 2017, pa ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (pravilno) vneslo neto (in ne bruto) zneske.

11Sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do izjave, ker ji ni dodelilo roka za opredelitev do izpisov o dohodkih tožnika (C1 - C5) in do izpisa iz registra ZZZS za tožnika (C6). Do teh listin bi se tožena stranka lahko opredelila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 13. 3. 2017, vprašanje, kateri dohodki tožnika se upoštevajo pri odločanju o reparacijskem zahtevku, pa je vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati samo (ne glede na navedbe pravdnih strank). Če sodišče prve stopnje nekaterih prihodkov tožnika zmotno ni upoštevalo pri odmeri reparacije, bi tožena stranka to lahko (in tudi je) ugovarjala v pritožbenem postopku. Pritožbena navedba, da se tožena stranka ni mogla opredeliti do navedb tožnika v zadnji pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2017, pa je nekonkretizirana, zato se pritožbeno sodišče do nje ne more opredeliti.

12Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana niti iz razloga, ker se je sodišče prve stopnje kljub prvotno sprejetemu dokaznemu sklepu o ponovnem zaslišanju tožnika na zadnjem naroku glavne obravnave 13. 3. 2017 odločilo, da tega dokaza ne izvede. Dodatno zaslišanje stranke ni samostojno dokazno sredstvo, ampak le način izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke, zato sodišču na naroku za glavno obravnavo ali v obrazložitvi končne odločbe niti ni treba posebej pojasnjevati, zakaj predlogu stranke za dodatno zaslišanje ni sledilo¹. Prav tako lahko sodišče že sprejet dokazni sklep kasneje spremeni, saj v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP na svoj prejšnji dokazni sklep v nadaljevanju teka pravde ni vezano.

13Sodišče prve stopnje je pri odločanju o reparacijskem zahtevku pravilno izhajalo iz plače, določene v neto znesku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, tej ugotovitvi pa tožena stranka ne nasprotuje (niti ji ni nasprotovala v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 (B6) z aneksom z dne 9. 9. 2008 (B7) (letna) plača dogovorjena v neto in ne v bruto znesku. Posledično je pravilen izrek izpodbijane sodbe, ki se glasi na neto zneske, na te (oziroma poleg njih) pa je tožena stranka dolžna plačati davke in prispevke. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje mesečnemu znesku plače, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje na podlagi dogovorjene letne plače v višini 90.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeni letni znesek pravilno preračunalo na mesečni znesek 7.500,00 EUR neto (90.000,00 : 12 = 7.500,00). Na ta izračun pa ne vpliva dogovor v pogodbi o zaposlitvi o izplačilu letne plače v 15 mesečnih obrokih, ki določa le način izplačevanja plače, ne posega pa v dogovor o višini (letne in s tem tudi mesečne) plače.

14Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri odločanju o reparacijskem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč zmotno ni upoštevalo avtorskega honorarja, ki ga naj bi tožnik prejemal v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnik prejel iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih) upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije, ne glede na to, ali bi jih lahko prejemal tudi v času zaposlitve pri toženi stranki. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, kakšne prejemke je tožnik v vmesnem času dobival iz naslova avtorskih in drugih pogodb civilnega prava, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V ta namen bo moralo sodišče prve stopnje izvesti potrebne dokaze, ki jih je sodišče sicer zavrnilo, in sicer vsaj z zaslišanjem tožnika ter z ustreznimi listinskimi dokazi. Pri tem pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati drugačno naravo prejemkov iz delovnega razmerja in prejemkov na podlagi pogodb civilnega prava, ki zaradi različne stopnje davčne obremenitve in prispevne obravnave niso primerljivi. Sodišče prve stopnje bo tako moralo, če bo ugotovilo, da je tožnik na podlagi pogodb civilnega prava v času do 29. 1. 2015 imel kakšne dohodke, za ugotavljanje prikrajšanja angažirati izvedenca ustrezne stroke, saj samo z ustreznim (finančnim) znanjem ne razpolaga². Sodišče prve stopnje je tako o reparacijskem tožbenem zahtevku preuranjeno odločalo, zato je bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi, izpodbijani del sodbe (I. točko izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15Sodišče prve stopnje v okviru odločanja o reparacijskem zahtevku pravilno ni upoštevalo, na strani katere stranke je krivda, da se tožnik (z izjemo enega meseca zaposlitve) po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke ni mogel ponovno zaposliti. V primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča je treba delavcu za nazaj priznati delovno razmerje in vse pravice iz njega, vse do ponovnega nastopa dela (v primeru reintegracije) oziroma do prenehanja pogodbe o zaposlitvi z sodbo sodišča (v primeru sodne razveze). Odločitev o upravičenosti do reparacije je tako odvisna zgolj od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni potrebe po ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti (te so v skladu z Obligacijskim zakonikom - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) - protipravnost ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom ter krivda povzročitelja škode), ne glede na to, da se z reparacijo doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja. Glede na navedeno tudi ni relevantno, ali je na strani tožnika krivda, da se po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki po lastni krivdi ni zaposlil in s tem zmanjšal škode, kot to zatrjuje pritožba, zato sodišču prve stopnje (v okviru odločanja o reparacijskem zahtevku) tega dejstva ni bilo treba ugotavljati.

16V pritožbi zoper višino denarnega povračila tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podla tožniku, po vsebini utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) sodišče višino denarnega povračila določi tudi glede okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz postopkovnih razlogov, zato se v vsebinske razloge ni bilo dolžno spuščalo in utemeljenosti odpovednega razloga tudi ne ugotavljati, niti v okviru odločanja o denarnem povračilu. V prvotnem postopku izdani sodbi sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 949/2011 z dne 25. 5. 2012 in pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 738/2012 z dne 31. 1. 2013, iz katerih izhajajo ugotovitve o vsebinski zakonitosti odpovedi, pa sta bili s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 133/2013 z dne 24. 2. 2014 razveljavljeni, zato teh ugotovitev ni več mogoče upoštevati pri odločitvi o višini denarnega povračila v novem sojenju.

17Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti višina denarnega povračila primerljiva višini odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (108. člen ZDR-1). Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila opredeliti upoštevaje višino odpravnine. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, ki ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, nadaljevanje delovnega razmerja pa glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

18V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnikov trud, da najde novo zaposlitev, oziroma razlog, zaradi katerih tožnik vse do odločanja o sodni razvezi nove zaposlitve (z izjemo zaposlitve za en mesec) ni našel, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati v okviru odločanja o višini denarnega povračila. V skladu s citiranim drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 namreč sodišče višino denarnega povračila določi tudi glede na možnosti delavca za novo zaposlitev. Če tožnik nove zaposlitve v vmesnem času ni našel iz razlogov na njegovi strani oziroma če ob odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni zaposlen iz razlogov na njegovi strani, to upravičuje znižanje denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno štelo, da razlogi za nezaposlenost tožnika pri odločanju o denarnem povračilu niso pomembni in je posledično dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zgolj neobrazloženo ugotovilo, da tožnik zaradi medijske pozornosti nima velikih možnosti za ponovno (primerljivo) zaposlitev. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je tožnik naredil v smeri, da bi pridobil novo zaposlitev. Hkrati pa je upoštevalo le možnosti tožnika za primerljivo zaposlitev, kar pa ni kriterij, ki bi bil upošteven glede na drugi odstavek 118. člena ZDR-1, ampak je kot relevantno treba šteti možnost za katerokoli zaposlitev. Tožena stranka je trdila, da bi tožnik lahko našel zaposlitev, če bi hotel, tožnik pa nasprotno, da zaradi ravnanja tožene stranke zaposlitve ni mogel najti, in za to predlagal tudi dokaze (listine in tudi svoje zaslišanje), ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi v tem delu preuranjeno odločilo o denarnem povračilu, saj ni ugotavljalo, ali so razlogi, da se tožnik ni ponovno zaposlil, morebiti na njegovi strani. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu pritožbi tožene stranke, posledično pa tudi pritožbi tožnika, ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v II. točki in 3. alineji III. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19Zaradi razveljavitve dela odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka in tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da strankam pripada več nagrad za narok, če je po razveljavitveni odločbi višjega sodišča zadeva vrnjena nižjemu sodišču v novo sojenje in je v ponovljenem postopku ponovno izveden narok pred nižjim sodiščem. Nasprotno pa strankam pripada le ena nagrada za postopek na prvi stopnji, čeprav je sodišče prve stopnje o zadevi večkrat odločalo. Iz četrtega odstavka opombe št. 3 3. dela Tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) namreč izrecno izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Nagrado za ponovljeni postopek stranka prejme le v primeru, če bi bila ta nagrada višja od nagrade, ki ji pripada za prvotni postopek; v tem primeru prejme razliko do višje nagrade. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o stroških postopka upoštevati, da se pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 lahko določi v maksimalni višini 20,00 EUR in le en za celoten pravdni postopek. Navedena stališča so že zavzeta v sodni praksi pritožbenega sodišča³ in Višjega sodišča v Ljubljani⁴.

20Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena.

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 115/2017 z dne 7. 6. 2017.
² Primerjaj sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 114/2017 z dne 24. 8. 2017.
³ Glej odločbe pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 717/2013, Pdp 321/2013, Pdp 394/2012 in Pdp 1231/2014.
⁴ Glej odločbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah opr. št. II Cp 1619/2016 in I Cp 2488/2016.