VSRS Sodba in sklep VIII Ips 263/2017

I. Postopek z revizijo se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2012 in 6. 6. 2012 in za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek za vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi, za izplačilo vtoževanega nadomestila plače, za izplačilo denarnega povračila v višini 50.889,36 EUR in za izplačilo odpravnine v višini 26.292,84 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče z razveljavitvenim sklepom VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (v nadaljevanju razveljavitveni sklep), poseglo v njegove ustavne pavice, saj se je v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) spustilo v ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tožnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, ker zaradi domnevne prekluzije v ponovljenem postopku ni dopustilo zaslišanja priče A. O., ki bi potrdil, da tožnik Š. očitanih besed ni izrekel. Postavljanje vprašanj v tej smeri naj bi postalo postalo relevantno šele po izdaji razveljavitvenega sklepa. Sodišče druge stopnje naj bi na večino pritožbenih navedb odgovarjalo s sklicevanjem na razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča, kar naj bi bilo izraz arbitrarnosti in kršitev 2. ter 22. člena Ustave RS. Odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila podana prepozno, saj naj bi se tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila že s samim prejemom prijav domnevno prizadetih uslužbencev, najkasneje pa dne 21. 2. 2012, ko je prejela poročilo komisije tožene stranke. Minister naj bi vse od svojega prihoda 10. 2. 2012 vedel za odpovedne razloge in imel celo napisano odpoved. Iz sodbe VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015 naj bi izhajalo, da je tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 111. člena Zakona o delovnih razmerjih² (v nadaljevanju ZDR) treba izhajati iz delavčeve krivde. Namen naj bi bil bistveni zakonski znak kaznivega dejanja, brez katerega tudi kaznivega dejanja ni, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo I Ips 33250/2011 z dne 18. 2. 2016. Ker namen tožnika, da na delovnem mestu šikanira Z. Š. in M. P. ni bil niti zatrjevan niti izkazan, naj bi bila odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. Ukrep izredne odpovedi naj bi bil nesorazmeren s težo dejanj, ki naj bi jih tožnik storil. V tem sporu je bilo 18 od 20 očitkov iz odpovedi neutemeljenih. Glede preostalih dveh kršitev bi sodišče po eni strani moralo upoštevati, da je Š. domnevno žaljive besede sam izzval in da se je P. počutila slabo, ker je tožnik od nje zahteval, da po nekaj letih vendarle zaključi upravne postopke, po drugi pa, da je bil tožnik odgovoren za zakonitost in pravočasnost delovanja organa, ki ga je vodil. Izredna odpoved naj bi bila posledica dejstva, da se je minister tožnika želel znebiti za vsako ceno. Iz dejstva, da je komisija tožene stranke že 21. 2. 2012 pripravila poročilo in da je bila odpoved podana šele 25. 4. 2012, naj bi izhajalo, da bi tožnikovo delovno razmerje lahko trajalo do poteka odpovednega roka. Sodišče naj ne bi konkretiziralo kršitev, ki naj bi jih tožnik storil. Zmotno naj bi navedlo, da za izredno odpoved zadostuje, da gre za enkratno dejanje in da ni potrebno, da gre za ponavljajoča se dejanja, kar naj bi ustrezalo definiciji iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini.³ Navedeni zakon naj bi predstavljal zgrešeno pravno podlago za odločitev v tem sporu. Sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj domnevne besede tožnika Š., da je nesposoben in ga je povozil čas, predstavlja tako ekscesno obliko nasilja, da je že enkratna uporaba teh besed psihično nasilje in zadosten razlog za odstop od ustaljene sodne prakse. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da negativna ravnanja šele ob večkratni storitvi oziroma trajnejšem neustreznem vedenju pomenijo trpinčenje. V zvezi s Š. naj bi se izkazalo, da ta lahko toči solze ob vsakem vprašanju, kar naj bi kazalo na njegovo čustveno labilnost in na znake narcisoidne osebnostne motnje. V zvezi s P. navaja, da bi moralo sodišče kot bistveno upoštevati, ali je bilo ravnanje tožnika nezakonito, ne pa ali se je P. počutila slabo. Ob starejšem moškem, ki kar naprej joka in uslužbenki, ki ima cmok v želodcu, ker bo morala po nekaj letih odpihniti prah s spisov in kaj narediti, bi lahko občutili nekaj sočutja do njune stiske, ker bosta po več letih končno morala delati, vendar naj pri tem ne bi šlo za mobing, pač pa za upravičeno zahtevo delodajalca, da delavec delo opravlja s pričakovano hitrostjo in kvaliteto.

4Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 263/2017 z dne 10. aprila 2018 prekinilo postopek z revizijo do zaključka postopka s predlogom za obnovo postopka. Predlogu za obnovo postopka ni bilo ugodeno, zato se postopek z revizijo nadaljuje.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Revizijski očitek, da je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu samo ugotovilo, da je tožnik Z. Š. rekel, da je nesposoben, da ga je povozil čas in mu ni dovolil zapustiti pisarne (dogodki z dne 12. 1. 2012), je protispisen. Sodišče prve stopnje je v 86. točki sodbe I Pd 1012/2012 z dne 10. marca 2014 navedlo, da je Š. v zvezi s tem izpovedal (protispisen je tudi revizijski očitek, da Š. o tem ni ničesar izpovedal),⁴ da mu je tožnik s povzdignjenim glasom očital nesposobnost, da ga je povozil čas, mu ni pustil do besede in da odide iz pisarne, čeprav ga je Š. opozoril, da je izjemno vznemirjen, kar se je zgodilo takrat, ko je bil pri tožniku v pisarni in mu skušal pojasniti problem v zvezi s telefonom, zraven pa so bili prisotni tudi drugi delavci. V zvezi z navedenimi dogodki z dne 12. 1. 2012 (očitki iz odpovedi glede Š., navedeni kot Primer 3) je sodišče ugotovilo, da „opisanega načina komunikacije res ni mogoče šteti za vljudnega, vendar pa velja enako za e-sporočilo, ki ga je nekaj minut pred opisanim dogajanjem v pisarni Š. poslal tožniku, in v uvodu katerega je tožniku zabrusil, naj ga bo sram in da je vsak komentar odveč.“ Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje) v zvezi z dogodki z dne 12. 1. 2012 so tako jasne.

8Očitki, da je odločitev sodišča arbitrarna ter da so bile tožniku kršene pravice iz 2. in 22. člena Ustave RS so neutemeljeni. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Prav tako pa ne drži, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev obrazložilo zgolj s sklicevanjem na razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča.

9Sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice iz 22. člena Ustave RS s tem, ker v ponovljenem postopku zaradi prekluzije ni dovolilo ponovnega zaslišanja priče A. O., ki naj bi izpovedal, da tožnik spornih besed Š. ni izrekel. Pričo je na tožnikov predlog sodišče prve stopnje zaslišalo že v okviru prvega sojenja, zato je imel tožnik že takrat možnost, da zastavi ustrezna vprašanja. V tem sporu se je ugotavljala ravno utemeljenost očitkov tožene stranke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je naveden in opisan tudi dogodek s Š. Tožnik se zato ne more sklicevati na to, da je ta dogodek postal pomemben šele po izdaji razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča.

10Ponižanje in prestrašenost kot znaka kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu sta subjektivni občutji, zaradi česar je sodišče tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi umestil čustveni odnos Š. v objektivni okvir, utemeljeno zavrnilo.

11Tožnik je bil v relevantnem obdobju zaposlen kot direktor Urada A. Tožena stranka mu je dne 25. 4. 2012 s sklepom na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 1. 2010 zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu na podlagi 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).⁵

12Na revizijski stopnji v ponovljenem sojenju so relevantna zgolj še tista ravnanja tožnika, ki mu jih je tožena stranka v izredni odpovedi očitala v razmerju do delavcev Z. Š. in M. P.

13Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Šikaniranje se lahko pojavi v štirih oblikah, pri čemer zadošča že pojav ene od njih.

14Glede ravnanj proti Z. Š. je revizijsko sodišče že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je treba v zvezi z vprašanjem, katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje, presojati okoliščine vsakega posameznega primera. Pri tem ni potrebno, da je tovrstnih ravnanj več ali da se ta ponavljajo, če je že eno samo tako ravnanje dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika.

15Revizijsko sodišče soglaša s tožnikom, da je bila tudi Š. komunikacija z njim neprimerna. Vendar pa je bil v konkretnem primeru tožnik tisti, ki je bil kot direktor Urada A. primarno odgovoren zagotoviti ustrezen nivo komunikacije. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja tudi za vse ostale. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati ter preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo oziroma izdelek, ne pa na samo osebo delavca.

16V zvezi ravnanji usmerjenimi proti M. P. tožnik sodišču neutemeljeno očita, da ni štelo za bistveno, ali je bilo njegovo ravnanje zakonito. Sodišče je ugotovilo ravno to - nezakonito ravnanje v obliki trpinčenja. Nezakonitost trpinčenja izhaja že iz njegove zakonske prepovedi. V spornem obdobju veljavni ZDR je v četrtem odstavku 6.a člena določal, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Pri trpinčenju več ravnanj skupaj in gledano kot celota predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer je bistveno, da gre za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Stališče sodišča ni bilo, da je bistveno zgolj to, kako je P. kritike sprejemala, kot zmotno navaja tožnik, pač pa je štelo za bistveno predvsem to, kako so bile te s strani tožnika sporočene. Kot že rečeno, ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno, vendar na primeren način (ki ne posega v osebnost delavca, pač pa so kritike usmerjene zgolj v njegovo delo) in z ustreznimi sredstvi. Tudi, če bi držalo, da so bila tožnikova ravnanja posledica dejstva, da P. ni opravila svojih nalog oziroma jih je opravila neustrezno, je tožnik svoje kritike in zahteve na račun P. sporočal in izvajal na neustrezen način. Zakaj je bil ta način neustrezen, sta podrobno obrazložili že sodišči druge in prve stopnje, revizijsko sodišče pa s temi razlogi soglaša in jih ne ponavlja. V primeru, ko delavec svojega dela ne opravi ali ga opravi neustrezno oziroma z ravnanji, ki imajo celo znake kaznivega dejanja, ima delodajalec na voljo več zakonitih možnosti ukrepanja, kot na primer: disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga, redna odpoved iz razloga nesposobnosti, izredna odpoved, vložitev kazenske ovadbe ipd.

17Tožnik sodišču očita odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri negativna ravnanja šele ob večkratni storitvi oziroma trajnejšem neustreznem vedenju pomenijo trpinčenje, saj je v zvezi ravnanji usmerjenimi proti Š. štelo, da že enkratno dejanje zadostuje za izredno odpoved. Tožnik zmotno enači kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu in delovnopravni institut trpinčenja na delovnem mestu. V kazenskem pravu je prvi pojem širši od drugega, saj trpinčenje predstavlja zgolj eno od štirih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, pri čemer zadošča že pojav ene od njih. Res je, da je za trpinčenje značilno ponavljajoče se in dalj časa trajajoče ravnanje, vendar pa to nujno ne velja za psihično nasilje. Razloge v zvezi s tem sta navedli že sodišči prve in druge stopnje; s temi razlogi revizijsko sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja. Ker je za ugotovitev vseh znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu dovolj že ugotovitev ene same od štirih možnih oblik, bi bilo dovolj, tudi če bi sodišče v konkretnem primeru ugotovilo zgolj trpinčenje ali pa zgolj psihično nasilje.

18Revizijski očitki tožnika glede krivde so neutemeljeni, delno pa tudi zavajajoči. Sodišče namreč ni navedlo, da vprašanje krivde pri odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pomembno, kot v reviziji navaja tožnik, pač pa, da direktni naklep oziroma posebni namen ni zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.⁶ Tožnik je namreč zatrjeval, da v zvezi z ravnanji, očitanimi v odpovedi, ni ravnal z direktnim naklepom (ki naj bi bil ključen zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu), saj ni imel nobenega namena, da bi uslužbencem povzročal trpljenje. Po eni strani je tako zatrjeval, da ni ravnal z direktnim naklepom, po drugi pa, da s storitvijo dejanja ni zasledoval posebnega namena, pri čimer prvo zmotno enači z drugim. V kazenskem pravu pojma direktni naklep in namen, ki ga storilec s svojim dejanjem zasleduje nista identična. Namen je v določenih primerih izrecen zakonski znak kaznivega dejanja, izražen v opisu kaznivega dejanja in in z uporabo izrazov kot so: kdor zato, kdor z namenom ipd. Direktni naklep pomeni, da se je storilec svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti, medtem ko gre gre pri namenu za to, da je storilec dejanje storil točno z določenim namenom. Kaznivo dejanje, kjer se zahteva poseben namen storilca, je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Šikaniranje na delovnem mestu pa ne sodi med kazniva dejanja, za storitev katerega zakon zahteva poseben storilčev namen, niti ne med dejanja, ki jih je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kot sta pravilno obrazložili sodišči druge in prve stopnje. Zato ugotavljanje tožnikovega namena in direktnega naklepa v konkretnem primeru ni bilo potrebno.

19Navedeno pa ne pomeni, da ni bila ugotovljena tudi tožnikova krivda. Na podlagi 24. člena KZ-1 je kriv storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti (kadar zakon izrecno določa, da je mogoče kaznivo dejanje storiti tudi iz malomarnosti, za kar v konkretnem primeru ne gre), pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo. Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti (direktni naklep), ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je mogoče storiti tako z direktnim kot z eventualnim naklepom. Pri eventualnem naklepu je intenzivnost zavestne in voljne sestavine manjša kot pri direktnem naklepu.

20Sodišče se do vprašanja, ali je tožnik ravnal naklepno, v konkretnem primeru res ni posebej opredelilo, vendar to glede na ugotovljena dejstva niti ni bilo potrebno. Iz samega opisa tožniku očitanih kršitev namreč izhaja, da teh ravnanj ni mogel storiti drugače kot naklepno. Zatrjevana in ugotovljena dejstva v zvezi z dogodkom s Š. so tako bila: da je tožnik je vedel, da je Š. prizadet, ker mu je ta to tudi izrecno povedal (element zavesti); da ga je Š. prosil, če sme oditi iz pisarne; da je tožnik je njegovo prošnjo zavrnil kljub védenju, da je Š. zelo vznemirjen, s svojim početjem nadaljeval še nadaljnjih pet minut (kar nedvomno kaže na element volje) in mu šele nato dovolil oditi. Opisanega ravnanja ni mogoče storiti drugače kot le zavestno, voljno in z vsaj zavedanjem možnosti, če že ne s hotenjem nastanka prepovedane posledice. Enako velja tudi za trpinčenje, ki je bilo ugotovljeno proti delavki M. P. Pri njej je šlo za ponavljajoče se ravnanje skozi daljše obdobje, kar pomeni, da ga je tožnik lahko storil le zavestno in voljno, tj. najmanj z eventualnim naklepom. Drugih elementov, ki bi izključevali tožnikovo krivdo oziroma odgovornost, razen da ni ravnal z direktnim naklepom oziroma posebnim namenom, kar se, kot obrazloženo, v konkretnem primeru niti ne zahteva, pa tožnik ni zatrjeval.

21Revizijski očitek, da sodišče ni upoštevalo subjektivnega odpovednega roka, ne drži. Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka, oziroma takratni minister kot pristojna oseba, s kršitvami seznanil dne 3. 4. 2012, ko je prejel dopolnitev poročila pristojne komisije in pravilno ugotovilo, da je bila odpoved z dne 25. 4. 2012 podana v 30 dnevnem subjektivnem roku v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR. Tožnik neutemeljeno navaja, da se je delodajalec z razlogi za odpoved seznanil že dne 21. 2. 2012, ko je komisija, ki jo je na podlagi 10. člena Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave⁷ (v nadaljevanju Uredba) imenoval takratni minister, sestavila poročilo. V tem poročilu so zgolj splošno povzeti nekateri očitki proti tožniku, ni pa razvidno, s katerimi konkretnimi dejanji in katere delavce naj bi tožnik šikaniral. Zato je ministrstvo komisijo pozvalo na dopolnitev poročila s konkretnimi podatki z navedbo konkretnih dogodkov in kje, kdaj in proti komu so se zgodili, saj so „tako konkretizirane dogodke potrebovali za to, da bi z gotovostjo lahko ugotovili, ali obstaja utemeljen sum, da je do trpinčenja prišlo in da bodo v skladu z 11. členom Uredbe odločali o nadaljnjih ukrepih.“ Dne 22. 3. 2012 je Komisija izdala dokument z naslovom Povzetek relevantnega pravnega in dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem okoliščin v zvezi z domnevnim nadlegovanjem in trpinčenjem na Uradu A. in pozivom dr. B.B., da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah. Tožnik se je do očitkov opredelil in ob upoštevanju njegovega odgovora je komisija dne 3. 4. 2012 izdala končno poročilo, v katerem je ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da je bilo s strani tožnika izvajano dolgotrajno trpinčenje in nadlegovanje zaposlenih delavcev oziroma da obstaja sum storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Tako je pravilna ugotovitev sodišča, da se je predstojnik (minister) šele dne 3. 4. 2012 seznanil z domnevnimi kršitvami, očitanimi tožniku, saj je do prejema končnega poročila lahko razpolagal le z opisom enega vidika dogodkov (tj. z očitki s strani delavcev), ne pa tudi s stališči tožnika v zvezi s temi dogodki in tudi ne s končnimi zaključki komisije, zaradi česar si vse do takrat ni mogel ustvariti objektivne slike o tem, ali je tožnik kršitve storil.

22Očitek, da je bil ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren z ugotovljenimi kršitvami, ni utemeljen. Dejstvo, da je tožena stranka od 20 očitanih kršitev dokazala le dve, ne pomeni, da ti dve kršitvi sami po sebi nimata takšne teže, da zaradi njiju ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

23V postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka zlorabila institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bi se znebila tožnika, kot ta zatrjuje v reviziji.

24Za zakonitost izredne odpovedi o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni potrebno, da delodajalec delavca pred tem opozori na kršitve, zato odsotnost takega opozorila na zakonitost odpovedi ne vpliva.

25Ne drži očitek, da je sodišče svojo določitev oprlo na napačno pravno podlago, to je na Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 197. členom KZ-1. Zakon o preprečevanju nasilja v družini je sodišče uporabilo zgolj pri analogni razlagi pojma psihičnega nasilja iz 197. člena KZ-1, ki definicije tega pojma ne vsebuje.

26Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 16/2008.
⁴ Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 31. 1. 2014, list. št. 259, str. 12, 13.
⁵ Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji.
⁶ Zaradi tega je neustrezna primerjava s sodbo VIII Ips 134/2015 z dne 22. 12. 2015, na katero se sklicuje tožnik.
⁷ Ur. l. RS, št. 36/2009 in nadaljnji.