VDSS Sodba Psp 24/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve ... z dne 16. 3. 2018 in prvostopno odločbo št. zadeve ... z dne 11. 9. 2017 (I. točka izreka). Z II. točko izreka je odločilo, da ima tožeča stranka lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti kot A.A. s. p., na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2017 za zavarovalni čas 10 ur na teden. S III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 705,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni dosledno upoštevalo določb zakona, ki določa, kdaj je potrebno šteti, da ima oseba lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poleg tega ni izvedlo vseh dokazov, razlog za zavrnitev le-teh pa je le skopo obrazložilo. Tožeča stranka z razlogi sodbe naslovnega sodišča v večjem delu soglaša in jih sprejema in v tem delu meni, da je ta zakonita in materialnopravno pravilna, razen v delu, ko je sodišče domnevalo, da je v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o spremembam in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2B) ponoven vstop v obvezno zavarovanje zaradi uskladitve statusa možen za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, kar naj bi po mnenju sodišča lahko pomenilo le to, da ne glede na morebiten manjši obseg dela, zavarovanje za krajši zavarovalni čas od navedenega ni mogoč. Sodišče tolmači, da pridobi lastnost zavarovanca vsak, ki dela dve uri dnevno ali 10 ur tedensko in da v kolikor nekdo dela manj kot je 10 ur tedensko, da zavarovanje za krajši zavarovalni čas od navedenega sploh ni mogoč. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, pridobi lastnost zavarovanca ob pogojih iz 14., 15., 16. in 17. člena v povezavi s tretjim odstavkom 116. člena ZPIZ-2, le v primeru, v kolikor dela najmanj 10 ur na teden. V kolikor dela manj kot 10 ur lastnosti zavarovanca ne pridobi, saj je že iz jezikovne razlage omenjene določbe zakona to mogoče razbrati. V kolikor bi vzdržalo stališče sodišča, bi moralo to v zakonu biti zapisano. Vztraja, da v kolikor dela manj kot 10 ur na teden, ji statusa zavarovane osebe ni mogoče priznati. Nasprotno stališče bi pomenilo poseg v posameznikovo pravico do socialne varnosti, ki mu je zagotovljena na podlagi 50. člena Ustave RS. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da dejavnosti samozaposlene osebe ne opravlja niti v obsegu 10 ur tedensko. Za dokazovanje omenjenega je predlagala, da ju sodišče zasliši, ta dokaz pa je sodišče kot nepotreben zavrnilo. Zato očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Predmet sodne presoje je prvostopna odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 11. 9. 2017 in dokončna odločba toženca št. zadeve ... z dne 16. 3. 2018. S citirano dokončno odločbo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo in hkrati spremenil prvostopno odločbo v prvem odstavku tako, da je lastnost zavarovanca ugotovil za obdobje od 1. 4. 2016 do 1. 7. 2017. Pred tem je toženec po uradni dolžnosti s prvostopno odločbo z dne 11. 9. 2017 odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja dejavnosti kot A.A. s. p. na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 dalje za polni delovni čas 40 ur na teden.

Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje in v zvezi s tem vprašanjem pogoje za izvajanje postopka po uradni dolžnosti.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v Poslovni register Slovenije vpisan kot s. p. od 1. 12. 1997. Po podatkih iz matične evidence zavarovancev pa ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Od leta 2009 ima status uživalca pokojnine v Republiki Italiji. Nadalje je iz potrdila, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku pri tožencu, razvidno, da tožnik od 1. 7. 2017 posluje v Republiki Italiji.

7Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v določbah ZPIZ-2 in v določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013, v nadaljevanju ZMEPIZ-1) ter Uredbi (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Ta v 5. členu določa, da kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice, ali za dohodek, pridobljen v drugi državi članici. Nadalje pa določa, da kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom ali dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članice upošteva podobna dejstva ali dogodke, ki nastopijo v katerikoli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju.

8Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da ima tožnikov status upokojenca na podlagi odločbe italijanskega nosilca socialnega zavarovanja enak učinek in posledice, kot če bi bil uživalec pokojnine na podlagi odločbe toženca in da je zato tožnika potrebno obravnavati enako kot uživalce pokojnine, ki so jo pridobili z odločbo toženca.

9V konkretnem primeru gre za uskladitev lastnosti zavarovanca po 406. členu ZPIZ-2 in 37. členu ZPIZ-2B. Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-1 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014, v nadaljevanju ZMEPIZ-1A) podaljšan do 31. 12. 2015 ter zavodu dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.

10Navedeno pomeni, da je vstop v obvezno zavarovanje zaradi uskladitve statusa možen za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko in ne manj, in da ne glede na morebiten manjši obseg dejanskega dela, zavarovanje za krajši zavarovalni čas od navedenega, torej za manj kot 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, ni mogoč. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje je povsem pravilno. Drugačna razlaga pa je pravno zmotna.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v kolikor uživalec pokojnine dela manj kot 10 ur, lastnosti zavarovanca ne pridobi. Za vključitev v obvezno zavarovanje je odločilno zgolj dejstvo, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik ves čas od 1. 12. 1997 vpisan v Poslovni register Slovenije in se nato leta 2009 upokojil. To pomeni, da je bil tožnik na dan 1. 1. 2016 upokojen in hkrati opravljal dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2. Toženec je v tem primeru pravilno upošteval prvi odstavek 37. člena ZPIZ-2B ter po uradni dolžnosti izdal upravni akt, s katerim je nadomestil opustitveno dolžnost tožnika, ne sicer za polni zavarovalni čas 40 na teden, temveč pravilno za zavarovalni čas 10 ur na teden.

12Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti v obdobju od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2017 za zavarovalni čas 10 ur na teden. Pravilno pa je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP odločilo tudi glede stroškov postopka.

13Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.