VDSS Sodba Psp 54/2019

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženega zavoda št. ... z dne 6. 9. 2017 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 4. 2017, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Ne more verjeti, kako nečloveško se ravna z njim. Kakor da bi bile hude nočne more, ki ga mučijo iz dneva v dan. Hude so zaradi krivice, ker se mu ne prizna zaslužene pokojnine v Sloveniji. Začel je delati s 15 leti in do leta 2006 neprekinjeno delal 3 ali 4 izmene z veliko nadur. Če bi se šparal, kot mnogi drugi, bi še danes lahko delal, imel 40 let delovne dobe in že leta 2014 v Sloveniji pridobil pravico do pokojnine. Ker tega ne bo mogel doseči, tožena stranka to nepošteno izkorišča. Njegovi vrstniki so upokojeni in ga je sram povedati, da v Sloveniji nima pokojnine. V Avstriji dobi 870,00 EUR pokojnine, kar je minimalno za življenje. V Sloveniji mu ne bo nič podarjeno, če se mu prizna pravica do pokojnine. Izvedenec dr. A.A. ugotavlja, da ni bil obravnavan kot psihiatrični bolnik in da ni pričakovati, da bi dobil zaposlitev. Leta 2006 je res prenehal z delom zaradi bolezni in mu je delodajalec omogočil sporazumno prenehanje dela. Da bo lahko sodišče po pravici in pošteno odločilo, predlaga vpogled v mnenje IK 2 z dne 9. 7. 2015, v katerem piše, kakšno je njegovo zdravstveno stanje in kakšno življenje je imel. Ni res, da so se psihične težave pojavile šele, ko je prenehal z delom, saj jih je imel prej. Od leta 2006 je redno pri psihiatru, nevrologu, psihologu, ki mu ne morejo pomagati, razen da jim potoži, kaj ga muči. V Avstriji so mu od leta 2006 plačali veliko terapij, v letu 2012 je bil 6 tednov vključen v psihosocialni rehabilitacijski program in odpuščen kot dela nezmožen. Avstrijski sodni izvedenci in sodišče so ravnali pošteno in mu priznali I. stopnjo invalidnosti. Kmalu bo star 62 let, zelo rad bi delal, dosegel polno delovno dobo in zaslužil lepo pokojnino, ne pa, da je bolan. To vlogo je pisal 4 tedne, grozno hudo mu je, ker se mora s tem obremenjevati dan in noč zato prosi, da se ga več ne muči in se mu privošči v Sloveniji skromna pokojnina 203,00 EUR bruto.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, niti procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja naslednje.

5Tudi po presoji pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo toženčevih odločb o zavrnitvi pravice do invalidske pokojnine, ker pri tožniku ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti, utemeljeno zavrnjen. Tako kot v predsodnem postopku je pravilno zaključeno, da ni podan dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju² (ZPIZ-2). Po cit. določbi ZPIZ-2 je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec zaradi sprememb v zdravstvenem stanju več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima preostale delovne zmožnosti. Ko gre torej za popolno izgubo delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo. Takšno stanje pa v konkretnem primeru zanesljivo ni dokazano.

6Že v obravnavanem predsodnem upravnem postopku sta IK 1 dne 29. 3. 2017 in IK 2 24. 8. 2017 na podlagi listinske medicinske dokumentacije skladno ocenili, da je pri tožniku zaradi ponavljajoče se depresivne motnje, nevrastenije, cervikobrahialnega sindroma in bolečin v križu od 7. 5. 2013 in še nadalje zaradi posledic bolezni, podana III. kategorija invalidnosti, ker je v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem, psihično nezahtevnem delu, v dopoldanski izmeni, na način, da si sam določa ritem in tempo dela. Ugotovili sta, da pri tožniku ni klinično nevroloških odstopov od normalnega statusa in da nima senzibilitetnih izpadov ali motoričnih deficitov. Ima sicer migrenske glavobole, vendar nobenih znakov novotvorbe na možganih. V psihičnem pogledu je prisotna lahka depresivna motnja s tendenco k somatizaciji in agravaciji.

7Takšno zdravstveno stanje z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti je le še dodatno potrjeno s sodno izvedenskim mnenjem psihiatra mag. A.A. z dne 21. 6. 2018 (list. št. 16-19). Izvedenec na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda ugotavlja, da je tožnik do leta 2006, ko mu je s soglasjem delodajalca delovno razmerje prenehalo, opravljal različna težka dela. Psihiatrično ambulanto je pričel obiskovati, ko je ostal brez zaposlitve, saj je po izgubi službe v starosti 49 let v sferi duševnosti kazal znake adaptacijske krize in drugih oblik stresnega reagiranja. V starejši psihiatrični dokumentaciji je opisano pretežno znižano razpoloženje in zaskrbljenost, kar predstavlja običajno čustveno stanje pri vseh osebah, ne glede na umske sposobnosti, v kolikor so izpostavljene socialnim problemom.

Sicer pri tožniku nikoli ni bila ugotovljena nobena izmed duševnih bolezni. Kot odgovor na socialno stisko zaradi izgube službe in dohodka, se je pri njem postopoma razvijal osebnostni obrambni mehanizem tipa prekomernega poudarjanja telesnih in psiholoških težav, za kar je pridobil status delovnega invalida. Z vidika psihiatrične stroke po izvedenčevi oceni niso potrebne dodatne stvarne, niti časovne omejitve za delo s preostalo delovno zmožnostjo. Meni, da bi tožnik najustrezneje funkcioniral v skupini invalidnih oseb.

8V takšnem sodno izvedenskem mnenju, podrobneje povzetem v izpodbijani sodbi, je imelo sodišče prve stopnje strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe 6. 9. 2017 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že omenjenih stvarnih razbremenitvah. Ker ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na temelju 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 in posledično niti pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje vtoževane pravice je na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen.

9Pritožnikovi očitki toženi stranki in sodišču, da z njim nečloveško ravnata, sklicevanje na težko delo in življenje v preteklosti, da je od leta 2006 redno pri psihiatru, da ima v Avstriji le 870,00 EUR pokojnine, da tam izvedenci invalidnost ocenjujejo pošteno, da mu pri slovenskem nosilcu zavarovanja ne bo nič podarjeno, da je na koncu z živci in ostale, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso bistvene, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na mnenje IK2 z dne 9. 7. 2015. Prav na podlagi navedenega dopolnilnega mnenja je bil v prejšnjem sodnem postopku⁴ pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke iz leta 2013 in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je bilo enako, kot v tem sodno socialnem sporu ugotovljeno, da pri njem ni takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

10Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Sodba opr. št. Psp 43/2016 z dne 12. 5. 2016 v zvezi s sodbo opr. št. XII Ps 93/2014 z dne 12. 11. 2015.