UPRS Sodba IV U 166/2017-18

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območna enota Celje - Velenje, št. 06139-1704/2016 z dne 6. 2. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Celje - Velenje, je z izpodbijano odločbo, št. 06139-1704/2016 z dne 6. 2. 2017, odločil, da je pravna oseba, družba A d.d., dolžna zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja delovnih razmerij tako, da v skladu z določilom 2. točke 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) v efektivni delovni čas delavca všteje tudi čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe, kamor nedvomno sodi tudi čas priprave na delo, čas preoblačenja v delovna oblačila, kopanja in podobno, ter v zvezi z naloženim odrejenim ukrepom določil rok takoj, kot stalno nalogo. Odločil je tudi, da mora delodajalec o izvršitvi te odločbe poročati najkasneje v roku 8 dni po preteku roka za njeno izvršitev in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2Odločitev je prvostopenjski organ oprl na ugotovitve izrednega inšpekcijskega pregleda, v zvezi z nadzorom nad delovnim časom jamskih delavcev. Ugotovljeno je bilo, da družba uporablja Kolektivno pogodbo A (102. člen, v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba, PKP), ki temelji na določilu 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/1990), in Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/1993 in 23/1995), predpisih, ki se več ne uporabljata, in na kolektivni pogodbi Premogovništva Slovenije (Ur. l. št. 44/1996), ki določa, da se začne delovni čas z vstopom v kletko in konča z izstopom iz nje, delovni čas delavcev, ki delajo izmene, pa s prihodom na delovno mesto in odhodom iz delovnega mesta.

3Prvostopenjski organ se je skliceval na določilo 2. točke 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ter 1. točko 2. člena Direktive 2003/ 88 ES, ki določa, da se v delovni čas ne všteva le čas dejanskega opravljanja dela, temveč tudi čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu. Med takšna obdobja se šteje tudi čas priprave na delo, ki v konkretnem primeru zaradi narave dela in varnostnih zahtev zahteva, da se delavci iz običajnih oblačil in obutve preoblečejo v posebna delovna oblačila, obujejo delovne čevlje, priskrbijo čelado, svetilko, saj drugače dela ne morejo in ne smejo opravljati in ne morejo vstopiti v kletko dvigala, ki vodi do delovišč.

4Čas priprave na delo je torej nujno potrebni čas za nastop dela in za normalni potek delovnega procesa, kar pomeni, da bi delodajalec v efektivni delovni čas, ta čas moral vključiti. Kolektivna pogodba, ki jo je sprejel delodajalec, delovni čas ureja drugače, kot ga definira ZDR-1 in Direktiva. Ne glede na določbo 9. člena ZDR-1 (avtonomija pogodbenih strank), lahko delodajalec v kolektivni pogodbi krog delavčevih pravic razširi tako, da so ta določila za delavca ugodnejša, ne more pa kratiti pravic delavcev, določenih z zakonom. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ odločil, da je delodajalec pri definiciji efektivnega delovnega časa dolžan izhajati iz določbe 2. točke 142. člena ZDR-1, ki daje delavcu večje pravice kot kolektivna pogodba in se tako v delovni čas jamskih delavcev ne šteje le čas dejanskega opravljanja dela, temveč tudi čas obvezne priprave na delo, ki je pogoj za samo opravljanje dela, ter vstop v kletko in v nadaljevanju na delovišče samo.

5Drugostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnil.

6Tožeča stranka vlaga tožbo iz tožbenih razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma sodišču pojasnjuje, da je v času od izdaje izpodbijane odločbe, pa do dneva vložitve tožbe, prišlo do preoblikovanja tožeče stranke iz delniške družbe v družbo z omejeno odgovornostjo.

7V tožbi navaja, da se z ugotovitvami, uporabo in razlago definicije in vsebine efektivnega delovnega časa ter posledično izrečenim ukrepom upravnega organa ne strinja. Navaja, da je obrazložitev inšpektorata v delu, kjer pojasnjuje razloge, zakaj bi moral delodajalec v efektivni delovni čas všteti tudi čas potreben za preoblačenje, prevzem in vrnitev opreme za delo ter kopanje, pomanjkljiva in nerazumljiva in se vsebinsko nanaša zgolj na čas pred vstopom v kletko, ne pojasnjuje in ne obrazloži pa odločitve glede vrnitve delovne opreme in kopanja ter razlogov, zakaj je tudi ta čas šteti za čas, ko je delavec delodajalcu na razpolago. Zlasti je pomanjkljiva odločitev v delu, da v efektivni delovni čas šteje tudi opravila, opredeljena z besedo "podobno". Nasprotuje ugotovitvi inšpektorata, da je delavec tudi v času od vstopa na varovano območje do vstopa v kletko na razpolago delodajalcu, še posebej pa ugotovitvi, da je delodajalcu na razpolago v času izstopa iz kletke. Iz definicije 142. člena ZDR-1 izhaja, da morata biti za ugotovitev, da gre za efektivni delovni čas, kumulativno izpolnjena dva pogoja, da je delavec na razpolago delodajalcu in da izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Res je, da gre za ohlapno definicijo in da je iz teorije in novejše sodne prakse sodišča EU razbrati, da je odvisno od dejavnosti v efektivni delovni čas mogoče šteti tudi čas priprave na delo, čas službenega potovanja in podobno, treba pa je upoštevati specifiko posamezne dejavnosti.

8Zaposleni na jamskih deloviščih so na razpolago delodajalcu šele polno opremljeni, ko tik pred vstopom pred kletko prevzamejo samoreševalne aparate in niso več na razpolago, ko niso opremljeni z vsemi sredstvi. Evidentiranje pred vstopom v jamo je skladno z določbo prvega odstavka 46. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter o tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo, na podlagi katerega mora nosilec rudarske pravice pri vsaki jami voditi natančen razvid o vseh osebah, ki so šle v jamo, ali iz nje prišle.

9Prav tako je delodajalec, skladno z 45. člena ZDR-1, določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) ter drugimi predpisi, dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev, čemur je namenjen čas, v katerem se delavci preoblečejo v delovno opremo, prevzamejo zaščitna sredstva, in čas kopanja po zaključku dela, pri čemer ni mogoče šteti, da so delavci v tem času tožeči stranki na razpolago in tudi ne, da opravljajo svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

10Tudi sicer so obveznosti jamskega delavca, tako po pogodbi o zaposlitvi, kot opisu delovnega mesta, v celoti vezane na opravljanje del v jami. Vse, kar izvaja delavec pred uvozom iz jame ter uvozom iz nje, ne spada v efektivni delovni čas oziroma ni mogoče šteti, da je v tem času na razpolago delodajalcu. Dejansko delavci opravljajo svoje delo 6,5 ur dnevno, ker je treba odšteti čas malice ter prihod na delovišče po uvozu v jamo ter pohod z delovišča pred izvozom iz jame. Navedeno v zaslišanju lahko potrdita priči mag. A.A. in B.B., ki lahko konkretno vsebino opravljanja dela jamskih delavcev natančneje pojasnita.

11Tožeča stranka opozarja, da inšpektorat v konkretnem primeru sploh ni ugotavljal, katere so obveznosti po pogodbi oziroma tega dejstva v odločbo ni vključil, s čimer je kršil tudi 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

12Tožeča stranka nasprotuje tudi pojasnilu, da naj bi bile določbe PKP, ki določajo čas jamskih delavcev, za delavce manj ugodne od zakonskih določb. Iz določbe 102. člena PKP izhaja, da je delavec dolžan delati v delovnem času, začetem z vstopom v kletko oziroma jamo, in končanem z izstopom iz kletke oziroma jame. ZDR-1 določa samo efektni delovni čas, kamor čas priprave za delo ni zajet.

13Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da njeno ravnanje in določba 102. člena PKP, ki v efektivni delovni čas časa priprave na delo, časa preoblačenja v delovna oblačila, kopanja in podobno pri jamskih delavcih izrecno ne všteva, nista v nasprotju z zakonom, pravice delavcev pa niso bile kratene. O skladnosti določb PKP z zakonom inšpektorat ni pristojen odločati. Tako omejitev avtonomije iz 9. člena ZDR-1 ni bila kršena, v postopku za izdajo odločbe, pa je inšpektorat nepravilno uporabil in napačno razširil razlago ZDR-1, zaradi česar je odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

14Ker torej ZDR-1 ne določa, da se v efektivni delovni čas delavca všteje tudi čas priprave na delo, preoblačenja v delovna oblačila, kopanja in podobno, inšpektor ni imel pooblastila za uporabo določbe 16. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1). Zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ker niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, so bila kršena pravila postopka, kar pomeni, da je odločitev nezakonita tudi iz tega razloga.

15Tožeča stranka pripominja še, da je glede na rok izvršitve, določen v določbi, že pristopila k izvrševanju odločbe, obvestila vse pogodbene partnerje ter aktivno pristopila k izvedbi aktivnosti - celovite analize in prilagoditev organizacije dela novemu načinu evidentiranja. Sodišču predlaga, da zadevo obravnava prednostno in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise ter predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17Tožeča stranka je sodišču v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2018 sporočila, da je bil 19. 6. 2018 sklenjen Aneks, št. 31 h Kolektivni pogodbi A, ki se uporablja od 1. 7. 2018 dalje in s katerim je opredelila efektivni delovni čas v skladu z določbo drugega odstavka 142. člena ZDR-1. Iz navedenega razloga sodišču podredno predlaga, da pri svojem odločanju upošteva tudi opredelitev delovnega časa iz Aneksa, št. 31.

K I. točki izreka:

18Tožba je utemeljena.

19Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba, s katero je prvostopenjski organ, inšpektor za delo, inšpekcijskemu zavezancu naložil, da v efektivni delovni čas delavca všteje tudi čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe, kamor nedvomno sodi tudi čas priprave na delo, čas preoblačenja v delovna oblačila, kopanja in podobno, ter v zvezi z naloženim odrejenim ukrepom določil rok takoj, kot stalno nalogo, oprta na določbo drugega odstavka 142. člena ZDR-1. Navedena določba v prvem odstavku določa, da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, in v drugem odstavku, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, torej je definicija efektivnega delovnega časa vezana na izpolnitev dveh kumulativno določenih pogojev.

20Ker je določbo drugega odstavka 142. člena treba razlagati skladno z Direktivo 2003/88/ES, sodišče ugotavlja, da je tudi iz 2. člena Direktive 2003/88/ES, ki definira delovni čas, mogoče ugotoviti, da je delovni čas sestavljen iz časa, ko delavec opravlja delo, ko je na razpolago delodajalcu in ko opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso. Odgovor na vprašanje, ali je treba navedeno definicijo delovnega časa vezati na (kumulativno) izpolnjevanje vseh treh pogojev, pa je mogoče poiskati v sodni praksi sodišča EU, sprejeti tako na podlagi prej citirane Direktive, kot na podlagi predhodne Direktive 93/1044ES (C-303/98, C -151/02, C-14/04, C-437/05 in druge). Tako je sodišče v sodbi C-151/02 z dne 9. 9. 2003 zavzelo stališče, da je treba Direktivo Sveta, št. 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa razlagati tako, da je treba stalno pripravljenost, ki jo zdravnik opravi po sistemu fizične navzočnosti v bolnišnici, v celoti šteti v delovni čas v smislu te direktive - čeprav lahko zadevna oseba na kraju opravljanja dela počiva, ko njene storitve niso zahtevane - in da torej ta direktiva nasprotuje ureditvi države članice, ki obdobja neaktivnosti delavca med tako stalno pripravljenostjo opredeljuje kot čas počitka.

21Zgoraj navedeno stališče je torej treba razlagati tako, da je za ugotovitev, ali je delavčevo opravljanje dela šteti v delovni čas, med drugim ključnega pomena tudi, ali je delavec na delovnem mestu fizično prisoten ali ne, in da v bistvu ugotovitev fizične prisotnosti pomeni, da je treba, ne glede na to, da delavec v tem času ne opravlja dela, takšno prisotnost vračunati v delovni čas.

22Sodišče glede na navedeno razlago ne dvomi v pravilnost stališča, izraženega v izpodbijani odločbi, da v efektivni delovni čas jamskih delavcev šteje tudi čas priprave na delo, vendar mora biti to stališče v konkretnem primeru podprto z ugotovitvijo, da je delodajalec tisti, ki določi razloge in mesto ali kraj te pripravljenosti (navzočnosti). Iz navedenega razloga je sodišče moralo presoditi, ali obveznost jamskih delavcev, da morajo zaradi spoštovanja pravil 45. člena ZDR-1, pravil ZVZD-1 ter Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter o tehničnih ukrepih za dela pri raziskovanju in izkoriščanju mineralnih surovin pod zemljo, v jamo (kletko) vstopati opremljeni skladno s predpisi varnosti in zdravja pri delu, pomeni, da je treba čas priprave (opremljanja) na delo, čas preoblačenja v delovna oblačila, kopanja in podobno, šteti v efektivni delovni čas v smislu drugega odstavka 142. člena ZDR-1.

23Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je delodajalec skladno z določbo 45. člena ZDR-1, delavcem dolžan zagotavljati varne delovne razmere v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Katere delovne razmere štejejo za varne, podrobno pojasnjujejo določbe ZVZD-1. Tako navedeni zakon v določbi 10. člena opredeljuje dolžnosti delodajalcev in pravice delavcev ter določa, da so vse dolžnosti delodajalca po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu. V določbi 11. člena (pravica do varnosti in zdravja pri delu) ZVZD-1 določa, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu ter v 12. členu med dolžnosti delavcev uvršča tudi zahtevo, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu; delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

24Navedene obveznosti delodajalca in obveznosti delavca, tudi obveznost delavca iz 35. člena ZDR-1, ki delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, po presoji sodišča potrjujejo stališče, da je čas priprave na delo, ki je namenjen zagotovitvi varnih delovnih razmer, čas, ki ga je treba v smislu prej pojasnjene razlage sodišča EU uvrstiti v efektivni delovni čas, ker gre za izpolnjevanje delavčeve obveznosti v smislu prej navedenih določb ZDR-1 in ZVZD-1.

25Zgoraj izraženo stališče sodišča v zvezi z definiranjem delovnega časa, pa po presoji sodišča v spornem primeru pomeni, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Iz listin upravnega spisa namreč ne izhaja podatek, ali so delavci dolžni priti na delo v določenem času pred pričetkom izmene oziroma kako se zagotovi prisotnost delavcev (akt, navodilo...), ki so dolžni pred vstopom (ali izstopom) v kletko prevzeti opremo za varno opravljanje dela, torej se na delo pripraviti, niti čas te njihove obvezne prisotnosti za pripravo na delo. Čas obvezne prisotnosti na takšno pripravo mora biti po presoji sodišča, zato da ga bo mogoče upoštevati kot efektivni delovni čas v smislu prej citiranih razlag sodišča EU, določen s strani delodajalca (pri čemer se sodišče ne opredeljuje do načina določanja tega časa, niti do vprašanja dogovarjanja med socialnimi partnerji pri inšpekcijskem zavezancu), tudi zato, ker gre v tem času za izvedbo opravil, ki (tudi) zaradi narave dela pri inšpekcijskem zavezancu pomenijo obvezno spoštovanje zakonskih in podzakonskih pravil varnega in zdravega opravljanja dela.

26Sodišče v nadaljevanju opozarja tudi, da je rok, ki ga določi inšpektor v odločbi, izpolnitveni rok, ki je materialne narave, zato njegovo podaljšanje ni mogoče. Navedeno pomeni, da mora inšpektor ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) rok določiti tako, da upošteva težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti. Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da bi morala biti določitev roka za odpravo ugotovljene nepravilnosti vezana tudi na ugotovitev, da se ob splošni določbi ZDR-1, ki se nanaša na delovni čas, to vprašanje pri konkretnem inšpekcijskem zavezancu veže tudi na morebitne posebne zakonske ureditve, kolektivne pogodbe in splošne akte in nenazadnje tudi na morebitne postopke socialnega dialoga. Ker v konkretnem primeru prvostopenjski organ svoje odločitve o določitvi roka ni obrazložil, niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja upoštevanje okoliščin iz 7. člena ZIN, je sodišče presodilo, da je bila določitev roka za odpravo nepravilnosti "takoj" določena v nasprotju z določbo tretjega odstavka 7. člena ZIN.

27Ob upoštevanju navedenega je sodišče tožbi, na podlagi določbe 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena, v zvezi z določbo 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K II. točki izreka:

28Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 347,70 EUR.