37. člen ZPIZ-2B

Izvzem iz obveznega socialnega zavarovanja je torej mogoč le ob uporabi določb iz II. dela BMKSZ, ki pa za družbenike gospodarskih družb, ki so hkrati poslovodne osebe sploh ni predviden. Izhajajoč iz navedenega je s prvostopenjsko sodbo pravilno presojeno, da ima pritožnik na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 18. 12. 2017 dalje (pa vse do 19. 11. 2018, ko je bil kot direktor izbrisan iz registra), lastnost zavarovanca. Nenazadnje tožnik dejanskega stanu iz 2. odstavka 8. člena BMKSZ, da bi v Makedoniji opravljal enako dejavnost, kot v R Sloveniji ni zatrjeval, kaj šele dokazoval. Če je bil v Makedoniji zavarovan na temelju odvetništva, ni bil zavarovan na isti podlagi, ko je v Sloveniji ex lege vključen v zavarovanje iz naslova družbeništva gospodarske družbe ter sočasnega poslovodenja d. o. o. Iz listin sodnega ali upravnega spisa ne izhaja, da bi pritožnik sploh poskušal sprožiti postopek o izvzetju iz zavarovanja po BMKSZ.

Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.

Ob dejstvu, da tožnica sama ni vstopila v zavarovanje, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je tožnica vpisana v Poslovni register Slovenije kot s. p. z izpodbijano odločbo utemeljeno odločila, da ima tožnica od spornega dne dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden.

Ob predhodnih, pravno odločilnih dejstvih, ko je imel tožnik registrirano dejavnost s. p., vendar se sam ni vključil v zavarovanje po 37. členu ZPIZ-2B, je toženi zavod po uradni dolžnosti zakonito ugotovil lastnost zavarovanca.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.

Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zaseb

Tožnica je bila uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in ni bila zavarovana na drugi podlagi. V poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi d. o. o. je bila vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ZPIZ-2B, ki ureja dvojni status uživalcev pokojnin z delno vključitvijo v obvezno zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela pokojninske dajatve, ni v neskladju z Ustavo.

V konkretnem primeru gre za uskladitev lastnosti zavarovanca po 406. členu ZPIZ-2 in 37. členu ZPIZ-2B. Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-1 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A) podaljšan do 31. 12. 2015 ter zavodu dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo

Vključitev v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za 10 ur tedensko po 16. členu ZPIZ-2 ima za posledico izplačevanje sorazmerno nižjega zneska pokojnine.

Po 333. členu ZPP se sme stranka pritožiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo, izdano na drugi stopnji pa lahko uveljavlja izredno pravno sredstvo, npr. revizijo, če je predhodno ugodeno predlogu za dopustitev revizije. Stranka lahko procesna dejanja pred revizijskim sodiščem pravno veljavno opravlja le po odvetniku, ali če ima sama pravniški državni izpit.

Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa z dne 15. 12. 2016 o zavrženju predloga za odpravo odločbe je odločilno le dejstvo, da je rok za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva potekel najpozneje 10. 10. 2011. Odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko z dne 26. 4. 2010 o lastnosti zavarovanca od 7. 1. 1996 dalje je bila namreč izdana 20. 9. 2010, hkrati pa se šteje, da je bila tožniku vročena 10. 10. 2010.

Ker tožnik sam ni vložil prijave v zavarovanje, čeprav bi to glede na kogentno naravo določb ZPIZ-2 bil dolžan storiti, je toženec utemeljeno uvedel postopek po uradni dolžnosti in ugotovil lastnost zavarovanca na podlagi 1. odst. 16. člena ZPIZ-2 za sporno obdobje.

Zavarovanje na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe se vzpostavi, če zavarovanec ni zavarovan na kakšni drugi podlagi. Družbeniki in poslovodne osebe, ki imajo v družbi na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje, so v obvezno zavarovanje vključeni na podlagi delovnega razmerja.

Za razsojo zadeve glede sorazmernega dela pokojnine je odločilno, da je bil tožnik že dokončno in pravnomočno delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje. Odločba o delni vključitvi uživalca pokojnine v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 je namreč postala dokončna in pravnomočna. To pa pomeni, da je bil zaradi delne vključitve v zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje tožniku zakonito od istega dne dalje odmerjen tudi sorazmerni del pokojnine. Od pravnomočne delne vključitve v zavarovanje dalje, torej s 1. 1. 2016, je tožnik lahko upravičen le še do izplačevanja sorazmernega dela (75 %) priznane pokojnine. Pravna podlaga za rešitev zadeve glede vrnitve preplačila je podana v 194. členu ZPIZ-2. Po tej določbi je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravn

V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja, to je aktivnega in pasivnega statusa hkrati. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme, torej kombinacijo dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.