UPRS Sklep IV U 7/2017-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ tožničini pritožbi ugodilo tako, da je 1. točko izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), št. 06122-1877/2015/7 z dne 20. 7. 2016, odpravilo in nadomestilo z novo 1. točko izreka z navedbo natančnih izmer objekta, v ostalem pa pritožbo zavrnilo.

2Prvostopenjski upravni organ je izdal zgoraj navedeno odločbo, s katero je odločil, da je inšpekcijska zavezanka A.A., dolžna po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo dvoetažnega objekta z dvema nadstreškoma na zemljišču s parc. št. 937/10, k. o. ... (točka 1 izreka) ter da mora do 30. 1. 2017 odstraniti dvoetažni zidan objekt z dvema nadstreškoma (na vzhodni in severni strani objekta) pravokotnih tlorisnih dimenzij 7,20 m x 6,80 m in višine do slemena 4,50 m, na zemljišču s parc. št. 937/10, k. o. ..., in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (točka 2 izreka). V točki 3 izreka je izrekel opozorilo v primeru neizvršitve naloženega dejanja, v točki 4 izreka določil prepovedi za objekt in v točki 5 izreka odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V točki 6 izreka je navedel, da stroški postopka niso nastali.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo drugostopenjskega upravnega organa vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4V tožbi prereka ugotovitve tožene stranke, da sporni objekt predstavlja nelegalno gradnjo in navaja, da gre za neskladno gradnjo. To pomeni, da bi lahko v skladu z določbo 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožena stranka tožnici izrekla ukrep ustavitve gradnje in ne odstranitve obstoječega objekta. Pojasnjuje, da se že pridobiva dodatna dokumentacija, s katero bo gradnja legalizirana. To izhaja iz odgovora na pobudo za spremembo namembnosti zemljišča s parc. št. 937/10, k. o. ..., ki ga je podala Mestna občina Celje z dne 4. 9. 2015.

5Izrečen ukrep prekomerno posega v lastninsko pravico tožnice, zato ji nastaja škoda. Večja premoženjska škoda bi tožnici nastala, če bi tožena stranka ukrep izvršila. Razlog je v dejstvu, da gre za neskladno gradnjo, obenem pa je za parc. št. 937/10, k. o. ..., predvidena sprememba namembnosti zemljišča, ki bo po končanju postopkov omogočila legalizacijo gradnje. Zaradi navedenega prereka tudi nadaljnjo utemeljitev tožene stranke, ki izhaja iz 3. točke izreka prvostopenjske odločbe in se nanaša na zagroženo izvršbo. Sklicuje se na določbo 148. člena in določbo 158. člena ZGO-1 ter navaja, da gre za ukrep, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Navaja tudi, da se odločbe ne da preizkusiti. Odločba sicer formalno vsebuje obrazložitev, dejansko pa ni obrazložena, ker tožena stranka v njej citira samo zakonske določbe in podaja zgolj skopo, predvsem pa neutemeljeno obrazložitev svoje odločitve.

6Sodišču predlaga razpis naroka za glavno obravnavo na podlagi 51. člena in tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je vložila tožbo tudi zoper odločbo, št. 06122-1877/2015/7 z dne 20. 7. 2016, izdano s strani prvostopenjskega upravnega organa, zato sodišču, ker gre za obravnavanje istovrstne zadeve, le toženi stranki sta različni, predlaga združitev obeh postopkov.

7Tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov na glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravi, podrejeno pa, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka.

8Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

9Sodišče je tožbo zavrglo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve sklepa.

10Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v predmetni zadevi vložila dve tožbi. Ena tožba je bila vložena zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa (Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-1877/2015/7 z dne 20. 7. 2016), druga tožba, ki je predmet obravnavanega upravnega spora, pa je bila vložena zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-213/2016/2 (06421125) z dne 2. 12. 2016). V zadevi, ki se nanaša na tožbo, vloženo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, je sodišče že odločilo in izdalo sodbo, št. IV U 6/2017-8 z dne 15. 11. 2018, s katero je tožbo zavrnilo (točka I izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

11Kot je sodišče že obrazložilo v zgoraj navedeni sodbi (točka 18 obrazložitve) predstavlja v predmetni zadevi upravni akt, ki se lahko v smislu 2. člena ZUS-1 izpodbija v upravnem sporu, odločba prvostopenjskega upravnega organa (z upoštevanjem odločitve v 1. točki izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa), ker gre za dokončno meritorno odločitev. Sodišče postopka iz razlogov, navedenih v obrazložitvi navedene sodbe, ni združilo, tako da je stanje vloženih tožb in izdanih sodb takšno, da je sodišče o tožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa že meritorno odločilo, o drugi tožbi, vloženi zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa, pa odloča v tem upravnem sporu.

12Sodišče je na podlagi 36. člena ZUS-1 dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe, v okviru katerega s sklepom tožbo zavrže, če ni izpolnjena katera od procesnih predpostavk, ki so navedene v prvem odstavku tega člena, med drugim, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ali če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eni od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

13Sodišče je tako v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o predmetni tožbi, ker odločba drugostopenjskega upravnega organa, ki jo tožnica izpodbija v predmetnem upravnem sporu, ne predstavlja upravnega akta in tudi ne akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na zgoraj navedene razloge je upravni akt, ki se lahko v obravnavani zadevi izpodbija, odločba prvostopenjskega upravnega organa (z upoštevanjem odločitve v 1. točki izreka odločbe drugostopenjskega upravnega organa), o izpodbijanju katere je bilo že pravnomočno odločeno v drugem upravnem sporu. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

14Tožnica je sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar je sodišče o predmetni tožbi ne glede na navedeni predlog odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe nista izpolnjeni zgoraj navedeni procesni predpostavki in tako izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Iz teh razlogov je sodišče odločilo na seji sodnega senata.

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških, ki jih je priglasila tožnica v tožbi, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.