VSM Sklep IV Kp 16763/2013

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se napadeni sklep v izreku spremeni tako, da se predlog obsojenega M.S. za izvršitev zaporne kazni na način, da obsojenec opravi delo v splošno korist, zavrne.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 16763/2013 z dne 27. 2. 2019 ugodilo predlogu obsojenega M.S. za nadomestitev kazni sedem mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 16763/2013 z dne 25. 5. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 16763/2013 z dne 9. 11. 2017, in odločilo, da se navedena kazen na podlagi osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe brez nadomestila opravi delo v splošno korist v obsegu 420 ur, pri tem pa se v skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 določi varstveno nadzorstvo s strani Uprave Republike Slovenije za probacijo, v okviru katerega bo Probacijska enota nadzirala izvrševanje dela v splošno korist. Odločilo je še, da izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca pripravi, vodi in nadzoruje Probacijska enota, da dogovor o opravljanju dela v splošno korist sklenejo obsojenec, izvajalec sankcije in Probacijska enota ter da če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (enajsti odstavek 86. člena KZ-1).

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da predlog obsojenca za izvršitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba pravilno zatrjuje, da okoliščine, povezane z osebnostjo obsojenega M.S. in z njegovim dejanjem, ne dopuščajo zaključka, da bi predlagan način izvršitve zaporne kazni, torej če bi opravljal delo v splošno korist, pri obsojencu dosegel namen kaznovanja. Pritrditi ji je, ko navaja, da obsojenčevemu predlogu ne gre ugoditi, ker mora storilec kaznivega dejanja za takšen način izvršitve zaporne kazni uživati zaupanje, pri obsojenemu M.S. pa, glede na številne sodbe, ki so mu bile izrečene zaradi storjenih kaznivih dejanj, ni mogoče sklepati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Je specialni in splošni povratnik, ki je bil že večkrat pravnomočno obsojen za istovrstna in druga premoženjska kazniva dejanja, številne izrečene kazenske sankcije pa nanj očitno niso vplivale tako, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal, pri tem pa v obravnavani zadevi, kjer mu je bila izrečena zaporna kazen zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, tudi ne gre prezreti teže kaznivega dejanja, saj je povzročil škodo večjemu številu delavcev v daljšem časovnem obdobju. Pritožba glede osebnosti obsojenca utemeljeno opozarja na podatke, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločanju prezrlo, in sicer na zlorabo zaupanja v zvezi dovoljeno uporabo računalnika v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je imel nedovoljeno priklopljen GSM, zaradi česar mu je bila odvzeta ugodnost, da uporablja računalnik, kot je razvidno iz dopolnitve osebnega načrta za obsojenca Zavoda za prestajanje kazni zapora; da se ni odzval vabilu Probacijske enote na razgovor in tudi ni opravičil izostanka, kot je razvidno iz njenega poročila, prav tako pa ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je bilo obsojencu že omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora v drugi zadevi, kar je bil razlog za pogojni odpust obsojenca s prestajanja zaporne kazni, saj tega podatki iz kazenske evidence ne potrjujejo. Iz nje so razvidne le številne pravnomočne obsodilne sodbe, izrečene obsojenemu M.S. zaradi kaznivih dejanj, storjenih tako v Republiki Sloveniji kot v tujini (izpisek iz kazenske evidence, list. št. 725 - 729), pri tem pa za nobeno od zapornih kazni ni bilo odločeno, da jo prestane tako, da opravi delo v splošno korist.

5Ob tem, ko pritožba utemeljeno navaja, da navedbe v odločbi Komisije za pogojni odpust št. 7200-327/2016/38 z dne 20. 8. 2018, da naj bi sodišče obsojencu že omogočilo alternativno izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist, kar je po oceni Komisije predstavljalo razlog za sprejeto odločitev o pogojnem odpustu, podatki iz kazenske evidence ne potrjujejo, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče obsojencu že kdaj omogočilo alternativno izvršitev kazni in tudi Probacijska enota zanj še ni izvrševala probacijskih nalog, ter ko tudi navedeni zapis Zavoda za prestajanje kazni zapora o vedenju obsojenca kaže na to, da mu ni mogoče zaupati, saj je zlorabil zaupanje in ni upošteval zavodskih pravil v zvezi z računalnikom, ji je pritrditi, ko zaključuje, da obsojenec očitno ni pripravljen spoštovati pravil in dogovorov in ni osebnostno tako urejen, da bi predlagan način izvršitve zaporne kazni predstavljal ustrezen kazenskopravni odziv na njegovo ravnanje.

6Dejstvo, da je bil nekdo že obsojen za kaznivo dejanje ali kazniva dejanja, ne preprečuje, da bi bila takšnemu obsojencu kazen zapora lahko nadomeščena z delom v splošno korist, vendar je pri tem potrebno upoštevati obseg njegove predkaznovanosti ter ostale subjektivne in objektivne okoliščine, na podlagi katerih je potrebno presoditi, ali je alternativni način izvršitve kazni zapora obsojencu smiselno in utemeljeno izreči in ali bo tudi takšen način izvršitve zaporne kazni pri njemu dosegel isti namen kot zapor. Pri obsojenemu M.S. glede na težo storjenega kaznivega dejanja in posledice, ki jih je to povzročilo pri številnih oškodovanih delavcih, njegovo obsežno predkaznovanost za istovrstna in drugovrstna kazniva dejanja ter glede na obrazložene osebne okoliščine obsojenca, ko ne upošteva pravil in dogovorov, torej ni mogoče zaključiti, da je njegovemu predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ugoditi.

7Ker je po obrazloženem pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

8Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker jo pritožbeno sodišče odmeri le v primeru, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, ki ga vloži obdolženec oziroma obsojenec ali kdo drug v njegovem imenu.