UPRS Sodba III U 229/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica je dne 6. 10. 2013 pri Upravni enoti Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 214-1148/2014-42 z dne 7. 10. 2014, njeno prošnjo zavrnil, po tožničini pritožbi pa je to odločitev potrdilo Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 2140-335/2014/2 z dne 9. 12. 2014. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je sodišče s sodbo, opr. št. III U 23/2015-11 z dne 3. 9. 2015, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotilom, naj popolno ugotovi dejansko stanje, zlasti kje je tožnica živela v obdobju od leta 1990 do 1993.

2Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku z odločbo, št. 213-1148/2013-65 z dne 23. 5. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožničino prošnjo znova zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je že pred izdajo prve odločbe, ki je bila odpravljena, pridobil podatek, da je bila tožnica v Republiki Sloveniji zaposlena od 2. 4. 1979 do 1. 10. 1980. Po ponovnih poizvedbah pri Zavodu za pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede njenih zaposlitev na Hrvaškem in v Švici je ugotovil, da je bila tožnica na Hrvaškem zaposlena še pred zaposlitvijo v Sloveniji, in sicer od 1. 1. 1063 do 31. 10. 1963, od 27. 7. 1968 do 31. 8. 1968 in od 24. 4. 1973 do 1. 4. 1978, v Švici pa neprekinjeno od 2. 10. 1980 do 30. 9. 2007, ko se je upokojila. Iz teh podatkov ni razvidno, da bi tožnica prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti.

3Prvostopenjski organ je ponovno opravil tudi razgovor s tožnico, nato pa presodil, da ta tudi v dopolnjenem postopku ni izkazala, da bi v obdobju od 23. 12. 1990 do leta 1993 dejansko prebivala v Republiki Sloveniji. Tožnica se je v letu 1984 prijavila pri tedanji službi za zaposlovanje, vendar pa istega leta odpotovala na delo v Švico. Na razgovore pri službi za zaposlovanje, kamor je bila povabljena, se je zglasila le trikrat. Sklicevala se je sicer na potrdilo Območne enote Zavoda za zaposlovanje, iz katerega izhaja, da je bila od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 prijavljena v evidenci brezposelnih oseb, vendar pa iz potrdila njene aktivnosti niso razvidne in zato temu potrdilu prvostopenjski organ ni pripisal večje teže. Ugotovil je namreč, da si je tožnica v letu 1990 v Švici uredila priznanje dosežene izobrazbe višje medicinske sestre, kar kaže, da si je tu želela urediti zaposlitev. Da je bivala v Švici, potrjuje tudi njena izjava, da sta se s hčerko vrnili v Koper ob osamosvojitvi Slovenije ter da je nato sama prišla še pred božičem zaradi vložitve prošnje za pridobitev državljanstva za sebe in za hčerko. To, da naj bi njena hčerka pričela obiskovati prvi razred osnovne šole pri starosti desetih let in pol, ni izkazala z nobenim dokazilom. Prav tako se ne more sklicevati, da je v šolo niso sprejeli zato, ker je bila izbrisana, saj je starost sedmih let, ko bi morala pričeti hoditi v šolo, dosegla v letu 1988, do izbrisa iz registra prebivalstva pa je prišlo šele februarja 1992.

4Prvostopenjski organ je ocenil, da za čas od 1990 do 1993 za tožnico ni izkazana povezava med prebivanjem v Republiki Sloveniji in opravljanjem bistvenih življenjskih aktivnosti ter da zato pogoj njenega dejanskega bivanja v tej državi na dan 23. 12. 1990, kot ga določa 1. člen ZUSDDD, ni izpolnjen. Ugotovil je namreč, da je bila tožnica med leti 1990 in 1993 zaposlena v Švici, kot izhaja iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S temi podatki, v katere prvostopenjski organ ne dvomi, je bila tožnica seznanjena v letu 2016 in bi morala, kolikor se s tem ni strinjala, svoje trditve dokazati s konkretnimi dokazili in ne zgolj z izjavo. Lastništvo stanovanja v Republiki Sloveniji in prijava v evidenci brezposelnih oseb sta sicer pomembni za presojo tožničine vezi z Republiko Slovenijo, vendar pa ne spreminjata dejstva, je bila tožnica med leti 1990 in 1993 zaposlena v Švici in da ni podatka, ki bi kazal, da si je prizadevala na območju Slovenije pridobiti zaposlitev.

5Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 214-62/2017/2 z dne 5. 9. 2017 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnil ter odločil, da tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi uvodoma povzema potek postopka, obrazložitev odločitve prvostopenjskega organa, ki se ji pridružuje ter tožničine pritožbene navedbe. Ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Da bi tožnica pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, bi morala izkazati tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in od tega dne dalje, vendar pa izpolnjevanja tega pogoja ni izkazala. Tožnica je bila sicer izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, vendar pa v predmetnem postopku ni izkazala, da bi bila njena odsotnost iz Slovenije posledica tega izbrisa. Tožnica namreč, kot kažejo zbrani dokazi, v Sloveniji ni dejansko prebivala. To izhaja iz predložene izjave začasnega odhoda v Švico za nedoločen čas, ki jo je tožnica vložila dne 11. 4. 1984, potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerem je navedeno, da je bila tožnica v času od 1. 9. 1980 do 30. 9. 2007 zaposlena v Švici ter njene izjave ter izjav zaslišanih prič. Priče so namreč povedale, da je tožnica njihova soseda in da je sicer prihajala v svoje stanovanje v Kopru, vendar pa le za nekaj dni ali v času počitnic, ni pa tam bivala. Drugostopenjski organ zato zavrača tožničino trditev, da je bila obravnavana diskriminatorno glede na drugi dve odločitvi, ki ju jo sprejelo sodišče in na podlagi katerih sta osebi pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, četudi v času izbrisa nista bivali na območju Republike Slovenije in pojasnjuje, da se vsak primer presoja individualno.

6Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Tožbo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica izpostavlja, da odločitev tožene stranke, da na dan 23. 12. 1990 ter od tega dne dalje ni prebivala na območju Republike Slovenije, temelji na pravno zmotni ugotovitvi, da je ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustila že pred 23. 12. 1990. Med strankama sicer ni sporno, da je imela na ta dan tožnica prijavljeno svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije in da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ. Tožena stranka pa napačno razlaga, da naj tožnica ne bi izkazala izpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja na območju Republike Slovenije na dan 23. 12. 1990 in dalje zato, ker naj bi dne 11. 4. 1984 vložila prijavo za začasen odhod v Švico za nedoločen čas in se v Švici oktobra 2007 tudi upokojila. Tožena stranka torej trdi, da je tožnica samovoljno zapustila območje Republike Slovenije že pred letom 1990, četudi je v osemdesetih letih zgolj odšla na začasno delo v Švico in se nato v letu 1984 vrnila. Takrat si je v Kopru kupila stanovanje, ki je še vedno v njeni lasti in ga uporablja vse od nakupa dalje. Tožnica je bila od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 brez zaposlitve in je zaposlitev iskala tako v Sloveniji kot tudi Švici. To dokazuje potrdilo takratnega Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 16. 8. 1995, iz katerega izhaja, da je bila v prej navedenem obdobju vpisana v evidenci iskalcev zaposlitve, potrdilo pa ji je bilo izdano na njeno zahtevo.

7Tožena stranka torej napačno trdi, da je tožnica z odhodom v tujino pretrgala vezi z Republiko Slovenijo. V času njenega odhoda na začasno delo v Švico je bil v veljavi Zakon o varstvu državljanov SFRJ na začasnem delu v tujini, ki je stopil v veljavo z dnem 8. 4. 1980 in je še vedno v veljavi. Skladno s tem zakonom je tožnica odšla na začasno delo v tujino, kar pomeni, da je bila v očeh pravnega reda upoštevana zgolj kot začasno odsotna z vezanostjo na domovino. To izhaja tudi iz dejstva, da je v letu 1984 kupila stanovanje in iskala zaposlitev na območju Slovenije. Ker zaposlitve kot stomatologinja ni dobila, se je odločila za pridobitev izobrazbe višje medicinske sestre, nato pa se je bila, ko ji tudi to ni omogočilo zaposlitve, primorana ponovno začasno napotiti v Švico. Tu je bila do leta 1990, ko je službo izgubila, se nato vrnila v Koper in se z dnem 22. 8. 1990 tudi prijavila kot iskalka zaposlitve pri zavodu. Ves čas je bil center njenih interesov Slovenija, saj si sicer ne bi že v letu 1984 kupila stanovanja v Kopru. Ko je bila na začasnem delu v Švici, je za hčerko A.A. skrbela njena mama, obe pa sta bili prijavljeni v stanovanju, ki ga je kupila.

8Sodna praksa nekdanje SFRJ je oblikovala stališče, da zaradi začasnega dela v tujini ne morejo začasno odsotnega delavca zadeti posledice odsotnosti, na primer v odločitvi Vrhovnega sodišča Hrvaške, evidenčna številka VS025818. Tožnica je toženi stranki tudi pojasnila, da se je udeležila referenduma o samostojnosti Republike Slovenije dne 23. 12. 1990 in predlagala, da se iz registra volivcev o tem pridobi podatek, vendar pa tega tožena stranka ni storila niti se do tega dokaznega predloga ni opredelila. Tožnica je toženo stranko tudi posebej opozorila, da so bili predpisi o iskanju zaposlitve in aktivnostih pri Zavodu z zaposlovanje, ki so veljali v času od 1990 do 1993 bistveno drugačni kot so danes in bi zato morala tožena stranka pojasniti, zakaj potrdilo tega zavoda, ki je bilo izdano dne 1995, ni merodajno. Trditev tožene stranke, da to potrdilo ne izkazuje tožničine aktivnosti glede iskanja zaposlitve, je treba prav tako razlagati v skladu s tedanjimi predpisi. Gre za namreč za čas, ko je bila stopnja brezposelnosti skorajda na ničelni ravni, takratni predpisi pa niso od brezposelne osebe zahtevali nobene aktivnosti in so zato zaključki tožene stranke o tem brezpredmetni. Sicer pa tudi iz spisa te upravne zadeve izhaja, da si je tožnica prizadevala urediti svoj status v Republiki Sloveniji. Zgolj dejstvo, da tožnica ne razpolaga več z dokazi o aktivnem iskanju zaposlitve, ne more biti v njeno škodo, saj tudi tožena stranka ne pojasni, zakaj dokazil o tem zavod za zaposlovanje ne hrani. Tožena stranka se do tega, da se je tožnica prijavila kot iskalka zaposlitve dnem 22. 8. 1990, ni z ničemer opredelila.

9Tožnica trdi, da njen začasni odhod na delo v tujino ne sme prejudicirati odločitve, da je samovoljno zapustila Republiko Slovenijo in z njo pretrgala vse vezi. Tožena stranka navsezadnje ne obrazloži, kako se upošteva termin "začasni odhod na delo v tujino". Ta sicer nedvomno pomeni, da je odhod začasen in obstaja namen vrnitve, kar je tožnica tudi izkazala. Današnji pravni red v Republiki Sloveniji je skladen pravnemu redu SFRJ glede take odsotnosti posameznika. Danes mora posameznik, ki namerava ozemlje Republike Slovenije zapustiti za več kot tri mesece, to sporočiti pristojnemu upravnemu organu. To je tožnica ob svojem odhodu, kot ugotavlja tudi tožena stranka, storila. Državljani, ki prijavijo svoj odhod v tujino, so danes opredeljeni kot zdomci, torej osebe, ki se zgolj začasno odselijo v tujino, obdržijo pa svoje stalno prebivališče. Od teh se razlikujejo izseljenci, ki ki se iz Slovenije izselijo. Vrste odhoda v tujino je torej treba razlikovati, česar tožena stranka ni storila. Če bi tožničin začasni odhod na delo v tujino tožena stranka pravilno tolmačila, bi nedvomno lahko odločila, da njeno delo v Švici ne kaže, da bi pretrgala svoje vezi z Republiko Slovenijo.

10Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

11Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil do tožničinih pritožbenih navedb. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

121. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe ZTuj, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

13Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Ta pogoj je izpolnjen tudi v primeru odsotnosti, ki je trajala več kot leto dni, in sicer v naslednjih primerih: a) če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; b) če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji in sicer za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; c) če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; d) če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; e) če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja; f) če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja. Če je odsotnost zaradi naštetih razlogov, razen razloga pod točko b), trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Drugostopenjski organ v odločbi pravilno ugotavlja, da ZUSDDD za določene tujce, to je tujce, ki so bili na dan osamosvojitve Republike Slovenije državljani drugih republik SFRJ, določa olajšane pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot za druge tujce, vendar pa le, kolikor tak tujec izkaže, da je na dan 25. 6. 1991 in do tega dne dalje neprekinjeno prebival v Republiki Sloveniji.

14Sodišče je že v sodbi, opr. št. III U 23/2015 z dne 3. 9. 2015 ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da formalne pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD izpolnjuje. Sporno pa je ali izpolnjuje tudi pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, ki ga kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje določa 1. člen ZUSDDD.

15Sodišče se pridružuje zaključku tožene stranke, da tožnica pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje. Iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 5. 1. 2016 namreč izhaja, da je bila tožnica pred prihodom v Republiko Slovenijo zaposlena na Hrvaškem, in sicer od 1. 1. 1963 do 31. 10. 1963, od 27. 7. 1968 do 31. 8. 1968 in od 24. 4. 1973 do 1. 4. 1978, nato pa je bila, kot izhaja iz dokumentacije švicarskega nosilca zavarovanja, od 2. 10. 1980 do dne upokojitve 30. 9. 2007 neprekinjeno zaposlena v Švici. Sodišče, enako kot drugostopenjski organ, meni, da ni razlogov, da bi dvomilo v uradne podatke, tožnica pa ni predložila dokazov, ki bi izkazovali drugačno dejansko stanje kot izhaja iz tega potrdila. Prav tako sodišče ne sledi tožničini trditvi, da naj bi se v Švico izselila šele v letu 1993, saj je svoj odhod v to državo prijavila že v letu 1984. Tudi sklicevanju na to, da je šele v letu 1993 odšla v Švico med drugim zato, ker je njena hčerka takrat pričela obiskovati šolo in da se v Sloveniji ni mogla vključiti v osnovnošolsko izobraževanje zaradi izbrisa, sodišče ne more slediti, saj je njena hčerka, kot je ugotovila tožena stranka, starost sedmih let, ko so pričeli otroci v tem času v Sloveniji obiskovati šolo, dosegla že v letu 1988, torej bistveno pred izbrisom. Tožnica je bila sicer v obdobju od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 prijavljena v evidenci takratnega Republiškega zavoda za zaposlovanje kot začasno brezposelna (ob zaslišanju je sicer povedala, da je v tem času občasno delala v Švici) in ni prejemala denarnega nadomestila, v evidenco pa se je prijavila deset let po tem, ko je prenehalo njeno delovno razmerje v letu 1980. Sodišče meni, da je zato pravilna presoja tožene stranke, da to potrdilo ne more vplivati na odločitev, kar pomeni, da trditev tožnice, da se tožena stranka do tega potrdila ni opredelila, ni utemeljena. To, da se je tožnica prijavila v evidenco brezposelnih oseb in da je lastnica stanovanja v Kopru (tja tožnica prihaja le občasno, kot so pojasnile v postopku zaslišane priče) sicer lahko izkazuje njeno željo, da bi živela v Republiki Sloveniji, ne pa tudi, da bi imela tu središče svojih interesov v smislu ZUSDDD. Iz tega razloga se zato tožnica tudi ne more utemeljeno sklicevati na Zakon o varstvu državljanov SFRJ na začasnem delu v tujini. Ta zakon, ki (razen določbe 18. člena ter 2. in 3. točke prvega odstavka 49. člena, ki pa za obravnavani primer niso relevantne) na podlagi Ustavnega zakona o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91) še vedno velja, je urejal varstvo državljanov SFRJ na delu v tujini ter tudi njihove pravice ob njihovi vrnitvi v domovino, tudi pomoč ob vrnitvi in zaposlitvi, ni pa posegal ali urejal vprašanja ureditve bivališča in to niti po predpisih nekdanje SRFJ niti ne po predpisih Republike Slovenije.

16Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnica ni izkazala pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, pravilna. Tožnica sicer formalne pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izpolnjuje, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega bivanja, saj med njo in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave, ki so pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Iz tega razloga zato tudi ni relevantno sklicevanje tožnice, da se je udeležila referenduma o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Res je sicer, da se tožena stranka o tem dokaznem predlogu tožnice v izpodbijani odločbi ni izrekla, vendar pa je, glede na celotno odločbo mogoče razumeti, da je tak dokazni predlog štela za nepomembnega za odločitev in ga ni izvajala. Iz tega razloga tega dokaza ni izvajalo niti sodišče. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica v letu 1990 na referendumu namreč ne pomeni, da je takrat tudi dejansko bivala v Republiki Sloveniji, zlasti ob upoštevanju dejstva, da so zaslišanje priče povedale, da je od odhoda v Švico v Slovenijo prihajala le občasno. Tožnica je namreč bila od leta 1980 zaposlena v Švici, kamor je odšla s svojo hčerko, si tam uredila priznanje pridobljene izobrazbe, se tam v letu 2007 upokojila, pridobila tamkajšnje državljanstvo, tam pa tudi še vedno prebiva, kar vse kaže, da je tam tudi ustvarila središče svojih življenjskih interesov.

17Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožnica, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokaznemu predlogu tožnice za vpogled v volilni imenik za referendum o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v letu 1990 namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v prejšnji točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.