UPRS Sodba in sklep I U 2368/2018-13

I. Tožba se zavrne, pri čemer se v 2. točki izreka sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2528/2018/6 (1312-19) z dne 16. 11. 2018 črta besedilo: „do 15. 2. 2018 do 11. ure“ in se nadomesti z besedilom: „do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države“.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in pete alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika, državljana Gambije, do predaje odgovorni državi članici pridrži, za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44 z, Postojna in pod 2. točko izreka odločila, da bo tožnik zaradi izrazite begosumnosti pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 15. 11. 2018 od 11.00 ure do 15. 2. 2018 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 15. 11. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Iz policijske depeše PP Ljubljana- Center z dne 8. 11. 2018 izhaja, da je tožnik dne 5. 10. 2018 ob 18.00 uri preko mejnega prehoda Karavanke-Hrušica z avtobusom prispel v Republiko Slovenijo iz Republike Avstrije. Na avtobus se je vkrcal na Dunaju, kjer ima ženo. V Avstriji je tudi imel urejeno bivanje. V Slovenijo je prišel na počitnice in je bival pri prijatelju. Njegova identiteta je bila ugotovljena na podlagi veljavnega gambijskega potnega lista in avstrijskega pretečenega dovoljenja za prebivanje. Za tožnika je bila dne 8. 10. 2018 izdana odločba o vrnitvi z rokom 7 dni, tako da bi moral tožnik zapustiti Slovenijo do 18. 10. 2018, vendar do tedaj Slovenije ni zapustil; zato je bil potem, ko je bil prijet, priveden na policijsko postajo. Ob podaji prošnje je povedal, da je Gambijo zapustil letos, tako da je preko Španije prišel na Dunaj. V Avstriji ima ženo, s katero se je poročil v Gambiji. Ne spomni se, kdaj je prišel v Avstrijo, z ženo nima stikov; rekla mu je, da bo podkupila uradnike, da ga bodo deportirali nazaj v Gambijo. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji (trikrat) in v Nemčiji in Švici, kar pa je sam v postopku zanikal. S tem so izpolnjene okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2-nesodelovanje v postopku. Tožnik v navedenih državah tudi ni počakal na odločitev. Tožnik se ne želi vrniti v Avstrijo ali Gambijo. Tožnik je torej nezakonito prehajal državne meje in v Republiki Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, s čemer so podane tudi okoliščine iz prve in tretje alineje drugega odstavka ZTuj-2. Okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, to je predajo pristojni državi članici. V Avstriji je imel dovoljenje za bivanje veljavno do 29. 7. 2018, ki ga ni podaljšal. V Sloveniji je ilegalno bival najmanj dvakrat. Prošnjo za mednarodno zaščito v RS je podal šele, ko so ga drugič prijeli policisti. Vse navedeno po prepričanju tožene stranke potrjuje, da bi tožnik Slovenijo zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Tožena stranka je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom. Zato ugotavlja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma. Tožnik je prehajal meje držav na nedovoljen način in ve, da se ga želi vrniti v Avstrijo, on pa se tja ne želi vrniti, zato obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Izrečeni strožji ukrep pa je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive.

3Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Navaja, da se je poročil v Gambiji in nato sta skupaj z ženo prišla v Avstrijo, kjer je imel veljavno dovoljenje za bivanje do 29. 7. 2018. Z ženo sta se sedaj razšla. Za mednarodno zaščito v Avstriji ni želel zaprositi, ker je ženin brat policist, žena pa vplivna oseba. V Gambiji se čuti preganjanega. V Sloveniji je dobil odločbo, da mora zapustiti Slovenijo do 18. 10. 2018, kar pa ni storil, ampak je dne 8. 11. 2018 podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in iz tega je razvidno, da Slovenije ne bo zapustil, zato nevarnosti pobega ni. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi katerih podatkov je tožena stranka zaključila, da je bil tožnik obravnavan v Avstriji, Švici in Nemčiji, čeprav je tožnik na razgovoru povedal, da ti podatki niso točni. Zaradi zakonitega bivanja v Avstriji pa tožena stranka tožniku ne more očitati, da je begosumen. Tudi če bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v navedenih državah, je od tedaj preteklo že štiri do sedem let. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 68. člen ZTuj-2, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/16, v kateri pa je Vrhovno sodišče navedlo, da se 68. člen ZTuj-2 lahko uporablja, ker gre za upravnopravno zadevo, v primerih iz 84. člena ZMZ-1 pa se odloča o postopku za mednarodno zaščito oziroma o tem katera država bo odločala, torej gre tu za drugo zadevo, v kateri predvidljivosti uporabe 68. člena ZTuj-2 ni. Vrhovno sodišče je tako samo določilo objektivna merila in ne zakon. Tožnik je zaradi tega pridržan, torej gre za poseg v njegovo pravico svobode gibanja in to brez pravne podlage. Vrhovno sodišče v svoji sodbi ni upoštevalo sodb ESČP v zadevah Addolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey ter tudi ne sodbe Al Chodor (C-528/15), ki je bila izdana leto dni po sodbi Vrhovnega sodišča in v kateri je Sodišče EU razsodilo, kako je treba razlagati člen 2 (n) v povezavi s členom 28(2) Uredbe Dublin III, kar tudi opredeljuje. Ker Vrhovno sodišče pri sodbi I Up 26/16 ni upoštevalo navedenih sodb ESČP in SEU, je pri izpodbijanem sklepu posledično kršeno določilo 3.a, 8. in 153. člena Ustave RS. Nesodelovanje v postopku se v skladu z zgoraj navedeno prakso ESČP in SEU smatra za znak begosumnosti le v primerih, če gre za nesodelovanje v postopku, ki se vodi v Sloveniji. Tožnikovo ravnanje pa kaže na to, da Slovenije ne bo zapustil. Tožnik torej ni izrazito begosumen in zakonodajalec za takšne primere ni uredil manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi.

4Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta, saj mu bo izvrševanje ukrepa v Centru za tujce Postojna prizadelo nepopravljivo škodo.

5Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker je sodišče ugotovilo, da gre v 2. točki izreka tega sklepa za očitno pisno napako v datumu trajanja pridržanja, je v tem delu izrek popravilo tako, kot se glasi v izreku te sodbe.

8Sodišče je na glavni obravnavi dne 27. 11. 2018 vpogledalo upravni spis in tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je na glavni obravnavi izpostavil predvsem to, da ne želi biti vrnjen v Avstrijo.

9Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Pravilno je ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, da je pred prihodom v Slovenijo prehajal meje evropskih držav, že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v več državah, ne da bi tam tudi počakal na dokončanje postopka. Glede tožnikovih navedb je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tožnik je pri podaji prošnje navedel, da je bila njegova ciljna država Avstrija, na sami obravnavi pa je rekel, da je bila njegova ciljna država Nizozemska (kamor sicer potem ni šel, ampak je šel na Dunaj), pri čemer Nizozemske v postopku prej ni omenjal. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je na izrecno vprašanje ali je že zaprosil za mednarodno zaščito v kateri izmed držav članic EU, odgovoril z ne. Tudi iz zapisnika o seznanitvi tožnika z razlogi pridržanja z dne 15. 11. 2018 je razvidno, da je na vprašanje ali je že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, Nemčiji in Švici, odgovoril z ne ter po tem, ko je bil soočen s tem, da je to storil, odgovoril, da to ni bil on in da gre verjetno za računalniško napako. Tudi na sami obravnavi je na izrecno vprašanje ali je pred Slovenijo zaprosil za azil še v kateri drugi državi, odgovoril tako, da je rekel, da je zaprosil za azil v Avstriji in šele potem, ko je bil vprašan, ali je zaprosil za azil tudi v Nemčiji in Švici, odgovoril, da je zaprosil za azil tudi v Nemčiji in Švici. Povedal je tudi, da ne ve, ali so postopki v teh državah končani in da od Švice in Nemčije v zvezi z vloženimi prošnjami nima nobenega dokumenta (kar tudi kaže na to, da v teh državah ni počakal na odločitev), od Avstrije pa je imel vizo za bivanje. V zvezi z njegovim bivanjem v Sloveniji iz policijske depeše izhaja, da je povedal, da je prišel v Slovenijo na počitnice in da je bival pri prijatelju, medtem ko iz zapisnika o razlogih pridržanja izhaja, da je povedal, da je živel na ulici oziroma v bivši tovarni Rog, kot je sicer povedal tudi na sami glavni obravnavi. Pri tem je na glavni obravnavi rekel, da je bil v Sloveniji samo nekaj dni, čemur ni mogoče slediti, saj je bil v Sloveniji najmanj od 8. 10. 2018 do 8. 11. 2018, ko je bil drugič prijet, kar pa ne predstavlja samo nekaj dni, ampak cel mesec. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih podatkov je tožena stranka zaključila, da je bil tožnik obravnavan v Avstriji, Švici in Nemčiji. Iz izpodbijanega sklepa je namreč jasno razvidno, da je tožena stranka to ugotovila iz podatkov v bazi Eurodac, o čemer je tožnika seznanila že ob sestavi zapisnika o razlogih pridržanja.

11Vse navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da pri tožniku zato, ker je dne 8. 11. 2018 podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, nevarnosti pobega ni.

12Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu torej pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/16 z dne 15. 3. 2016 glede na (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal državne meje in zaprosil za mednarodno zaščito v več drugih državah, kjer pa ni počakal na končno odločitev, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči že v primeru, ko je podan že samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in je v konkretnem primeru podan kriterij iz pete alineje prvega odstavka tega člena, se sodišče do kriterijev po 1. in 3. točki drugega odstavka istega člena, ki predstavljajo milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, na katere je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, ne bo posebej opredeljevalo. V predmetni zadevi je bila torej ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi samo postavilo objektivna merila. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi namreč samo ugotovilo, da je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja in se zato za presojo tega pojma lahko uporablja tudi v zadevah mednarodne zaščite. Posledično je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da gre v postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma o tem, katera država bo odločala o postopku mednarodne zaščite, za drugo zadevo, v kateri predvidljivosti uporabe 68. člena ZTuj-2 ni.

13Po presoji sodišča je tožena stranka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega pravilno ocenila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Pri tožniku je zaradi njegovih dosedanjih ravnanj utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je tožena stranka glede na opisane varnostne razmere v azilnem domu, pravilno ocenila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovite izvedbe predaje odgovorni državi članici EU.

14V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti, sodišče lahko pritrdi, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo Vrhovo sodišče v že navedeni sodbi in sklepu I Up 26/16. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da gre za poseg v tožnikovo osebno pravico svobode gibanja brez pravne podlage. Tožnik v tožbi ne pove, kateri elementi iz sodb ESČP v zadevah proti Turčiji v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča niso bili upoštevani, zato se sodišče do pavšalnega ugovora ne more opredeliti.

15Glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce, je po presoji sodišča ta ukrep skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč s tem, ko je preverjala ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območju azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato glede na navedeni milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno tožene stranke strinja. Izrečeni ukrep pa je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive.

16V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločitev SEU v zadevi C-528/2015, Al Chodor, sodišče pojasnjuje, da po presoji sodišča stališče, kot ga glede kriterija nesodelovanja v postopku želi prikazati tožnik, to je, da kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v postopku po Uredbi Dublin III in da gre pri „nesodelovanju v postopku“ lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje, iz navedene sodbe ne izhaja. SEU je v navedeni sodbi člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, potem člena 28 (2) te Uredbe ni mogoče uporabiti. Splošno zavezujočo določbo za določitev objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, tudi po stališču Vrhovnega sodišča v zgoraj navedeni sodbi, predstavlja določba 68. člena ZTuj-2. Da je objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 podana, pa je sodišče ugotovilo že zgoraj. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja tudi, da se kriterij nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite nanaša ne samo na nesodelovanje v postopku v državi članici, kjer se odloča o pridržanju, temveč pred vsemi organi članic EU (kar pomeni tudi zapustitev druge države članice EU v teku postopka, ki ga je v njej začel že sam prosilec). Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 7/17 z dne 19. 4. 2017. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se nesodelovanje v postopku smatra za znak begosumnosti le v primerih, če gre za nesodelovanje v postopku, ki se vodi v Sloveniji.

17Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

19Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

20Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne sodbe in je v konkretnem primeru s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.