UPRS Sodba in sklep I U 2538/2018-6

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika - prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ..., v kraju Budha Goraya, Pakistan, državljan Pakistana (1. točka izreka) in še odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo imenovani predan Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz baze EURODAC je toženka pridobila podatek, da je tožnik v navedeni sistem vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Nemčiji. V nadaljevanju je citirala 3. in 18. člen Dublinske uredbe, navedla, da je pristojnemu organu Nemčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in dne 19. 11. 2018 prejela odgovor, da je Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Na osebnem razgovoru, opravljenem na podlagi 5. člena Dublinske uredbe, je tožnik povedal, da je v Nemčiji bival od 2016 do 2018 v azilnem domu v mestu Mainz, v sobi s petimi prosilci, tudi Pakistanci. Zagotovljeno je imel prebivanje, prejemal je denarno pomoč v znesku 320 EUR za hrano, povedal pa je tudi, da je 4. 11. 2018 prejel tretjo negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, končno odločitev drugostopenjskega sodišča, v zvezi s katero mu je pravni zastopnik svetoval, da se nanjo ne more več pritožiti in naj odide v drugo državo in zaprosi za azil. Odločbe ni imel s seboj, ker je odšel v Italijo obiskat brata in naj bi mu v tem času bratranec sporočil, da je prejel to odločbo, na kateri je pisalo, da mora zapustiti državo, sicer ga bodo deportirali. Toženka je ocenila, da tožnik v postopku ni navedel konkretnih razlogov in/ali dogodkov, zaradi katerih ga Republika Slovenije ne bi smela ali mogla vrniti v Nemčijo na podlagi Dublinske uredbe oziroma, ki bi potrdili, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Nemčija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Dublinska uredba je zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vse te države s skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države. Ker je Nemčija potrdila sprejem tožnika in ker tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju Nemčiji, se bo toženka na podlagi prvega odstavka 29. člena Dublinske uredbe dogovorila s pristojnim organom Nemčije o sprejemu imenovanega. Glede na navedeno je toženka tožnikovo prošnjo zavrgla na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Povzel je bistvene ugotovitve postopka, opozoril na 3. člen Dublinske uredbe ter sodno prakso Vrhovnega sodišča, npr. I Up 253/2014, I Up 276/2014, iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve iz 3. člena Dublinske uredbe izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Ko je enkrat obstoj domneve, da v državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženko. Tudi iz prakse EKČP izhaja enako. S svojimi izjavami pa tožnik pri povprečnem človeku nedvomno zbudi tako utemeljeno domnevo oziroma dvom. Iz trditvene podlage tožnika namreč izhaja, da je bil nastanjen v azilnem domu v kraju Mainz, kjer je bil v sobi še s štirimi Pakistanci. V azilnem domu je bilo zelo hrupno, sami so si kuhali, včasih so mu sostanovalci pojedli hrano. Tako prikazano stanje v azilnem domu pa bi pri povprečnem človeku nedvomno spodbudilo utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnika je vrnitve v Nemčijo strah, ker ga bo Nemčija vrnila v Pakistan, kot to izhaja iz odločitve o deportaciji, kjer pa je ogroženo tožnikovo življenje. Dejstvo je tudi, da toženka tožnikovih navedb, ki jih je podal ob osebnem razgovoru, niti ni preverjala, niti se ni do njih opredelila. Prav tako toženka ni ovrgla dvoma v sistemske pomanjkljivosti s svojimi odgovori, saj v ta namen ni predložila nobenega poročila ali informacije o tem, da v Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti, temveč je zgolj pavšalno navedla, da se Nemčija šteje za varno državo. Manjka torej dokazna ocena toženke, s tem pa ni ovržen dvom pri povprečnem človeku o ne-obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Nemčiji. Ker toženka tudi ni ugotavljala, kakšne pravice so prosilcem zagotovljene v praksi v Nemčiji, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik je zato sodišču predlagal, da izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi in vrne toženki v ponovno odločanje.

4Tožnik je še zahteval odložitev izvršitve sklepa in se pri tem skliceval na 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če bi bil izpodbijani sklep izdan pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Nemčiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (v zvezi s tem se tožnik sklicuje na tožbeno argumentacijo). Če bi se to zgodilo, potem vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v sporu uspel. Če bi bil ta sklep izvršen pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik ne bi več nahajal pod jurisdikcijo RS, potem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški (točno: Republiki Nemčiji - op. sod.) le ta prenehal. To pa bi za tožnika pomenilo kršitev 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so jim kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda (npr. sodba Upravnega sodišča, I U 1807/2011 z dne 21. 20. 2011, odločba Ustavnega sodišča, U-I-155/11-13 z dne 18. 12. 2013). Tožnik je zato predlagal, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

5Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na razloge izpodbijanega akta. Predlagala je zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje. Svojo odločitev je toženka sprejela na podlagi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 v zvezi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1.

8Po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno le, če: - se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Deveti odstavek 49. člena istega zakona pa še določa, da če pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže na podlagi četrte alineje 51. člena tega zakona, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje.

9Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

10Sodišče se strinja z odločitvijo toženke, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje prošnje tožnika odgovorna Republika Nemčija, ki je odgovornost tudi sprejela. Sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja:

11Tožnik ugovarja, da je oziroma da bi pri povprečnem človeku z opisanimi razlogi nedvomno vzbudil utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Povedano drugače: po tožnikovem mnenju je s svojimi trditvami vzbudil utemeljeno domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Nemčiji v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Pri tem se je skliceval na sodno prakso Vrhovnega sodišča, I Up 253/2014 (in tudi I Up 276/2014). Iz I Up 253/2014 tako izhaja, da ko je obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, enkrat izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko.

12Sodišče temu ugovoru ne sledi iz naslednjih razlogov: kot je ugotovila že toženka, ima Republika Nemčija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Ob tem pa se sodišče strinja tudi z dokazno oceno toženke (torej ne drži, da dokazna ocena ni bila podana), da iz izjav, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru na podlagi 5. člena Dublinske uredbe in ki jih tudi ponavlja v tožbi, ne izhajajo razlogi, ki bi govorili v prid nevračanju v Nemčijo. Tožnik je namreč navedel (in kar ponavlja tudi v tožbi), da je bil v Nemčiji nastanjen v azilnem domu v Mainzu, kjer je v sobi bival s še štirimi Pakistanci, da je prejemal denarno pomoč v višini 320 EUR za hrano, ki so si jo morali kuhati sami, da so mu sostanovalci hrano tudi kradli in da je bilo v azilnem domu zelo hrupno, kar vse pa tudi po prepričanju sodišča ne izkazuje niti utemeljene domneve, da bi v Nemčiji obstajale sistemske pomanjkljivosti, kaj šele obstoj sistemskih pomanjkljivosti samih, torej ni razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Nemčijo. Ker pa tudi po oceni sodišča s strani tožnika povedane okoliščine niso mogle vzbuditi (niti) utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Nemčiji, tudi ni prišlo do situacije, ki bi bila primerljiva z zgoraj citirano sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik, saj šele ko je obstoj utemeljene domneve izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi prevali na toženko. Do tega pa v obravnavanem primeru ni prišlo. Zato pa tudi ni mogoče očitati toženki, da ni v zvezi s stanjem v Nemčiji predložila nobenih poročil ali informacij. Sodišču pa tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Nemčiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

13Tožnik tudi ugovarja, da ga je vrnitve v Nemčijo strah, ker ga bo Nemčija deportirala v Pakistan, kjer je njegovo življenje ogroženo, vendar pa ker tožnik o tem ni predložil nobenih dokazov, sodišče že iz tega razloga temu ugovoru ne more slediti, pripominja pa še, da glede materialnopravne določbe, ki veljajo v tovrstnih primerih, ta ugovor za odločitev ni pravno relevanten.

14Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden, da je bilo dejansko stanje v zadevi v zadostni meri raziskano in ugotovljeno in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

15Sodišče je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek zahtevane začasne odredbe, katere trajanje se veže na pravnomočnost (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), nima več pravnega interesa.

16Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.